Jedro

Če poškodba zapestja ni nastala kot poškodba pri delu, za obseg tožnikovih pravic niti ni bistveno, ali je njegova invalidnost posledica te poškodbe ali posledica bolezni, saj je v obeh primerih obseg pravic iz invalidskega zavarovanja enak.

Glede na določbe 184. člena ZPP tožnik v pritožbenem in revizijskem postopku tožbenega zahtevka ne more širiti na priznanje višje stopnje invalidnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je bil z dokončno odločbo tožene stranke št. 4152053 z dne 31. 12. 2005, v zvezi z odločbo prve stopnje z dne 7. 7. 2005, spoznan za invalida III. kategorije zaradi posledic bolezni in mu je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto, kjer ne bo obremenjeval levega zapestja z nošnjo bremen nad 5 kg in s ponavljajočimi se gibi zapestja, s polnim delovnim časom od 21. 4. 2005 dalje.

2. Na tožnikovo tožbo je sodišče prve stopnje odpravilo gornji odločbi le glede spodnje meje omejitve nošenja bremen, v ostalem pa tožbeni zahtevek za odpravo navedenih odločb in priznanje invalidnosti kot posledice poškodbe pri delu z dne 11. 6. 2004 zavrnilo. Na podlagi izvedenih dokazov je presodilo, da ni dokazano, da bi tožnik navedenega dne utrpel poškodbo pri delu, sicer pa naj bi invalidnost nastopila zaradi artroze zapestja, ko je bil že pred 20 leti operiran zaradi psevdoartroze navikularke.

3. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Presodilo je, da je glede na izvedene dokaze sodišče utemeljeno ugotovilo, da ni izkazano, da bi tožnik dne 11. 6. 2004 utrpel poškodbo levega zapestja na delu in da je utemeljeno zavrnilo dodatne dokazne predloge v zvezi s tem.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, kar pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče ni razčistilo vzrokov za nastanek tožnikove invalidnosti. Zaradi pomanjkljivo izvedenega postopka materialno pravo glede ustrezne kategorije invalidnosti ni bilo pravilno uporabljeno. Sodišče neutemeljeno ni pribavilo ustreznega izvedeniškega mnenja. Prav tako bi moralo sodišče podrobneje izvajati dokazni postopek glede tožnikove poškodbe pri delu. Sodišču očita tudi kršitev določb o materialnem procesnem vodstvu in kršitev pravice do pritožbe, ker navedenih nepravilnosti tudi sodišče druge stopnje ni odpravilo.

5. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer na pravilno uporabo materialnega prava pazi tudi po uradni dolžnosti. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

8. Tožnik v svoji tožbi ni izpodbijal ugotovljene stopnje invalidnosti III. kategorije. Napadal je ustreznost delovnih omejitev v okviru ugotovljene stopnje invalidnosti in je v tem delu sodišče njegovemu tožbenemu zahtevku ugodilo, tako da mu je priznalo pravico do zaposlitve na drugem ustreznem delovnem mestu brez dvigovanja bremen. Glede na določbe 184. člena ZPP tožnik v pritožbenem in revizijskem postopku svojega tožbenega zahtevka ne more širiti na priznanje višje stopnje invalidnosti in so že zato revizijske navedbe, da je sodišče v zvezi s presojo stopnje invalidnosti zmotno uporabilo materialno pravo in glede tega ni razčistilo odločilnih dejstev (tudi s postavitvijo izvedenca), neutemeljene.

9. Na revizijski stopnji je glede na tožnikov tožbeni zahtevek v prvi vrsti lahko sporno vprašanje, ali je tožnik v mesecu juniju 2004 (11. 6. 2004) utrpel poškodbo leve koželjnice (poka v predelu stiloida radiusa) na delu pri delodajalcu (kot poškodbo pri delu) ali ne. Le če bi šlo v tem primeru za poškodbo pri delu, bi bile za obseg tožnikovih (predvsem morebitnih bodočih) pravic iz naslova invalidnosti (npr. pravica do invalidske pokojnine – 74. člen ZPIZ-1) pomembne nadaljnje ugotovitve, v kakšni meri je tožnikova invalidnost posledica te poškodbe. Če pa takratna poškodba koželjnice v zapestju ni nastala kot poškodba pri delu, pa za obseg tožnikovih pravic niti ni bilo bistveno, ali je tožnikova invalidnost posledica bolezenskih artrotičnih sprememb po operaciji izpred 20 let, ali pa posledica poškodbe izven dela v juniju 2004, saj je v obeh primerih obseg pravic na podlagi invalidnosti enak. Zato se je sodišče utemeljeno opredelilo v prvi vrsti le do vprašanja značaja poškodbe v juniju 2004 in ob ugotovitvi, da ni šlo za poškodbo pri delu, ostalih vzrokov za nastanek invalidnosti, ki niso mogli vplivati na obseg tožnikovih pravic, utemeljeno ni dodatno razčiščevalo. Na tako presojo zgolj pravno pomembnih vprašanj se je sodišče utemeljeno omejilo tudi na podlagi določb prvega odstavka 11. člena, 213. člena in prvega odstavka 360. člena ZPP, na podlagi katerih je sodišče dolžno razčistiti le dejstva, ki so pomembna za odločitev, oziroma se opredeliti le do navedb odločilnega pomena.

10. Upoštevaje navedena utemeljena izhodišča ima izpodbijana sodba jasne in z odločitvijo skladne razloge, med katerimi ni nasprotij, tako da se lahko preizkusi. Očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni utemeljen.

11. Če se tožnik ne strinja z dokazno oceno sodišča, da do njegove poškodbe dne 11. 6. 2004 ni prišlo na delu in da zato ne gre za poškodbo pri delu, s takimi revizijskimi navedbami uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar ni dovoljen revizijski razlog. Zato sodišče teh njegovih navedb ni moglo upoštevati.

12. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da revizijski razlogi niso podani. Zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.