Jedro

Ker tožnik ni dokazal, da bi do poškodbe prišlo pri delu (iz predloženih izvidov izhaja, da si je levo zapestje poškodoval izven dela, o nezgodi ni bila izpolnjena prijava poškodbe pri delu, vzrok bolniškega staleža je bila poškodba izven dela), je njegov tožbeni zahtevek, da se mu kot vzrok invalidnosti namesto bolezni prizna poškodba pri delu, neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo po drugem odstavku izreka dokončne toženčeve odločbe št. … z dne 31. 12. 2005 odpravilo besedilo „nad 5 kg“; nadalje je zavrnilo zahtevek, da se odpravita toženčevi odločbi št. … z dne 31. 12. 2005 in z dne 7.7.2005, kot zavrnilo zahtevek, da se tožnika razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu. Poleg tega je glede stroškov odločilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti stroške postopka v višini 156,80 EUR v roku 8 dni, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožnik se je pritožil zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred socialnim sodiščem. Tožnik se pritožuje zoper sodbo tudi iz razloga kršitve ustavnih pravic, ki jih utemeljuje s konkretnimi ustavnimi odločbami in stališči. Navaja, da je izpodbijana sodba nezakonita in neustavna, glede na potek sodnega postopka pa tudi očitno nepoštena. Sodba nima razlogov v odločilnih dejstvih, pri čemer vsebuje nasprotja v vsebini listin ter zapisnikov o izpovedbah v postopku. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do vsebine in opisa bolezni, na podlagi katere je zmotno zaključilo, da je vzrok njegove invalidnosti III. kategorije poškodba izven dela. Dne 11. 6. 2004 je pri padcu utrpel poko nastavka koželjnice, poškodba pa je bila zdravljena konzervativno. Na podlagi navedenega dejstva se ne more zaključiti, da je bila bolezen vzrok njegove invalidnosti. Sodišče prve stopnje je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je presojalo izpovedbo lečečega kirurga, ki je izpovedal, da v nobenem primeru ni mogoče z gotovostjo trditi ali je nastala artroza že po prvi ali šele po drugi poškodbi, saj glede prvotne poškodbe ni razpolagal z medicinsko dokumentacijo. Sodišče prve stopnje bi ga moralo v okviru procesnega vodstva kot stranko motivirati, da predloži dodatno dokumentacijo ter ga tudi vzpodbuditi, da bi vztrajal pri izvedbi dokaza z izvedencem ustrezne medicinske stroke, ki bi odgovoril na ključno vprašanje glede vzroka invalidnosti. Sodišče prve stopnje je spregledalo njegov odgovor z dne 1. 12. 2007 in dopis zasebnega zdravnika z dne 17. 11. 2007. Izpodbijana sodba vsebuje pomanjkljivo obrazložitev glede tega, kdo bi moral izpolniti obrazec poškodbe pri delu. Zasebni zdravnik je prepričljivo izpovedal, da mu je tožnik navedel, da se bosta z delodajalcem dogovorila glede vzroka poškodbe oziroma, da ga je delodajalec prosil, da ne bi šlo za poškodbo pri delu. Poleg tega mu je omenil tudi, da mu delodajalec grozi. Iz sodbe ne izhaja kako sodišče vrednoti dejstvo, da po poškodbi ni mogel več delati, dočim je pred poškodbo izvajal vsa opravila na običajen način. Toženčevi invalidski komisiji sploh nista obrazložili svoji mnenji. Sodišče prve stopnje med postopkom ni uporabilo določb procesnega prava, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe, saj ni postopalo v skladu z določbami pravilnega materialnega procesnega vodstva in odprtega sojenja. Kot tožnika bi ga moralo opomniti, katere dokaze bi moral predložiti, da bi lahko uspel z zahtevkom. Sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo tudi določbe materialnega prava, ki opredeljujejo njegovo razvrstitev v ustrezno kategorijo invalidnosti. Sodišče prve stopnje je arbitrarno odstopilo od dosedanje sodne prakse. Poleg tega ni pravilno ocenilo oziroma ugotovilo odločilnih dejstev, saj se ni opredelilo do vzroka invalidnosti. Izvedenec medicinske stroke bi lahko pojasnil, kaj bi se lahko zgodilo, če se poškodba pred petindvajsetimi leti ne bi sanirala. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo kršilo več ustavno zavarovanih načel. Pritožba opozarja na kršitev 15., 22., 24. in 25. člena Ustave RS. V tej zvezi konkretizira konkretne ustavne odločitve, ki se nanašajo na navedene ustavne določbe. Pri izpodbijani sodbi gre za sodbo presenečenja. Pričakoval je, da bo sodišče razumno ocenilo, da njegovo zbrano gradivo narekuje utemeljenost tožbenega zahtevka. Iz teh razlogov je odločitev v nasprotju tudi z določbo 6. člena Evropske konvencije za človekove pravice. Z nezakonitim postopanjem sodišča mu je bila odvzeta pravica, da bi dosegel pravično odločitev. Sodišče prve stopnje je ravnalo arbitrarno, zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da njegovim zahtevkom v celoti ugodi, oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve iz določbe 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere opozarja pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče v zadevi tudi ni ugotovilo kršitev zatrjevanih ustavnih pravic tožnika. Zato na pritožbene navedbe še odgovarja z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi.

Po določbi 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in spremembe) je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša možnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Zakon razvršča invalidnost v I., II. in III. kategorijo. Z medicinskega vidika je invalidnost širši pojem od bolezni, okvare motnje in prizadetosti v telesnem ali duševnem razvoju. V pravnem smislu pa gre pri invalidnosti za takšne spremembe v zdravstvenem stanju, ki vplivajo na spremenjeno možnost opravljanja dela, ki ga je zavarovanec opravljal pred nastankom invalidnosti.

V sporu gre za obravnavanje tožnikove zahteve za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, da se tožnika razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu z dne 11. 6. 2004. Toženec je o tem odločil v prvostopenjskem postopku na podlagi mnenja invalidske komisije prve stopnje z odločbo z dne 7. 7. 2005 in razvrstil tožnika v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela, s priznano pravico do premestitve na drugo delovno mesto, brez dvigovanja bremen od 5 kilogramov in s polnim delovnim časom. Toženec je nato v pritožbenem postopku zavrnil tožnikovo pritožbo za priznanje invalidnosti zaradi poškodbe pri delu, pri čemer je v revizijskem postopku na podlagi mnenja invalidske komisije druge stopnje z odločbo z dne 31. 12. 2005 spremenil prvostopenjsko odločbo glede nastanka invalidnosti v tem, da se tožnik razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni. Nadalje je priznal tožniku pravico do premestitve na drugo delovno mesto, kjer ne bo obremenjeval levega zapestja z nošnjo bremen nad 5 kilogramov in s ponavljajočimi se gibi v zapestju, s polnim delovnim časom.

Tožnik je zoper takšno toženčevo odločitev uveljavil sodno varstvo z zahtevkom za odpravo obeh toženčevih odločb in da se ga razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu. Sodišče prve stopnje je v sporu pravilno izvajalo dokazni postopek v smeri ugotavljanja vzroka nastanka tožnikove invalidnosti. Glede tega je preizkusilo predloženo listinsko dokumentacijo iz upravnega spisa, izvedlo dokaze z zaslišanjem tožnika in predlaganih prič, zavrnilo pa tiste dokaze, glede katerih je smatralo, da za presojo niso odločilni. Sodišče prve stopnje je štelo za nedokazano zatrjevanje tožnika, da je poškodba na levem zapestju z dne 11. 6. 2004 nastala pri opravljanju dela.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s takšnim stališčem v izpodbijani sodbi. Tožnik v sporu v skladu s trditvenim bremenom ni dokazal vzroka nastanka poškodbe. Zgolj njegovo navajanje, da se je poškodoval dne 11. 6. 2004 pri nakladanju poškodovanega vozila na tovornjak za avtovleko, za ugoditev zahtevku ne zadostuje. Ne samo, da takšen dogodek ni potrdila nobena priča, je za presojo zatrjevanega dejstva odločilno, da o nezgodi ni bil napravljen zapisnik oziroma izpolnjen predpisan obrazec – prijava glede poškodbe na delu. Nadalje tudi iz izvida travmatologa mag. M.K. z dne 11. 6. 2004 ne izhaja, da bi šlo tokrat za nezgodo pri delu. Nenazadnje dejstvo, da navedenega dne ni prišlo do poškodbe, potrjuje izpoved tožnikovega delodajalca o telefonskem pogovoru med njim in tožnikom, ko ga je tožnik naslednji dan poklical in navedel, da ima že en teden zlomljeno roko. Pomembno je poudariti, da tožnik svojemu zdravniku dr. B.H. ni predložil izpolnjenega obrazca poškodbe pri delu, zaradi česar je zdravnik v izvidu dne 21. 6. 2004 evidentiral, da je šlo za poškodbo izven dela. Nadalje je pomembno, da so vsa kasneje izdana potrdila o nezmožnosti tožnika za delo oziroma bolniški listi izkazovali podatek, da je šlo za poškodbo izven dela, pri čemer tožnik ves čas obravnavanja njegovega primera pred invalidskimi komisijami oziroma v toženčevem postopku ni bil aktiven oziroma ni storil tega, da bi uveljavil trditev, da je šlo dne 11. 6. 2004 za poškodbo pri delu. Zato po ugotovitvi pritožbenega sodišča ni imelo sodišče prve stopnje v skladu z tako ugotovljenimi dejstvi tako dejanske kot pravne podlage, da bi spremenilo vzrok nastanka invalidnosti v izpodbijanih toženčevih odločbah, zaradi česar je utemeljeno zavrnilo izvedbo s strani tožnika predlagane dokaze, ki ne bi v ničemer doprinesli k drugačni sodni presoji.

Neutemeljen je pritožbeni očitek o storjenih bistvenih postopkovnih kršitev pred sodiščem prve stopnje ter o sprejemu sodne presoje v nasprotju z ustavnimi načeli. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča ne gre za bistveno kršitev določb postopka, če sodišče ne izvede vseh dokazov, ki jih predlagajo stranke. Tudi ne za kršitev načela enakosti pred zakonom in enakopravnega obravnavanja. Zahteva po enakem varstvu pravic, ki izhaja iz določbe 22. člena Ustave RS in je poseben izraz načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS, se mora odražati tudi v dokaznem postopku. Zato iz navedene ustavne določbe izhaja obveznost, da sodišče v dokaznem postopku zagotovi enakopravnost strank in kontradiktornost. Vendar pa ustavna jamstva, ki jih vsebuje 22. člena Ustave RS, strankam v postopku ne dajejo pravico zahtevati od sodišča, da izvede vse dokaze, ki jih predlagajo. Če sodišče razumno in obrazloženo oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za presojo v sporu niso odločilna, ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. Zato o obstoju kršitve pravice do enakega varstva pravic v postopku ni mogoče sklepati zgolj na podlagi okoliščine, ali je sodišče izvedlo vse predlagane dokaze, pač pa je pri tem potrebno upoštevati vse okoliščine primera in celoten potek postopka. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje po izvedenih dokazih pravilno ocenilo vzrok nastanka tožnikove invalidnosti in navedlo razloge, zakaj je zavrnilo ostale predlagane dokaze, vključno z izvedencem medicinske stroke.

Neutemeljena je pritožba, da sodišče prve stopnje ni dalo nobenega pomena tožnikovi izpovedbi, oziroma da bi moralo sprejeti drugačno oceno dokazov glede vzroka nastanka invalidnosti. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je dokazna ocena pridržana samo sodišču, ki je nepristranski postopkovni organ, pri čemer se sodišče o verodostojnosti posameznih dokazov, posebno, če gre za izpovedbe prič, lahko prepriča tudi z neposrednim vtisom. Pritožba v okviru pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja izhaja predvsem iz svojega vrednotenja izvedenih dokazov. Vendar se pritožbeno sodišče v okviru presoje pravilnosti dokazne ocene v izpodbijani sodbi ni dolžno opredeljevati do vsakršnih pritožbenih navedb, ki opozarjajo na drugačno oceno dokazov in ponujajo razloge, komu bi moralo sodišče verjeti. Dolžnost pritožbenega sodišča je, da odgovori na navedbe, ki so odločilnega pomena, ne pa da zgolj polemizira z subjektivno dokazno oceno pritožnika (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 261/2004). Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje na sprejeto dejansko stanje v odločilnih dejstvih spora pravilno materialnopravno razsodilo. Zato kakršnokoli pritožbeno zavzemanje za sprejem drugačne sodne presoje, ne more biti upoštevno.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo vse pritožbene navedbe, ki jih je poskušal uveljaviti tožnik v vloženi pritožbi, da ovrže odločitev v izpodbijani sodbi. Glede tega se je pritožbeno sodišče v razlogih sodbe opredelilo samo do tistih pritožbenih navedb, ki bi lahko bile odločilne (1. odstavek 360. člena ZPP), vendar je tudi za te ugotovilo, da niso pomembne oziroma ne vplivajo na drugačno sodno presojo. Zato je zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).