Jedro

Delodajalec, ki delavca premesti na drugo delovno mesto, od delavca lahko zahteva predajo dela in sredstev za delo, ki mu jih je izročil za opravljanje dela na prejšnjem delovnem mestu. Tožnica v času, ko ji je bila pisna odredba izdana, dela ni več opravljala v sporni enoti, zato je tožena stranka, zaradi zagotovitve kontinuitete delovnega procesa, od nje imela pravico zahtevati, da svoji naslednici preda delo in predmete, last tožene stranke, ki so bili neposredno povezani z opravljanjem dela v tej enoti in jih tožnica na novem delovnem mestu v drugi enoti ni več potrebovala.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS št. ... z dne 7. 9. 2011 odpravi (I. točka izreka), ter zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev nezakonitosti in odpravo pisne odredbe tožene stranke opr. št. ... z dne 18. 5. 2011 (II. točka izreka). Odločilo je tudi, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 417,50 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (III. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo in sklep sodišča prve stopnje se pravočasno pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da tožbenima zahtevkoma ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo tožničinih stroškov postopka na prvi stopnji in pritožbenih stroškov. Tožnica v pritožbi opozarja, da je sodišče prve stopnje zaradi zmotne razlage materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj je zmotno zaključilo, da pisna odredba št. ... z dne 18. 5. 2011 predstavlja navodilo za delo, ne da bi ugotavljalo, katere naloge sploh sodijo v okvir tožničinih delovnih nalog. Tega zaključka tudi ni obrazložilo, zato je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke prvega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica v pritožbi nadalje opozarja, da je Komisija za pritožbe s sklepom št. ... z dne 22. 6. 2011 ugodila njeni pritožbi in odpravila sklep št. ... z dne 8. 4. 2011, s katerim ji je tožena stranka odredila opravljanje drugega dela v A.. V času izdaje pisne odredbe zato ni obstajala nobena veljavna pravna podlaga za naložitev nalog, ki ne spadajo v krog tožničinih delovnih obveznosti. Tožena stranka tožnico nadleguje in šikanira z izdajanjem raznih posamičnih aktov, ki nimajo podlage v pravnih predpisih, pogodbi o zaposlitvi ali kolektivnih pravnih aktih.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena in prvega odstavka 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Med strankama v obravnavanem sporu ni sporno, da je tožena stranka kot delodajalec od tožnice kot delavke (javne uslužbenke) s pisno odredbo opr. št. ... z dne 18. 5. 2011 (v nadaljevanju pisna odredba - priloga B11) zahtevala, da v treh delovnih dneh opravi pisno primopredajo delovnih nalog, ki jih je opravljala kot direktorica inšpekcije B., vrne daljinski upravljalnik za parkirišče na C. ulici 47, kartico za evidentiranje prisotnosti na delovnem mestu in ključe od pisarne na istem naslovu ter mobilni telefon. Nadalje tudi ni sporno, da je tožena stranka pisno odredbo izdala zato, ker je tožnici dne 8. 4. 2011 s sklepom sklep št. ... (v nadaljevanju sklep o odreditvi drugega dela - priloga A9) odredila opravljanje dela v A., pred tem pa je tožnica opravljala delo v D..

Kot nesporno je bilo v postopku na prvi stopnji tudi ugotovljeno, da je tožnica zoper sklep o odreditvi drugega dela v skladu s 24. členom Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.) uspešno uveljavljala pravno varstvo pri delodajalcu, saj je Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS (v nadaljevanju Komisija za pritožbe) s sklepom št. ... z dne 22. 6. 2011 (priloga A10) sklep o odreditvi drugega dela odpravila. Ta pa je bil povod za izdajo sporne pisne odredbe. Dejstvo, da je bil sklep o odreditvi drugega dela (s katerim je tožena stranka odločila o tožničini pravici iz delovnega razmerja) kasneje odpravljen, tožnice zato ne razbremeni dolžnosti, da je bila navodilo oz. odredbo v skladu s prvim odstavkom 94. člena ZJU dolžna upoštevati.

Tožnica v pritožbi tudi zatrjuje, da ji je tožena stranka s pisno odredbo naložila dodatno in nepotrebno delo, ki ni imelo nobene zveze z njenimi delovnimi nalogami. Ta pritožbena navedba ni utemeljena, saj po prepričanju pritožbenega sodišča lahko delodajalec, ki delavca premesti na drugo delovno mesto, od delavca zahteva predajo dela in sredstev za delo, ki mu jih je izročil za opravljanje dela na prejšnjem delovnem mestu. Glede na to, da tožnica dne 18. 5. 2011, ko je bila pisna odredba izdana (kot tudi 20. 6. 2011, ko je tožnica skladno z odredbo ravnala – priloga B4), dela ni več opravljala v D., je tožena stranka zaradi zagotovitve kontinuitete delovnega procesa od nje imela pravico zahtevati, da preda delo svoji naslednici in preda predmete, last tožene stranke, ki so bili neposredno povezani z opravljanjem dela v D. in jih tožnica na novem delovnem mestu v A. gotovo ni več potrebovala. Ker je Komisija za pritožbe sklep tožene stranke o odreditvi drugega dela odpravila šele dne 22. 6. 2011, pritožbena navedba, da tožena stranka v času izdaje pisne odredbe ni imela veljavne pravne podlage za njeno izdajo, ni utemeljena. Glede na obrazloženo stališče pritožbenega sodišča je za odločitev v tem sporu nepomembno, katere zadolžitve so v času izdaje odredbe sodile v krog tožničinih delovnih obveznosti. Zato pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. člena prvega odstavka 339. člena ZPP, ker tega ni ugotavljalo, posledično pa tudi ne obrazložilo.

Tožnica v pritožbi še uveljavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje glede stroškov postopka napačna, saj je tožnica s pritožbo (pravilno s tožbo) delno uspela, ker je tudi sodišče prve stopnje ugotovilo nezakonitost sklepa Komisije za pritožbe z dne 7. 9. 2011 (priloga A4/B3). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da takšno pritožbeno zavzemanje nima opore v obrazložitvi izpodbijane sodbe in sklepa. Sodišče prve stopnje nezakonitosti izpodbijanega sklepa ni ugotovilo. Kot ugotavlja pritožbeno sodišče, stališče sodišča prve stopnje, da je odločitev Komisije za pritožbe o zavrženju pritožbe sicer pravilna, le razlog za to odločitev je bil napačen, ni pravilno. Komisija za pritožbe je pritožbo pravilno zavrgla kot prepozno. Čeprav tožnica zoper pisno odredbo v skladu z določbami ZJU ne bi imela pravnega varstva pri delodajalcu, je pritožba na Komisijo za pritožbe dopustna, če je pravočasna. Komisija za pritožbe bi o pravočasni pritožbi morala odločiti po vsebini. Ker pa je bila pritožba prepozna, jo je Komisija za pritožbe s sklepom z dne 7. 9. 2011 utemeljeno zavrgla. Zaradi tega je tudi odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožničin tožbeni zahtevek za odpravo tega sklepa zavrnilo (I. točka izreka), pravilna. Iz istega razloga je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje, da se tožba tožnice, v delu, ki se nanaša na zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in odpravo pisne odredbe, zavrže (II. točka izreka). Ob takšnih zaključkih je pritožbena navedba, da je tožnica v postopku na prvi stopnji delno uspela, neutemeljena, zato pritožbeno sodišče pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti njene stroške postopka na prvi stopnji (III. točka izreka).

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem sporu niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) in ker niso podani s pritožbo uveljavljeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu s 154. členom ZPP sama krije svoje pritožbene stroške.