Jedro

Dogodek, glede na katerega se sklene zavarovanje, mora biti bodoč, negotov in neodvisen od izključne volje pogodbenikov (1. odstavek 898. člena ZOR). Dejstvo, da je vendarle nastopil, pa samo po sebi še ne pomeni, da je bil ob podpisu zavarovalne police že v nastajanju, kar naj bi narekovalo uporabo 2. odstavka 898. člena ZOR o ničnosti zavarovalne pogodbe.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženima strankama naložilo, da morata nerazdelno plačati tožniku znesek 1,068,662,30 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 1,000.000,00 SIT od 15.2.1992 do plačila in od zneska 68.662,30 SIT za čas od 23.4.1992 do plačila. Pritožbo tožene stranke Zavarovalnice Triglav je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka Zavarovalnica Triglav revizijo z navedbo revizijskih razlogov po členu 385/1 ZPP in predlaga njeno spremembo tako, da bo tožbeni zahtevek zavrnjen. Razlogi o odločilnih dejstvih v izpodbijani sodbi so si med seboj v nasprotju. Ob uporabi določbe 2. odstavka 898. člena ZOR je zavarovalna pogodba po polici št. 45/91 nična, ker je bil zavarovalni primer 6.12.1991, ko je bila polica s strani zavarovalnice podpisana, že v nastajanju in je bilo gotovo, da bo nastal. Že z nakazilom kredita dne 4.12.1991 je tožnik posojilo dokončno izgubil. Naknadna sklenitev zavarovanja zavarovalnice ne zavezuje. Sicer pa je tožeča stranka nastopala nasproti zavarovalnici pri sklenitvi spornega zavarovanja preko svoje pooblaščenca - drugega toženca A. Š. Za nepravilno poslovanje zavarovalnega zastopnika Č. je torej tožnik vedel in ni bil v dobri veri. Zavarovalna pogodba ni dala kritja in je neveljavna.

Tožeča stranka in drugi toženec A.Š. na revizijo ni sta odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je dejanske ugotovitve, sprejete na nižji stopnji, dosledno in v celoti upoštevalo. Te ugotovitve pa niso niti v medsebojnem nasprotju, niti v nasprotju z izvedenimi dokazi. Gre predvsem za časovni potek dogodkov ob najetju in realizaciji posojila ter njegovem zavarovanju. V tej smeri revizija niti ne postavlja trditev, na katerih podlagi bi bilo mogoče preizkusiti sicer posplošeni očitek nekonsistentnosti razlogov o odločilnih dejstvih. Pravna razlaga, sprejeta ob ugotovljeni dejanski podlagi, pa je tako stvar uporabe materialnega prava. Pri tem s procesnega stališča ni narobe, da je sodišče druge stopnje sicer sprejelo prvostopno odločitev o tožbenem zahtevku, vendar ob drugačni pravni razlagi. Revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP tako ni podan.

Odločitev sodišča druge stopnje, ki utemeljenost tožbenega zahtevka gradi na veljavnosti zavarovalne pogodbe, je pravilna. Nižji sodišči sta sprejeli dokazno oceno, po kateri tožnik ni vedel, da je agent zavarovalnice prekoračil pooblastilo, ko je za zavarovalnico sprejel zavezo iz zavarovalne pogodbe. Zato je sodišče druge stopnje štelo (2. odstavek 906. člena ZOR), kot da omejitve pooblastila sploh ni bilo in se ni več ukvarjalo z morebitno odškodninsko odgovornostjo zavarovalnice zaradi domnevne neveljavnosti zavarovalne pogodbe.

V opisani smeri revizija sicer ponuja drugačno pravno razlago - o neveljavnosti zavarovalne pogodbe - vendar ob drugače zatrjevani dejanski podlagi. Tožnik naj bi namreč, ker je kreditojemalca - toženca Š. - pooblastil, da sam ureja zavarovanje kredita pri zavarovalnici, preko pooblaščenca vedel za nepravilno poslovanje zavarovalničinega agenta. Take revizijske trditve pomenijo odpiranje nove opredelitve dejanskega stanja, čeprav to na revizijski stopnji ni dopustno (387. člen ZPP). Revizijsko sodišče je tudi sicer vezano na dejanske ugotovitve, sprejete na nižjih stopnjah (3. odstavek 385. člena ZPP), te pa so take, da omogočajo uporabo določb 2. odstavka 906. člena ZOR o neupoštevanju omejitve pooblastila zavarovalnega zastopnika.

V reviziji je ponovljena tudi teza o tem, da je bil zavarovalni primer dne 6.12.1991 že v nastajanju, ker naj bi tožnik vedel, da je toženec A. Š. kreditno nesposoben. Tudi to pomeni nestrinjanje s sprejeto dokazno oceno, kar ima za posledico že prej opisano ugotovitev o nedopustnosti revizije v tej smeri. Vendar pa je taka logika revizijskega razmišljanja tudi pravno napačna. Dogodek, glede na katerega se sklene zavarovanje, mora biti bodoč, negotov in neodvisen od izključne volje pogodbenikov (1. odstavek 898. člena ZOR). Dejstvo, da je vendarle nastopil, pa samo po sebi še ne pomeni, da je bil ob podpisu zavarovalne police že v nastajanju, kar naj bi narekovalo uporabo 2. odstavka 898. člena ZOR o ničnosti zavarovalne pogodbe. Tudi za naknadno sklenitev zavarovanja ne gre. Zavarovalna polica je bila namreč podpisana dne 16.12.1991, rok za vrnitev kredita pa je bil določen s 15.2.1991. Pri tem pa je dokazno ocenjeno tudi dejstvo, da je posojilo bilo oddano že 4.12.1991. Za uporabo določb 898. člena ZOR je ta okoliščina pravilno upoštevana kot pravno nepomembna.

Razlogi zaradi katerih je bila revizija vložena torej niso podani. Ker revizijsko sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere mora po določbi 386. člena paziti po uradni dolžnosti, je bilo treba zavrniti revizijo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe ZPP (zakona o pravdnem postopku - Uradni list SFRJ 4/77 - 27/90) in ZOR (zakona o obligacijskih razmerjih - Uradni list SFRJ 29/78 - 57/89), na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije ( Uradni list RS 1/91-I).