Jedro

Kadar zavarovalni zastopnik, ki je v službi pri zavarovalnici prekorači pooblastilo, pa sklenitelj zavarovanja tega ni vedel, pogodba velja po čl. 906/2 ZOR. Prekoračitev pooblastila se v takem primeru ne presoja po čl. 87/5 ZOR, saj je čl. 906/2 ZOR specialni predpis glede na čl. 87/5 ZOR.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je naložilo tožencema nerazdelno plačati tožniku znesek 1,068.662,30 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneskov 1,000.000,00 SIT za čas od 15.2.1992 do plačila in 68.662,30 SIT za čas od 23.4.1992 do plačila, ter mu povrniti 108.132,00 SIT njegovih pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.3.1993 do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

Zoper sodbo se pritožuje prvotoženka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 353. čl. ZPP. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo glede prvotožene stranke spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti stroškovno zavrne. V obrazložitvi navaja, da je bilo v pravdi nesporno ugotovljeno, da je tožnik z drugim tožencem sklenil kreditno pogodbo 4.12.1991 in je tistega dne bilo posojilo drugemu tožencu že tudi izplačano. Nesporno pa je bilo tudi ugotovljeno, da je bil ta kredit na podlagi police št. 45/91 zavarovan šele naknadno in to 6.12.1991. Prvotožena stranka meni, da je takšno zavarovanje samo po sebi nično, ker je bila 6.12.1991 ob sklenitvi zavarovalne pogodbe škoda že v nastajanju, saj naj bi bil tožnik z izplačilom posojila drugemu tožencu 4.12.1991 že ob svoj denar, ker da ni obstajala nobena možnost, da bi posojilojemalec kredit vrnil. Tako naj bi bilo 6.12.1991 zanesljivo, da bo nastopil riziko, da ob zapadlosti posojilo ne bo vrnjeno, kar se je dejansko 15.1.1992 in po podaljšanju 15.2.1992 tudi zgodilo.

Prvotožena stranka ob sklepanju zavarovalne pogodbe ni vedela, da je bil kredit posojilojemalcu izplačan že 4.12.1991 in kredita tudi ni zavarovala za nazaj t.j. od 4.12.1991 dalje. Trdi, da ob odobritvi kredita torej ni bil zavarovan, škoda pa je že bila v nastajanju, saj naj bi bil tedaj posojilojemalec že insolventen. Ker je torej 4.12.1991, ko je tožnik izplačal posojilo drugemu tožencu, le-ta že bil insolventen, ni bilo več možno, da bi kredit vrnil in naj bi bila za to škoda že gotova. Iz tega razloga naj bi bila zavarovalna pogodba nična. Navaja tudi, da ni pravilna ugotovitev sodišča, da je zavarovalna pogodba neveljavna glede na to, da je referent Č.

prekoračil pooblastila, zavarovalnica pa tega ni naknadno odobrila in naj bi bila zato odškodninsko odgovorna, saj je tožnik izplačal posojilo že 2 dni prej, kot je bila sklenjena zavarovalna pogodba.

Meni, da je tožnik utrpel izgubo na premoženju, še predno je referent prekoračil svoja pooblastila, prekoračitev pooblastil pa sicer ni v nobeni vzročni zvezi s škodo, ki je nastala 4.12.1991, torej z izplačilom posojilnega zneska. Zato naj bi bile brezpredmetne tudi vse eventualne druge pomanjkljivosti kot npr. neizročitev zavarovalnih pogojev, opustitev presoje bonitete in kreditne sposobnosti drugega toženca ipd.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu sodbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dovolj popolno ugotovilo dejansko stanje, da ni zagrešilo bistvenih kršitev pravdnega postopka (v čem naj bi te bile podane, pritožba ne pove), da je odločitev sodišča pravilna, vendar iz drugih materialno pravnih razlogov.

Sodišče prve stopnje je kot nesporno ugotovilo, da je bila med D.Č.

in A.Š. dne 4.12.1991 sklenjena pogodba o kratkoročnem kreditu in da je istega dne posojilodajalec nakazal pogodbeni znesek v višini 1,000.000,00 SIT posojilojemalcu. Nesporno je tudi, da je bila polica št. 45/91 za zavarovanje kredita sklenjena dne 6.12.1991, torej 2 dni po sklenitvi kreditne pogodbe in vplačilom pogodbenega zneska.

Pritožbeno sodišče šteje kot dokazano tudi, da je Z.Č., referent Z. d.d., Ljubljana, o.e. P., prekoračil pooblastila, ki jih je imel pri sklepanju zavarovalnih pogodb in da zavarovalnica prekoračitve ni odobrila. Prvostopno sodišče se je oprlo na čl. 87 ZOR in sicer v 1. odstavku, ki določa, da če zastopnik prekorači pooblastila, je zastopani zavezan samo, kolikor odobri prekoračitev, in na 5. odstavek istega člena, ki določa, da če zastopani noče odobriti pogodbe, sta zastopnik in zastopani solidarno odgovorna za škodo, ki jo je imela druga stranka, če ni vedela in tudi ni morala vedeti za prekoračitev pooblastil. V obrazložitvi sodbe prvostopenjsko sodišče navaja, da vsebinsko enako določa 2. odstavek 906. člena ZOR.

Za presojo pravilne uporabe materialnega prava v tej zadevi je ključno vprašanje veljavnosti zavarovalne pogodbe oz. vprašanje pooblastila zastopnika zavarovalnice. Kot lex specialis je potrebno upoštevati določilo 2. odstavka 906. čl. ZOR, ki določa, da če je zavarovalnica omejila pooblastila svojega zastopnika, sklenitelj zavarovanja pa tega ni vedel, se šteje, kot da teh omejitev sploh ni bilo.

V dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil Z.Č.

v delovnem razmerju z Z., d.d. Ljubljana in da je bil v o.e. P. kot referent pooblaščen le za sklepanje pogodb s pravnimi osebami in do 3,000.000,00 SIT. Njegovo pooblastilo je bilo torej omejeno in je ob sklenitvi zavarovalne pogodbe s tožnikom kot fizično osebo prekoračil pooblastila. Nadalje je ugotovilo tudi, da tožnik ni vedel in ni mogel oz. moral vedeti, da ima Z.Č. omejeno pooblastilo, saj je polica, ki jo je tožnik dobil v podpis, vsebovala ne le podpis pooblaščenca, ampak tudi žig prve tožene stranke, na kar se je tožnik upravičeno zanesel. Tudi sicer pa je z Z.Č. zavarovanje posojila urejal drugi toženec. Iz navedenega torej niso razvidne okoliščine, iz katerih bi tožnik lahko sklepal na prekoračitev pooblastila.

Sklenitelj zavarovanja torej ni vedel, da je zavarovalnica omejila pooblastilo svojega zastopnika, kar posledično pomeni, upoštevajoč 2. odst. 906. čl. ZOR, da omejitev sploh ni bilo in je zavarovalna pogodba veljavna. Odgovornost prvotožene stranke - pritožnika torej ni odškodninska kot izhaja iz izpodbijane sodbe, ampak iz naslova zavarovalne pogodbe.

Pravilne so tudi ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožniku ni škoda nastala 4.12.1991, ampak v skladu z zavarovalnimi pogoji prvotožene stranke, ko zavarovanec kljub opominjevalnemu postopku, ki ga predvideva 3. čl. pogojev ne prejme plačila od kreditojemalca ali od prevzemnika dolga, kot že pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje.

Glede na navedeno so neutemeljeni očitki prvotožene stranke v pritožbi, da je bila z dnem plačila kredita škoda že v nastajanju. Iz zgoraj navedenih razlogov se prvotožena stranka ne more sklicevati na ničnost zavarovalne pogodbe. Ker prvotoženo stranko pogodba veže in torej njena obveznost temelji na pogodbi in ne na odškodninski odgovornosti, kot zmotno izhaja iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje, je odveč razpravljanje o tem, ali je prekoračitev pooblastila v vzročni zvezi s škodo, ki jo je utrpel tožnik, kot trdi prvotožena stranka v pritožbi.

Ker tako ni podan nobeden od pritožbenih razlogov, niti ni sodišče prve stopnje bistveno kršilo določb postopka iz čl. 354/2 ZPP, kar pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (čl. 365 ZPP) je bilo pritožbo prvotožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi pravilno odločitev sodišča prve stopnje (čl. 368 ZPP).