Jedro

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ocenilo, da tožeča stranka tako podane trditvene podlage ni z verjetnostjo izkazala na podlagi upoštevanja trditvene podlage in predlaganih dokazov, ki jih je ponudila tožena stranka v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe. Ustavna pravica do zagotovitve sodnega varstva se izraža tudi v zagotovljenem kontradiktornem postopku, v katerem mora sodišče vsaki stranki zagotoviti možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke (1. odst. 5. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Iz podatkov v spisu je razvidno, da je bil odgovor tožene stranke na predlog za izdajo začasne odredbe (redna št. 3), s prilogami (B1-9), na katere je odločitev oprlo sodišče prve stopnje, tožeči stranki vročen šele ob vročitvi izpodbijanega sklepa (glej vročilnica pripeta pri list. št. 31). S tem je bilo tožeči stranki dejansko onemogočeno, da se opredeli do trditvene podlage nasprotne stranke, s čimer ji je bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka po 8. točki 2. odst. 339. člena ZPP in s tem razveljavitveni razlog iz 1. odst. 354. člena ZPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katero bi toženi stranki prepovedalo odtujitev in obremenitev nepremičnin tožene stranke, vpisanih v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Radovljici, in z zaznambo te začasne odredbe v zemljiški knjigi pri navedenih parcelah.

Zoper sklep je pravočasno vložila pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v 338. členu Zakona o pravdnem postopku in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu tožeče stranke za izdajo začasne odredbe ugodi, podrejeno temu pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pravilno povzelo določbo 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), po katerem mora upnik za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve poleg verjetnega obstoja terjatve izkazati tudi subjektivni pogoj, to je nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena, ali precej otežena. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljilo na ugotovitvi, da tožeča stranka ni izkazala subjektivnega pogoja za izdajo začasne odredbe iz 2. odst. 270. člena ZIZ. V kolikor bi bila takšna ugotovitev pravilna, bi bili torej neutemeljeni pritožbeni očitki, da se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo s trditveno podlago tožeče stranke glede same terjatve tožeče stranke, v zavarovanje katere je predlagana začasna odredbe. V tem okviru je torej neutemeljen očitek o bistveni kršitvi postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP.

Pritožba je neutemeljena tudi v tistem delu, ko izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje glede s strani tožeče stranke neizkazanih okoliščin iz 3. odst. 270. člena ZIZ, to je, da bi tožena stranka s predlagano začasno odredbo pretrpela le neznatno škodo. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je na strani upnika trditveno in dokazno breme glede okoliščin (neznatne škode za dolžnika), ki bi ga razbremenjevale dolžnosti izkazovanja subjektivnega pogoja iz 2. odst. 270. člena ZIZ za izdajo začasne odredbe. Pravno zmotno je torej stališče pritožnika, da je s tem tožeči stranki naloženo dokazno breme za dokazovanje negativnih dejstev. Nedvomno pomeni predlagana začasna odredba s prepovedjo obremenitve in razpolaganja celotnih nepremičnin tožene stranke za takšen poseg v ekonomski položaj tožene stranke kot gospodarskega subjekta na trgu, ki ga ni mogoče razlagati kot neznatno škodo v smislu 3. odst. 270. člena ZIZ.

Sicer pa tožeča stranka v utemeljitvi predloga za izdajo začasne odredbe razen ponujene (pravno zmotne) trditve, da tožena stranka z izdajo predlagane začasne odredbe ne bo utrpela nobene škode, ni ponudila konkretiziranih navedb, ki bi takšno sklepanje utemeljevale.

Utemeljen pa je pritožbeni očitek glede storjene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku v delu, ko je sodišče prve stopnje presojalo izkazano verjetnost subjektivnega pogoja za izdajo začasne odredbe po

2. odst. 270. člena ZIZ. Tožeča stranka je verjetnost tega pogoja utemeljevala na naslednjih zatrjevanih dejstvih: - pretežni del nepremičnin tožene stranke je že obremenjen z vpisano zastavno pravico za zavarovanje denarnih terjatev, iz česar naj bi izhajala nevarnost, da bo tožena stranka svoje nepremičnine še nadalje obremenjevala z vpisom novih zastavnih pravic na nepremičninah in z obremenitvijo nepremičnin, ki še niso obremenjene; - visoka stopnja zadolženosti tožene stranke in s tem stanje kapitalske neustreznosti v smislu določb Zakona o finančnem poslovanju podjetij, v posledici česar naj bi obstajala verjetnost, da bo tožena stranka v postopku dezinvestiranja odprodajala nepremično premoženje.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ocenilo, da tožeča stranka tako podane trditvene podlage ni z verjetnostjo izkazala na podlagi upoštevanja trditvene podlage in predlaganih dokazov, ki jih je ponudila tožena stranka v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe. Ustavna pravica do zagotovitve sodnega varstva se izraža tudi v zagotovljenem kontradiktornem postopku, v katerem mora sodišče vsaki stranki zagotoviti možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke (1. odst. 5. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Iz podatkov v spisu je razvidno, da je bil odgovor tožene stranke na predlog za izdajo začasne odredbe (redna št. 3), s prilogami (B1-9), na katere je sodišče prve stopnje oprlo odločitev, tožeči stranki vročen šele ob vročitvi izpodbijanega sklepa (glej vročilnica pripeta pri list. št. 31). S tem je bilo tožeči stranki dejansko onemogočeno, da se opredeli do trditvene podlage nasprotne stranke, s čimer ji je bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka po 8. točki 2. odst. 339. člena ZPP in s tem razveljavitveni razlog iz 1. odst. 354. člena ZPP.

V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje moralo navedeno pomanjkljivost odpraviti in ponovno odločiti o predlogu tožeče stranke na podlagi predhodno zagotovljenega kontradiktornega postopka. Sodišče prve stopnje bo v dani situaciji o kontradiktornih trditvah samih strank navedeno načelo najekonomičneje zagotovilo z razpisom naroka, na katerem bosta stranki lahko ponudili svojo trditveno podlago, hkrati pa bo sodišče prve stopnje po potrebi na njem izvedlo tudi posamezne dokaze v okviru dokaznih predlogov strank. Sodišče prve stopnje pa bo moralo odločiti tudi o novem predlogu za izdajo začasne odredbe, ki ga je tožeča stranka vložila

26.7.2005 (glej red. 6) in na katerega je tožena stranka že odgovorila z odgovorom z dne 28.7.2005.