Jedro

V morebitnem sodnem postopku se presoja sodišč osredotoča na ugotavljanje, ali so bili ob izdaji odločbe revizijskega organa izpolnjeni vsi zakonski pogoji za njeno izdajo.

Sodišče se lahko osredotoča na ugotavljanje morebitnega oškodovanja družbene lastnine le v časovnih okvirih, v katerih je svojo presojo opravil tudi revizijski organ.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je odločba Agencije RS za plačilni promet, nadziranje in informiranje (v nadaljevanju: revizijski organ), št. ... z dne 23. 2. 1996 (v nadaljevanju: Odločba), s katero je od tožeče stranke zahtevala uskladitev lastninskih razmerij in pravnih poslov zaradi odprave oškodovanj družbene lastnine, nična in se zato razveljavi oziroma odpravi.

2. Sodišče druge stopnje je v delu, relevantnem za revizijo, sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, tako da je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti in razveljavitev Odločbe v delu, ki se nanaša na točki I 3 in I 4 izreka Odločbe.

3. Obravnavani posto pek se je pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D). Zato se po drugem odstavku njegovega 130. člena nadaljuje po določbah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

4. Tožeča stranka je z revizijo izpodbijala sodbo sodišča druge stopnje. Uveljavljala je zmotno uporabo materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

5. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu.

6. Revizija ni utemeljena.

7. V okviru očitanih procesnopravnih kršitev revident uveljavlja obstoj absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pri presoji točke I 3 izreka Odločbe (glede izplačila regresa zaposlenim, ki je presegal zadnjo izplačano mesečno bruto plačo) sodišče druge stopnje po mnenju revidenta svoje odločitve ni pojasnilo, potrditev točke I 4 Odločbe (glede brezplačnega prenosa ustanovitvenega deleža v podjetju I. d. o. o.) pa naj bi obrazložilo pavšalno brez navedbe materialnopravne podlage odločitve. Po mnenju revizijskega sodišča je sodišče druge stopnje svojo odločitev glede točke I 3 Odločbe, sicer kratko, a vendarle obrazložilo ter poudarilo ločevanje dejanskih in hipotetičnih okoliščin (2. stran sodbe). V zvezi s točko I 4 Odločbe pa je pojasnilo, da je oškodovanje družbene lastnine potrebno presojati z vidika posamezne pravne osebe ter da je tako ugotovljena terjatev terjatev zoper znano osebo in jo je kot takšno potrebno tudi knjižiti. Glede na navedeno v sodbi sodišča druge stopnje procesnopravnih kršitev ni zaslediti.

8. Z vsebinskega vidika revident podaja razloge, zakaj je odločitev sodišča druge stopnje, ki je po ugotovljenem oškodovanju družbene lastnine potrdilo veljavnost Odločbe v okviru točk I 3 in I 4, materialnopravno zmotna. Osnovni očitek sodišču druge stopnje je v tem, da bi šlo v primeru obveznosti, kot jih nalaga Odločba, za fiktivno vzpostavljanje premoženja, ki realno ne obstoji.

9. Revizijski organ, katerega pravice in obveznosti je po njegovem prenehanju prevzela tožena stranka (četrti odstavek 84. člena Zakona o plačilnem prometu – ZPlaP), je z Odločbo ugotovil obstoj večih ravnanj tožeče stranke, s katerimi naj bi bila oškodovana družbena lastnina. Zaradi odprave tako ugotovljenih oškodovanj ji je pod točkama I 3 in I 4 izreka Odločbe naložil pravilno knjiženje dodatnega zneska v bilanci stanja, in sicer na aktivi pod postavko drugih terjatev (kto 167) ter na pasivi pod postavko družbenega kapitala (kto 900). Pravilnost takšne odločitve je z izpodbijano sodbo potrdilo tudi sodišče druge stopnje, ki je izhajalo iz sledečih dejanskih ugotovitev: 1) da je tožeča stranka leta 1992 izplačala regres, ki je presegal zadnjo izplačano mesečno bruto plačo za skupno 79,440.709,00 SIT, ter 2) da je tožeča stranka dne 7. 1. 1991 sprejela sklep, s katerim je delavcem podjetja I. d. o. o. brez obveznosti vračila odstopila ustanoviteljski delež (trajno vlogo) v višini 385.770,20 din, revalorizirano na dan 31. 12. 1992 v višini 3,408.004,00 SIT. Z dnem 11. 11. 1991 pa je bila ta trajna vloga prenesena na javni zavod M. d. o. o. Na ta način naj bi bila oškodovana družbena lastnina po 6. in 8. točki 48a. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljevanju ZLPP, Ur. l. RS, št. 55/92 in nadalj.).

10. ZLPP je z namenom preprečitve oškodovanja družbene lastnine in s tem pravilne izpeljave lastninskega preoblikovanja podjetij v 48a. členu določil zakonske domneve oškodovanja družbene lastnine. Če je v revizijskem postopku z odločbo ugotovljeno, da je družba ravnala tako, da je izpolnila elemente, ki tvorijo kakšnega od dejanskih stanov iz 1. do 10. točke 48a. člena ZLPP, se domneva, da je bila družbena lastnina oškodovana (tako tudi odločba Vrhovnega sodišča RS III Ips 116/1998 z dne 17. 11. 1999). Dokazovanje nasprotnega je po tožbi v pravdnem postopku na strani podjetja, kateremu so z odločbo revizijskega organa naloženi v 48c. členu ZLPP predvideni ukrepi za povečanje družbenega kapitala. V morebitnem sodnem postopku (kot je bilo temu tako tudi v predmetni zadevi) se presoja sodišč osredotoča na ugotavljanje, ali so bili ob izdaji odločbe revizijskega organa izpolnjeni vsi zakonski pogoji za njeno izdajo. Obstoj oškodovanja družbene lastnine, ki je podlaga naloženim ukrepom, se ugotavlja z vidika vsakega posameznega podjetja z družbenim kapitalom in ne kot celotna premoženjska kategorija (tako tudi odločba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 127/2000 z dne 30. 1. 2001).

11. Revizijski očitki temeljijo na argumentu, da zakonska domneva oškodovanja družbene lastnine nima osnove v dejanskem stanju, saj premoženje, katerega bi tožeča stranka morala vzpostaviti, ne obstoji. Takšna interpretacija temelji na zaključkih sodnega izvedenca ekonomske stroke, ki jih je v obrazložitvi sodbe povzelo tudi sodišče prve stopnje. Po njegovem mnenju bi s knjiženjem, kot je bilo naloženo z Odločbo, vzpostavili premoženje, ki dejansko predstavlja nič. Ker bi morali tako vzpostavljene terjatve istočasno tudi odpisati, bi šlo v tem primeru za papirno dokapitalizacijo. Glede na opisane časovne meje pri presoji zakonitosti Odločbe je takšna interpretacija neustrezna, saj se lahko sodišče osredotoča na ugotavljanje morebitnega oškodovanja družbene lastnine le v časovnih okvirih, v katerih je svojo presojo opravil tudi revizijski organ. Vrednost, ki jo ima obravnavano premoženje ob zaključku glavne obravnave (argument sodišča prve stopnje), je pri presoji zakonitosti izdane Odločbe nerelevantna.

12. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je bil regres za leto 1992 izplačan v višini, ki presega zadnjo izplačano mesečno bruto plačo. Domnevo, da je bila s tem oškodovana družbena lastnina, bi tožeča stranka lahko izpodbila z dokazom, da regres ni bil izplačan v takšni višini, česar pa ni storila. Obenem tudi ni zatrjevala, da bi bil izplačani regres že dne 1. 1. 1993 (pravilen bilančni izkaz na ta dan je naložil revizijski organ) ali ob izdaji Odločbe vreden manj. Z namenom premoženjske rasti podjetja ter preprečitve neupravičenega odliva (družbenih) sredstev pa je v nasprotju tudi argument, da bi tožeča stranka namesto regresa lahko izplačala višje plače zaposlenim. Ta argument je pravilno zavrnilo že pritožbeno sodišče. 13. Ustanoviteljski delež v podjetju I. d. o. o. predstavlja za tožečo stranko dolgoročno finančno naložbo v kapital drugega podjetja in sodi med sredstva na aktivni strani bilance stanja.

Tretji odstavek 51. člena ZLPP, ki govori o ničnosti vseh brezplačnih prenosov družbenih sredstev, je bil z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-133/93 z dne 31. 3. 1994 razveljavljen. Odločba je v določenem obsegu dopuščala brezplačne prenose sredstev, a le med podjetji v družbeni lasti ter ob izpolnitvi tako pogojev po Zakonu o združenem delu (201. – 204. člen ZZD) kot tudi splošnih in posebnih predpostavk za pravne posle po Zakonu o obligacijskih razmerjih (ZOR). Trditev v smeri dokazovanja pogojev po ZZD (da je šlo za pisni samoupravni sporazum ali pisno pogodbo) tožeča stranka ni podala. Izjeme od siceršnje prepovedi brezplačnih prenosov družbenih sredstev tako ni dokazala, zato prenos družbenih sredstev na javni zavod M. d. o. o. predstavlja oškodovanje družbene lastnine v višini 14.221,35 EUR.

14. Revizijsko sodišče pritrjuje mnenju sodnega izvedenca in sodišča prve stopnje, da temeljna računovodska načela narekujejo bilančno knjiženje v skladu z realno, pošteno vrednostjo sredstev, med njimi tudi finančnih naložb. Na vsak dan bilance stanja je potrebno oceniti, ali obstaja kakršenkoli dokaz o morebitni oslabljenosti finančne naložbe. Če je temu tako, je potrebno finančno naložbo prevrednotiti zaradi oslabitve. Ker tožeča stranka ni uspela dokazati, da bi bila ustanovitveni delež in regres v času presoje revizijskega organa vredna manj oziroma nič, revizijskemu organu ni mogoče očitati neupoštevanja morebitnega kasnejšega upada vrednosti obeh postavk. Če drži, da je obravnavano premoženje danes vredno manj ali je brez vrednosti, zaradi česar ga je potrebno bilančno prevrednotiti oziroma odpisati, je takšno nadaljnje računovodsko postopanje v sferi tožeče stranke.

15. Glede na to, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

16. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP.