Jedro

Ker je sodišče prve stopnje šele v sodbi ustrezno obrazložilo zavrnitev ostalih dokaznih predlogov pravdnih strank, sta se stranki lahko šele v sodbi seznanili z razlogi za njihovo zavrnitev, zato je bila pritožbena graja teh razlogov pravočasna.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške revizijskega postopka.

III. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 5.063,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Tožeča stranka v obravnavanem sporu od tožene stranke zahteva povračilo škode (izgubljenega dobička) v višini 544.000,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki ji je nastala zaradi neizpolnitve prodajne pogodbe. Trdi, da sta s toženo stranko 20. 5. 2011 sklenili ustno prodajno pogodbo za dva paketa tovornih vozil in strojev za skupno ceno 6,800.000,00 EUR. Škoda ji je nastala v višini 544.000,00 EUR, saj je v zvezi s predmeti, ki so bili predmet obravnavane prodajne pogodbe, že sklenila predpogodbo z ruskim partnerjem. Tožena stranka je v postopku podala ugovor, da prodajne pogodbe s tožečo stranko nikoli ni sklenila.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka sodbe), tožeči stranki pa je naložilo povračilo pravdnih stroškov tožene stranke (II. točka izreka sodbe).

3. Sodišče druge stopnje je prvostopenjsko sodbo potrdilo (I. točka izreka sodbe) in odločilo o stroških pritožbenega postopka (II. in III. točka izreka sodbe).

4. Tožeča stranka je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, toženi stranki pa naloži povračilo stroškov tožeče stranke. Podrejeno predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi ter sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču druge oziroma prve stopnje. Zahteva povračilo stroškov revizijskega postopka.

5. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki predlaga njeno zavrnitev. Priglaša tudi stroške revizijskega odgovora.

Ugotovljeno dejansko stanje

6. Med strankama ni sporno, da je tožena stranka aprila 2011 na tožečo stranko naslovila pisen poziv za oddajo ponudb za nakup tovornih vozil in gradbenih strojev SCT, d. d., in GPG KIPKOP, d. o. o., ki so bili razdeljeni v Paket 1 in Paket 2. Tožeča stranka je 3. 5. 2011 poslala pisno ponudbo za odkup obeh paketov v znesku 6,000.000,00 EUR, nato pa je 5. 5. 2011 ponudbo zvišala na 6,800.000,00 EUR. C. C. je tožečo stranko obvestil, da je prišla v ožji krog ponudnikov in da bo o končnem kupcu obveščena naknadno.

Revizijski razlogi

7. Revidentka sodišču druge stopnje očita, da je zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je ugotovilo, da do ustne sklenitve kupoprodajne pogodbe za dva paketa vozil sploh ni prišlo, pisna obličnost pa ni bila dogovorjena kot pogoj za veljavnost pogodbe. Po njenem mnenju je bila pogodba sklenjena, ko je predstavnik tožene stranke C. C. (kot pooblaščenec po zaposlitvi) ustno sprejel ponudbo zakonitega zastopnika tožeče stranke B. B., kasneje pa si je tožena stranka neupravičeno premislila. S tem je tožeči stranki povzročila škodo v obliki izgubljenega dobička, ki ji jo je dolžna povrniti. Prav tako naj bi sodišči nižjih stopenj zagrešili bistveno kršitev določb pravdnega postopka s tem ko sta zavrnili dokaz z zaslišanjem priče A. A.., ki bi vedel izpovedati o okoliščinah in času sklenitve pogodbe ter o načinu sprejema ponudbe tožeče stranke. Sodišče nelogično zaključi, da je (v odsotnosti kakršnegakoli listinskega dokaza in ob nasprotnih izpovedbah prič na strani tožene stranke) zgolj izpovedba B. B. premalo, da bi sodišče sledilo tožeči stranki, da je do ustnega sprejema ponudbe dejansko tudi prišlo. Po mnenju revidentke je sodišče z izgovorom o poslovni tajnosti povzročilo, da tožeča stranka okoliščin v zvezi z ustno sklenitvijo pogodbe sploh ni mogla dokazati. Ob krivi izpovedbi C. C., na katerega tožena stranka izvaja pritisk, pa obstaja nasprotje med lažnivimi izpovedbami C. C. ter vsebino zapisnika o zaslišanju njega in drugih prič (15. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). (Prvostopenjski) sodbi očita tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Presoja utemeljenosti revizije

8. Revizija ni utemeljena.

9. Vrhovno sodišče poudarja, da je revizija izredno pravno sredstvo proti pravnomočni drugostopenjski sodbi, zato je treba z njo izpodbijati predvsem razloge te sodbe. Zgolj prepis pritožbenih navedb v reviziji praviloma ne more pripeljati do uspeha stranke v revizijskem postopku, saj takšno ravnanje povsem prezre odgovore sodišča druge stopnje na pritožbene navedbe. Revizijsko sodišče se v nadaljevanju zato opredeljuje le do tistih očitkov, ki izpodbijajo razloge sodišča druge stopnje.

10. Revizijski očitki, ki se nanašajo na zmotno uporabo materialnega prava v zvezi s sklenitvijo pogodbe ter zastopanjem tožene stranke in vlogo predstavnika tožene stranke pri spornem poslu, so neutemeljeni. Sodišči nižjih stopenj sta namreč glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno zaključili, da do sprejema ponudbe ter do sklenitve prodajne pogodbe sploh ni prišlo, saj C. C. tožeče stranke ni nikoli obvestil o tem, da bi bila izbrana za najboljšega ponudnika.

11. Revizijsko sodišče ugotavlja, da iz večine revizijskih navedb tožeče stranke izhaja, da ne sprejema dokazne ocene ter da vztraja pri svojem prikazu dogodkov, s čimer želi revizijsko sodišče prepričati o drugačnem dejanskem stanju, kot sta ga ugotovili sodišči nižjih stopenj. Tožeča stranka s takimi revizijskimi navedbami nedovoljeno izpodbija dokazno oceno in s tem ugotovitve o dejanskih okoliščinah, kar po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP ni dovoljeno. Revizijsko sodišče zato ne more presojati pravilnosti dokazne ocene, saj je na ugotovljeno dejansko stanje pri svojem odločanju vezano. Sicer pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedlo obširen dokazni postopek, v sodbah sodišč nižjih stopenj pa so obravnavani in podrobno ocenjeni vsi izvedeni dokazi. Podrobno je obrazloženo, zakaj sodišče ne sprejema prikaza dogodkov na način, kot ga interpretira tožeča stranka, v izvajanju dokazov in pri njihovi oceni pa Vrhovno sodišče ne najde kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja revidentka. Do nasprotja med posameznimi izvedenimi dokazi je sodišče prve stopnje zavzelo jasno in argumentirano stališče ter se je jasno opredelilo, katerim dokazom verjame in katerim ne, svoje ugotovitve pa je tudi obširno obrazložilo.

12. V zvezi s sicer skopimi in slabo konkretiziranimi kršitvami 286.b člena ZPP pa Vrhovno sodišče pojasnjuje, da ima sodišče na podlagi 287. člena ZPP pooblastilo, da z dokaznim sklepom sprejme ali zavrne dokazne predloge strank. Predlagane dokaze, ki jih sodišče oceni kot nepomembne za odločbo, lahko zavrne s sklepom,(1) ki mora biti obrazložen. Sodišče lahko izbere, ali bo razloge za zavrnitev navedlo v samem dokaznem sklepu, v posebnem sklepu ali pa v odločbi o glavni stvari.(2) Ker ima sodišče pravico zavrniti dokazni predlog, če za zavrnitev obstajajo upravičeni razlogi, vsaka zavrnitev dokaznega predloga avtomatično še ne pomeni relativne kršitve določb pravdnega postopka.(3) V konkretnem sporu je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi sprejelo dokazni sklep, s katerim je zavrnilo ostale dokazne predloge pravdnih strank zgolj s pavšalno navedbo, da je zadeva dovolj pojasnjena in da so ostali dokazni predlogi pravdnih strank nepotrebni. Ker je sodišče prve stopnje šele v sodbi ustrezno obrazložilo zavrnitev ostalih dokaznih predlogov pravdnih strank, sta se stranki lahko šele iz sodbe seznanili z razlogi za njihovo zavrnitev, zato je bila pritožbena graja teh razlogov pravočasna.(4) Drugačni zaključki sodišča druge stopnje so zmotni. Vendar pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da nepravilna uporaba (prvega odstavka) 286.b člena ZPP ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe sodišča druge stopnje. V skladu z 212. členom ZPP mora stranka navesti, o katerih dejstvih naj se izvede konkretno predlagan dokaz, saj v kolikor dokazni predlog ni dovolj konkretiziran, sodišče takšnega dokaznega predloga ne more upoštevati.(5) Naloga stranke torej je, da ob navedbi dokaznega predloga določno navede, o čem konkretno bo priča izpovedala. Iz dokaznega predloga tožeče stranke za zaslišanje priče A. A.., direktorja ruske gospodarske družbe, s katero naj bi tožeča stranka sklenila predpogodbo za nadaljnjo prodajo vozil, izhaja, da je bila priča predlagana (zgolj) za zaslišanje v zvezi s škodo, ki naj bi tožeči stranki nastala zaradi nemožnosti nadaljnje prodaje vozil, ne pa v zvezi s sklenitvijo prodajne pogodbe med tožečo in toženo stranko. Tožeča stranka je sicer pomembnost tega dokaznega predloga utemeljevala tudi na prvem naroku, a povsem ne-konkretizirano (op. v zvezi z vsebino listin in pogovorov), kar nasprotuje določbi 212. člena ZPP.(6) Revizijski očitki bistvene kršitve določb pravdnega postopka zaradi ne-izvedbe dokaza z zaslišanjem priče zato niso utemeljeni.

13. Revidentka graja tudi ugotovitev sodišča druge stopnje v 10. točki obrazložitve, da nestrinjanje z načinom vodenja obravnave ni zabeleženo v zapisniku, zato se nanj ne more sklicevati. Vrhovno sodišče ugotavlja, da gre za ponavljanje pritožbenih očitkov, ki pa v ničemer ne omajajo ugotovitve pritožbenega sodišča, da je pooblaščenec tožeče stranke zapisnik podpisal brez pripomb.

14. Neuspešna pa je revidentka tudi s konstruiranjem kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Za protispisnost po tej določbi gre, kadar o odločilnih dejstvih obstaja nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisi le-teh, in med samimi listinami, zapisniki ali prepisi. Napaka, kakršno predvideva ZPP, je po svoji naravi tehnična, saj gre za nepravilen prenos določenega podatka iz listinskega dokaznega gradiva v sodbo, pri čemer se sodišče do prenesenega dokaza vrednostno (še) ne opredeljuje. Izpodbijana sodba takšnih napak ne vsebuje, pač pa (po oceni revizijskega sodišča) revidentka z uveljavljanjem te kršitve očitno izkazuje nestrinjanje s prenosi podatkov, ki so že posledica sodnikovega sklepanja, vrednotenja ter presoje dokazov, kar ne predstavlja protispisnosti v smislu 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, temveč dokazno oceno, ki ni predmet revizijske presoje.

15. Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

Odločitev o stroških postopka

16. Če sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). Tožeča stranka z revizijo ni uspela, zato sama krije svoje revizijske stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP) - II. točka izreka, poleg tega pa mora toženi stranki povrniti stroške njenega odgovora (z 22 % DDV), katerih višina je odmerjena v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi.

(1) Glej sodbo VS RS II Ips 373/2011 z dne 8. 11. 2012. (2) N. Betetto v: L. Ude in A. Galič (ured.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list GV Založba, Ljubljana 2005, str. 611. (3) Glej sodbo VS II Ips 373/2011 z dne 8. 11. 2012. (4) Tako tudi odločbe III Ips 106/2011 z dne 15. 10. 2013, III Ips 25/2012 z dne 28. 1. 2014 in II Ips 425/2011 z dne 25. 9. 2009. (5) II Ips 160/2002 z dne 7. 11. 2002. (6) Zobec, J., v: Pravdni postopek - zakon s komentarjem. 2. knjiga, str. 353.