Jedro

Poravnavo, sklenjeno v denacionalizacijskem postopku je torej treba vključiti v odločbo o denacionalizaciji, saj šele z izvršljivostjo te odločbe postane izvršljiva tudi vsebina poravnave. Poravnavi, sklenjeni v denacionalizacijskem postopku postali izvršljivi šele z odločbo o denacionalizaciji in to po določilih Zakona o upravnem postopku - ZUP. Ker pa izvršljivost takšnih poravnav ureja poseben zakon in je zato predpisan upravni postopek, je očitno, da teh poravnav ni mogoče uporabiti kot pravne podlage za zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine v pravdnem postopku, saj tovrstna odločitev sploh ne spada v sodno pristojnost.

Izrek

Pritožba se zavrne, sodba in sklep sodišča prve stopnje se razveljavita ter se tožba v obsegu izstavitve zemljiškoknjižne listine zoper prvotoženo stranko Železarno Ravne d.o.o. - v stečaju zavrže. Vsaka pravdna stranka krije svoje stroške postopka.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo odločilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, da je prvotožena stranka dolžna tožeči stranki izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo v zemljiški knjigi na ime pokojne matere tožeče stranke, nazadnje stanujoče v, vknjižila lastninska pravica na v izreku navedenih nepremičninah, vpisanih v vl. št. k.o., v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe, sicer bo v nasprotnem primeru sodba nadomestila to listino. Hkrati je še odločilo, da vsaka pravdna stranka trpi svoje stroške postopka (točka I. izreka) ter sklenilo, da se pravdni postopek zoper drugotoženo stranko zaradi umika tožbe glede prvotno postavljenega zahtevka pod točko 2. konča in ustavi (točka II. izreka).

Zoper takšno odločitev sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Predlagala je razveljavitev izpodbijane sodbe in sklepa ter vrnitev zadeve v ponovno sojenje sodišču prve stopnje, pri čemer naj bi bili pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka.

Toženi stranki nista odgovorili na pritožbo tožeče stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Res je sicer, kot zatrjuje tožeča stranka, da ima tudi upravna poravnava civilnopravne in procesnopravne elemente, vendar pa je treba v predmetnem pravdnem postopku, ko tožeča stranka zahteva izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere bi se v zemljiški knjigi vknjižila lastninska pravica na ime njene pokojne matere kot domnevne denacionalizacijske upravičenke, upoštevati vse okoliščine in specifične lastnosti zatrjevanega temelja. Tožeča stranka namreč zatrjuje, da pravni temelj za izstavitev zemljiškoknjižne listine predstavljata upravna poravnava, opr. št. D, sklenjena na zapisnik pri UE Oddelek za okolje in prostor z dne 22.10.1996 in civilna poravnava z dne 23.05.1996, sklenjena med .

V 1089. členu Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR je poravnava opredeljena kot pogodba, s katero osebe, med katerimi je spor ali negotovost glede kakšnega pravnega razmerja ali pravice, ki se uveljavlja z vzajemnimi popustitvami, prekinejo spor oziroma odpravijo negotovost ter določijo medsebojne pravice in negotovosti. Vendar pa lahko do poravnave pride v različnih življenjskih situacijah in če je poravnava sklenjena med postopki pred državnimi organi, ji določila, ki veljajo za posamezne postopke določajo tudi posebne pogoje in učinke. Taka poravnava je zato veljavno sklenjena, če so izpolnjeni pogoji za sklepanje pogodb po materialnem pravu in če so izpolnjene predpostavke za veljavnost procesnih dejanj po procesnem pravu.

V predmetnem pravdnem postopku izpostavljeni poravnavi sta bili sklenjeni v zvezi z podržavljenimi nepremičninami glede katerih je bila vložena zahteva za vrnitev v last in posest in sicer med strankami denacionalizacijskega postopka, to je upravičenko po pooblaščencu in zavezancem za vrnitev premoženja. Poravnavi sta bili torej sklenjeni v denacionalizacijskem postopku na podlagi določila 69. člena Zakona o denacionalizaciji - ZDen, ki strankam v postopku za denacionalizacijo omogoča, da ves čas postopka na prvi stopnji skleneta poravnavo o premoženju, ki je predmet postopka, zaradi česar je treba poleg materialnopravnih določb o sklenitvi poravnave, njeni vsebini in o izpodbojnosti pogodb (111. do 117. člen ZOR), upoštevati tudi vsebino že omenjenega člena ZDen. Ta v tretjem odstavku 69. člena določa: "Poravnava je sklenjena, ko stranke prečitajo zapisnik o poravnavi in ga podpišejo. Organ prve stopnje vključi poravnavo v odločbo o denacionalizaciji." Navedeno torej pomeni, da ZDen vsebuje specialna pravila o poravnavi, ki postane izvršljiva šele z izvršljivostjo odločbe o denacionalizaciji. Poravnavo, sklenjeno v denacionalizacijskem postopku je torej treba vključiti v odločbo o denacionalizaciji, saj šele z izvršljivostjo te odločbe postane izvršljiva tudi vsebina poravnave.

Iz navajanj pravdnih strank, v potrditev katerih nista predložili listinskih dokazov, je razbrati, da je UE s svojo odločbo z dne 09.11.2006 zavrnila zahtevek za denacionalizacijo pravne naslednice, zoper to odločbo pa je pravna naslednica oziroma tožeča stranka iz tega pravdnega postopka vložila pritožbo, ki pa jo je Ministrstvo za gospodarstvo z odločbo z dne 22.02.2007 zavrnilo. Zoper odločbo Ministrstva za gospodarstvo je pravna naslednica vložila tožbo na Upravno sodišče Republike Slovenije.

Iz zgoraj navedenih določil ZDen torej sledi, da bi obravnavani poravnavi, sklenjeni v denacionalizacijskem postopku postali izvršljivi šele z odločbo o denacionalizaciji in to po določilih Zakona o upravnem postopku - ZUP. Ker pa izvršljivost takšnih poravnav ureja poseben zakon in je zato predpisan upravni postopek, je očitno, da teh poravnav ni mogoče uporabiti kot pravne podlage za zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine v pravdnem postopku, saj tovrstna odločitev sploh ne spada v sodno pristojnost. Ker pa je v slovenskem pravnem sistemu z ustavo in zakoni ločena sodna jurisdikcija od upravne in ker mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti ali spada odločitev o sporu v sodno pristojnost, je ugotovljeno v skladu z določilom 3. točke drugega odstavka 339. člena v zvezi z drugim odstavkom 354. člena ZPP narekovalo pritožbenemu sodišču razveljavitev izpodbijane sodbe in zavrženje tožbe.

Pritožbeno sodišče pa je razveljavilo tudi odločitev vsebovano v sklepu, s katero je sodišče prve stopnje zaradi umika tožbe ustavilo pravdni postopek zoper drugotoženo stranko. Pritožba ima prav, da zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine ni bil naperjen tudi zoper drugotoženo stranko zaradi česar je sodišče prve stopnje s svojim sklepom odločilo preko zahtevka. Kljub tej nepravilnosti pa naj pritožbeno sodišče pripomni, da je tožeča stranka s svojim zavajajočim postopanjem, ko je kljub vedenju, da zahtevek ni naperjen tudi zoper drugotoženo stranko, zahtevek zoper njo na naroku za glavno obravnavo dne 28.05.2007 umaknila, ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja iz 9. člena ZPP.

V skladu z določilom drugega odstavka 165. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v primeru, ko razveljavi odločbo, izpodbijano s pritožbo in zavrže tožbo, odločiti o stroških celotnega postopka, torej tudi o stroških, ki so pravdnima strankama nastali v postopku na prvi stopnji. Kot je sicer obrazložilo že sodišče prve stopnje je tožeča stranka uspela s svojim zahtevkom na ugotovitev ničnosti pogodbe o ureditvi zemljiškoknjižnega stanja in brezplačnem prenosu nepremičnin z dne 29.11.2000 in aneksom z dne 30.05.2002 (točka I. prvotnega zahtevka), propadla pa je z zahtevkom na izstavitev zemljiškoknjižne listine (točka II prvotnega zahtevka), zato je pritožbeno sodišče prepričano, da doseženi uspeh in pravičnost nalagata vsaki od pravdnih strank, da krijeta svoje pravdne stroške (drugi odstavek 154. člena ZPP).

Prav tako je tožeča stranka dolžna sama kriti stroške svoje pritožbe, saj v pritožbenem postopku ni uspela (prvi odstavek 165. člena ZPP).

Po obrazloženih razlogih je pritožbeno sodišče, ne da bi presojalo utemeljenost pritožbenih navedb, odločilo tako kot izhaja iz izreka sklepa - 3. točka 365. člena ZPP.