Jedro

Postopek za preizkus osebne ocene res ni posebej formaliziran, vendar ima javni uslužbenec pravico, da se izjasni o vseh okoliščinah zaradi katerih je bil ocenjen z oceno, ki jo izpodbija v sodnem postopku.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba razveljavi v točki I izreka glede ocene iz ocenjevalnega lista in se v tem delu tožba zavrže. II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nerazveljavljeni del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče je izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da se sklep št. ... z dne 30. 5. 2018 in ocena iz ocenjevalnega lista delovne uspešnosti za leto 2017, razveljavita (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici, v roku 15 dni, povrniti pravdne stroške v višini 1.349,12 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do izpolnitve obveznosti (II. točka izreka).

2. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper sodbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek kot neutemeljen v celoti zavrne in naloži tožnici plačilo stroškov postopka, vključno s pritožbenimi stroški, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje pred spremenjeni senat. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje, da tožnici na seji za preizkus ocene dela ni bila dana možnost, da se izjavi o oceni dela in da preizkus zato ni bil ustrezen. Seja komisije ni kontradiktoren postopek, v katerem bi svoje navedbe, dokaze in predloge podajali ocenjevalec in ocenjevani, kjer bi se izvedli vsi dokazi, ker bi se obe stranki izjavili o navedbah nasprotne stranke, zato je ugotovitev sodišča napačna. Glede neseznanjenosti tožnice z dodatno utemeljitvijo ocenjevalke tožena stranka navaja, da ugotovitev ne drži. Neseznanjenost tožnice je izključno posledica pasivnosti tožnice. Tožena stranka ocenjuje, da dodatna utemeljitev ocene ni bila potrebna. Tožnica je imela osem dni možnost zahtevati od ocenjevalke, da ji ustno in dodatno obrazloži svojo oceno, česar pa ni storila. Tožnica je bila od vročitve ocene pa vse do seje komisije na bolniški. V svoji zahtevi za preizkus ocene ni zatrjevala, da svoje zahteve ne more dodatno in vsebinsko dopolniti zato, ker naj ne bi imela dostopa do dokazov oziroma podatkov, ki jih hrani na svojem delovnem mestu v službi, ampak je napisala, da bo konkretne navedbe nestrinjanja z oceno podala na zaslišanju, ko ji bodo predstavljeni dokazi in dejstva, na podlagi katerih je bila sprejeta ocena. Tožena stranka je zatrjevala, da je tožnico že tekom leta 2017 oziroma v začetku leta 2018 sproti opozarjala na napake, ki jih je ta storila pri svojem delu in so vplivale na odločitev tožničine ocene. Glede prehitrega in nerazumljivega branja dodatne obrazložitve ocene na seji tožena stranka navaja, da je tožnica zatrjevala, da ji ni bil dodeljen dodaten rok za izjasnitev glede obrazložitve. Izjava tožnice, da dodatne obrazložitve ocene na seji potem, ko ji je bila prebrana, ni razumela tudi zaradi svojega zdravstvenega stanja in ni mogla podati odgovorov nanjo, ne drži. Član komisije A.A. ni bil pristranski, ker je bil on tisti, ki je bil v letu 2017 nadrejen in je sodeloval pri njeni oceni. Tožnica je izjavila, da je bila na bolniški zaradi izgorelosti in psihičnih problemov, kar pa ne drži, saj je imela v letu 2017 hudo poškodbo glave in posledično cel kup zdravstvenih problemov v zvezi s tem. Tožnica je imela pravico do udeležbe na seji, prav tako nadrejeni. Glede dejstva, da je komisija potrebovala mesec dni časa, da se je seznanila z dodatno obrazložitvijo ocenjevalke, tožena stranka navaja, da se komisija ni ukvarjala s tem cel mesec. Glede zmotne uporabe materialnega prava – kontradiktornost postopka preizkusa ocene tožena stranka navaja, da je edina pravica, ki jo ima javni uslužbenec na seji za preizkus ocene ta, da je na njej udeležen. Udeležba ocenjevalke na seji komisije ni obvezna. Praksa stoji na stališču, da ni mogoče delodajalcu naložiti, da se javnega udeleženca ponovno oceni zgolj na podlagi ugotovitve, da ocena ni bila dovolj natančna in v zadostni meri pojasnjena. Postopek preizkusa ni bil zgolj formalnost, kar dokazuje dejstvo, da je predsednik komisije prebral vse relevantne dokumente, protokoliral vse predloge tožnice, njenega pooblaščenca in sindikalnega zaupnika, na seji odločil o vseh procesnih ugovorih tožnice, njenega pooblaščenca in sindikalnega zaupnika ter tožnici zastavil vrsto vprašanj, na katere je ta odgovorila. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, da bi morala tožena stranka tožnici omogočiti, da se predhodno (torej pred samo sejo) seznani z morebitnimi dodatnimi utemeljitvami ocenjevalca kot tudi, da se mu mora omogočiti, da ocenjevalki postavlja vprašanja in od nje zahteva dodatna pojasnila. Glede dejstva, da je komisija potrebovala mesec dni časa, da se je seznanila z dodatno obrazložitvijo ocenjevalke, tožena stranka navaja, da se komisija ves mesec ni ukvarjala s tem vprašanjem. Glede namena tožnice, da odgovori na dodatno obrazložitev, da če je tožnica imela sploh namen, da se izjavi glede dodatne obrazložitve ocene, se sodišče sploh ni ukvarjalo. Sodišče je zapisalo, da je bila dodatna obrazložitev ocene zelo obširna, to je na 5 oziroma 6 drobno natipkanih straneh, da vsebine tako obširnega teksta zgolj s tem, da ga je prebral predsednik komisije, tožnica ni mogla razumeti oziroma se z njim seznaniti, zaradi česar bi komisija morala dati rok za odgovor. Udeležba ocenjevalke na seji ni obvezna. Postopek preizkusa ni bil zgolj formalnost, kar dokazuje dejstvo, da je predsednik komisije prebral vse relevantne dokaze. Glede bistvenih kršitev določb postopka tožena stranka navaja, da je tožnica zahtevala razveljavitev sklepa z dne 30. 5. 2018 kot tudi razveljavitev ocene iz ocenjevalnega lista za leto 2017 in je sodišče tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

Odločitev sodišča v delu, ki se nanaša na razveljavitev ocenjevalnega lista je napačna. Podana je bistvena kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Podana je tudi kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženi stranki ni jasno, če je bil postopek preizkusa nezakonit zato, ker je bila dodatna obrazložitev ocene na seji prehitro prebrana, ali zato, ker ni bila prebrana v celoti, ali zato, ker je bila prebrana nerazumljivo, ali zato, ker tožnica prebranega ni razumela, ali zato, ker ji komisija ni dopustila roka za opredelitev do navedenih navedb ocenjevalke. Sodišče se ni opredelilo do ugovora tožene stranke, da je bila tožnica tista, ki bi morala ocenjevalko pozvati, da ji oceno za leto 2017 dodatno ustno obrazloži, če se z oceno ni strinjala in če ji obrazložitev iz ocenjevalnega lista ni zadoščala. Sodišče je pravilno ugotovilo, da postopek preizkusa ocene ne sme biti zgolj formalnost. Dejstvo je, da je bil postopek, kot ga je vodilo naslovno sodišče prav to, to je zgolj formalen. Tožena stranka ugotavlja, da je naslovno sodišče že na prvem naroku zavzelo stališče, da bo »zadeva padla« zgolj iz formalnih razlogov in je v dokaznem postopku dovolilo postavljati vprašanja pričam le te vsebine, zaradi česar je bila pravica tožene stranke do obrambe kršena, dejansko celo onemogočena. Sodišče je ugotovilo, da je bila tožnica bolniško odsotna vse od vročitve ocene do seje za preizkus ocene, česar pa tožnica ni niti zatrjevala, niti navedenega ni izpostavila kot razlog. Toženi stranki je bila kršena pravica do obrambe, ker ji sodišče ni dopustilo, da postavi ocenjevalki, to je priči B.B. vsa vprašanja, ki jih je ta želela postavljati, tako je ostalo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Sodišče je izven trditvene podlage ugotovilo dejstvo, da je bila dodatna obrazložitev ocene prebrana prehitro in za tožnico nerazumljivo, tožnica očitka te vsebine ni podala niti v tožbi, niti v kasnejših vlogah, dejansko gre za kršitev 7. člena ZPP, ki določa, da morajo stranke navesti vsa dejstva, na katere opirajo svoje zahtevke, sodišče pa sme ugotavljati dejstva izven trditvene podlage le izjemoma in pod pogoji, ki jih določa zakon.

Sodišče je tožnici kot potrebne stroške priznalo stroške za obe pripravljalni vlogi, pri tem pa se niti ni opredelilo do tega, zakaj bi bili potrebni za postopek. V prvi pripravljalni vlogi so ponovljeni zgolj očitki, ki jih je že podala tožnica. Drži, da je tožnica vlogi priložila poročilo z dne 2. 7. 2018, ki pa za odločitev ni bilo relevantno, saj sodišče navedb tožnice o zatrjevanem trpinčenju sploh ni presojalo, glede očitka, da je slaba ocena posledica prijave trpinčenja tožnice, pa je sodišče ugotovilo, da je neutemeljen. Tožena stranka tudi glede druge pripravljalne vloge tožnice ne more mimo dejstva, da gre v pretežnem delu za ponavljanje že podanih navedb, edino vsebinsko nove so navedbe X. točke, kjer tožnica podaja svoja pojasnila glede same ocene, ki pa ne presegajo vsebine, kot jo je že podala.

Tožena stranka pod zaključnimi ugotovitvami ugotavlja, da je bil v tem delovnem sporu edini namen tožnice ta, da doseže razveljavitev izpodbijanega sklepa in ocene iz formalnih razlogov, saj iz vsebinskih razlogov razveljavitve ne bi mogla doseči. Tožnica je tudi na seji za preizkus ocene uveljavljala raznorazne predloge, katerih edini namen je bil doseči, da se seja prekine, da se člane komisije izloči, da se preizkus zavleče, noben od predlogov ni šel v smeri vsebinskega preizkusa ocene. Ni bilo podlage za izločitev A.A., ker je ta sodeloval pri ocenjevanju tožnice kot njen nadrejeni. Delovni spor ni namenjen samemu sebi in ugotavljanju nekih kršitev, ki v nobenem primeru niso mogle vplivati na pravilnost same odločitve oziroma njene vsebine. Tako tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, toženi stranki pa prizna plačilo pravdnih in pritožbenih stroškov. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožnica podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo, stroške pritožbenega postopka pa naloži v plačilo toženi stranki. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, pri čemer je izvedlo potrebne dokaze, ki sta jih imeli pravdni stranki, pravilno je ugotovilo tudi dejansko stanje. Sodišče je na podlagi izvedenega dokaznega postopka, zlasti zaslišanja prič C.C. in A.A. lahko nedvomno ugotovilo, da tožnici ni bila dana možnost, da se z razlogi, ki so botrovali njeni letni oceni za leto 2017 (ocena zadostno), seznani, posledično pa je izpodbijani sklep in oceno razveljavilo. Tožnica niti ob prejemu letne ocene z vsebino ocenjevalnega lista ni bila seznanjena z razlogi za oceno in ji tega tudi ocenjevalka ustno ni pojasnila. Tožena stranka sedaj obširno v obrazložitvi, verjetno za potrebe te pritožbe, navaja, da je bila ocena že vsebine ocenjevalnega lista in obrazložitev ocene na ocenjevalnem listu s strani ocenjevalke zadosti obrazložena. Če bi bilo temu tako, tožena stranka v pritožbi ne pojasni, zakaj je nato na sami seji za preizkus ocene ocenjevalka podala dodatno obrazložitev kar na 5 straneh. Tožena stranka na samosvoj način relativizira postopanje tožene stranke na seji preizkusa, vendar pa pri tem ne gre spregledati, da je bilo pojasnilo ocenjevalke na petih gostih tipkanih straneh, ki ga je predsednik komisije na hitro prebral. Zakaj je bilo dodano pojasnilo vročeno le njemu in ne tožnici, in tudi vsem članom komisije, tožena stranka niti v dosedanjem postopku niti v pritožbi ni pojasnila. Je pa sodišče pravilno zaključilo, da je komisija zaradi seznanitve z dodatno obrazložitvijo potrebovala več kot mesec dodatnega časa, in ni bilo nobenega utemeljenega razloga, da tožnica na to drugo obravnavo ne bi bila vabljena, ali da bi ji bila dana možnost, da bi ji bila dodatna obrazložitev ocene vročena in dana možnost podaje odgovora na to dodatno pojasnilo. Sodišče se je v izvajanju dokazov lahko prepričalo, kakšno je bilo pričanje predsednika komisije, ki je navajal, da ni potrebno, da bi se tožnica sploh seznanila z obrazložitvijo, kaj šele, da bi ji bil dan ustrezen rok. Na vprašanje, zakaj ni preložil obravnave, je na svoj način pojasnil, da je to njegova odločitev (ne odločitev komisije). Sodišče je tudi pravilno sledilo izpovedi člana komisije A.A., ki je prepričljivo navajal, da niti sam ni bil na seji seznanjen z razlogi, da niti ni mogel slediti hitremu branju, čemur je sodišče pravilno sledilo in na njegovo pričanje oprlo sodbo. Tožena stranka v obrazložitvi sodbe pretežni del svojih navedb poudarja vsebinske razloge za oceno tožnice, pri čemer pa je sodišče pojasnilo, da že zaradi postopkovnih kršitev ni mogoče vsebinsko obravnavati ocene in na takšni podlagi tudi sprejelo svojo odločitev. Postopek ocenjevanja res ni predpisan do podrobnosti, vendar pa je bistveno pri ocenjevanju, da je uslužbenec seznanjen z razlogi za svojo letno oceno. Navedene kršitve ni mogoče sanirati v samem sodnem postopku, saj v nasprotnem primeru takšno stališče privede do situacije, da seja preizkusa niti ni potrebna, saj se lahko ta kršitev sanira v samem sodnem postopku. Tožnica priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrejvanih bistvenih kršitev določb postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev in sprejelo pravilno materialno pravno pravilno odločitev razen v delu odločitve glede ocene iz ocenjevalnega lista.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sklep št. ... z dne 30. 5. 2018 in oceno iz ocenjevalnega lista delovne uspešnosti za leto 2017 razveljavilo. Pritožbeno sodišče enako kot sodišče prve stopnje ocenjuje, da je sodišče glede sklepa o oceni za leto 2017 tožnice pravilno razveljavilo, pri tem pa je utemeljena pritožbena navedba glede ocene z ocenjevalnega lista, tako da je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke v tem delu ugodilo in tožbo zavrglo. Predmet sodne presoje v delovnem sporu je lahko le odločba oziroma sklep z dne 30. 5. 2018, tako da je odločitev glede razveljavitve ocene iz ocenjevalnega lista delovne uspešnosti nepravilna. Takšno odločitev bi moralo sprejeti že sodišče prve stopnje na podlagi 274. člena ZPP, saj tožnici ni bila podana pravna korist za vložitev tožbe s takšnim tožbenim zahtevkom. V zvezi z navedeno odločitvijo pa ni podana bistvena kršitev iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot to meni tožena stranka.

7. Sodišče prve stopnje je izvedlo obširen dokazni postopek z vpogledom v listinsko dokumentacije, ki sta jo predložili tožnica in tožena stranka ter zaslišalo tožnico in priče B.B., D.D., A.A., E.E., F.F. in G.G.. Pravna podlaga za odločitev je podana v Zakonu o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 108/2009 in nadalj. - ZSPJS), pri čemer lahko javni uslužbenec, ki ni bil ocenjen oziroma se ne strinja z oceno, lahko v 8 dneh od poteka roka za seznanitev oziroma od seznanitve z osebno oceno zahteva, da se ga oceni oziroma zahteva preizkus ocene pred komisijo, ki jo imenuje odgovorna oseba v roku 15 dni od vložitve zahteve za preizkus ocene, kot to določa 17.a člen ZSPJS. Javni uslužbenec in nadrejeni, ki zahteva preizkus ocene, imata pravico do udeležbe v preizkusu ocene, pri čemer komisija odloči s sklepom, kot to določa 4. odstavek 117.a člena ZSPJS. Javni uslužbenec v nadaljevanju, v kolikor se ne strinja z oceno, v 30 dneh od dneva vročitve sklepa komisije za pritožbe oziroma od preteka dneva, ko poteče rok za izdajo sklepa, vloži tožbo pred pristojnim sodiščem.

8. Tožnica je bila zaposlena pri toženi stranki na delovnem mestu finančnik VII/2-II. Za obdobje od 1. 1. 2017 do 31. 12. 2017 je bila ocenjena z oceno zadovoljivo, pri čemer je oceno podala nadrejena B.B.. Komisija je bila sestavljena iz predsednika komisije D.D. ter članov komisije A.A. in E.E.. Tožnica je med postopkom zatrjevala, da je prejela oceno zadovoljivo iz razloga, ker je zoper ocenjevalko vložila prijavo zaradi mobinga, vendar navedeno za rešitev konkretne zadeve ni relevantno. Tožena stranka podaja vsebinske ugovore zoper sodbo sodišča prve stopnje, pri čemer pritožbeno sodišče navaja, da ni utemeljen pritožbeni očitek tožene stranke, da bi moralo sodišče odločati vsebinsko, ker postopek za preizkus osebne ocene ni kontradiktoren. Dejstvo je, da je sodišče sprejelo svojo odločitev iz procesnih razlogov in ugotovilo, da je tožnica navajala, da je dodatna obrazložitev ocene javne uslužbenke za ocenjevalno obdobje 2017 z dne 27. 3. 2018 dejansko tako obširna, da jo javna uslužbenka ni mogla razumeti niti nanjo odgovoriti oziroma dati ustrezne pripombe. Kot je ugotovilo sodišče je bila tožnica en mesec pred komisijo v bolniškem staležu, seje komisije pa se je udeležila v času bolniškega staleža. Pojasnila je tudi, da dodatne obrazložitve ocene ni razumela, pri čemer je pomembno tudi to, da z dodatno obrazložitvijo ni bila seznanjena, zato je na seji prosila za rok za opredelitev do navedb iz dodatne ocene, da bi lahko pripravila odgovor in predložila dokaze. Dodatni rok ji ni bil odobren, tako ji tudi ni bila dana možnost do izjave. Ob navedenem je tudi član komisije A.A. izpovedal, da je bila dodatna obrazložitev ocenjevalke tožnici prebrana na seji zgoščeno, pri čemer se sam ni preveč ukvarjal z obrazložitvijo, pri čemer pa obnove ne bi znal narediti. Tudi članica komisije E.E. je izpovedala, da je D.D. – predsednik komisije tožnici dodatno obrazložitev prebral, da pa je bila zelo obširna. Predsednik komisije D.D. je izpovedal, da je dodatno obrazložitev s strani B.B. prejel 30. 3. 2018, tožnici je ni posredoval, ker je menil, da to ni potrebno, ker bo zadeva obravnavana na seji. Tožnica je prosila za rok za izjasnitev do navedb, vendar takrat ni videl razloga, da bi tožnici omogočil dodaten rok, saj je bila zadeva obravnavana na seji. Kot je ugotovilo sodišče, je bila obrazložitev prebrana na hitro. Takšna odločitev sodišča prve stopnje je tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilna. Postopek za preizkus osebne ocene res ni posebej formaliziran, vendar ima javni uslužbenec pravico, da se izjasni o vseh okoliščinah zaradi katerih je bil ocenjen z oceno, ki jo izpodbija v sodnem postopku. Tožnici zelo obširna dodatna obrazložitev ocene za ocenjevalno obdobje z dne 27. 3. 2018 (list. št. B14) niti ni bila vročena.

9. Pritožba tudi navaja, da bi moralo sodišče odločati po vsebini, pri čemer pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče pri svojem odločanju vezano na tožbeni zahtevek, ki ga postavi tožeča stranka, pri čemer je tožnica postavila tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa št. ... z dne 30. 5. 2018 iz procesnih razlogov, torej da z dodatno oceno ni bila seznanjena, nanjo ni mogla odgovoriti na seji, šlo je za hitro in nerazumljivo branje dodatne ocene, tožnica pa tudi iz tega razloga ni mogla odgovoriti na obrazložitev, komisija pa ji tudi ni dala dodatnega roka za izjasnitev v zvezi z navedenim.

10. Tožena stranka se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka, pri čemer pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje utemeljeno priznalo tožnici kot potrebne stroške postopka stroške za obe pripravljalni vlogi, pri tem pa dodatno navaja, da je tožena stranka v svojih pripravljalnih vlogah podajala obširne navedbe, pri čemer prva pripravljalna vloga tožene stranke vsebuje 16 strani, torej je imela tudi tožnica pravico do izjave glede navedenega. Tudi druga pripravljalna vloga tožnice je vsebinska, pri čemer je tožena stranka podala tudi drugo pripravljalno vlogo na 5. straneh, ki vsebuje vrsto njenih pravnih in dejanskih naziranj, kar ponovno pomeni, da je imela tožnica pravico do izjave, torej nedvomno gre za potrebne stroške postopka upoštevaje 155. člen ZPP.

11. Ker je sodišče prve stopnje v zvezi z zahtevkom za razveljavitev ocene iz ocenjevalnega lista delovne uspešnosti odločalo, čeprav ta odločitev ne spada v sodno pristojnost, je pritožbeno sodišče odločitev v tem delu razveljavilo ter tožbo v tem delu zavrglo (tretji odstavek 354. člena ZPP). V preostalem pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo nerazveljavljeni del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj je uspela le z neznatnim delom. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj njen odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi spora. Odločitev temelji na določilu 165. člena ZPP.