Jedro

Niti ZSPJS niti Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede ne določata formalnosti postopkovne narave, po katerih naj bi tekel postopek preizkusa ocene pred komisijo. Preizkus ocene pred komisijo ni podvržen procesnim pravilom, kot veljajo za postopek pred sodiščem. Veljavni predpisi tudi ne določajo, da mora pri preizkusu ocene komisija javnemu uslužbencu v okviru pravice do udeležbe omogočiti še dodaten rok, da se opredeli do morebitne dopolnitve obrazložitve ocene.

Namen določbe tretjega odstavka 17.a člena ZSPJS o pravici javnega uslužbenca, da se udeleži seje komisije, ki oceno delovne uspešnosti na njegovo zahtevo preizkuša, je v tem, da se mu zagotovi možnost udeležbe in s tem tudi možnost izjave o oceni, oziroma da se mu zagotovi možnost dodatno obrazložiti svoje stališče o oceni.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje v II. in III. točki izreka in del sodbe sodišča prve stopnje o razveljavitvi sklepa tožene stranke z dne 30. 5. 2018 v delu I. točke izreka ter odločitev o stroških postopka v II. točki izreka se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka sodbe razveljavilo sklep tožene stranke z dne 30. 5. 2018 in oceno iz ocenjevalnega lista delovne uspešnosti za leto 2017. V II. točki izreka je toženi stranki naložilo, da mora tožnici v 15 dneh povrniti pravdne stroške v višini 1.349,12 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno odločitev se je pritožila tožena stranka. Sodišče druge stopnje je njeni pritožbi delno ugodilo in s sklepom (ki ni predmet revizijskega preizkusa) sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v delu I. točke izreka glede razveljavitve ocene iz ocenjevalnega lista in v tem delu tožbo zavrglo (I. točka izreka odločitve sodišča druge stopnje), v preostalem pa je s sodbo pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo nerazveljavljeni del sodbe sodišča prve stopnje (II. točka izreka). Odločilo je še, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (III. točka izreka).

3. Tožena stranka je vložila predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče RS ugodilo in s sklepom VIII DoR 45/2021 z dne 20. 4. 2021 revizijo dopustilo glede vprašanja, ali je pravilna materialnopravna presoja sodišča, da so bile pri preizkusu ocene dela tožnici kršene njene pravice tako, da je bila posledično ocena dela sprejeta nezakonito.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V njej navaja, da je postopek preizkusa ocene namenjen le temu, da se ta ocena preizkusi, ne pa da se javni uslužbenec seznani z razlogi za oceno. Takšno stališče je bilo sprejeto tudi v odločbi sodišča druge stopnje Pdp 602/2020. Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.; ZSPJS) ne določa obvezne navzočnosti ocenjevalca in javnega uslužbenca komisije, temveč jima to le omogoča. Če ocenjevalka ne bi dodatno obrazložila ocene, potem tožnici pravica do izjave sploh ne bi mogla biti kršena, posledično pa sodišči ne bi mogli zaključiti, da je postopek preizkusa ocene nezakonit in da je nezakonit izpodbijani sklep. Tudi javni uslužbenec mora konkretno opisati razloge, s katerimi izpodbija oceno, to pa mora storiti že v zahtevi za preizkus ocene. Tožnica pa tega ni storila. Ker se je tožnica že pred sejo komisije seznanila z oceno in razlogi zanjo, ji pravica do izjave ni bila kršena. Poleg tega jo je ocenjevalka tudi sproti seznanjala z razlogi za oceno. ZSPJS daje v 17.a členu javnemu uslužbencu v preizkusu ocene le pravico do udeležbe, ne pa tudi pravice do izjave. Na seji komisije je tožnica aktivno sodelovala, dajala je pripombe, vlagala ugovore in podobno, kar izhaja iz samega zapisnika te seje. Tudi stališče sodišča druge stopnje v primerljivi zadevi (Pdp 219/2019) je, da komisija ni dolžna dajati dodatnega roka za pisni odgovor javnega uslužbenca na dodatno obrazložitev ocene. Tudi v primeru, če bi bila tožnici kršena pravica do izjave, pa to avtomatično ne more pomeniti, da je sklep komisije nezakonit. Tožnica bi lahko tudi v sodnem postopku dajala vsebinske pripombe k oceni oz. dodatni obrazložitvi te ocene (podobno kot ima delavec možnost to storiti v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi). Tožnica vsebinskih očitkov zoper oceno sploh ni imela. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotavljati tudi vsebinsko primernost podane ocene tožničine delovne uspešnosti, vendar pa tega ni storilo. V praktično identičnem sporu (Pdp 602/2020) je sodišče druge stopnje sprejelo drugačno odločitev, kot pa je bila sprejeta v tem individualnem delovnem sporu. Priglaša stroške revizije.

5. Tožnica je podala odgovor na revizijo, v katerem prereka revizijske navedbe tožene stranke in predlaga zavrnitev revizije. Priglaša stroške odgovora na revizijo.

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.; v nadaljevanju ZPP).

8. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je bil izpodbijani sklep komisije tožene stranke za preizkus ocene z dne 30. 5. 2018, s katerim je bila zahteva za preizkus ocene tožnice za obdobje od 1. 1. 2017 do 31. 12. 2017 zavrnjena in potrjena ocena dobro1, nezakonit, zato ga je razveljavilo. Sodišče druge stopnje je takšno odločitev potrdilo. Razlog za ugotovljeno nezakonitost sklepa je bil v tem, da naj bi bila tožnici kršena pravica do izjave, ker ji ni bila dana možnost, da bi se posebej opredelila do dodatne obrazložitve ocene, ki jo je v pisni obliki podala tožničina ocenjevalka.

9. Sodišče prve stopnje je v postopku ugotovilo, da je tožnica zoper oceno delovne uspešnosti za leto 2017 (nadrejena delavka, ki je tožnico ocenjevala, jo je ocenila z oceno zadovoljivo) vložila zahtevo za preizkus te ocene2, v kateri je pojasnila razloge, zakaj se s podano oceno po posameznih kriterijih te ocene ne strinja. O tožničini zahtevi, ki jo je tožena stranka štela kot zahtevo za preizkus ocene pred komisijo po 17.a členu ZSPJS, je odločala tričlanska komisija za preizkus ocene delovne uspešnosti tožnice. Na seji komisije, na kateri sta bila prisotna tožnica in njen pooblaščenec ter tudi sindikalni zaupnik, je bila poleg ocene in ocenjevalnega lista in tožničine zahteve za preizkus te ocene prebrana tudi dodatna obrazložitev te ocene3. To dodatno obrazložitev ocene je podala ocenjevalka, ki pa na sami seji komisije, ki se je odvijala dne 3. 4. 2018, ni bila prisotna.

10. ZSPJS v 17. členu določa pogoje za napredovanje javnih uslužbencev v višji plačni razred. Po prvem odstavku navedenega člena je pogoj za to napredovanje delovna uspešnost, izkazana v napredovalnem obdobju, ki se ocenjuje glede na kriterije, določene v tem odstavku4. Po drugem odstavku tega člena se postopek in način preverjanja izpolnjevanja pogojev za napredovanje po tem zakonu za javne uslužbence v organih državne uprave, v upravah lokalnih skupnosti, v pravosodnih organih, v javnih zavodih in drugih uporabnikih proračuna določi z uredbo vlade. Na podlagi te določbe je Vlada RS izdala Uredbo o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Ur. l. RS, št. 51/08 in nadalj.; Uredba), ki je v Prilogi III med drugim tudi podrobneje opredelila kriterije po elementih delovne uspešnosti, ki jih sicer določa prvi odstavek 17. člena ZSPJS. Iz četrtega odstavka 4. člena Uredbe izhaja, da mora odgovorna oseba oziroma nadrejeni delavec izpolniti Ocenjevalni list za oceno delovne uspešnosti javnega uslužbenca v ocenjevalnem obdobju (katerega vsebina je določena v Prilogi I Uredbe) ter javnega uslužbenca seznaniti s pisno oceno in z utemeljitvijo. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je tožena stranka vse te obveznosti izpolnila. Drugih določb v zvezi z obveznostjo delodajalca glede zagotavljanja pravic javnega uslužbenca v postopku ugotavljanja delovne uspešnosti javnega uslužbenca Uredba ne vsebuje.

11. Preizkus ocene je opredeljen v 17.a členu ZSPJS. Iz prvega odstavka te določbe med drugim izhaja, da lahko javni uslužbenec, ki se ne strinja z oceno, v osmih delovnih dneh od seznanitve z oceno zahteva preizkus ocene pred komisijo, ki jo imenuje odgovorna oseba v roku 15 dni od vložitve zahteve za preizkus ocene. Po tretjem odstavku citiranega člena imata nadrejeni in javni uslužbenec, ki zahteva preizkus ocene, pravico do udeležbe v preizkusu ocene. Komisija opravi preizkus ocene najkasneje v 15 dneh od njenega imenovanja. Četrti odstavek navedenega člena določa, da se o preizkusu ocene vodi zapisnik, komisija pa o preizkusu ocene odloči s sklepom. Odločitev komisije je dokončna, kar opredeljuje peti odstavek 17.a člena ZSPJS. Nadalje šesti odstavek 17.a člena ZSPJS določa, da je veljavna ocena tista ocena, s katero je bil seznanjen javni uslužbenec, v primeru zahteve za preizkus ocene pa ocena, ki jo določi komisija iz tega člena in je javnemu uslužbencu vročena. Po sedmem odstavku citiranega člena lahko javni uslužbenec zoper oceno komisije uveljavlja sodno varstvo v skladu z zakoni, ki urejajo delovna razmerja.

12. Glede na zgoraj opisane določbe ZSPJS in Uredbe mora delodajalec javnega uslužbenca seznaniti s pisno oceno delovne uspešnosti (ki mora biti izdelana v skladu s predpisanimi elementi oziroma kriteriji), v primeru zahteve za njen preizkus, ki jo poda javni uslužbenec, pa mora javnemu uslužbencu omogočiti udeležbo na komisiji, ki bo to oceno preizkušala. Niti zakon niti Uredba ne določata formalnosti postopkovne narave, po katerih naj bi tekel postopek preizkusa ocene pred komisijo. Iz navedenih predpisov ne izhaja, da je preizkus ocene pred komisijo podvržen procesnim pravilom, kot veljajo za postopek pred sodiščem, oziroma da so javnemu uslužbencu v postopku preizkusa ocene zagotovljena procesna jamstva, kot bi jih bil deležen v sodnem postopku. Veljavni predpisi tudi ne določajo, da mora pri preizkusu ocene komisija javnemu uslužbencu v okviru pravice do udeležbe omogočiti še dodaten rok, da se opredeli do morebitne dopolnitve obrazložitve ocene po že v oceni upoštevanih kriterijih iz Uredbe, ki jo poda ocenjevalka bodisi neposredno na seji, bodisi v obliki pisne dopolnitve te obrazložitve.

13. Namen določbe tretjega odstavka 17.a člena ZSPJS o pravici javnega uslužbenca, da se udeleži seje komisije, ki oceno delovne uspešnosti na njegovo zahtevo preizkuša, je v tem, da se javnemu uslužbencu zagotovi možnost udeležbe in s tem tudi možnost izjave o oceni, s katero ga je ocenila odgovorna oseba, oziroma da ima na tej seji možnost dodatno obrazložiti svoje stališče o oceni odgovorne osebe. To možnost je tožnica na seji komisije imela. Pravice do udeležbe z zagotovitvijo izjave ni mogoče razumeti tako, da bi se morala tožnica izjaviti prav o vseh okoliščinah, na katerih je temeljila dodatna obrazložitev ocene ocenjevalke in da bi ji bilo treba omogočiti dodatno dokazovanje nepravilnosti ocene in dodatne roke za dokazovanje njenih trditev. Za takšno razumevanje ni podlage v tretjem odstavku 17.a člena ZSPJS.

14. Kot je bilo že omenjeno, sedmi odstavek 17.a člena ZSPJS javnemu uslužbencu omogoča, da zoper oceno komisije uveljavlja sodno varstvo v skladu z zakoni, ki urejajo delovna razmerja.5 Seznanitev javnega uslužbenca z razlogi za oceno mu omogoča, da v morebitni tožbi oziroma v sodnem postopku navede konkretna dejstva (in za njihovo potrditev predlaga tudi ustrezne dokaze), s katerimi bo izpodbijal ustreznost te ocene. Tožnica je bila seznanjena tako z oceno ocenjevalke in razlogi za takšno oceno, kot tudi z razlogi, s katerimi je odločitev o preizkusu te ocene utemeljila komisija v svojem sklepu. Iz dejanskih ugotovitev namreč izhaja, da je bil obrazložen tako ocenjevalni list odgovorne osebe, ki je tožnico ocenjevala6, kot tudi sklep komisije za preizkus ocene7, s čimer je bilo tožnici omogočeno uveljavljanje pravice do učinkovitega sodnega varstva v zvezi s tem sklepom komisije.

15. Presoja sodišč druge in prve stopnje, da je bila tožnici v postopku preizkusa ocene kršena pravica do izjave, ker ni imela možnosti, da bi v okviru zahtevanega, vendar ne dodeljenega roka za opredelitev do dodatne obrazložitve ocene podala svoja stališča in razloge, je zato materialnopravno zmotna. Tožena stranka je v postopku preizkusa ocene delovne uspešnosti tožnice izpolnila vse obveznosti, ki so ji jih nalagali veljavni predpisi, vključno s tem, da je tožnici v okviru pravice do udeležbe zagotovila pravico do izjave. Tožnici njene pravice v zvezi z navedenim zato niso bile kršene, posledično pa ocena delovne uspešnosti tožnice, ki jo je sprejela komisija, iz tega razloga ni bila nezakonita (odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje).

16. Ker je sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča razveljavilo sklep tožene stranke z dne 30. 5. 2018 že zato, ker je ugotovilo, da je bila tožnici kršena pravica do izjave, kar je potrdilo tudi sodišče druge stopnje, v dosedanjem postopku ni ugotavljalo, ali je bila ocena delovne uspešnosti, ki jo je zanjo za leto 2017 podala tožena stranka, vsebinsko ustrezna (čemur je tožnica prav tako oporekala). Glede teh odločilnih dejstev je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Zato je vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP razveljavilo izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem je bil razveljavljen sklep tožene stranke z dne 30. 5. 2018 (posledično je razveljavilo tudi odločitev o pravdnih stroških) in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

17. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče dopolniti dokazni postopek in ugotoviti, ali je ocena delovne uspešnosti tožnice ustrezna oz. skladna z Uredbo, nato pa ponovno odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

18. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

19. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je razviden iz uvoda tega sklepa. Odločitev je sprejelo soglasno.

1 V postopku je bilo sicer ugotovljeno, da je ocenjevalka tožnico ocenila z oceno zadovoljivo in da je prišlo pri oblikovanju izreka sklepa tožene stranke z dne 30. 5. 2018 do očitne pisne pomote glede navedbe te ocene. Komisija je torej v spornem sklepu potrdila oceno za tožnico, ki jo je podala tožnici nadrejena delavka. 2 To zahtevo, ki je bila datirana z dnem 8. 3. 2018, je tožnica poimenovala „Pritožba na Ocenjevalni list za oceno delovne uspešnosti javne uslužbenke v ocenjevalnem obdobju od 1. 1. 2017 do 31. 12. 2017“. 3 Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila dodatna obrazložitev, potem ko jo je predsednik komisije na seji prebral, na tej seji tožnici tudi predočena. 4 Kot kriteriji so navedeni: rezultati dela; samostojnost, ustvarjalnost in natančnost pri opravljanju dela; zanesljivost pri opravljanju dela; kvalitetno sodelovanje in organizacija dela; druge sposobnosti v zvezi z opravljanjem dela. 5 Sodno varstvo je urejeno v 200. členu ZDR-1 oziroma v 25. členu Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.; ZJU), pri čemer velja ta določba ZJU le za javne uslužbence, zaposlene pri delodajalcih, navedenih v 22. členu ZJU. 6 V ocenjevalnem listu je nadrejena ocenjevalka ocenila tožnico po posameznih kriterijih na predpisanem obrazcu, kot to določa Uredba, poleg tega pa je bila na tem ocenjevalnem listu podana tudi obrazložitev te ocene po posameznih kriterijih. 7 V sklepu, ki obsega 15 gosto tipkanih strani, je poleg povzetka ocene ocenjevalke, povzetka tožničine zahteve za preizkus ocene, povzetka dodatne pisne obrazložitve ocene ocenjevalke (ki je bila po ugotovitvi sodišča prve stopnje tožnici na seji komisije, potem ko jo je predsednik komisije prebral, tudi predočena), navedb na tej seji, ki so jih podali tožnica oziroma njen pooblaščenec in sindikalni zaupnik, podana tudi obrazložitev ocene po posameznih kriterijih, s katero je komisija utemeljila svojo odločitev.