Jedro

Vložena revizija zoper pravnomočni del sodbe ni razlog za prekinitev postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

V tretjem odločanju je sodišče prve stopnje odločilo še o preostalem delu zahtevka iz nasprotne tožbe tako, da je ugotovilo, da je toženec solastnik stanovanjske hiše v M., T.1, stoječe na parceli št. 1755/2 do 307/1000 in tožnici naložilo izstavitev zemljiškoknjižne listine v zgornjem obsegu za vpis solastninske pravice. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo ter odločilo, da vsaka stranka sama trpi stroške.

Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov toženec, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi ter v izpodbijanem delu sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku iz nasprotne tožbe. V pritožbi toženec navaja, da je toženec v hišo v M. vložil posebno premoženje in ta hiša ne predstavlja skupnega premoženja. Pri gradnji hiše v M. so tožencu pomagali sodelavci, prijatelji, družina in sorodniki, oče pa je prispeval sredstva za kredit v višini 30%, preskrbel les, steklo, organiziral prevoz in prispeval hrano in pijačo. Sodišče prve stopnje pa se do teh navedb ni opredelilo. Nadalje toženec navaja, da je s to sodbo določilo drugačna deleža kot v drugem odločanju in se sklicuje na predhodno odločbo pritožbenega sodišča I Cp 4152/2008 zoper katero pa je toženec vložil revizijo. Napačno je sodišče prve stopnje povzelo izvedeniško mnenje. Toženec je imel pripombe na izvedeniško mnenje in ker gre za pomanjkljivosti je predlagal postavitev drugega izvedenca. Izvedenec je napačno ocenil vrednost zemljišča na 30%, saj je izvedenec uporabil dve različni metodi, ki se izključujeta in dajeta napačen rezultat. Sodišče bi moralo upoštevati, da sta tožnica in mati v izročilni pogodbi v letu 1987 ocenili hišo na takratnih 45.000,00 din oziroma 2.500,00 EUR. Sodišče ne pojasni kaj naj bi od ocenjene vrednosti 65.851,00 EUR predstavljala 1/3 in bi po toženčevem izračunu njegov delež znašal 31,49%.

Pritožba ni utemeljena.

V ponovnem odločanju je med pravdnima strankama sporna še višina deležev za stanovanjsko hišo v M. Sodba je pravnomočna v obsodilnem delu, saj je tožnica ne izpodbija tako, da je v delu, ko je tožencu prisojeno 307/1000, pravnomočna. Sporno je ali gre tožencu višji delež (toženec tožnici priznava le 1/20). Že v predhodni odločbi I Cp 4152/2008 je bilo ugotovljeno, da je tožnica solastninsko pravico na sporni stanovanjski hiši pridobila v letu 1978 na podlagi izročilne pogodbe, izključna lastnica pa je postala v letu 1990 na podlagi razdružitvene pogodbe. Materialnopravna podlaga za ugotavljanje deleža na tem premoženju je, da se ugotovi celotna vrednost objekta, od te se odšteje vrednost tožničinega posebnega premoženja (vrednost hiše pred adaptacijo in vrednost zemljišča) in samo ta razlika predstavlja skupno premoženje na katerem se določijo deleži. Sodišče prve stopnje je po dopolnitvi postopka z izvedencem gradbene stroke razčistilo vsa sporna vprašanja na katera je opozorilo pritožbeno sodišče in pravilno določilo v skladu z že pravnomočno sodbo glede višine deležev (tožnici gre 35%, tožencu pa 65% delež na skupnem premoženju), deleže še na preostalem spornem objektu v M. Toženec z ničemer ni dokazal, da mu gre večji delež, saj v pritožbi le ponavlja pritožbene navedbe iz predhodne pritožbe zoper sodbo. Vložena revizija zoper pravnomočni del sodbe ni razlog za prekinitev postopka. Neutemeljena je nadaljnja pritožbena trditev, da je podana bistvena kršitev določb postopka, ki naj bi bila v tem, da obstaja nasprotje v razlogih sodbe o vsebini listin. Izvedeniško mnenje je dovolj strokovno tako, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo toženčev predlog za postavitev drugega izvedenca. Neutemeljene so v posledici tega tudi trditve, da je bila stanovanjska hiša pred obnovo v razpadajočem stanju in sklicevanje na vrednost navedeno v izročilni pogodbi, saj je splošno znano, da se v pogodbe ni vnašala realna vrednost, temveč se je vrednost določala zaradi plačila dajatev in davščin. Neutemeljena je tudi trditev, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo deleže in tožencu pripada višji delež.

Glede na navedeno je bilo pritožbo toženca zavrniti in v zavrnilnem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353. ZPP).