Jedro

Pravočasnost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni odvisna od dejstva, kdaj je bila seznanjena z odpovednim razlogom oseba, ki v smislu 18. člena ZDR ni delodajalec.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v delu, ki se nanaša na zavrnitev pritožbe tožene stranke zoper ugodilni del 1. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje in sodba sodišča prve stopnje v ugodilnem delu 1. točke izreka (prvi, drugi, tretji in peti odstavek 1. točke izreka) razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija zoper odločitev sodišča druge stopnje v zvezi z ugodilnim delom 2. točke izreka (prvi odstavek 2. točke izreka) sodbe sodišča prve stopnje se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 6. 2004 nezakonita, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 17. 6. 2004, ampak z dnem 31. 8. 2005, zato je toženi stranki naložilo, da tožniku za čas od 17. 6. 2004 do 31. 8. 2005 vpiše delovno dobo v delovno knjižico, mu za ta čas obračuna pripadajočo mesečno plačo, od katere naj odvede vse prispevke in davčne obveznosti ter mu izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter regres za letni dopust za leto 2004 z zakonskimi zamudnimi obrestmi, poleg tega pa tudi neizplačane plače za obdobje od aprila 2004 do 16. 6. 2004 v znesku 638.637,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska v plačilo do plačila. Višji zahtevek je zavrnilo. Zavrnilo je tudi zahtevek za izplačilo odpravnine zaradi razrešitve in za plačilo razlike v plači za obdobje september 2003 do junij 2004 s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožniku je naložilo, da povrne toženi stranki stroške postopka v višini 483.855,00 SIT. Ugotovilo je, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, kljub dokazanemu odpovednemu razlogu, podana po poteku roka iz drugega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). Ker pa ob upoštevanju okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ni več možno, je pogodbo o zaposlitvi razvezalo z dnem 31. 8. 2005. 2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika in tožene stranke zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je s presojo sodišča prve stopnje, da je podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki pa je zaradi poteka roka iz drugega odstavka 110. člena ZDR prepozna in zato nezakonita.

3. Zoper tisti del pravnomočne sodbe, ki se nanaša na zavrnitev pritožbe zoper ugodilni del 1. in 2. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje, vlaga pravočasno revizijo tožena stranka. Uveljavlja revizijski razlog napačne uporabe materialnega prava iz 3. točke prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Navaja, da je sodišče druge stopnje zgolj potrdilo ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila tožena stranka z osnutkom revizijskega poročila seznanjena konec aprila 2004 in da je takrat začel teči 15-dnevni rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pri tem pa niti z enim stavkom ne odgovori na pritožbene navedbe tožene stranke in ne pojasni, zakaj je ravno osnutek revizijskega poročila predstavljal začetek teka roka za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi je podala nova direktorica tožene stranke T. P. dne 11. 6. 2004 po njenem imenovanju 10. 6. 2004; šele s tem dnem je dobila pristojnost za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj je bil pred tem zakoniti zastopnik tožene stranke tožnik. Glede odločitve v zvezi z zahtevkom za izplačilo plač v obdobju od aprila 2004 do 16. 6. 2005 pa revizija navaja, da gre za obdobje pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ko tožnik obveznosti po pogodbi o zaposlitvi ni opravljal. Razlogi za to niso bili na strani delodajalca, o čemer pričajo listinski dokazi in izpovedi prič J. H. in N. Z.. Glede na navedeno revizija predlaga spremembo sodbe sodišča druge stopnje tako, da se pritožbi tožene stranke v celoti ugodi in tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen, podrejeno pa, da se sodba sodišča druge stopnje in posledično sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena ZPP vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija je delno utemeljena, delno pa ni dovoljena.

6. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7. Revizija sodišču druge stopnje utemeljeno očita zmotno uporabo materialnega prava o (ne)pravočasnosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Po presoji sodišča druge stopnje, ki je sledilo dejanskim in pravnim zaključkom sodišča prve stopnje, naj bi bila podana po poteku 15-dnevnega roka iz drugega odstavka 110. člena ZDR. Po tej določbi mora izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pogodbena stranka podati najkasneje v 15-ih dneh od seznanitve z razlogi, ki jo utemeljujejo in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. S pojmom „pogodbena stranka“ je v skladu s prvim odstavkom 110. člena ZDR mišljen delavec ali delodajalec, odvisno od tega, kdo odpoveduje pogodbo o zaposlitvi. V spornem primeru je izredno odpoved tožniku kot delavcu podala tožena stranka kot delodajalec. Delodajalec je v tem primeru gospodarska družba, torej pravna oseba. Po določbi prvega odstavka 18. člena ZDR nastopa v imenu delodajalca, če je ta pravna oseba, lokalna skupnost, podružnica tuje družbe ali druge organizacije, njegov zastopnik, določen z zakonom ali aktom o ustanovitvi, ali od njega pisno pooblaščena oseba. Sodišče druge stopnje svoj zaključek, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi podana prepozno, utemeljuje z ugotovitvijo, da se je tožena stranka z razlogom za odpoved pogodbe o zaposlitvi seznanila konec aprila 2004, in sicer s tem, ko je J. H., finančna direktorica edinega družbenika tožene stranke, prejela revizijsko poročilo. Pri tem pa spregleda dejstvo, da J. H. ni bila zakonita zastopnica tožene stranke ali od zakonitega zastopnika pisno pooblaščena oseba - torej v smislu 18. člena ZDR ni bila delodajalec. Zato od dejstva, kdaj je bila ona seznanjena z revizijskim poročilom (in posledično z odpovednim razlogom), ni odvisna pravočasnost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

8. Ker je sodišče druge stopnje glede na ugotovitve sodišča prve stopnje napačno štelo, da se je tožena stranka z razlogom za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku seznanila z dnem, ko je bila z odpovednim razlogom seznanjena J. H., je napačno uporabilo določbo drugega odstavka 110. člena ZDR v povezavi s prvim odstavkom 18. člena ZDR. Taka zmotna uporaba materialnega prava ima za posledico, da dejansko stanje glede datuma seznanitve delodajalca (tožene stranke) z razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni ugotovljeno. Zato je revizijsko sodišče v skladu z drugim odstavkom 380. člena ZPP delno ugodilo reviziji tožene stranke in sodbo sodišča druge stopnje v delu, ki se nanaša na zavrnitev pritožbe tožene stranke zoper prvi, drugi, tretji in peti odstavek 1. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje razveljavilo. Posledično je razveljavilo tudi del sodbe sodišča prve stopnje in sicer odločitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 11. 6. 2004 nezakonita (prvi odstavek 1. točke izreka), da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 17. 6. 2004, ampak je trajalo do 31. 8. 2005 (drugi odstavek 1. točke izreka), da je dolžna tožena stranka tožniku vpisati delovno dobo v delovno knjižico za čas od 17. 6. 2004 do 31. 8. 2005, mu za ta čas izplačati plačo, od katere mora odvesti davke in prispevke, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi (tretji odstavek 1. točke izreka) ter regres za letni dopust v znesku 114.418,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 7. 2004 (peti odstavek 1. točke izreka). V tem obsegu je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

9. Tožena stranka je vložila revizijo tudi zoper odločitev sodišča druge stopnje o ugodilnem delu 2. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje (prvi odstavek 2. točke izreka), v katerem je bilo toženi stranki naloženo, da tožniku izplača neizplačane plače za obdobje od aprila 2004 do 16. 6. 2004, torej za čas pred prenehanjem delovnega razmerja. Gre za denarni zahtevek v znesku 638.637,00 SIT in torej v tem delu za premoženjski individualni delovni spor, v katerem revizija po zakonu ni dovoljena. V 31. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS, št. 2/2004) je določeno, v katerih delovnih sporih je revizija dovoljena. V premoženjskih individualnih delovnih sporih je revizija dovoljena po določbah zakona, ki ureja pravdni postopek, ta (ZPP) pa v drugem odstavku 367. člena določa, da je v premoženjskih sporih revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000,00 tolarjev (4.172,93 EUR). Ker ta del zahtevka ni v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja (v teh sporih je revizija po 2. točki 31. člena ZDSS vedno dovoljena), ker ne presega zneska 1.000.000,00 SIT (4.172,93 EUR) in ker revizije v tem delu v skladu s 5. točko 31. člena ZDSS sodišče druge stopnje ni dopustilo, je revizijsko sodišče na podlagi 377. člena ZPP revizijo zoper ta del odločitve kot nedovoljeno zavrglo.

10. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje ugotovi, kdaj je bil delodajalec (in ne nekdo tretji) seznanjen z odpovednim razlogom, nato pa o zadevi ponovno odloči.