Jedro

Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita, ker jo je tožena stranka izdala po poteku prekluzivnega subjektivnega roka za podajo odpovedi, ki je začel teči, ko je bila seznanjena s konkretnimi razlogi, ki odpoved utemeljujejo, to je, ko je prejela osnutek revizijskega poročila, iz katerega so razvidne številne nepravilnosti v zvezi z neplačanimi računi in z uporabo službene kartice.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 11.6.2004 nezakonita in se razveljavi in da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 17.6.2004, temveč mu je zaradi neugotovljene nezmožnosti nadaljevanja delovnega razmerja pri toženi stranki prenehalo z dnem 31.8.2005. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku za čas od 17.6.2004 do 31.8.2005 vpisati delovno dobo v delovno knjižico ter mu za navedeno obdobje izplačati pripadajočo mesečno plačo, od nje izvesti vse prispevke za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje in plačati vse davčne obveznosti iz naslova delovnega razmerja, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne plače do dneva plačila ter mu izplačati odškodnino v višini 756.689,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje te sodbe do plačila, izplačati regres za letni dopust za leto 2004 v neto znesku 114.418,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.7.2004 dalje do plačila ter tožniku izplačati neizplačano plačo za obdobje od meseca aprila 2004 do 16.6.2004 v znesku 638.637,00 SIT, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska od 19. dne v mesecu dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo. Višji ali drugačen tožbeni zahtevek na ugotovitev, da tožniku delovno razmerje traja tudi po 31.8.2005 in da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo po 1.9.2005 (pravilno: 1.9.2006) in na plačilo razlike v plači v višini 369.737,00 SIT, pa je zavrnilo. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, ki se glasi, da je tožena stranka dolžna tožniku zaradi nezakonite razrešitve z mesta direktorja tožene stranke izplačati odpravnine v višini 12.811.267,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila in da mu je dolžna izplačati razliko v plači za obdobje od septembra 2003 do junija 2004 v znesku 2.817.039,05 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska od 19. dne v mesecu dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 483.855,00 SIT v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.3.2006 dalje do plačila. Zaradi delnega umika dela tožbe, kjer se tožbeni zahtevek nanaša na poziv nazaj na delo, na vpis delovne dobe po 1. 9.2005 do 1.9.2006 ter izplačilo pripadajočih mesečnih plač s prispevki in davki ter zakonskim zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne plače dalje do plačila, pa je s sklepom postopek za ta del zahtevka ustavilo.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje (ne pa tudi zoper sklep zaradi umika dela tožbe) se pritožujeta obe stranki.

Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del 2. in 3. točke izreka in zoper odločitev o povrnitvi stroškov postopka, uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi tudi v izpodbijanem zavrnilnem delu, pri čemer naj toženi stranki naloži v plačilo vse stroške postopka. Glede zavrnitve višjega zahtevka za neizplačano plačo za obdobje od meseca aprila 2004 do 16.6.2006 v višini 369.737,00 SIT poudarja, da iz plačilnih list v spisu izhaja, da naj bi bila plača za mesec januar 2004 izplačana 5.3.2004, plača za mesec februar pa 1.4.2004, medtem ko plača za mesec marec 2004 sploh ni bila izplačana. Da bi bila plača za mesec marec izplačana, tožena stranka ni predložila nobenega dokaza. Pričevanje N.Z. o tem, da naj bi bila plača za navedeni mesec nakazana tožniku v približni višini 200.000,00 SIT, pa ne more ovreči njegove trditve, da mu tožena stranka dolguje tudi za mesec marec 2004 polno plačo. Po mnenju tožnika je zato odločitev sodišča o zavrnitvi dela zahtevka za izplačilo plač nezakonit, saj tožniku pripada poleg plače za čas od meseca aprila 2004 do 16.6.2004 tudi plača za mesec marec, torej v višini 890.730,50 SIT in ne v prisojeni višini 638.637,00 SIT. Glede odločitve po izplačilu odpravnine v višini 12.811.267,00 SIT zaradi nezakonite razrešitve z mesta direktorja tožene stranke pa je tožnik mnenja, da je s takšno odločitvijo sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Tožena stranka je namreč tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi pri čemer pa ni bilo sporno, da obstaja samo ena pogodba o zaposlitvi in sicer z dne 29.11.1996. Tožena stranka tako po eni strani tožniku odpove pogodbo o zaposlitvi, po drugi strani pa reče za to isto pogodbo, da je ta pogodba nezakonita, ker jo je podpisala ena in ista oseba (torej kot zaposleni in v svojstvu delodajalca) in zaradi česar naj bi bil zahtevek za izplačilo odpravnine nezakonit. Takemu stališču sodišče prve stopnje ne bi smelo slediti, posebej še zato, ker je ugodilo nedenarnemu zahtevku tožnika iz iste podlage.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del 1. in 2. točke izreka ter zoper odločitev o stroških postopka, uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti stroškovno zavrne, podrejeno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi in v skladu z 30. členom ZDSS-1 odpravi nepravilnosti sodbe in odloči o zadevi. Navaja, da je sodišče v 3. odstavku 1. točke izreka sodbe toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati pripadajočo mesečno plačo ter od nje odvesti davke in prispevke. Vendar, ker je med strankama bilo sporno, koliko znaša osnovna mesečna plača tožnika, je mnenja, da bi sodišče znesek „pripadajoče plače“, ki ga je dolžna izplačati tožena stranka, moralo specificirati. Ker tega ni storilo, lahko prihaja do dvomov o višini obveznosti tožene stranke. Mnenja je tudi, da je sodišče napačno ugotovilo, da tožena stranka ni izkazala datuma odločitve lastnika o odpovedi. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku je namreč izdala direktorica tožene stranke T.P. dne 11.6.2004 in sicer takoj po njenem imenovanju dne 10.6.2004 na funkcijo direktorice družbe. Lastnik družbe, konkretno finančna direktorica J.H., je sicer z ugotavljanjem dejanskega stanja in preiskavo sumljivih poslov pri toženi stranki res začela precej časa pred odpovedjo pogodbe tožniku. Vendar, ne glede na to, je mnenja, da sodišče daje prevelik poudarek zgolj datumu prejema osnutka revizijskega poročila s tem, ko navede, da je seznanitev z razlogi za odpoved nastopila v aprilu 2004. Po mnenju tožene stranke pa bi sodišče moralo ugotoviti, kdaj se je tožena stranka seznanila z vsemi razlogi za izdajo izredne odpovedi. Iz razpravnega zapisnika z dne 20.9.2005 je razvidno, da je J.H. vso dokumentacijo zbrala do maja 2004, nakar je v juniju Z. ugotovil, da je nekaj narobe in sprejel odločitev o odpovedi pogodbe. Ne strinja se tudi z ugotovitvijo sodišča, da tožena stranka tožniku ni omogočala zagovora v skladu z 2. odstavkom 83. člena ZDR. Tožena stranka je res priznala, da tožnika ni povabila na zagovor pred izdajo izredne odpovedi, vendar se je sklicevala na obstoj okoliščin, zaradi katerih ni upravičeno pričakovati od delodajalca, da zagovor delavcu omogoči. Zaradi vsega navedenega je tožena stranka mnenja, da je bila izdana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku izvedena v skladu z določbami ZDR. Posledično je napačna tudi odločitev o priznanju tožniku vseh pravic iz delovnega razmerja do dneva, ki je določen na temelju sodbe. Ne strinja se tudi z ugoditvijo tožbenemu zahtevku na izplačilo plače za čas od aprila do junija 2004, saj tožnik v tem času sploh ni delal. V odgovoru na pritožbo tožeče stranke tožena stranka prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov obeh strank in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in na absolutne bistvene kršitve določb postopka, kot mu to nalaga 350. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 52/2007). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti in da je glede na ugotovljeno dejansko stanje odločilo ob pravilni uporabi materialnega prava. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da pritožbene navedbe tožeče niti tožene stranke niso bistvene, saj se ne nanašajo na pravno odločilna dejstva, zato ne morejo vplivati na drugačno pravno presojo odločitve sodišča. Pritožbeno sodišče se strinja s pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in ustrezno razlago odločitve, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja: Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, da je bila izdana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku izvedena v skladu z določbami Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). Po določbi 1. odstavka 110. člena ZDR lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Posamezni razlogi so opredeljeni v 1. odstavku 111. člena ZDR, njihov obstoj pa mora dokazati delodajalec in predstavljajo bistveni pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V skladu z določbo 2. odstavka 110. člena ZDR pa mora delodajalec podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi najkasneje v 15 dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga.

Kot izhaja iz izvedenih dokazov, je tožena stranka tožniku formalno pravno dokazala utemeljen razlog za izredno odpoved v smislu določbe 2. odstavka 82. člena ZDR, saj kot je povedala finančna direktorica lastnika družbe J.H., je pri pregledu poslovanja tožene stranke ugotovila precejšnje nepravilnosti, kot so bili neplačani računi za avtomobile in kratkoročna posojila, ki jih lastnik ni odobril, kot tudi razne nepravilnosti v zvezi z uporabo službene kreditne kartice, s katero so bili opravljeni privatni nakupi in še veliko drugih napak v poslovanju podjetja, kar vse je bilo ugotovljeno v poročilu revizorske družbe P. Ker je tožnik tudi sam potrdil, da so bile navedene nepravilnosti res ugotovljene, je potrebno ugotoviti, da je s takim ravnanjem tožnik kot odgovorna oseba huje kršil obveznosti tako po Zakonu o gospodarskih družbah, kot po zakonu o finančnem poslovanju podjetij, kar nedvomno predstavlja odpovedni razlog po 2. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR. Vendar, ob dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bila tožena stranka z osnutkom revizijskega poročila seznanjena že konec aprila 2004, je potrebno ugotoviti, da je bila s konkretnimi razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, seznanjena najkasneje konec meseca aprila 2004, kar pomeni, da je od takrat dalje je pričel teči 15 dnevni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, določen v 2. odstavku 110. člena ZDR. Ker je tožena stranka tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi šele 11.6.2004, je tako zamudila 15 - dnevni odpovedni rok, ki je prekluzivne narave. Upoštevaje navedeno je potrebno zaključiti, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku s strani tožene stranke, izdana nezakonito.

Ob ugotovitvi, da so odnosi med tožnikom in toženo stranko skrhani do take mere, da nadaljevanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki ne bi bilo več mogoče, je sodišče prve stopnje na podlagi 2. odstavka 118. člena ZDR tudi odločilo, da se tožniku prizna trajanje delovnega razmerja do datuma, ko se je tožnik ponovno zaposlil (1.9.2005) in mu do tega dne priznalo vse pravice in prejemke iz dela, kot tudi denarno odškodnino zaradi sodne razveze delovnega razmerja v višini, kot to izhaja iz 1. točke izreka.

Sodišče prve stopnje je tožniku poleg regresa za letni dopust za leto 2004, do katerega je upravičen, utemeljeno prisodilo tudi neizplačane plače za obdobje meseca aprila 2004 do dneva prenehanja delovnega razmerja v juniju 2004, saj kot je povedala N.Z., ki je bila v spornem obdobju vodja oddelka v računovodskem servisu, je bila tožniku zadnja plača izplačana v mesecu marcu 2004. Sodišče je kot osnovo za neizplačane plače vzelo povprečno izplačano plačo za mesece januar, februar in marec, kot to izhaja iz plačilnih list in katera je v povprečju znašala 252.093,50 SIT mesečno. Glede pritožbenih zatrjevanj tožene stranke, da je bila tožniku neizplačana plača za sporne mesece nezakonito prisojena, ker tožnik v tem času sploh ni delal, pa je potrebno poudariti, da so ta pritožbena zatrjevanja neupoštevna, saj ne glede na to, ali in koliko je tožnik v tem času delal pri toženi stranki, je za presojo odločitve v zvezi z izplačilom plač bistvenega pomena le ugotovljeno dejstvo, da je bil v tem času še vedno v delovnem razmerju pri toženi stranki, zato mu tudi za ta čas pripada ustrezna plača. Glede pritožbenih navedb tožeče stranke, da je odločitev sodišča o zavrnitvi dela zahtevka na izplačilo plač nezakonita, ker tožniku pripada plača tudi za mesec marec 2004, katera mu ni bila izplačana, pa je potrebno poudariti, da so te pritožbene navedbe neutemeljene. Sodišče odloča le v okviru postavljenih zahtevkov, zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo le v okviru zahtevka, ki ga je tožnik postavil z vlogo z dne 21.2.2005 in iz katere izrecno izhaja, da tožnik zahteva neizplačano plačo le za mesece od aprila 2004 do junija 2004 (glej 6. točko tožbenega zahtevka, ki je bil postavljen s pripravljalno vlogo z dne 21.2.2005).

V zvezi z zavrnilnim delom tožbenega zahtevka pod točko 3. izreka, ki se nanaša na zahtevek za izplačilo odpravnine v višini 12.811.267,00 SIT (24-kratna tožnikova plača), kot tudi na zahtevek po izplačilu razlike v plači za obdobje od septembra 2003 do junija 2004, pa se glede razlogov za zavrnitev tega dela zahtevka pritožbeno sodišče v celoti strinja z razlago, navedeno v izpodbijani sodbi. V zvezi z zahtevkom za izplačilo 24-kratne tožnikove zadnje mesečne plače pa je potrebno poudariti še naslednje. V pogodbi o zaposlitvi z dne 29.11.1996 je v 3. točki res določeno, da ob prenehanju funkcije direktorja pripada delavcu odpravnina v višini 24-kratne njegove zadnje plače. Vendar, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, je pogodba o zaposlitvi tako na strani delavca kot na strani delodajalca podpisal tožnik, torej ena in ista oseba, zato sodišče te določbe ni sprejelo kot veljavne. Potrebno pa je tudi poudariti, da iz razloga, ker na pogodbi o zaposlitvi ni podpisa obeh pogodbenih strank, pri določbi, ki se nanaša na odpravnino direktorja, ne gre za soglasno voljo obeh strank, to pa pomeni, da se taka določba ne more realizirati, ker pogodbena obveznost nima dopustne podlage. Če ni podlage, ali je ta nedopustna, pa je taka določba nična (39. člen OZ).

Zaradi vsega navedenega in ker pritožbeni razlogi tožeče stranke niti tožene stranke niso podani je pritožbeno sodišče pritožbi obeh zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP).