Jedro

Za presojo pravočasnosti odpoved je ključno dejansko vprašanje, kdaj je bil generalni direktor Policije obveščen o kršitvah tožnika oziroma, kdaj je ugotovil razloge za izredno odpoved, ne pa kdaj bi po tožnikovi oceni moral biti obveščen o kršitvah. Presojo vprašanja, kdaj je začel teči rok za odpoved, ni mogoče vezati na vprašanje, kdaj bi delodajalec po pravilih moral biti obveščen o kršitvah delavca, ampak, kdaj je o tem dejansko bil obveščen.

Tožnik je dajal v promet Kamagro, zato je izpolnil znake kaznivega dejanja proizvodnja in promet škodljivih sredstev za zdravljenje po tretjem odstavku 183. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje je očitano ravnanje pravilno kvalificiralo kot kršitev 37. člena ZDR-1, po katerem se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodoval poslovnim interesom delodajalca. Zato je bil podan razlog po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da se sklep tožene stranke z dne 23. 6. 2015 o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 2. 9. 2015 kot nezakonita razveljavita; da se ugotovi, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, ampak še traja, razen za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu od 16. 12. 2015 do 1. 2. 2015; da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo in jo prijaviti v pokojninsko, zdravstveno in invalidsko zavarovanje za čas brezposelnosti; da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za čas prepovedi opravljanja dela od 27. 5. 2015 do prenehanja delovnega razmerja 17. 9. 2015 obračunati razliko med bruto plačo v znesku 1.565,16 EUR mesečno ter izplačanim nadomestilom za čas prepovedi opravljanja, od te razlike odvesti davke in prispevke za socialno varnost ter izplačati neto zneske, za čas od 18. 9. 2015 dalje do izdaje sodbe pa obračunati bruto plačo v znesku 1.565,16 EUR mesečno, od te plače odvesti davke in prispevke ter neto zneske izplačati tožeči stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne plače do plačila. Odločilo je še, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, o vsebini listin in zapisnikov ter njihovo vsebino. Ne drži, da je bila odpoved podana pravočasno. Sodišče se je oprlo na izpoved priče A.A., ki niti ni zaposlen na Policijski upravi (PU) B. Ne drži, da je generalni direktor Policije izvedel za kršitve tožnika 3. 6. 2015, ter da je s tem datumom začel teči rok za odpoved. PU B. je bila že 17. 11. 2014 obveščena o tem, da naj bi tožnik Kamagro dobavil drugim osebam, o čemer je ta PU obvestila Vrhovno državno tožilstvo RS, hkrati pa je bila dolžna obvestiti službo generalnega direktorja Policije. Sklicuje se na Pravila o obveščanju in vročanju v Policiji in meni, da bi moral biti v roku 30 dni, šteto od 17. 11. 2014, o kršitvi obveščen generalni direktor Policije. Tega PU B. oz. tožena stranka ni naredila pravočasno. Sklicuje se tudi na judikat VIII Ips 187/2015. To poudarja, ker zaradi začetne nepravilne kvalifikacije ne bi smela biti izdana odredba o prikritih preiskovalnih ukrepih (tajno opazovanje, prisluškovanje, itd.), saj za kaznivo dejanje po tretjem odstavku 183. člena KZ-1 (dejanje iz malomarnosti) KZ-1 odreditve teh ukrepov sploh ne dovoljuje. Ker se je sodišče oprlo na nedovoljene dokaze, je storilo bistveno kršitev pravdnega postopka. Tožnik ni nikoli uvažal Kamagre, niti se mu to ni očitalo v izredni odpovedi. Pojasnil je, da je Kamagro dobil od znanca C.C. v Sloveniji. Opazil je, da se lahko brez omejitev dobi preko interneta, v različnih spletnih prodajalnah v Sloveniji. Sodišče mu neutemeljeno očita, da bi se po okoliščinah in osebnih lastnostih mogel in moral zavedati domnevne škodljivosti Kamagre. Tožnik je po tem, ko so C.C. ustavili policisti 5. 2. 2015 in mu pregledali avto, 6. 2. 2015 poklical spletnega prodajalca, ki mu je pojasnil, da Kamagra ni na prepovedani listi. Tako se je prepričal, da ni narobe, če Kamagro uporablja kot stimulans pri spolnih odnosih in jo kdaj podari kakšnemu znancu. S preverbo pri spletnem prodajalcu, kot tudi z drugimi ukrepi (preverjanje po internetu pri drugih spletnih prodajalcih, pri C.C.), je naredil vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi se prepričal, ali je s tem kaj narobe. Zato je zmoten zaključek, da je ravnal malomarno. Da mu ni mogoče očitati malomarnosti izhaja tudi iz izpovedi ostalih policistov. Tudi ti niso vedeli, da bi bilo s Kamagro kaj spornega ali da bi lahko bila škodljiva. Ravnali so enako kot tožnik, kar potrjuje, da so tudi ostale povprečne osebe po lastnostih, primerljivih s tožnikovimi ravnale na enak način kot tožnik. Tudi iz izpovedbe priče komandirja policijske postaje D., E.E., izhaja, da mu ni znano, kaj je to Kamagra in da bi v zvezi z njo obstajale kakršnekoli omejitve. Iz ugotovitev izvedenca izhaja, da sama po sebi ni škodljiva za zdravje, temveč da je lahko škodljiva v izjemnih primerih. Pogojna škodljivost pa ne pomeni, da je izpolnjen znak kaznivega dejanja. Tožnik Kamagre ni uporabljal in dajal znancem kot zdravilo, ampak kot stimulans za erekcijo. Bil je v dejanski zmoti ter v prepričanju, da v njegovem ravnanju ni nič spornega ali nezakonitega. Ni mogoče zaključiti, da je bil skrajno nepazljiv, oziroma da bi njegovo ravnanje odstopalo od ravnanj povprečno skrbnega človeka, da bi torej njegovo ravnanje presegalo navadno malomarnost. Meni, da je sodba sama s seboj v nasprotju, saj sodišče najprej ugotavlja, da je tožnik ravnal nezavestno malomarno, nato pa, da je ravnal skrajno malomarno. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi oziroma jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z odločilnimi ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

5. Pritožbeno sodišče v tej zadevi odloča drugič. Prvič je tožnikovi pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje s sklepom Pdp 689/2016 z dne 12. 1. 2017 ugodilo iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (ker sodba ni vsebovala jasnih razlogov glede tožnikove malomarnosti, in tudi ni vsebovala razlogov o tem, zakaj naj bi bilo očitano ravnanje hujša kršitev delovne obveznosti) ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da v novem postopku navedene pomanjkljivosti sodbe odpravi, kar je tudi storilo.

6. Tožniku je bila pogodba o zaposlitvi izredno odpovedana s sklepom z dne 23. 6. 2015 po prvi alineji (če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja) in drugi alineji (če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja) prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Očitek tožniku (policistu) je bil, da je s tem, ko je v spornem obdobju od 24. 9. 2014 do 27. 5. 2015 dajal v promet Kamagro, kršil obveznosti, ki jih je sodišče prve stopnje kvalificiralo po 37. in 34. členu ZDR-1 ter 93. členu Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.), pa tudi po 12. in 13. točki prvega odstavka pogodbe o zaposlitvi ter po 4. in 6. členu Kodeksa policijske etike.

7. V zvezi z razlogom po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 sodišče prve stopnje ni ugotovilo naklepa, kot je bil očitek v odpovedi, ampak hudo malomarnost. Glede razloga iz prve alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 se je odpoved sklicevala na znake kaznivega dejanja Proizvodnja in promet škodljivih sredstev za zdravljenje po prvem odstavku 183. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 in nasl.), sodišče prve stopnje pa je ugotovilo znake tega kaznivega dejanja po tretjem odstavku. Navedeni člen KZ-1 določa: Kdor proizvaja, prodaja ali kako drugače daje v promet zdravila ali druga sredstva za zdravljenje, ki so škodljiva za zdravje, se kaznuje z zaporom do 8 let (prvi odstavek). Kdor stori dejanje iz prvega in drugega odstavka tega člena iz malomarnosti, se kaznuje z zaporom do enega leta (tretji odstavek).

8. Ni utemeljena pritožbena navedba, da so ugotovitve sodišča prve stopnje glede pravočasnosti odpovedi napačne. Izredno odpoved je treba podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V primeru razloga, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pa v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon (drugi odstavek 109. člena ZDR-1). Za začetek roka za podajo izredne odpovedi je pomembno, kdaj je pristojna oseba za odločanje, to je generalni direktor Policije, izvedela za kršitve oziroma ugotovila razloge za izredno odpoved. Na podlagi 33. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.) pravice in dolžnosti delodajalca v organih državne uprave in drugih državnih organih izvršuje predstojnik, v konkretnem primeru je to generalni direktor Policije.

9. Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je upoštevalo izpoved priče A.A. s PU F. Izpovedal je, da je bila služba direktorja PU F. 27. 5. 2015 obveščena o odvzemu prostosti tožnika in da je osumljen storitve kaznivega dejanja. Pred tem niso vedeli, da teče kakšen postopek zoper tožnika. Na podlagi tega obvestila je direktor PU F. 29. 5. 2015 zaprosil Specializirano državno tožilstvo (SDT) za relevantno dokumentacijo, na podlagi katere so lahko ugotovili, ali obstaja razlog za izredno odpoved. Dne 3. 6. 2015 so bili s strani SDT, oddelka za preiskovanje in pregon uradnih oseb s posebnimi pooblastili, obveščeni, da je bila zoper tožnika vložena zahteva za preiskavo zaradi kaznivega dejanja po prvem odstavku 183. člena KZ-1. Dne 4. 6. 2015 so od SDT prejeli kazensko ovadbo, ki je bila posredovana generalnemu direktorju Policije. Dne 11. 6. 2015 mu je direktor PU F. poslal še predlog za izredno odpoved, ki ga je prejel 16. 6. 2015. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da je generalni direktor Policije izvedel za kršitve najprej 3. 6. 2015 oziroma najkasneje 16. 6. 2016, ko je poslal tožniku vabilo na zagovor. Rok 30 dni za podajo izredne odpovedi se torej do dneva podaje izredne odpovedi (23. 6. 2015) še ni iztekel. Odpoved je bila podana tudi znotraj roka 6 mesecev oziroma znotraj roka, ko je možen kazenski pregon zoper tožnika. Glede kaznivega dejanja po tretjem odstavku 183. člena KZ-1 ta rok znaša 6 let od storitve kaznivega dejanja (90. člen KZ-1).

10. Tožnik neutemeljeno vztraja, da bi bilo rok za odpoved treba šteti od 17. 11. 2014, ko bi moral biti po tožnikovi oceni generalni direktor Policije nemudoma obveščen o kršitvi z znaki kaznivega dejanja, saj je bila takrat PU B. obveščena, da je tožnik Kamagro dobavil drugim osebam, o čemer je tudi obvestila Vrhovno državno tožilstvo RS. Tožnik se sklicuje na Pravila o obveščanju in vročanju v Policiji (da mora biti generalni direktor oziroma njegova služba nemudoma obveščena o hujših kršitvah delavcev, še posebej, če imajo te znake kaznivih dejanj). Vendar pa to ni odločilno za presojo pravočasnosti odpovedi. Ključno je dejansko vprašanje, kdaj je bil generalni direktor Policije obveščen o kršitvah tožnika oziroma kdaj je ugotovil razloge za izredno odpoved, ne pa kdaj bi po tožnikovi oceni moral biti obveščen o kršitvah. Presojo vprašanja, kdaj je začel teči rok za odpoved, ni mogoče vezati na vprašanje, kdaj bi delodajalec po navedenih ali kakšnih drugih pravilih moral biti obveščen o kršitvah delavca, ampak kdaj je o tem dejansko bil obveščen. Iz datuma očitane opustitve obveščanja ni mogoče sklepati na datum ugotovitev razlogov za izredno odpoved.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da tudi zaradi izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov oziroma izvajanja predkazenskega postopka ni mogoče šteti, da je bila tožena stranka že 17. 11. 2014 seznanjena z razlogom za izredno odpoved.

12. Tožnik se glede tega, da je za presojo pravočasnosti odpovedi odločilni datum 17. 11. 2014, neutemeljeno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 187/2015 z dne 22. 12. 2015. V njem je res navedeno, da se glede na pristojnosti in značaj dela policije utemeljeno pričakuje, da bodo posamezne področne policijske uprave generalnega direktorja tekoče obveščale o hujših kršitvah delovnih obveznosti s strani posameznih policistov, posebej če imajo kršitve vse znake kaznivega dejanja. Vendar pa to ni ključno za odločitev v navedeni zadevi, v kateri poudarek ni bil na opustitvi obveščanja generalnega direktorja s strani regionalnih policijskih uprav, ampak na stališču, da obvestitev službe generalnega direktorja pomeni tudi obvestitev samega generalnega direktorja. Zato za presojo zakonitosti predmetne izredne odpovedi ni pomembno stališče iz judikata Vrhovnega sodišča RS - da se šteje, da je bil z obvestilom službe generalnega direktorja s strani SDT o vloženi zahtevi za preiskavo zoper tožnico, o njenih kršitvah, kot razlogu za izredno odpoved, obveščen tudi generalni direktor Policije.

13. To, da je sodišče prve stopnje ugotovitev odpovednega razloga iz prve alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 vezalo na znake kaznivega dejanja po tretjem odstavku 183. člena KZ-1 (malomarnostno kaznivo dejanje), ne po prvem odstavku 183. člena KZ-1, kot se je glasila odpoved (in tudi odredba iz predkazenskega postopka) ne pomeni, da so bili sami preiskovalni ukrepi in s tem v zvezi pridobljeni dokazi, izvedeni nezakonito. Tožnik namreč poudarja, da KZ-1 ne dovoljuje odreditve prikritih preiskovalnih ukrepov za malomarnostna kazniva dejanja, vendar pa ne upošteva, da je kvalifikacija kaznivega dejanja po tretjem odstavku 183. člena KZ-1 postala relevantna šele v predmetnem sporu. Ker torej dokazi v predkazenskem postopku niso bili pridobljeni nezakonito, ne drži pritožbena navedba, da tožena stranka nanje ne bi smela opreti ugotovitve iz odpovedi oziroma, da jih sodišče ne bi smelo upoštevati v izpodbijani sodbi.

14. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem ugotovilo, da so policisti z izvajanjem ukrepa nadzora komunikacije s prisluškovanjem in snemanjem ter kontro in zavarovanjem dokazov v vseh oblikah komuniciranja, ugotovili, da je tožnik v obdobju od 24. 9. 2014 do 27. 11. 2014 G.G. večkrat prodal bele, gele, zelene in "tiste dobre", kar vse so izrazi, ki so se nanašali na Kamagro. Ker je obstajal sum, da je tožnik izvajal prepovedano dejavnost in izvrševal kazniva dejanja po prvem odstavku 183. člena KZ-1, je Okrožno sodišče izdalo več odredb za izvajanje nadzora komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem v obdobju od 28. 11. 2014 do 27. 5. 2015. Prav tako je bilo odrejeno izvajanje preiskovalnega ukrepa tajnega opazovanja od 28. 11. 2014 do 27. 5. 2015. S preiskovalnimi ukrepi je bilo ugotovljeno, da je od C.C. tožnik kupoval "grine", "one druge", itd. z namenom prodaje. Tožnik je od C.C. kupoval Kamagro in jo nato prodajal naprej H.H., I.I., G.G., J.J., K.K., L.L., M.M., N.N., O.O., P.P., R.R., S.S., Š.Š. ter drugim neznanim osebam - v obdobju od 24. 9. 2014 do 27. 5. 2015, to je od dneva, ko mu je bila odvzeta prostost. Dne 27. 5. 2015 je bila opravljena hišna preiskava, preiskava njegovega vozila in delovnih prostorov ter službenega vozila, kjer so bile najdene odprte škatle Kamagre z različnimi okusi. Med preiskavo je tožnik sam izročil eno odprto škatlo Kamagre in eno zaprto, ki jo je imel shranjeno v ročni torbici pod voznikovim sedežem službenega vozila, ki ga je pred tem uporabljal v službi.

15. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo tudi izpoved tožnika. Izpovedal, da je uporabljal Kamagro za lastno uporabo, ter da je dal kakšnemu kolegu, vendar ne z namenom zaslužka, čeprav mu je včasih kdo pustil 2 EUR za pijačo. Potrdil je, da so potekali pogovori med njimi in kupci Kamagre, kot je razvidno v obrazložitvi izredne odpovedi. Prvič mu je Kamagro dal poskusiti njegov prijatelj C.C. O učinkih Kamagre je nato pripovedoval prijateljem, ki so jo tudi želeli poskusiti in jim jo je iz tega razloga preko C.C. dostavljal. C.C. jo je kupoval na Nizozemskem v "sex shopih''. V Sloveniji pa je, kot je ugotovil tudi sam, v lekarnah mogoče dobiti npr. Viagro, ne pa Kamagre. Vedel je, da se da Kamagro naročiti tudi preko spleta, vendar mu je bilo nerodno, prav tako je bila dražja, kot če mu jo je prinesel C.C. 16. Sodišče prve stopnje je upoštevalo izvedensko mnenje mag. farmacije, ki ga je sicer pridobila preiskovalna sodnica na Okrožnem sodišču v Mariboru v postopku opr. št. II Kpr 1840/2015 (zoper tožnika in še štiri osebe). Iz mnenja izhaja, da je Kamagra zdravilo, ki ni registrirano v RS in se zato ne sme prodajati v RS. Kamagra vsebuje učinkovino sildenafil - zaviralec PDE5, ki je zdravilo za zdravljenje motnje erekcije in ki lahko povzroča neželene učinke, kot so glavobol, vrtoglavica, nosna kondespija, hipertenzija, obrazna, očesna hiperemija. Zdravju je lahko škodljiv predvsem od nenadzorovani uporabi ter pri posameznikih, ki imajo kakšna predhodna obolenja. Izvedenec je pojasnil, da morajo za opravljanje dejavnosti prometa zdravil na debelo imeti fizične ali pravne osebe dovoljenje Javne agencije RS za zdravila in medicinske pripomočke, osebe, ki želijo opravljati to dejavnost v drugi članici EU, pa mora dejavnost pri agenciji priglasiti. Sildenafil ne smejo jemati osebe, ki nimajo erektilne disfunkcije, zato se ga izdaja izključno na zdravniški recept. V Republiki Sloveniji je možno zdravilo sildenafil dobiti le v lekarnah in na recept, drugačna prodaja ni dovoljena. V Republiki Sloveniji so registrinaa zdravila, ki vsebujejo sildenafil Revatio filmsko obložene tablete, Sildenafil Lek tablete, Sildenafil Teva filmsko obložene tablete, Viagra in Vizarsin filmsko obložene tablete. Predpisujejo se na bel in trajen recept, ki ga bolnik uporablja eno leto.

17. Ključna ugotovitev v izvedenskem mnenju je, da je sildenafil zdravilo, ki se uporablja za zdravljenje motnje erekcije. Že s tem je podan eden izmed znakov kaznivega dejanja iz 183. člena KZ-1, tako da glede ugotavljanja znakov kaznivega dejanja niti ni odločilno razlogovanje sodišča prve stopnje in tudi ne pritožbene navedbe o tem, da je sildenafil le izjemoma lahko škodljiv zdravju, da so stranski učinki docela redki, ter da pogojna škodljivost ni znak kaznivega itd. Prav tako ni pomemben namen tožnikovega ravnanja, saj to ni znak kaznivega dejanja. Zato s tem v zvezi tudi niso relevantne pritožbene navedbe o tem, da je dajal Kamagro v promet le zato, da bi prijateljem pomagal doseči boljši in čim dlje trajajoči spolni odnos, ne pa zato, da bi jim škodoval. Ker je torej dajal v promet Kamagro, je izpolnil znake kaznivega dejanja po tretjem odstavku 183. člena KZ - 1. 18. Pritožba utemeljeno navaja, da mu odpoved ne očita uvažanja Kamagre v RS. Zato ni odločilna vsebina izvedenskega mnenja, da bi treba za Kamagro, ki se proizvaja v tujini, zaradi uvoza v RS, pridobiti ustrezna dovoljenja in izpolniti predpisane pogoje po Zakonu o zdravilih (ZZDR-1, Ur. l. RS, št. 17/14 in nasl.).

19. Vseeno pa sodišče prve stopnje v nobenem delu sodbe ni storilo v pritožbi očitane kršitve protispisnosti po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede odločilnih dejstev je vsebina listin in zapisnikov pravilno upoštevana. Tako da tudi pritožbeni očitek zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni utemeljen.

20. Sodišče prve stopnje je očitano ravnanje pravilno kvalificiralo kot kršitev 37. člena ZDR-1, po katerem se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodoval poslovnim interesom delodajalca. Podobne vsebine je kršitev po 13. točki prvega odstavka pogodbe o zaposlitvi, ki prav tako opredeljuje storitev kaznivega dejanja na škodo delodajalca ali drugih oseb, storjenih na delu ali v zvezi z delom. Po 93. členu ZJU mora javni uslužbenec opravljati delo v skladu s predpisi, kolektivno pogodbo, pogodbo o zaposlitvi, splošnimi akti organa in kodeksom etike. Po 12. točki prvega pogodbe o zaposlitvi bi moral tožnik delo opravljati vestno, strokovno, zakonito, pravočasno in po navodilih delodajalca, skladno s pravili stroke, kodeksom policijske etike, spoštovati predpise o varnosti in zdravju pri delu ter delo opravljati pazljivo, tako da zavaruje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb. Kodeks policijske etike v 4. in 6. členu nalaga policistom varovati ugled policije.

21. Sodišče prve stopnje v ugotovitvah o tem, za kakšno malomarnost je šlo, ni storilo kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena v smislu nasprotujočih si razlogov sodbe, pač pa je podalo jasno pravno razlikovanje med vrstama malomarnosti, ki se nanašata na odpovedni razlog po prvi in drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Ugotovitve glede malomarnosti so namreč pomembne tako v zvezi z ugotavljanjem znaka malomarnostnega kaznivega dejanja po prvi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, kot v zvezi z obliko krivde po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Četudi se zdi na prvi pogled protislovno, da je neko ravnanje hkrati nezavestno malomarno (po pravilih kazenskega prava) in hudo malomarno (po pravilih civilnega prava), pa so ugotovitve sodišča v zvezi s tem pravilne.

22. Po 26. členu KZ-1 je kaznivo dejanje storjeno iz malomarnosti, če storilec ni ravnal s potrebno pazljivostjo, čeprav se je zavedal, da lahko stori dejanje, pa je lahkomiselno mislil, da se to ne bo zgodilo ali da bo to lahko preprečil (zavestna malomarnost), ali če se ni zavedal, da lahko stori dejanje, pa bi se po okoliščinah in po svojih osebnih lastnostih tega moral in mogel zavedati (nezavestna malomarnost). Takšna opredelitev malomarnosti je relevantna le za uporabo 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ne tudi za presojo malomarnosti po 2. alineji drugega odstavka 110. člena ZDR-1. Glede te je namreč potrebno upoštevati, da vsebina hude malomarnosti ni enaka vsebini zavestne (niti nezavestne) malomarnosti. Pri hudi malomarnosti ne gre za vprašanje, ali se je delavec zavedal, da bo storil dejanje, ki bo imelo škodljive posledice, temveč za vprašanje, ali je ravnal s potrebno skrbnostjo. Za hudo malomarnost gre pri skrajno nepazljivem ravnanju, ki odstopa od ravnanj povprečno skrbnega človeka in presega navadno malomarnost. To, da je bil tožnik policist, je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo kot posebej pomembno okoliščino pri presoji malomarnosti.

23. Sodišče prve stopnje je utemeljeno poudarilo, da bi že dejstvo, da Kamagre v RS ni mogoče dobiti v lekarnah, pa tudi nikjer drugje, tožniku lahko vzbudilo pomisleke o njegovem ravnanju. Prav tako tudi dogodek 5. 2. 2015, ko so policisti C.C. zasegli Kamagro. Tudi po tem dogodku je še vedno vztrajal pri svojem ravnanju. Zaradi poizvedb o prepovedanosti uporabe Kamagre pri prodajalcu Kamagre 6. 2. 2015, na kar se posebej sklicuje v pritožbi, ni mogoče zaključiti, da je naredil vse, kar je v njegovi moči, da bi se prepričal, ali je v njegovem ravnanju kaj spornega. Sklep o zavrnitvi predloga za podaljšanja pripora z dne 22. 7. 2015 sicer potrjuje, da Kamagra ni na listi prepovedanih drog, ampak zdravilo, ki je lahko škodljivo zdravju. Vseeno je sodišče prve stopnje poudarilo, da bi tožnik moral upoštevati, da zdravila, ki vsebujejo sildenafil, niso prosto dostopna na trgu, ampak gre za področje, ki je urejeno s posebno zakonodajo in izvajanjem nadzora, kar bi tožniku, glede na njegove lastnosti in okoliščine, moralo biti znano. Ni relevantno tožnikovo sklicevanje v pritožbi, da tudi ostali policisti (po lastnostih, primerljivi s tožnikom) niso vedeli, da bi bilo s Kamagro kaj spornega. Ključen je tožnik in njegov odnos do prometa s sildenafilom. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotovilo nezavestno malomarnost, kot znak malomarnostnega kaznivega dejanja.

24. Neutemeljeno pa pritožba izpodbija tudi ugotovitve sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na ugotovitev hude malomarnosti kot obliko krivde po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Poudarilo je, da je pomembna okoliščina na strani tožnika, da je policist, uradna oseba s posebnimi pooblastili, katerega temeljna naloga je zlasti odkrivanje kaznivih dejanj in njihovo preprečevanje in varovanje življenja in zdravja oseb, on pa je dajal v promet sildenafil, kar je v nasprotju z njegovo temeljno nalogo. Tožnik se ni dovolj prepričal o tem, kaj daje v promet, zakaj Kamagre ni mogoče kupiti v Sloveniji. Kot je izpovedal, je ni kupoval preko spletnih strani, ker bi to početje lahko bilo nevarno. Kljub že omenjenemu pogovoru z neznanim prodajalcem Kamagre (A9) jo je, ne glede na pomisleke, še naprej dajal v promet, kljub vedenju, da je policija 5. 2. 2015 Kamagro C.C. zasegla. Zaradi navedenega mu je sodišče prve stopnje očitalo skrajno nepazljivo ravnanje, ki odstopa od ravnanj povprečno skrbnega človeka in presega navadno malomarnost. Kamagro je dajal v promet v daljšem časovnem obdobju, pa je vseeno opustil potrebno skrbnost, da bi se prepričal o njeni neoporečnosti. Kamagro je dajal v promet tudi med delovnim časom, v uniformi.

25. Pritožba neutemeljeno izpodbija stališče sodišča prve stopnje, da tožnik ni bil v dejanski zmoti. Krivda ne more biti izključena, če je bil v zmoti glede okoliščin, ki bi se jih v mejah potrebne pazljivosti moral in mogel zavedati (tretji odstavek 30. člena KZ-1).

26. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo zakonitost obravnavne izredne odpovedi tudi z vidika hujše kršitve delovne obveznosti po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, kot tudi z vidika pogojev za takojšnje prenehanje delovnega razmerja po prvem odstavku 109. člena ZDR-1, torej brez odpovednega roka, česar pa pritožba niti ne problematizira.

27. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

28. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, krije sam svoje stroške pritožbe (165. člen ZPP).