Jedro

Za presojo pravočasnosti izredne odpovedi je odločilna dejanska ugotovitev, kdaj je bil o kršitvah tožnika obveščen generalni direktor Policije (in ne, kdaj je bila obveščena Policijska uprava A.). Teka roka ni mogoče vezati na vprašanje, kdaj bi moral biti delodajalec (generalni direktor) po navedenih ali drugih pravilih obveščen o kršitvah delavca, ampak je odločilnega pomena, kdaj je bil dejansko obveščen.

S tem, ko je tožnik dajal v promet zdravilo večjemu številu oseb (tudi izven Policije), ki je škodljivo za zdravje, zaradi česar ga v Republiki Sloveniji ni mogoče dobiti v prosti prodaji in bi se hkrati glede na delo, ki ga opravlja in osebne lastnosti moral in mogel zavedati, da ima takšno ravnanje znake kaznivega dejanja, je tožnik kršil prepoved iz 37. člena ZDR in prvega odstavka 13. člena pogodbe o zaposlitvi. Policist, ki naj bi bdel nad zakonitostjo ravnanj državljanov, krni ugled policije, če sam izvršuje znake kaznivega dejanja.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa tožene stranke o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi št. 100-456/2015/10 (1501-08) z dne 23. 6. 2015 in sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. 10051-356/2015/2 z dne 2. 9. 2015, zahtevek za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo, ampak še traja, razen za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu od 16. 12. 2015 do 1. 2. 2016. Posledično je zavrnilo tudi zahtevek za reparacijo in reintegracijo.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi prepozna. Sodišču očita, da je samoiniciativno prekvalificiralo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je Kamagra lahko le potencialno škodljiva, kar pomeni, da ni podan eden izmed znakov kaznivega dejanja in zato ne gre za kršitev delovnih obveznosti. Sodišče naj bi presojo oprlo na nezakonito pridobljene dokaze. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava pri presoji malomarnosti kot znaka kaznivega dejanja in krivde pri kršitvi pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Navaja, da je bil v dejanski zmoti.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena toženki, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Očitek bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni utemeljen. V utemeljitev očitka tožnik navaja razloge, s katerimi izpostavlja vprašanje pravilne uporabe materialnega prava. Revizijsko sodišče v tem okviru tudi odgovarja nanj; delno gre tudi za nedovoljen revizijski razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

8. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

9. Toženka je tožniku, ki je bil zaposlen na delovnem mestu policista, izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga po prvi alineji (če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja) in drugi alineji (če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja) prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami). Očitala mu je, da je s tem, ko je v obdobju od 24. 9. 2014 do 27. 5. 2015 dajal v promet Kamagro, ki vsebuje zdravju škodljiv sildenafil, storil kršitev, ki ima vse znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 183. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 s spremembami) in kršil obveznosti po 37. in 34. členu ZDR-1 ter 93. členu Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami), pa tudi po 12. in 13. točki prvega odstavka pogodbe o zaposlitvi ter po 4. in 6. členu Kodeksa policijske etike.

10. Sodišče je pravilno presodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna in revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava v tem delu ni utemeljen. Ugotovilo je, da je 30-dnevni subjektivni rok iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1 začel teči najmanj s 3. 6. 2015 in najkasneje 16. 6. 2015. Dne 3. 6. 2015 je bila Policijska uprava A. policije s strani Specializiranega državnega tožilstva obveščena, da je bila zoper tožnika vložena zahteva za preiskavo zaradi suma storitve kaznivega dejanja. 4. 6. 2015 je Policijska uprava A. prejela še kazensko ovadbo, ki je bila poslana generalnemu direktorju. Ta je 16. 6. 2015 podpisal vabilo na zagovor. Po prepričanju tožnika naj bi rok za podajo odpovedi začel teči že dne 27. 11. 2014, ko je PU B. izvajala prikrite preiskovalne ukrepe in zaznala, da je tožnik Kamagro dobavil tudi drugim osebam. Pri tem se sklicuje na Pravila o obveščanju in vročanju v Policiji (Pravila), ki določajo, da bi moral biti generalni direktor oziroma njegova služba nemudoma obveščena o hujših kršitvah delavcev, še posebej, če imajo te znake kaznivih dejanj.

11. Za presojo pravočasnosti izredne odpovedi je odločilna dejanska ugotovitev, kdaj je bil o kršitvah tožnika obveščen generalni direktor Policije (in ne, kdaj je bila obveščena Policijska uprava A.). Rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi prične po drugem odstavku 109. člena ZDR-1 teči, ko delodajalec ugotovi odpovedni razlog. V organu državne uprave in v upravi lokalne skupnosti po prvem odstavku 33. člena ZJU pravice in dolžnosti delodajalca izvršuje predstojnik1. Po Zakonu o Policiji (ZPol, Ur. l. RS št. 49/98 in naslednji) je Policija organ v sestavi Ministrstva za notranje zadeve (1. člen ZPol), vodi pa jo generalni direktor (5. člen ZPol), ki vodi tudi delo generalne policijske uprave. Ker gre za osebo, ki nastopa in odloča v imenu takšnega organa, subjektivni 30-dnevni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi prične teči od ugotovitve razloga za izredno odpoved s strani te osebe. Pri tem se šteje, da delodajalec ugotovi razlog za izredno odpoved, ko je seznanjen z vsemi bistvenimi elementi delavčeve kršitve in bistvenimi dejanskimi okoliščinami, ki lahko vplivajo na presojo le-te2. To pa je bilo očitno 4. 6. 2015, ko je bil generalni direktor s strani Policijske uprave A. obveščen o vloženi kazenski ovadbi in ne že 3. 6. 20153. Vendar pa to pravilnosti presoje ne spremeni. Na ugovore, ki jih tožnik podaja v reviziji in ki so bili enaki v pritožbi, je obširno odgovorilo že sodišče druge stopnje. Sodišče prve stopnje je v 8. točki obrazložitve sodbe podrobno obrazložilo dokazno oceno glede datuma ugotovitve odpovednega razloga. Da teka roka ni mogoče vezati na vprašanje, kdaj bi moral biti delodajalec (generalni direktor) po navedenih ali drugih pravilih obveščen o kršitvah delavca, ampak je odločilnega pomena, kdaj je bil dejansko obveščen, pa je pravilno pojasnilo sodišče druge stopnje (10. točka obrazložitve). Pravilno je obrazložilo tudi, da stališče, zavzeto v zadevi VIII Ips 187/2015, v okoliščinah konkretnega primera ni relevantno in ne vpliva na drugačno presojo (12. točka obrazložitve). Z razlogi revizijsko sodišče v celoti soglaša in jih ne ponavlja.

12. Tožena stranka je tožniku v odpovedi očitala kršitev, ki ima vse znake kaznivega dejanja proizvodnje in prometa škodljivih sredstev za zdravje po prvem odstavku 183. člena KZ-14. Sodišče je ugotovilo obstoj znakov milejše oblike očitanega kaznivega dejanja, in sicer po tretjem odstavku 183. člena KZ-15. V zvezi s tem revizija neutemeljeno očita sodišču zmotno uporabo materialnega prava, ker naj bi očitek iz odpovedi prekvalificiralo in s tem poseglo v ustavno zagotovljeno domnevo nedolžnosti. Sodišče je le ugotovilo, da tožniku glede na ugotovljene okoliščine, v katerih je prišlo do kršitve, ni mogoče očitati naklepa, ki je znak kaznivega dejanja po prvem odstavku 183. člena KZ-1, temveč le malomarnost, ki je kot oblika krivde določena v tretjem odstavku te določbe. Sodišče s tem ni poseglo „v domnevo nedolžnosti“ in posledično ni kršilo tožnikovih z ustavo zagotovljenih pravic. Kot je Vrhovno sodišče že večkrat poudarilo, sodišče v delovnem sporu ne ugotavlja odgovornosti delavca za kaznivo dejanje, pač pa le, ali ima kršitev delovnih obveznosti, ki se mu očita, ob ustrezni obliki krivde tudi znake kaznivega dejanja (kar je po prvi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi). Pri tem je delodajalec v skladu z drugim odstavkom 87. člena ZDR-1 v odpovedi dolžan navesti dejanski razlog za odpoved in okoliščine, v katerih je prišlo do kršitve delovne obveznosti. Pravne kvalifikacije očitanega ravnanja ni dolžan navesti, če pa jo navede, sodišče nanjo ni vezano. Tožena stranka je v izredni odpovedi okoliščine, v katerih naj bi bila storjena očitana kršitev delovne obveznosti, v zvezi s katero mu je očitala tudi malomarnost, opisala dovolj natančno, da je na njihovi podlagi sodišče lahko ugotovilo obstoj znakov kaznivega dejanja iz tretjega odstavka 183. člena KZ-1. 13. Po prepričanju tožnika sodišče ne bi smelo opreti presoje na dokaze, zbrane v predkazenskem postopku, ker KZ-1 ne dovoljuje odreditve prikritih preiskovalnih ukrepov za malomarnostna kazniva dejanja. Kot že rečeno, sodišče v delovnem sporu ni ugotavljalo tožnikove odgovornosti za kaznivo dejanje. Predvsem pa je pomembno, da je sodišče odločilna dejstva ugotovilo na podlagi tožnikove izpovedi. Priznal je, da je uporabljal Kamagro za lastno uporabo ter da jo je dal kakšnemu kolegu, vendar ne z namenom zaslužka, čeprav mu je včasih kdo pustil 2 EUR za pijačo. Potrdil pa je tudi, da so potekali pogovori med njim in kupci Kamagre, kot je bilo navedeno v izredni odpovedi. Ker je sodišče odločilna dejstva ugotovilo na podlagi tožnikove izpovedi, revizijski očitek glede nezakonitosti dokazov, zbranih v predkazenskem postopku, niti ni relevanten.

14. Iz dejanskih ugotovitev nadalje izhaja, da je Kamagra zdravilo, ki ni registrirano v Republiki Sloveniji. Vsebuje učinkovino sildenafil - zaviralec PDE5, ki je zdravilo za zdravljenje motnje erekcije in ki lahko povzroči neželene učinke. V Republiki Sloveniji je zdravilo, ki vsebuje sildenafil, mogoče dobiti le v lekarnah in na recept, drugačna prodaja pa ni dovoljena.

15. Tožnik v reviziji vztraja, da mu ni mogoče očitati malomarnosti, ker mu ni bilo znano, da je Kamagra zdravilo in škodljiva za zdravje. Vendar je sodišče pravilno presodilo nasprotno, da je v okoliščinah konkretnega primera ravnal malomarno. Pri tem je izhajalo iz kazenskopravne opredelitve nezavestne malomarnosti – podana je tudi, če se storilec ni zavedal, da lahko stori kaznivo dejanje, pa bi se po okoliščinah in po svojih osebnih lastnostih tega moral in mogel zavedati. Nekontrolirano jemanje zdravil predstavlja nevarnost za zdravje ljudi. Dejstvo, da Kamagre v Republiki Sloveniji ni mogoče dobiti v prosti prodaji in jo lahko predpiše samo zdravnik, kaže na potrebo po kontrolirani porabi. Že to bi moralo tožniku vzbuditi pomisleke o dovoljenosti prodaje. Zato je pravilna presoja sodišča druge stopnje, da je tožnik kot policist razpolagal s primernim znanjem in informacijami glede kaznivega dejanja proizvodnje in prometa škodljivih sredstev za zdravje, pri čemer ni bistveno, kako bi oziroma ne bi ravnali drugi policisti v podobni situaciji. Še posebej, ker so njegovemu dobavitelju 5. 2. 2015 policisti zasegli Kamagro, pa je tudi po tem in kljub temu nadaljeval s prodajo.

16. Prav tako se tožnik ne more sklicevati na dejansko zmoto. Krivda ne more biti izključena, če je bil v zmoti glede okoliščin, ki bi se jih v mejah potrebne pazljivosti moral in mogel zavedati (tretji odstavek 30. člena KZ-1).

17. Po 37. členu ZDR-1 se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. Tožnik je bil javni uslužbenec, ki je bil dolžan v skladu s 93. členom ZJU opravljati delo v skladu s predpisi, kolektivno pogodbo, pogodbo o zaposlitvi, splošnimi akti organa in kodeksom etike. Tudi tožnikova pogodba o zaposlitvi je v 13. členu delavcu nalagala, da se vzdrži ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala interesom delodajalca. S tem, ko je dajal v promet zdravilo večjemu številu oseb (tudi izven Policije), ki je škodljivo za zdravje, zaradi česar ga v Republiki Sloveniji ni mogoče dobiti v prosti prodaji in bi se hkrati glede na delo, ki ga opravlja in osebne lastnosti moral in mogel zavedati, da ima takšno ravnanje znake kaznivega dejanja, je tožnik kršil prepoved iz 37. člena ZDR in prvega odstavka 13. člena pogodbe o zaposlitvi. Policist, ki naj bi bdel nad zakonitostjo ravnanj državljanov, krni ugled policije, če sam izvršuje znake kaznivega dejanja. S svojim ravnanjem je kršil tudi Kodeks policijske etike, ki v 4. in 6. členu nalaga policistom varovati ugled policije. Kršitev ima, kot je bilo že obrazloženo, tudi znake kaznivega dejanja iz tretjega odstavka 183. člena KZ-1. To pomeni, da je podan odpovedni razlog po prvi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in je posledično izredna odpoved zakonita. Zato se revizijsko sodišče do obstoja odpovednega razloga še iz druge alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ni opredeljevalo.

18. Ker niso podani z revizijo uveljavljani razlogi, jo je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

19. Tožena stranka je priglasila stroške odgovora na revizijo, vendar jih v skladu s petim odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004) krije sama, ker gre za spor o prenehanju delovnega razmerja.

1 Podobno določa tudi drugi odstavek 20. člena ZDR-1. 2 Prim. sodbo VIII Ips 44/2013 z dne 15. 10. 2013 in druge. 3 Obrazložitev sodišča prve stopnje je kljub temu, da zastopa pravilno materialnopravno izhodišče glede tega, da rok za podajo izredne odpovedi teče od dneva, ko je odpovedni razlog ugotovil generalni direktor, nejasna, saj iz dejanskih ugotovitev ne izhaja, da je bil generalni direktor o tožnikovi kršitvi obveščen že 3. 6. 2015, ko je prvo obvestilo s strani Specializiranega državnega tožilstva prejela Policijska uprava A., pač pa izhaja, da je bil generalni direktor obveščen šele o kazenski ovadbi, ki pa jo je Policijska uprava A. prejela 4. 6. 2015 in jo posredovala generalnemu direktorju. Ob takšnih dejanskih ugotovitvah je treba za datum ugotovitve razloga za odpoved šteti 4. 6. 2015. 4 Kdor proizvaja, prodaja ali kako drugače daje v promet zdravila ali druga sredstva za zdravljenje, ki so škodljiva za zdravje, se kaznuje z zaporom do 8 let. 5 Kdor stori dejanje iz prvega in drugega odstavka tega člena iz malomarnosti, se kaznuje z zaporom do enega leta.