Jedro

Izpodbijati je mogoče tudi dejanje procesne narave.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Za sojenje v tej zadevi je pristojno Višje sodišče v Ljubljani, ker je bila pristojnost s sklepom Vrhovnega sodišča RS, Su 472/2014 z dne 28.2.2014 prenesena z Višjega sodišča v Mariboru na Višje sodišče v Ljubljani.

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da zamudna sodba Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. III P 105/2011 z dne 10.10.2011 in darilna pogodba z dne 30.8.2010, sklenjena med tožečo in toženo stranko, nimata učinkov v razmerju do stečajne mase tožeče stranke (I. točka izreka), da se ugotovi, da je vknjižba lastninske pravice v korist tožene stranke pri nepremičnini ID znak 001, neveljavna in da se odredi izbris vknjižbe lastninske pravice v korist tožene stranke pri navedeni nepremičnini, dovoljene na podlagi navedene zamudne sodbe in se zaradi vzpostavitve prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja dovoli ponovna vknjižba lastninske pravice v korist tožeče stranke (II. in III. točka izreka), da je tožena stranka dolžna izprazniti stanovanje v III. nadstropju stanovanjske stavbe na naslovu M., kot sestavni del navedene nepremičnine ter ga prostega oseb in stvari izročiti v stečajno maso tožeče stranke, v 15 dneh (IV. točka izreka). Del tožbenega zahtevka na razveljavitev opustitve vložitve odgovora na tožbo, zamudne sodbe z dne 10.10.2011 in darilne pogodbe z dne 30.8.2010 je sodišče zavrnilo (V. točka izreka), glede stroškov pa je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 2.781,60 EUR, v roku 15 dni (VI. točka izreka).

3. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožuje se zoper celotni izrek sodbe, razen v delu, kjer je tožbeni zahtevek zavrnjen. Uvodoma povzema odločitev sodišča prve stopnje. Navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka s tem, ko ni izvedlo predlaganih dokazov s strani tožene stranke, zavrnjeni dokazni predlogi so le našteti v točki 17 obrazložitve, sodba pa nima razlogov, zakaj so bili dokazni predlogi tožene stranke zavrnjeni. S tem je bila storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj sodba o tem nima razlogov. Pravdni postopek je kontradiktoren in obe pravdni stranki imata pravico podajati dokazne predloge. Izpodbijana sodba predstavlja precedens, krši načelo res iudicata in posega v vsebinsko spremembo izreka pravnomočne sodbe prvostopnega sodišča III P 105/2011. Pri tem so bistvene kršene določbe ZPP, saj ZPP izrecno navaja, na kakšen način, v katerih primerih ter iz kakšnih razlogov je sploh mogoče spremeniti pravnomočno sodbo, na te primere se tožnik ni skliceval. Odločba Vrhovnega sodišča III Ips 5/2005 se sploh ne nanaša na spreminjanje pravnomočne sodbe, poleg tega je bila izdana več kot tri leta pred sprejemom ZFPPIPP. Sodišče zmotno tolmači 275. člena ZFPPIPP, ta odločba kot lex generalis ne more derogirati določil ZPP kot lex specialis. Če je tožnik želel doseči razveljavitev pravnomočne sodbe, bi moral postopati skladno z določili ZPP in ne ignorirati tega predpisa. Očitno je, da je citirana določba 275. člena ZFPPIPP v nasprotju z določili ZPP in je evidentno protiustavna. Sodišče nekritično zavzema stališče, da je predmetna tožba pravočasna, pravočasen je le zahtevek, ki je bil vložen 19.12.2011, razsojeno pa je nekaj povsem drugega. Tožeča stranka je povsem spremenila tožbo, sprememba je bila podana po izteku 6-mesečnega roka in sodišče bi moralo upoštevati ugovor zastaranja in prekluzije. V stečajnem postopku gre za simbolične terjatve S. in Banke X, d.d., postopanje banke je nemoralno, ravnanje stečajnega upravitelja pa ima znake koruptivnega dejanja. Sodišče je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje. Tožena stranka je podala ugovor neobstoja pravnega interesa tožnika po predmetni pravdi in ugovor nezakonitosti tožbenega zahtevka, sodišče o tem ni odločalo. Tožeča stranka namreč zahteva, da se razveljavi pravnomočna sodba Okrajnega sodišča v Mariboru, takšen zahtevek je pravno nedopusten. Določbe ZFPPIPP ne dajejo pravne podlage in ne omogočajo izpodbijanja pravnomočnih sodb, pač pa le pravnih dejanj stečajnega dolžnika, pravnomočna sodba pa ni pravno dejanje stečajnega dolžnika. Tožbo bi bilo potrebno zavreči. Tožeča stranka je navedla, da ne vlaga tožbe proti sodbi, pač pa proti pravnim dejanjem, sodba sodišča ni pravno dejanje strank. Stečajni upravitelj ne bi smel vztrajati na nezakonitem zahtevku. 274. člen ZFPPIPP ne daje pravne podlage in ne ureja razveljavljenje pravnomočnih sodb in ugotavljanja njihove neučinkovitosti in argumentacija tožnika je povsem neutemeljena. Poleg tega so pravna dejanja dolžnika izpodbojna le 12 mesecev in ne tako, kot si razlaga tožnik. Tožena stranka je dejanska lastnica, tožeča stranka pa nikoli ni bila lastnica. Predlaga, da Višje sodišče sodbo spremeni tako, da se tožba zavrže, podredno zavrne, podredno zadeva vrne v ponovno obravnavanje sodišču prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da izpodbijana sodba krši načelo res iudicata in so kršene določbe ZPP, ki določajo, na kakšen način je mogoče spremeniti (oziroma razveljaviti) pravnomočno sodbo. Pritožba namreč spregleda, da sodišče ni odločilo, da se zamudna sodba Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. III P 105/2011 z dne 10.10.2011, razveljavi, pač pa je odločilo, da sodba nima učinka v razmerju do stečajne mase tožeče stranke. Izpodbijane sodbe torej sodišče ni razveljavilo. Sodišče prve stopnje je odločitev oprlo tudi na določbi 274. in 275. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), ki ju je tudi pravilno uporabilo, zgolj s pavšalno navedbo o evidentni protiustavnosti določbe 275. člena ZFPPIPP tožeča stranka le-te ni izkazala. Ne gre torej za razveljavitev ali spremembo pravnomočne sodbe, zato na pritožbene navedbe v tej smeri ni potrebno podrobneje odgovarjati. Drži, da 274. člen ZFPPIPP govori o izpodbijanju pravnih dejanj, pri čemer je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da je možno izpodbijati tudi dejanje procesne narave in se je v zvezi s tem pravilno sklicevalo na odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 8/2005 ter III Ips 5/2005. Pravilno je navedlo tudi, da 274. člen ZFPPIPP izrecno določa tudi možnost izpodbijanja, če je bilo o pravici že odločeno z odločbo sodišča, ki je izvršilni naslov, pri čemer nadalje 275. člen ZFPPIPP določa, kako se uveljavlja izpodbojni zahtevek. Po prvem odstavku tega člena zahtevek za izpodbijanje pravnih dejanj vsebuje pravico zahtevati, da se razveljavijo učinki pravnega dejanja v razmerju med stečajnim dolžnikom in osebo, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, za kar pa so potrebni nadaljnji zahtevki, kot jih je postavila tožeča stranka (v zvezi z že opravljenim zemljiškoknjižnim vpisom ter vračilom posesti nepremičnine – povračilni zahtevki). Izpodbijano pravno dejanje je torej opustitev odgovora na tožbo ter sklenitev darilne pogodbe, v skladu z že navedenimi določili pa so postavljeni nadaljnji zahtevki, ki imajo pravno naravo povračilnih zahtevkov.

6. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče napačno zaključilo, da je tožba pravočasna. Zahtevek, ki mu je sodišče ugodilo, je bil namreč postavljen že v tožbi, vloženi 19.12.2012 in ne drži, da naj bi bilo razsojeno nekaj povsem drugega. Del zahtevka, ki je bil spremenjen, je bil zavrnjen, zoper zavrnilni del pa se tožena stranka ne pritožuje, zato nadaljnji razlogi glede tega in o tem, ali je šlo za modifikacijo ali spremembo, niso potrebni.

7. Nadalje je neutemeljena pritožbena navedba, da naj bi bila pravna dejanja dolžnika izpodbojna le 12 mesecev, saj za primer osebnega stečaja zakon določa daljše obdobje izpodbojnosti in sicer je obdobje izpodbojnosti iz 269. člena ZFPPIPP v postopku osebnega stečaja 3 leta pred uvedbo postopka, kot to določa 391. člen ZFPPIPP.

8. Neutemeljena je pritožbena navedba, da sodišče ni odločalo o ugovoru tožene stranke o neobstoju pravnega interesa tožnika po predmetni pravdi in o ugovoru nezakonitosti tožbenega zahtevka, saj je sodišče prve stopnje pravni interes pojasnilo, v okviru ugotavljanja prvega pogoja za izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika, določenega v 271. členu ZFPPIPP, ki je zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika tako, da zaradi tega drugi upniki lahko prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno. Sodišče je ugotovilo, da iz izrednega poročila stečajnega dolžnika izhaja, da tožeča stranka ob začetku stečajnega postopka ni razpolagala z znatnejšim premoženjem in da stečajna masa ne bo zadostovala niti za pokritje stroškov stečajnega postopka. S tem je bilo na trditev o pomanjkanju pravnega interesa nedvomno odgovorjeno. Tudi na ugovor nezakonitosti je sodišče prve stopnje odgovorilo (v 9. in 12. točki obrazložitve), sicer pa tožeča stranka tudi tega pritožbenega razloga podrobneje ne pojasni, kot tudi ne zatrjevane zmotne ugotovitve dejanskega stanja glede ugovora neobstoja pravnega interesa.

9. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, s tem, ko ni izvedlo s strani tožene stranke predlaganih dokazov in ko ni navedlo razlogov, zakaj so bili dokazni predlogi tožene stranke zavrnjeni. Sodišče prve stopnje je v 17. točki obrazložitve navedlo, katere dokazne predloge je zavrnilo, pri čemer stečajnega upravitelja oziroma njegovega zaslišanja tožena stranka ni predlagala, pač pa je bil to dokaz tožeče stranke. Ne drži, da sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov o zavrnitvi dokaznih predlogov, saj je razloge o tem navedlo, ti razlogi tudi zadoščajo. Glede predloga za postavitev izvedenca finančne stroke in izvedenca gradbene stroke sodišče druge stopnje le dodaja, da s tema dokazoma tožeča stranka ni dokazovala pravno relevantnega dejstva, saj je odločilno, kot je navedlo sodišče prve stopnje, ali je zaradi dejanja, ki se izpodbija, zmanjšana čista vrednost premoženja stečajnega dolžnika tako, da zaradi tega drugi upniki lahko prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno, ni pa odločilna vrednost premoženja, ki se vrne, še manj izračun dolga zavarovanega s hipoteko, brez siceršnjih trditev, koliko je že dolg odplačan.

10. Sodišče prve stopnje je torej dejansko stanje pravilno ugotovilo. Ugotovilo je vsa odločilna dejstva in sicer zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika, obstoj izpodbojnih dejanj in izpolnjenost pogoja po drugem odstavku 271. člena ZFPPIPP, razlogi sodišča prve stopnje o izpolnjevanju zakonskih pogojev za izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika so pravilni in jih sodišče druge stopnje sprejema.

11. Sicer pa, razen v že navedenem obsegu, tožena stranka obstoja ostalih pogojev oziroma ugotovitev sodišča prve stopnje, ne izpodbija, na pritožbene navedbe tožene stranke pa je bilo že odgovorjeno.

12. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

13. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP).

14. Tožeča stranka je 15.1.2014 predlagala prekinitev postopka do odločitve Ustavnega sodišča o njeni pobudi (U-I-303/13-6). Ker je Ustavno sodišče že 13.1.2014 pobudo zavrglo, je bil predlog tožeče stranke brezpredmeten, zato sodišče druge stopnje, pred odločitvijo o pritožbi zoper sodbo, spisa, zaradi odločitve o navedenem predlogu, ni vračalo sodišču prve stopnje.