Jedro

Toženec ni postavil kategorične izjave o tožnikovi vpletenosti v prirejanje rezultata predmetne tekme. Izrazil je le sum, pa še to z zelo previdno izjavo, ki ni direktno obtožila tožnika, da je ravnal nemoralno. Šlo mu je zgolj za to, da vpliva na razpravo o zadevi, ki je bila nedvomno javnega pomena oz. v javnem interesu (poštenem ravnanju v športu) in nikakor ne za žalitev oziroma sramotitev tožnika. Slednji pa je bil glede ravnanj pri opravljanju svoje funkcije športnega trenerja kluba, ki sicer ne spada v krog javnih osebnosti absolutnega značaja oziroma oseb par excellence (na primer politiki), ki so kot predstavniki najpomembnejših družbenih funkcij in zato v največji meri od vseh povezani z javnim interesom, najbolj lahko podvržene kritiki, oziroma morajo trpeti najširše meje kritike, temveč spada kot javna oseba iz popularne poklicne športne dejavnosti, v lokalnem okolju in širše, v drugo kategorijo – relativnih javnih oseb, vendarle dolžan trpeti širše meje še sprejemljive kritike, ki je v javnem interesu.

Izrek

I. Revizija zoper sklep se zavrne.

II. Revizija zoper sodbo se zavrne.

Obrazložitev

**Odločitvi sodišč prve in druge stopnje**

1. Sodišče prve stopnje je delno zavrglo tožbo glede tožbenega zahtevka, ki se glasi: „Ugotovi se, da je tožena stranka razžalila dobro ime in čast tožeče stranke in da je tožena stranka širila neresnične trditve o tožeči stranki s tem, da je: - dne 21. februarja 2012 v časopisu X. preko telefona dala intervju, v katerem je med drugim zatrjevala, da „odločitve o prihodnosti ... trenerja na A. bodo sprejete kmalu, sem pa vse bolj na strani tistih, ki govorijo, da je bila zadnja tekma na B. zrežirana. To me zelo žalosti in težko me bo nekdo prepričal o nasprotnem. Mi smo želeli, da bi C. C. zaključil sezono, kot si jo je zastavil, ampak zdaj vidim, da je ubral neko svojo pot, ki mi ni čisto jasna.“, - dne 23. februarja 2012 je v okviru seje Občinskega sveta Občine A. dobesedno zatrjevala, da: „.... tako, da smo tukaj, ko smo to stvar malo analizirali v bistvu, dogodkov in pa odločitve posamezne, bodisi trenerja, bodisi igralcev, bodisi medijev kot takih, a ne, smo prišli do tega šokantnega zaključka, da je bila ta stvar v bistvu resnično zakolično pripravljena. Torek 14.02., zadnja tekma. D. je igrala s E. Vemo kako se je odigra, ker so kazni bile dane. Ta druga tekma, o kateri ste me vprašali, B. - F., po poročanju medijev po izjavah nekaterih, ki so bili zgoraj, obstaja sum, da je bila zgodba ravno tako prirejena. To sem jaz tudi novinarju povedal, ampak novinar je spretno izkoristil in je kar direktno napisal. To ga bom jaz tudi še mal vprašal po zdravju. Naj vam povem da je bila zgoraj šipa, …, počena šipa, ki ni bila počena in so jo 20 minut v bistvu šipo menjal, da so dobili rezultate recimo ostalih tekem. To je zelo dober podatek pa resnično potrjuje te sume, …, teh stvari da so to odigrali …“, - dne 27. februarja 2012 v izjavi za javnost zatrjevala, da: „V sredo, 22. februarja 2012, je bil objavljen članek z nekorektno vsebino, ki je povzročil takšne in drugačne reakcije doma in v tujini … V četrtek, 23. februarja 2012 je bila na seji Občinskega sveta Občine A. na dnevni red seje uvrščena dodatna točka o razmerah v HK F., na kateri sem pojasnil, da sem na strani tistih, ki sumijo na nepravilnosti na tekmah D. - E. in B. - F.“. Nadalje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: 1. tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 14 dni plačati znesek 27.500,00 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne zamude naprej do plačila; 2. Tožena stranka je dolžna proti tožeči stranki takoj, brez izvršbe opustiti navajanje o neresničnem dejstvu, da je tožeča stranka zrežirala in torej prodala zadnjo tekmo Hokejskega kluba F. v okviru prvenstva EBEL zoper G. na B. dne 14. februarja 2012; 3. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki v roku 15 dni odškodnino v zvezi z nepremoženjsko škodo v višini 10.000,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe naprej do plačila v roku 15 dni pod izvršbo; 4. Tožena stranka je dolžna na njene stroške v dnevnem časopisu X. objaviti, da predmetna navajanja (opisana v tožbenem zahtevku glede katerega je bila tožba s sklepom zavržena) v škodo tožeče stranke niso resnična in da jih preklicuje; 5. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v 15 dneh, po poteku prostovoljnega roka za izpolnitev je dolžna povrniti tudi zakonske zamudne obresti, ki pričnejo teči po poteku roka za prostovoljno izpolnitev te obveznosti.“ Tožeči stranki je še naložilo, da plača toženi stranki v roku 15 dni njene pravdne stroške v znesku 3.966,19 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od preteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje. Odločilo je še, da pritožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

3. Zoper navedeno sodbo in sklep vlaga revizijo tožnik. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka v smislu 1. in 2. točke 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter zmotno uporabo materialnega prava v smislu 3. točke 370. člena ZPP. Predlaga, naj revizijsko sodišče ugodi reviziji in spremeni sodbo in sklep tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku; podredno naj ugodi reviziji, razveljavi sodbo in sklep in vrne zadevo drugostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje ter naloži toženi stranki, da povrne tožeči stranki stroške tega revizijskega postopka v roku 15 dni pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila.

**Revidentove navedbe v zvezi s sklepom**

4. V zvezi z revizijo zoper sklep poudarja, da je drugostopenjsko sodišče zavrnilo pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje, ker je menilo, da ni podan interes za ugotovitveni zahtevek. Ker pa drugostopenjsko sodišče svojo odločitev opira na podlago, ki je popolnoma drugačna od podlage sodišča prve stopnje, ni razumljivo njegovo stališče, ko pritrjuje odločitvi in razlogom sodišča prve stopnje. Zgrešen pa je očitek drugostopenjskega sodišča, da tožnikovo mnenje ne bi imelo podlage v komentarju ZPP prof. Galiča. S predmetnim tožbenim zahtevkom je zahteval ugotovitev odškodninske obveznosti in odgovornosti, zahteval je torej ugotovitev pravne posledice, ki izvira iz ugotovljenega dejanskega stanja. Hkrati je treba upoštevati, da dopustnost predmetnega ugotovitvenega zahtevka izvira iz Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ter ZPP, kajti po prepovednih zahtevkih mora biti podan še ugotovitveni zahtevek (revident se sklicuje na A. Galič, Pravdni postopek 2005, Ur. l. RS ter GV Založba, 2. knjiga, str. 157; VS Ljubljana, opr. št. I Cp 4687/2006). Glede na to, da je v tožbi naveden prepovedni zahtevek, je dopusten tudi ugotovitveni zahtevek. To kršitev je že uveljavljal s pritožbo, vendar pa je sodišče druge stopnje ni odpravilo.

**Revidentove navedbe v zvezi s sodbo**

5. V zvezi z bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka poudarja, da drugostopenjsko sodišče njegove vloge z dne 24. junija 2016 ni upoštevalo in se je nepravilno sklicevalo na določbo 344. člena ZPP. Z vlogo je na eni strani pojasnil, da toženčeve izjave niso verodostojne, na drugi strani pa je podprl uveljavljane pritožbene razloge (revident se sklicuje na J. Zobec, Pravdni postopek 2005, Ur. l. RS ter GV Založba, 2. knjiga, str. 236), kajti iz tedaj predložene listine med drugim izhaja, da je prvostopenjsko sodišče zmotno ugotovilo trenutek menjave vratarjev, torej pravno pomembno dejstvo, ki utemeljuje zaključek o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja. Na podlagi omenjene vloge bi torej sodišče druge stopnje moralo spoznati, da je dejansko stanje zmotno ugotovljeno (sklicuje se na J. Zobec, Pravdni postopek 2005, str. 235). Istočasno je obrazložil, zakaj listine ni mogel predložiti prej. Treba bi bilo tudi upoštevati, da določba 344. člena ZPP ureja vročitev pritožbe nasprotni stranki. Upoštevaje, da pri omenjeni vlogi ne gre za pritožbo, katero naj bi sodišče vročalo nasprotni stranki v odgovor, se torej določba 344. člena ne uporablja. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se sodišče druge stopnje do tožnikovih trditev v pritožbi ni opredelilo.

6. V zvezi z zmotno uporabo materialnega prava poudarja, da je Višje sodišče v Ljubljani v odločbi z dne 5. novembra 2014, opr. št. I Cp 2349/2014 pravilno ugotovilo, da toženčeve predmetne izjave ne vsebujejo zgolj osebnega mnenja, temveč tudi trditev, kot je navedena v 7. točki izpodbijane sodbe. Upoštevaje, da predmetne izjave vsebujejo trditev, da je tožnik zrežiral hokejsko tekmo na B., so očitki drugostopenjskega sodišča, da so tožnikove navedbe v pritožbi delno neutemeljene (12. in 14. točka izpodbijane sodbe), nevzdržni. Upoštevaje njihov pravi pomen (13. točka sklepa Višjega sodišča v Ljubljani z dne 5. november 2014) bi moral toženec imeti dejansko podlago v tem, da se je tožnik s pristojnimi člani Hokejskega kluba G. dogovoril o poteku sporne tekme ter da je s tem tudi pridobil korist. V zvezi z 10. točko razlogov izpodbijane sodbe pa opozarja, da liga EBEL zaradi tekme na B. 14. februarja 2012 ni kaznovala nikogar. Tekma torej ni bila zrežirana in tožnik ni bil vpleten v prirejanje rezultatov športne tekme. Dejstvo, da se je toženec kot župan mesta A. in kot podpredsednik Hokejskega kluba F. izjavljal o nekih domnevah nekih navijačev, katerih sploh ne pozna, ne da bi si sam ogledal igro, in ne da bi se zanimal za dejanski potek igre, oziroma da bi ustrezno preveril domneve navijačev, je v nasprotju z napačnim stališčem drugostopenjskega sodišča (15. točka sodbe), saj bi moral kot podpredsednik Hokejskega kluba F. preveriti regularnost odigrane tekme. Ni se zanimal za uradno poročilo o igri z dne 14. februarja 2012, niti ga ni predložil kot dokaz. Kot podpredsednik hokejskega kluba bi lahko razpolagal z navedenim poročilom o igri in bi lahko že z vpogledom spoznal, da sta se vratarja že zamenjala v teku prve tretjine, ko je prvi vratar že prejel pet golov. Lahko bi preveril pravilnost domnev navijačev A. Vendar pa očitno za to ni imel interesa. Pomembno je bilo le to, da se tožnika diskreditira tako, da bo njegov odhod kot trenerja hokejskega kluba že pripravljen. Tožnik ni trdil, da toženec ne bi smel sodelovati v tem diskurzu, kot to očita drugostopenjsko sodišče, temveč je še vedno prepričan, da toženčevo vedenje in drugih v bivšem okolju hokejskega kluba ni bilo v skladu z etiko oziroma s pravili poštenega vedenja. Kljub temu, da je kot podpredsednik hokejskega kluba imel možnost vprašati člane predsedstva kluba, igralce hokejskega kluba, trenerje kluba, vodstvo lige EBEL ter člane predsedstva Hokejskega kluba G. glede okoliščin tekme na B., tega ni storil. Niti se ni pozanimal v medijih (opozarja na izjave tožene stranke na 13. do 16. strani zapisa zvočnega posnetka z dne 15. december 2015). Ni preveril utemeljenosti oziroma resničnosti govoric navijačev hokejskega kluba, katere pozna samo na videz. Ni zadostil standardu preverjanja informacij, niti ni dokazal, da so predmetne izjave resnične in da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil oziroma raznašal (sklicuje se na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice – v nadaljevanju ESČP - Polanco Torres in Movilla Polanco proti Španiji, z dne 21. septembra 2010; odločbo Vrhovnega sodišča RS z dne 17. julij 2014, opr. št. II Ips 340/2011). Sodišče druge stopnje pa ni upoštevalo, da informacije niso bile resnične. Poraz z osmimi goli razlike v svetu hokeja tudi ni nenavaden. Tudi na olimpijskih igrah ali pa na svetovnih prvenstvih se dogajajo porazi z razliko od pet, šest ali več golov. Na primer finska reprezentanca je na zadnjem olimpijskem turnirju igro za tretje mesto zoper moštvo ZDA izgubila 5:0, slovenska reprezentanca je četrtfinale zoper Švedsko prav tako izgubila 5:0. KAC je v letošnji sezoni lige EBEL moštvo iz Gradca premagal 8:0. 7. Toženec je sporne izjave podal z žaljivim namenom (sklicuje se na odločbo Vrhovnega sodišča RS z dne 17. julij 2014, opr. št. II Ips 340/2011). Ni bilo sporočeno, da bi bila tekma HK A. zoper G. zrežirana in iz toženčevega zaslišanja izhaja, da ni imel trditvene podlage za svoja osebna mnenja (opozarja na tretji odstavek 5. strani, sedmi odstavek 7. strani ter celotno 9. stran prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 6. marca 2014 in 12. do 16. stran prepisa zvočnega posnetka z dne 15. december 2015). V zvezi s tem se sklicuje tudi na sodbo ESČP Feldek proti Slovaški, št. 29032/95 z dne 12. julij 2011, sodbo ESČP Groppera Radio AG in drugi proti Švici, št. A/173 z dne 22. maj 1990, sodbo ESČP Castells proti Španiji, št. A/236 z dne 23. april 1992 in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1950/2011 z dne 1. februar 2012. Po sodni praksi ESČP je treba dokazati resničnost dejanske podlage, če se nekdo sklicuje na pravico do svobode izražanja (sklicuje se na Philip Czech, Aktualna sodna praksa ESČP v zvezi z Avstrijo, Avstrijski inštitut za človekove pravice, Salzburg, 2007, str. 85). Pa tudi ni ustrezno upoštevana teža izjav, kajti povprečen opazovalec običajno izhaja iz tega, da so županove izjave načelno resnične in ustrezajo dejanskemu stanju. Če torej župan očita prevaro, povprečen opazovalec običajno izhaja iz tega, da je osumljena oseba dejansko goljufala. Poseg je v konkretnem primeru torej dovolj intenziven, da si tožnik upoštevajoč realnost družbenega življenja zasluži pravno varstvo, saj se je upravičeno čutil razžaljenega (sklicuje se na sodbo ESČP Barford proti Danski, št. serija A št. 149, MR 1989, 107; sodbo ESČP Lingens proti Avstriji, št. A/103 z dne 8. julij 1986; odločbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 851/2011 z dne 9. november 2011; D. Jadek Pensa, Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, 2003, 1. knjiga, str. 783). Kritika je omogočala zaničevanje in preziranje tožnika. Šlo je za napad na njegovo osebnost in povzročeni sramotitev ter poniževanje (sklicuje se na D. Jadek Pensa, Ibid, str. 786, 794 in 794). Kritika je pri ljudeh iz širše in ožje okolice povzročila dvom o tožnikovi moralnosti. Očitanje prevare v svetu športa ne spada med navadne in znosne kritike, temveč med najhujše razžalitve dobrega imena in časti. Vedno je treba upoštevati norme obnašanja in dobre običaje, ki veljajo v določenih kulturnih okoljih. Očitanje goljufije v svetu športa ne spada med navadno in znosno kritiko (sklicuje se na sodbo ESČP Dichand proti Avstriji, št. 29271/95 z dne 26. februarja 2002; sodbo ESČP Lopez Gomes da Silva proti Portugalski, št. 37698/97 z dne 28. 9. 2000; sodbo Vrhovnega sodišča RS z dne 26. oktobra, opr. št. II Ips 187/2000). Tudi ni bila upoštevana kazenska zakonodaja glede kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime, kajti toženec je tožniku očital kaznivo dejanje, ki ni bilo storjeno (sklicuje se na: sodbo ESČP, Wirtschafts-Trend Zeitschriften-Verlagsgesellschaft mbH proti Avstriji, št. NL 2005, 298 z dne 13. december 2005; odločbo VSS II Ips 402/99 z dne 19. april 2000; odločbo VSS II Ips 272/2000 z dne 7. december 2000; M. Deisinger, Kazenski zakonik s komentarjem, GV Založba, 2002, str. 181; D. Jadek Pensa, Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, 2003, 1. knjiga, str. 793 in 794).

8. Predmetne izjave so imele za posledico, da so ljudje tožnika sovražili, prezirali, se prepirali z njim, in se začeli obnašati izredno agresivno (sklicuje se na M. Deisinger, Kazenski zakonik s komentarjem, GV Založba, 2020, str. 193). Grozili so mu na različne načine in je moral za nekaj dni zapustiti Slovenijo (glej tožnikove navedbe na zaslišanju dne 19. novembra 2013 na 2., 4. in 5. strani prepisa zvočnega posnetka z dne 19. novembra 2013). Tožnik je dne 23. februarja 2012 s strani HK F. prejel pisno odpoved, istega dne pa je toženec dal intervju, s katerim se je začelo protipravno ravnanje; ravnal je z namenom, da bi tožnika žalil in diskreditiral in se ga znebil HK F. Pomembno je, v kakšnih okoliščinah so bile podane te izjave (sklicuje se na R. Čeferin, Protipravnost ravnanja kot element odškodninskega delikta v postopkih zaradi razžalitve dobrega imena in časti, Odvetnik, št. 2(65) - april 2014). Stališče sodišča je tudi v nasprotju z listinskimi dokazi, saj iz izjave koroškega časopisa Kleine Zeitung z dne 24. februarja 2012 jasno izhaja, da je toženec tožniku očital goljufijo. Iz sklepa tožilstva na Dunaju z dne 23. maja 2012 izhaja, da se pri hokejski tekmi na B. dne 14. februarja ni zgodilo kaj nenavadnega, kajti tožilstvo v Avstriji je ustavilo predkazenski postopek, ki se je vodil glede suma manipulacije hokejske tekme, torej glede kaznivega dejanja goljufije.

9. Ker gre torej za najhujši poseg v čast in dobro ime oziroma v pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja v smislu 8. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP), s predmetno odločitvijo ni bila pravica le nesorazmerno zmanjšana oziroma kršena, temveč je bila odpravljena (sklicuje se na R. Čeferin, Protipravnost ravnanja kot element odškodninskega delikta v postopkih zaradi razžalitve dobrega imena in časti, Odvetnik, št. 2(65) - april 2014). Tožnik ne bi imel več možnosti ustrezno uveljavljati svojo osebnostno pravico (sklicuje se na M. Deisinger, Ibid, str. 181). Drugostopenjsko sodišče je pravici toženca do svobode izražanja dalo absolutno prednost, pri čemer tožnikovo pravico do varstva osebnostnih pravic ni ustrezno obravnavalo oziroma jo je celo izključilo iz obravnavanja. Moralo bi izhajati iz tega, da je toženec z izjavami prestopil dopustne meje svobode izražanja, s čimer je kršil pravico tožnika do osebnega dostojanstva. Šlo je za nepotreben in škodljiv napad. Toženec ni kritiziral ravnanja kot trenerja, temveč je šlo za kritiko stanja v določenem športu (sklicuje se na sodbo ESČP Wabl proti Avstriji, št. 24773/94 z dne 21. marca 2000; sodba ESČP Tammer proti Estoniji, št. 41205/98 z dne 6. februarja 2001). Toženec bi lahko izjavil, da tožnik ni dober trener, oziroma da je bila zamenjava vratarja napaka. Izjave bi lahko podal na način, da ne bi bil obdolžen kaznivega oziroma neetičnega dejanja oziroma označen kot trener, ki prodaja igre nasprotniku (sodba ESČP Barford proti Danski, št. A/149). Na zaslišanju dne 15. decembra 2015 je celo izpovedal, da je hokejsko moštvo vodil dobro (glej 23. stran prepisa zvočnega posnetka z dne 15. december 2015). Gre za zaničevalni namen in ravnanje, ki ni v dobri veri. Izjave zamegljujejo mejo med dejstvi in mnenjem in se je ustvaril pri ljudeh občutek, da gre za resnična dejstva (sklicuje se na odločbo Vrhovnega sodišča RS z dne 17. julij 2014, opr. št. II Ips 340/2011). Tožencu dokaz, da so objavljena dejstva resnična, ni uspel. Omejitev pravice do svobode izražanja pa upoštevaje sodno prakso ESČP in USRS ne bi privedla do ogrožanja svobode ter demokracije, saj so v spornem primeru ustavno sprejemljivi razlogi za omejitev pravice do svobode izražanja. Niso podane okoliščine, v katerih bi izjava pomenila dopustno obliko uveljavljanja svobode izražanja. Pravice so bile kršene z izjavami z dne 21. februar 2012, z dne 23. februar 2012 in z dne 27. februar 2012. 10. Tožnik je sodno prakso ustrezno citiral, skliceval pa se je tudi na sodno prakso Republike Avstrije in Republike Nemčije. Reviziji prilaga tudi poročilo o igri G. proti HK F. z dne 14. februar 2012, iz katerega izhaja, da je vratarja M. M. zamenjal že v prvi tretjini, v 13:43 minuti hokejske igre, ko je vratar že prejel pet golov. V smislu 372. člena ZPP se navedena nova dejstva in predlagani dokazi nanašajo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi katerih se lahko vloži revizija.

11. Toženi stranki je bila revizija vročena v odgovor, vendar nanjo ni odgovorila.

12. Revizija zoper sklep ni utemeljena.

13. Revizija zoper sodbo ni utemeljena.

**O reviziji zoper sklep**

14. Pravnomočna odločitev o zavrženju ugotovitvenega dela tožbe je pravilna. Razlogi sodišč prve in druge stopnje se sicer res v delu razlikujejo oziroma dopolnjujejo – sodišče prve stopnje kot razlog za zavrženje poudarja nedopustno ugotavljanje dejstev, čemur ugotovitvena tožba ni namenjena (181. člen ZPP), sodišče druge stopnje pa najprej pritrdi tem razlogom ter doda še dopolnilne, prav tako pravilne – upoštevaje postavljene prepovedne in dajatvene (odškodninske) tožbene zahtevke, ki izvirajo iz ugotavljenega dejanskega stanja o izrečenih izjavah toženca, namreč tudi ni izkazan pravni interes za ugotovitveni tožbeni zahtevek, saj je pravovarstveni namen dosežen lahko prav s prepovednim in dajatvenim delom tožbe. K razlogom sodišča prve stopnje revizijsko sodišče glede na revidentove očitke le še dodaja: ugotavljanje dejstev, med katere spada tudi sporno opisovanje dogodka oziroma vsebine toženčevih izjav, ki predstavljajo poseg v pravice tožnika, je del obrazložitve sodne odločbe in predstavlja spodnjo premiso sodniškega silogizma, ki šele omogoča kreacijo sodne odločitve v njenem izreku, ki se osredotoča na odločanje o pravici oziroma pravnem razmerju oziroma pristnosti listine. Sodišče torej ne sprejme v sodni izrek ugotovitve o dejanskem stanju, marveč le ugotovitev o pravni posledici (v konkretnem primeru civilnopravnih sankcijah), ki izvira iz ugotovljenega dejanskega stanja (v spornem primeru opisov konkretnih toženčevih ravnanj). Revident tudi nima prav, ko poskuša prikazati pravno odločilnost v izreku ugotovitvenega dela tožbe skritih pravnih posledic. Trditve o žaljivosti in neresničnosti izjav so prav tako kot sam njihov opis oziroma navedba vsebine integralni del dejanskega substrata spodnje premise sodniškega silogizma. Tožnik s tožbo ne sme zahtevati ugotovitve, da je bila izrečena trditev določene – žaljive vsebine ali da je ta trditev neresnična.1 Sama posledična ugotovitev o posegu v tožnikove pravice pa je implicirana v tožnikovih navedenih drugih sodno varstvenih zahtevkih in ne omogoča izkaza pravnega interesa za njihovo implicitno uveljavljanje v ugotovitvenem tožbenem zahtevku. Očitane procesne kršitve torej ni.

15. Ob povedanem je moralo revizijsko sodišče revizijo v delu, ki se nanaša na izpodbijanje pravnomočnega sklepa, zavrniti (378. člen ZPP).

**O reviziji zoper sodbo**

16. Ni utemeljen očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki ga revident vidi v kršitvi 343. člena ZPP. Sodišče druge stopnje namreč pravilno ugotavlja, da je bila vloga oziroma v njej predložena listina (poročilo o tekmi) vložena prepozno že po izteku pritožbenega roka. Tudi le ti sta bili lahko le sestavni del pritožbe oziroma njena dopolnitev kot pravnega sredstva, ki ga je tožnik vložil in sta delili enako presojo pravočasnosti kot sama prej vložena pritožba (343. člen ZPP). Sodišče druge stopnje pri tem sicer res nepravilno citira določbo 344. člena ZPP, vendar gre v kontekstu razlogov za očitno številčno pomoto, ki jo lahko sodnik vsak čas odpravi (328. člen ZPP). Sklicevanje revidenta na teorijo je v spornem primeru neustrezno.2 Ponovno ponujanje omenjene listine v revizijskem postopku pa je ob povedanem prav tako prepozno oziroma procesno neupoštevno. Očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP torej tudi tu ni.

17. V spornem primeru sta sodišči prve in druge stopnje morali opraviti ustavnosodno kot tudi konvencijsko presojo navedenih toženčevih izjav, kot sledi iz nadaljevanja te revizijske odločbe. Ustavno sodišče je že postavilo merila za takšno presojo, ki se v luči sporne zadeve odraža tudi skozi polje pravilne uporabe materialnega prava, ki je izpostavljena kot zmotna v reviziji.3 Ustava RS zagotavlja pravico do svobode izražanja mnenj. Vsakdo lahko svobodno izbira, sprejema ter širi vesti in mnenja (prvi odstavek 39. člena Ustave RS). Nepogrešljivi sestavni del svobodne demokratične družbe je javna in odprta razprava v zadevah, ki so splošnega pomena.4 Svoboda izražanja ne varuje le širjenja mnenj, ki so sprejeta z naklonjenostjo, temveč zajema tudi kritične in ostre izjave. Če naj bo razprava res svobodna, mora biti pravica posameznika - izražati svoja mnenja, praviloma varovana ne glede na to, ali je izjava groba ali nevtralna, racionalna ali čustveno nabita, blaga ali napadalna, koristna ali škodljiva, pravilna ali napačna.5 Po ustaljeni ustavnosodni presoji so meje sprejemljive kritike v pomembni meri odvisne od družbene vloge tistega, ki ga zadevajo.6 Človek, ki se odloči za javno funkcijo oziroma nastopanje, vzbuja večji interes javnosti. Zato mora vzeti v zakup in mora biti v večji meri pripravljen na morebiti tudi kritične in neprijetne besede, še posebej, če gre za poročanje o zadevah v zvezi z opravljanjem njegove funkcije.7 V spornem primeru je bila pravica do svobode izražanja iz 39. člena Ustave RS omejena s pravicami oziroma svoboščinami drugih ljudi. Prišla je v kolizijo s pravico do varstva osebnega dostojanstva tožnika (34. člen Ustave RS) ter varstva osebnostnih pravic (35. člen Ustave RS) tožnika, med slednje pa spada tudi pravica do varstva časti in dobrega imena tožnika. V skladu s tretjim odstavkom 15. člena Ustave RS je pravica do svobode izražanja iz 39. člena Ustave RS omejena s pravicami oziroma svoboščinami drugih ljudi. To velja tudi v spornem primeru. Tudi v spornem primeru pravica do osebnega dostojanstva tožniku zagotavlja priznanje njegove vrednosti, ki mu gre kot človeku in iz katere izvira njegova sposobnost samostojnega odločanja. Iz te njegove lastnosti izvira tudi jamstvo osebnostnih pravic.8 V primeru kolizije med pravico do varstva časti in dobrega imena ter pravico do svobode izražanja je lahko izključena protipravnost tudi zelo ostrih, surovih in brezobzirnih izjav, ki pa jih bralec oziroma poslušalec še vedno razume kot kritiko ravnanja ali stališča, ne pa kot napad na osebnost, njeno sramotitev, ponižanje, prezir, zasmehovanje.9 Zaradi spoštovanja in jedra pravice iz 34. in 35. člena Ustave RS je tudi izražanje grobih vrednostnih sodb postavljena meja; kjer govorcu ne gre več za vplivanje na razpravo o zadevah javnega pomena, temveč zgolj za žalitev drugega, protipravnost ni izključena.10

18. Podobna stališča o pomenu svobode izražanja za demokratično družbo izhajajo tudi iz prakse ESČP. Po ustaljeni praksi navedenega sodišča svoboda izražanja iz prvega odstavka 10. člena EKČP ne zajema le informacij in idej, ki so sprejete z odobravanjem in ne štejejo za žalitev, temveč tudi tiste, ki žalijo, šokirajo ali vznemirjajo. Vse so to zahteve pluralizma, strpnosti in miselne širine, brez katerih ni demokratične družbe.11 Svoboda izražanja zajema tudi možnost zateči se k določeni stopnji pretiravanja ali celo provokaciji, torej k uporabi pretiranih izjav.12 Varstvo pravice do svobode izražanja sicer ne zajema žaljivih izjav, ki pomenijo objestno, samovoljno klevetanje (črnitev) npr. izjav, katerih edini namen je žaljenje oziroma sramotenje.13 V primerih, ko zaradi zavarovanja časti in ugleda ali pravic drugih pride do omejitve svobode izražanja, potem pa do posega v 10. člen EKČP, ESČP nujnost takega posega presoja ob upoštevanju naslednjih ključnih meril: (i) prispevek k razpravi v splošnem interesu; (ii) položaj osebe, na katero se objava nanaša in kaj je predmet objave; (iii) predhodno ravnanje osebe, na katero se nanaša objava; (iv) metoda pridobivanja informacij in njihova resničnost; (v) vsebina, oblika in posledice objave; (vi) teža naloženih sankcij.14 Skladno s prakso ESČP je treba vsak poseg presojati v luči primera kot celote in oceniti, ali je bil sorazmeren z zasledovanim legitimnim ciljem in ali so razlogi, ki so jih navedla nacionalna sodišča, da bi upravičila poseg, upoštevni in zadostni. Navedena merila ESČP je v svojo presojo sprejelo tudi Ustavno sodišče RS.15 Preizkus upoštevaje navedena izhodišča tudi v konkretnem primeru tako obsega naslednje tri vidike: 1) ali sta sodišči izvedli tehtanje med človekovimi pravicami v koliziji (zlasti, da ene od pravic nista izključili iz obravnavanja); 2) ali sta pri tehtanju upoštevali ustavnopravno odločilne okoliščine oziroma merila, izoblikovana v praksi Ustavnega sodišča RS in ESČP; 3) ali sta glede na pomen in cilj človekovih pravic ustrezno vrednotili posamezna merila oziroma okoliščine in vsak od pravic v koliziji dali ustrezno težo.16

19. Vsa ta vprašanja pa so bila v izpodbijani pravnomočni sodbi pravilno rešena in je bil torej opisani test (praktične konkordance) pravilno opravljen. Sodišči prve in druge stopnje sta upoštevali izhodišči, da gre za kolizijo dveh že omenjenih človekovih pravic, ki ju je treba razrešiti s pomočjo tehtanja ter ob upoštevanju in vrednotenju okoliščin konkretnega primera odločiti, katera od njiju ima v okoliščinah konkretnega primera prednost. Svojo presojo sta zgradili na okoliščinah in merilih, ki bodo v nadaljevanju te revizijske odločbe še natančneje povzeta in komentirana, zlasti prispevku spornih izjav k razpravi v splošnem interesu, kontekstu, v katerem so bile izrečene, kot tudi položaju naslovnika izjav.

20. Najprej pa o revidentovih stališčih v zvezi z nastankom pravno upoštevne škode oziroma teži izrečenih izjav. Ta je v spornem primeru res odvisna od tega ali so bile sporne izjave objektivno žaljive in dovolj jasno uperjene v očitano domnevno zavržno ravnanje tožnika, tako da je bilo navzven razvidno, da se očitki nanašajo (tudi) nanj. Pri razlagi tega, kakšna je vsebina izrečenega, je treba iskati pravi pomen. Pravi pomen sporočila oziroma dveh sporočil, ki jih je izrekel toženec, pa je, da je bila hokejska tekma med moštvoma hokejskih klubov G. in F. dne 14. 2. 2012 zrežirana. Predvsem z izjavo: „Mi smo želeli, da bi C. C. zaključil sezono, kot si je zastavil, ampak zdaj vidim da je ubral neko svojo pot, ki mi ni čisto jasna.“, ter s predhodno izjavo, da bo „odločitev o prihodnosti ... trenerja na A. sprejeta kmalu“, se obe izjavi sporočilno vmeščata v kontekst prirejene hokejske tekme, s čimer pa je vzpostavljena jasna sporočilna povezava med ravnanjem, ki je predmet sporočila (prirejenost tekme) ter (vsaj zelo verjetnim) subjektom očitanega ravnanja. Izjave vsebujejo jezikovne figure - asociativno izrazna tehnika oziroma besedno slikanje, ki aludira na povsem jasen zaključek o koruptivnem ravnanju tožnika. Takšne izjave pa so nedvomno objektivno tudi žaljive, ki izražajo zelo hud očitek nemoralnosti, celo kaznivosti tožnikovega ravnanja. Očitano ravnanje je v nasprotju s športom in športno etiko. Gre tudi za kršitev olimpijskega načela - citius - altius - fortius, v skladu s katerim je smisel olimpijskega gibanja tekmovanje s čim boljšimi rezultati, ki bi se moralo nanašati tudi na športne dogodke zunaj olimpijskih tekmovanj.17 Olimpijsko načelo je zagotovo kršeno, če si športniki prizadevajo izgubiti tekmo, saj je to precej očitno v nasprotju z duhom športa.18 Če se strne: ravnanje, ki nasprotuje omenjenim ciljem zaradi dosege nekih neetičnih ciljev, je torej hudo neetično. Očitek o neetičnem ravnanju je torej tudi v spornem primeru lahko le objektivno žaljiv.19 Čim pa je tako, pa ni mogoče trditi, da bi toženec kritiziral stanje v določenem športu, temveč je svojo ost oziroma puščico usmeril proti tožniku ter mu očital skrajno zavržno ravnanje. Pri tem je tudi pomembno, da je toženec z navajanjem omenjenih dejstev ustvarjal učinek, da so izjave v celoti gledano resnične.20

21. Glede na obseg revizijskih očitkov pa je treba s to revizijsko odločbo predvsem odgovoriti na vprašanje, ali sta sodišči ob tehtanju okoliščin konkretnega primera navedena merila tudi ustrezno ovrednotili oziroma ali sta jim glede na pomen in težo načel, ki jih varuje posamezna od pravic v koliziji, pripisali ustrezno težo. Predvsem gre tu v ospredju za pomen okoliščin, ali je imel toženec upravičene in zadostne razloge, da je trdil, da gre za sum opisanega nezakonitega in nemoralnega ravnanja tožnika. V zvezi s tem je pomembno izhodišče za vrednotenje spornih izjav, razlikovanje med izjavami o dejstvih in vrednostnimi sodbami. Obstoj dejstev je namreč mogoče dokazovati, resničnosti in vrednosti sodb pa ne.21 Zahteva po dokazovanju resničnosti slednjih bi pomenila kršitev svobode izražanja mnenj, ki je del pravice do svobode izražanja.22 Pri vrednostnih sodbah oziroma mnenjih za sorazmernost posega zadošča izkaz zadostne podlage v dejstvih (sufficient factual basis).23 Negativna vrednostna sodba je nedopustna le, če nima nikakršne podlage v dejstvih, ki bi jo podpirala24 oziroma, če gre onkraj predmeta razprave in se sprevrže v osebno sramotenje in ponižanje. Ugotovitev žaljivosti presojenih izjav sama po sebi ne zadošča za oceno o njihovi protipravnosti in nedopustnosti, temveč je treba presoditi, ali je za sporne izjave, ki so prepoznavne kot žaljive vrednostne sodbe, obstajala zadostna dejanska podlaga. Ta je odvisna zlasti od konteksta, v katerem so bile izjave podane. V tem okviru imajo lahko pomembno težo predhodno ravnanje tistega, na katerega se izjave nanašajo,25 pa tudi narava oziroma značaj izražanja (npr. ali gre za politično izmenjavo mnenj, satirično izražanje, itd.)26. ESČP široko razlaga obstoj dejanske podlage za kritične in žaljive izjave, dopušča tudi žaljiv ali šokanten način izjavljanja, saj je provokativnost pri takem odzivu lahko ključna.27

22. Na podlagi presoje konteksta spornih izjav in predhodnega ravnanja tožnika je treba, upoštevaje obseg in vsebino revizijskih očitkov, prvenstveno odgovoriti na vprašanje o obstoju zadostne dejanske podlage za izrečene kritične izjave. Toženec je sporne izjave gradil na več okoliščinah: izjavah gledalcev o sumljivih okoliščinah oziroma nenavadnem poteku tekme, da se je nenavadno dolgo menjavalo steklo na ogradi, ki je počilo, v tem času pa so bili znani rezultati ostalih tekem, ki so vplivale tudi na položaj zmagovalca sporne tekme G. s HK F. oziroma njegovo napredovanje v naslednji krog lige ter na tožnikovi menjavi vratarja in sicer izkušenejšega z manj izkušenim ter celo poškodovanim vratarjem, ki je nato prejel še šest golov, klub pa je izgubil z zelo visokim rezultatom. Sodišči sta indični krog navedenih okoliščin pravilno ovrednotili kot zadostno podlago za potrebno skrbnost pri izrekanju trditev toženca prek medijev. Okoliščine izpostavljene v reviziji, da toženec ni spremljal tekme kot gledalec, da po tekmi tudi ni preveril poteka tekme pri igralcih, trenerjih, vodstvih klubov in lige oz. na podlagi uradnih dokumentov oziroma poročil, da je šlo zgolj za izjave nekaterih gledalcev in da je tudi prvi vratar do menjave prejel že pet golov, da visoki rezultati pri hokeju niso neobičajni, ter da je bil predkazenski postopek v Avstriji v zvezi z očitkom kaznivega dejanja goljufije na hokejski tekmi ustavljen, za presojo o zadostni dejstveni podlagi niso pomembne. Toženec namreč tudi ni postavil kategorične izjave o tožnikovi vpletenosti v prirejanje rezultata predmetne tekme. Izrazil je le sum, pa še to z zelo previdno izjavo, ki ni direktno obtožila tožnika, da je ravnal nemoralno. Šlo mu je zgolj za to, da vpliva na razpravo o zadevi, ki je bila nedvomno javnega pomena oz. v javnem interesu (poštenem ravnanju v športu, v pomenu opisanem v 25. točki te revizijske odločbe), in nikakor ne za žalitev oziroma sramotitev tožnika (primerjaj tudi dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje). Slednji pa je bil glede ravnanj pri opravljanju svoje funkcije športnega trenerja kluba, ki sicer ne spada v krog javnih osebnosti absolutnega značaja oziroma oseb par excellence (na primer politiki), ki so kot predstavniki najpomembnejših družbenih funkcij in zato v največji meri od vseh povezani z javnim interesom, najbolj lahko podvržene kritiki, oziroma morajo trpeti najširše meje kritike, temveč spada kot javna oseba iz popularne poklicne športne dejavnosti, v lokalnem okolju in širše, v drugo kategorijo – relativnih javnih oseb, vendarle dolžan trpeti širše meje še sprejemljive – v 20. in 21. točki te revizijske odločbe opisane kritike, ki je v javnem interesu.28 Ob povedanem je tudi pravno nepomembno, da jih je izrekel toženec, ki je bil tedaj funkcionar športnega kluba in župan mesta A., kot tudi, da so se ljudje po tem pričeli do njega vesti sovražno in agresivno, kot še navaja revident. 23. Izpodbijana ocena, da je za toženčeve žaljive izjave obstajala zadostna podlaga v dejstvih, je torej tudi upoštevaje okoliščine, v katerih so bile podane in način podajanja, na katerega so bile izražene, omogočala zaključek, da so bile le te v mejah dopustnosti. Ali še drugače povedano, tudi ob ugotovitvi objektivne žaljivosti spornih izjav v konkretnem primeru ta sama po sebi ni pomenila, da je pritožnik presegel meje sprejemljive kritike in tako pri spornem izjavljanju ni podano nesorazmerje v škodo tožnikove konvencijsko in ustavno varovane osebnostne pravice do varstva časti in dobrega imena oziroma ugleda. Toženčevo izjavljanje torej ni imelo elementa protipravnosti. To pa obenem pomeni, da je tožnikov zahtevek materialnopravno neutemeljen.

24. Ob povedanem je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 368. člena ZPP.

1 Primerjaj Galič A.: „Ugotovitvena tožba“, Pravosodni bilten 2/2012, str. 56, Ljubljana, 2012, MPJU. 2 Zobec J.: „Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga“, Ur. l. RS ter GV Založba, Ljubljana 2005, str. 235 in 236; avtor v tem delu ne misli na vloge in listine, ki bi bile predložene že po izteku pritožbenega roka. 3 Primerjaj predvsem odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up-614/15-21 z dne 21. 5. 2018; v nadaljevanju te revizijske odločbe so povzeti tudi nosilni razlogi omenjene odločbe. 4 Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-226/95 z dne 8. 7. 1999 (Ur. l. RS, št. 6/99 in odl. US VII, 174). 5 Primerjaj prav tam, 11. točka obrazložitve. 6 Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up-2940/07 z dne 5. 2. 2009 (Ur. l. RS, št. 17/09 in odl. US XIII, 62), 9. točka obrazložitve. 7 Prav tam. 8 Primerjaj omenjeno odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-226/95, 10. točka obrazložitve. 9 Primerjaj omenjeno odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-226/95, 15. točka obrazložitve. 10 Prav tam. 11 Primerjaj npr. sodbo ESČP v zadevi Oberschlick proti Avstriji z dne 23. 5. 1991. 12 Primerjaj sodbe ESČP v zadevah UJ proti Madžarski z dne 19. 7. 2011, Mamere proti Franciji z dne 7. 11. 2006 ter Prager in Oberschlick proti Avstriji z dne 26. 4. 1995. 13 Primerjaj sodbi ESČP v zadevah UJ proti Madžarski z dne 23. 5. 1991 in Skalka proti Poljski z dne 27. 5. 2003. 14 Primerjaj sodbi velikega senata ESČP v zadevah Von Hannover proti Nemčiji (št. 2) z dne 7. 2. 2012, 109. do 113. točka obrazložitve in Axel Springer AG proti Nemčiji z dne 7. 2. 2012, 89. do 95. točka obrazložitve. 15 Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up-407/14 z dne 14. 12. 2016 (Ur. l. RS, št. 2/17 in odl. US XXI 37). 16 Primerjaj odločbe Ustavnega sodišča RS, št. Up-407/14 z dne 14. 12. 2016, 17. točka obrazložitve, št. Up-530/14 z dne 2. 3. 2017 (Ur. l. RS, št. 17/17), 14. točka obrazložitve in št. Up-614/15 z dne 21. 5. 2018. 17 Glej npr. Ilešič T.: „S porazom do zmage: ali je v športu dovoljeno namerno izgubiti; v „Izzivi prava v življenjski resničnosti, Liber amicorum Marko Ilešič“, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana, 2017, str. 232. Avtor v omenjenem članku poudarja, da gre v teh primerih za poseben izraz - tankiranje, ki izvira iz angleškega pojma „to tank a game“, pri čemer se pogosto uporablja tudi sopomenka „to throw a game“. Citira tudi stališča: Mednarodnega športnega razsodišča, ki je pojasnilo, da je integriteta športna ključno povezana z verodostojnostjo rezultatov in se morajo v javnosti tako izidi posameznih tekem kot celotnih prvenstev dojemati kot pošten dvoboj v atletskih, tehničnih, trenerskih in vodstvenih sposobnostih dveh nasprotnih ekip. To pomeni, da ni dovolj, da so tekmovalci in trenerji pošteni, temveč mora občinstvo prepoznati, da se trudijo po najboljših močeh, zlasti pa, da odločitve o vodenju in napotki igralcem temeljijo izključno na cilju zmagati proti nasprotni ekipi (odločba CAS 98/2000 AEG Athens Company - SK Slavia Prague v UEFA). Omenja tudi olimpijsko listino, ki od leta 2015 dalje npr. določa, da je poslanstvo in vloga Mednarodnega olimpijskega komiteja ukrepanje zoper vsako obliko prirejanja tekmovanja in povezanih koruptivnih ravnanj (olimpijska listina, različica, veljavna od 2. avgusta 2015, točka 2.8). Podobno določbo vsebuje tudi kodeks ravnanja, ki ga je leta 2012 sprejela FIFA in določa, da ni dovoljeno nikakršno prirejanje ali nezakonito vplivanje na rezultate tekmovanja (FIFA code of conduct, različica 2012, točka 3.11). 18 Ilešič T.: Prav tam., str. 234. 19 Primerjaj v judikaturi ESČP sodbe: Feldek proti Slovaški, št. 29032/95 z dne 12. 7. 2011, Groppera radio AG in drugi proti Švici, št. A/173 z dne 22. 5. 1990, Castells proti Španiji, št. A/236 z dne 23. 4. 1992; Barfod proti Danski, serija A, št. 149,MR 1989,107, Lingens proti Avstriji, št. A 103 z dne 8. 7. 1986, Wirtschafts-Trend Zeitschriften-Verlagsgesellschaft mbH proti Avstriji, št. NL 2005, 298 z dne 13. 12. 2005. Glej tudi teorijo: Czech P.: „Aktualna sodna praksa ESČP v zvezi z Avstrijo“, Avstrijski inštitut za človekove pravice Salzburg, 2007, str. 85; Jadek Pensa D.: „Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga“, GV Založba, 2003, str. 783, 786, 793 in 794 in Čeferin R.: „Protipravnost ravnanja kot element odškodninskega delikta v postopkih zaradi razžalitve dobrega imena in časti“, Odvetnik, št. 2(65) - april 2014; 20 Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 340/2011 z dne 17. 7. 2014. 21 Primerjaj npr. sodbi ESČP v zadevah Jerusalem proti Avstriji, z dne 27. 2. 2001, 42. točka obrazložitve in Steel & Morris proti Združenemu kraljestvu z dne 15. 2. 2005, 87. točka obrazložitve. Glej tudi odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up-462/02 z dne 13. 10. 2004, (Ur. l. RS, št. 120/04 in odl. US XIII, 86), 9. točka obrazložitve. 22 Tako ESČP med drugim v sodbi v navedeni zadevi Jerusalem proti Avstriji. 23 Tako Grabenwarter C. v European convention on human rights, commentary, Ferlach. H. Beck, München 2014, str. 267. V sodni praksi ESČP glej npr. že navedeno sodbo Axel Springer proti Nemčiji in tam navedene sodbe, ter sodbi: Narodni list d.d. proti Hrvaški, z dne 8. 11. 2018 in Polanco Torres in Movilla Polanco proti Španiji, z dne 21. 9. 2010, ter tudi sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 340/2011 z dne 17. 7. 2014. 24 Primerjaj tudi sodbe ESČP v zadevah Pederson in Baadsgaard proti Danski z dne 17. 12. 2004, 76. točka obrazložitve, navedeno zadevo Jerusalem proti Avstriji, 43. točka obrazložitve in Mladina d.d. proti Sloveniji, z dne 17. 4. 2014, 43. točka obrazložitve. 25 Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-584/12, 11. točka obrazložitve. 26 Primerjaj navedeno odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-614/15-21 z dne 21. 5. 2018. 27 Primerjaj npr. sodbo ESČP Oberschlick proti Avstriji (št. 2) z dne 1. 7. 1997. 28 Primerjaj npr. sodbi ESČP v že navedenih zadevah Von Hannover (2) proti Nemčiji in Mamere proti Franciji. O kategorizaciji javnih oseb v navedenem pomenu primerjaj v teoriji npr. Teršek A.: „Svoboda izražanja, mediji in demokracija v postfaktični družbi; filozofske, teoretične in praktične refleksije“, GV Založba, Ljubljana 2018, predvsem strani 185 in 186. Avtor med drugim navaja: „...Čeprav so nekatere osebe zavestno in voljno javno izpostavijo, ima lahko takšna izpostavitev toliko manjši politični pomen v ožjem smislu in toliko manjši splošni družbeni pomen (politični pomen v širšem smislu) in je torej toliko manj povezana z javnim interesom ali pa v tolikšni meri odstopa od znatnega, dolgotrajnejšega in splošnega pomembnega javnega izpostavljanja, da je treba to osebo uvrstiti le med relativno javne osebe. ...Njihova družbena moč je bistveno manjša od družbene moči, ki jo imajo absolutno javne osebe, ali pa ima njihova družbena vloga zaradi njihovega manjšega družbenega vpliva manjši družbeni pomen. ...“.