Jedro

S odišče ne daje svoje ocene o tem, ali je bila sporna hokejska tekma res »neregularna«, torej prirejena, in ali je pri tem res sodeloval (samo ali tudi) tožnik. To v resnici tu ni pomembno. Pomembno je, ali je imel toženec glede na vse okoliščine pravico svoj sum, ki sicer implicira tudi očitek tožniku, izraziti naglas.

Glede kolizije pravice do časti in dobrega imena ter svobode govora res obstaja izčrpna in izdatna sodna praksa, rezultat tehtanja, katera pravica bo imela v konkretnem primeru prednost, pa je vedno odvisen od dejanskih okoliščin vsakega posameznega primera.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba ter sklep sodišča prve stopnje potrdita.

II. Pritožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je v novem sojenju z izpodbijano sodbo ponovno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za plačilo škode iz naslova domnevne razžalitve ter zahtevek za preklic in opustitev domnevno neresničnih in žaljivih izjav, in sicer glede tega, da je bil tožnik kot trener hokejskega moštva A. A. vpleten v sumljiv razplet zadnje tekme prvenstva ... proti B. B. na Dunaju ... Zavrglo je del tožbe, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da je toženec v intervjuju za časopis Dnevnik dne ..., na seji Občinskega sveta Občine K. dne ... in v izjavi za javnost dne ... razžalil njegovo čast in dobro ime. Odločilo je tudi o stroških postopka, in sicer je tožniku naložilo, da tožencu plača 3996,19 EUR v 15 dneh, sicer pa z obrestmi.

2. Zoper sodbo in sklep se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožuje tožnik s predlogom za njuno spremembo oz. razveljavitev ter opredeljuje pritožbene stroške.

V obsežni pritožbi najprej podaja očitke o kršitvah določb postopka; meni, da je njegov pravni interes za ugotovitveni zahtevek podan, saj uveljavlja še prepovednega; sklicuje se na komentar ZPP prof. Galiča. Potem pa očita, da sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, zato ne bi smelo oceniti, da tožnik ni dokazal elementov odškodninske obveznosti. C. C. in D. D. sta si sporno tekmo ogledala in bi kot priči, če bi ju sodišče zaslišalo, tudi povedala, da 8 golov razlike, menjava vratarja in počeno pleksi steklo ni na hokejski tekmi nič nenavadnega. Drugačna presoja teh okoliščin je po mnenju pritožnika dejansko in pravno napačna. Vztraja, da sporna tekma ni bila nič posebnega in da toženec ni imel dovolj dejanske podlage za sporne izjave. Njegove informacije niso bile zanesljive, temeljile so na govoricah navijačev, ki jih niti ne pozna, govoric ni preveril, sam pa si tekme ni ogledal. Trdi, da v kakovosti vratarjev ni bilo velike razlike in da toženec sploh ni vedel, koliko golov je prejel kateri od njiju.

Nadalje nasprotuje oceni, da toženec tožniku ni očital kaznivega dejanja ter v zvezi s tem očita sodišču, da ni upoštevalo zapisa v časopisu E. E., da je toženec tožniku kratko malo očital goljufijo – po njegovem mnenju gre za zelo zaničevalno izjavo. Očita, da je napačna tudi ocena, da sporne izjave niso bile usodne za nadaljnjo tožnikovo kariero; še zdaj je izpostavljen spraševanju o teh dogodkih, seveda pa je to vplivalo na prekinitev dela, saj je istega dne dobil odpoved, kar je tudi povedal, pravi. Sodišču očita, da ni upoštevalo teže izjav, tega, da jih je izrekel župan ter dobrih navad in običajev. Kritika je povzročila ponižanje in sramotitev, pravi, pri čemer se sklicuje na teorijo in sodno prakso. Vztraja, da je bil namen toženca, da ga diskreditira in zagotovi prosto delovno mesto. Večkrat ponavlja, da bi morale biti informacije preverjene, pa niso bile. Sprašuje se, v čem je razlika, če en vratar dobi 5, drugi pa 6 golov. Pravi, da za pokvarjeno pleksi steklo ni odgovoren, 8 golov razlike pa v hokeju ni nič nenavadnega in vztraja, da so bile izjave toženca brez dejanske podlage. Tožnik bi moral prejeti kakšno korist, za kar pa ni prav nobenih dokazov. Sodišču očita, da pri tehtanju pravic ni prišlo do pravega zaključka, saj je očitek goljufije najhujša žalitev. Meja svobode izražanja je bila po mnenju pritožbe prekoračena, ni šlo za normalno športno kritiko, toženec bi naredil bolje, če bi molčal. 3. 28. 6. 2016, torej nekaj mesecev po izteku pritožbenega roka je pritožnik na pritožbeno sodišče vložil še dodatne dokaze, ki da jih prej ni mogel, ker naj ne bi vedel, da bodo pomembni (poročilo o igri). Pritožbeno sodišče te vloge oz. v njej predložene listine ni upoštevalo, ker je bila vložena prepozno (344. čl. ZPP).

4. Toženec na pritožbo ni podal odgovora.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

7. Prvič je sodišče prve stopnje tožnikove zahtevke zavrnilo zato, ker je ocenilo, da sporne izjave, ki jih je podal toženec, objektivno niso žaljive, in da toženec tožniku ni pripisoval nobenega konkretnega ravnanja, s čimer se pritožbeno sodišče ni strinjalo. Pojasnilo je, da je sporočilo, ki vsebuje trditev o precejšnji verjetnosti prirejenosti rezultata športne tekme, za katero je odgovoren tožnik, ki je športni trener, zanj objektivno žaljivo, saj gre za očitek neetičnega ravnanja, ki je v nasprotju z bistvom športa in zavržno, povezava med tožnikom in bistvom očitka pa je bila, čeprav ne direktna, jasno razvidna.

8. V drugem, ponovljenem sojenju je bilo zato treba odgovoriti na vprašanje, ali je bilo podajanje takšnega objektivno žaljivega sporočila vendarle varovano s toženčevo svobodo izražanja (39. čl. Ustave in 10. čl. EKČP).

9. Odgovor na to je v glavnem odvisen od tega, ali je imel toženec v zunanjih okoliščinah dovolj opore za to, da se je spraševal o prirejenosti tekme in o vpletenosti tožnika v to.

10. Sodišče prve stopnje je tožencu v drugem sojenju glede tega verjelo in na to ključno vprašanje v zadevi podalo pritrdilni odgovor. Ocenilo je, da je imel toženec dovolj razlogov za takšno mnenje: poročanje navijačev, ki so tekmo videli, češ da je bilo dogajanje na njej sumljivo, nenavadna daljša prekinitev tekme zaradi menjave stekla, ki naj ne bi bila potrebna, med tem pa so se obelodanili ostali rezultati ligaškega kroga, na podlagi katerih je bilo jasno, da tekmec jeseniškega moštva potrebuje za napredovanje visoko zmago – 5 golov razlike, rezultat pa je bil na koncu 3 - 11, kar je nenavadno visok poraz, poleg tega pa je bil boljši vratar v zadnji tretjini tekme zamenjan za slabšega. Hkrati so bila zaradi nešportnega dogajanja na neki drugi tekmi, med F. in G., v isti ligi izrečene kazni.(1)

11. Pritožbeno sodišče tej oceni v celoti in popolnoma pritrjuje, pritožbene teze pa jo ne izpodbijejo. Precej indicev, ki so toženca vodili k podajanju spornih izjav, sploh ni spornih: tako ni sporno, da je tekmec H. moštva za napredovanje v končnico potreboval visoko zmago, da je na koncu ta zmaga bila dovolj visoka, da je bila tekma za dalj časa prekinjena in da se je vmes izvedelo za rezultate drugih tekem ter da je bil v H. moštvu v zadnji tretjini zamenjan vratar. Tožnik s poudarjanjem, da visoka zmaga in menjava vratarja v hokeju ni nič nenavadnega, da pa za poškodbo stekla v dvorani ne odgovarja, ne more uspeti prepričati sodišča, da je bil toženčev izrečeni sum o prirejenosti rezultata te tekme nedopusten. Visoka zmaga in menjava vratarja sta bili dve od več okoliščin, ki vsaka sama zase lahko tudi ni nenavadna v hokejski igri, tudi po presoji pritožbenega sodišča pa je skupaj z drugimi okoliščinami, ki jih je sodišče ugotovilo in obrazložilo, tožencu dalo dovolj dejanske podlage za sum, da tekma ni bila pošteno odigrana. Tožniku nihče ni očital, da bi bil odgovoren za poškodbo stekla v dvorani, je pa ta poškodba nesporno povzročila daljšo prekinitev, ki so ji očividci odrekli potrebnost in tekom katere se je izvedelo, kakšen rezultat potrebujejo tekmeci jeseniškega moštva. Da toženec tekme ni videl v živo na lastne oči, prav tako ni pomembno, kakor tudi ne, da osebno ne pozna navijačev, s katerimi se je po tekmi o njej pogovarjal. Sodišče prve stopnje je tožencu verjelo, da se je z njimi pogovarjal - dokazna ocena o tem je solidna - in da so mu izrazili sum, da je bila tekma „čudna“ (da se je steklo predolgo menjalo, da se je šlo v menjavo vratarja v zadnji tretjini za slabšega, ki je nato prejel 6 zadetkov).

12. Poudariti je treba, da tu sodišče ne daje svoje ocene o tem, ali je bila sporna hokejska tekma res »neregularna«, torej prirejena, in ali je pri tem res sodeloval (samo ali tudi) tožnik. To v resnici tu ni pomembno. Pomembno je, ali je imel toženec glede na vse okoliščine pravico svoj sum, ki sicer implicira tudi očitek tožniku, izraziti naglas. Pritožbeno sodišče nima nobenega dvoma, da je to pravico imel. 13. Nadalje višje sodišče poudarja, da se v tem sporu ne obravnavajo razlogi za prekinitev sodelovanja med tožnikom kot trenerjem in hokejskim klubom (še tem manj njihova upravičenost, pravilnost). Ali je tožnik res dobil odpoved zaradi spornih toženčevih izjav, bi bilo lahko pomembno pri ugotavljanju obsega njegove škode, če bi sodišče ugotovilo, da je bila ta povzročena s toženčevim protipravnim ravnanjem. Ker pa je pravilno ugotovljeno, da toženec ni ravnal protipravno, se to ni pokazalo kot pomembno.

14. Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi moral toženec dokazati, da se je tožnik s prirejanjem rezultata tekme konkretno okoristil, saj to ni bil toženčev očitek. Tu je treba opozoriti tudi na obliko spornih toženčevih izjav, ki so bile vendarle podane kot osebno prepričanje, da je bila tekma sumljiva, v zvezi s čimer je bil omenjen tudi tožnik kot trener (kar, kot že prvič pojasnjeno, sicer implicira tudi njegovo sodelovanje pri tem), a več od suma, da je tožnik pri tem „ubral neko svojo pot, ki mi ni čisto jasna“, toženec izrecno ni izrekel. Preostali deli spornih izjav so usmerjenji v pojasnjevanje tega, „[…] da je [toženec] na strani tistih, ki govorijo, da je bila tekma zrežirana, […] da obstaja sum, da je zgodba ravno tako [kot tekma F. – G.] prirejena […]“.

15. Okoliščini, da je tožnik športni trener z dolgoletnimi mednarodnimi referencami in da je bil toženec v času spornih izjav podpredsednik hokejskega kluba, za katerega je tožnik delal, poleg tega pa še župan K., sta sicer pomembni. A na drugačno presojo spornih izjav ne moreta odločilno vplivati. Splošno znano je, da je hokej za mesto K. oz. za tamkajšnje prebivalce najpomembnejši šport, šport z dolgoletno tradicijo in kot tak predmet še posebej velikega zanimanja lokalnih prebivalcev (in ne le teh). Uveljavljeno (in tudi pravno pomembno) je prepričanje, da je šport na splošno pomemben družbeni fenomen, ki uživa zaradi svoje socialne in kohezivne družbene vloge poseben položaj v družbi.(2) Poštenost športne igre, ki implicira negotov izid vsakega športnega srečanja - ta naj bo odvisen samo od športnih sposobnosti, zagnanosti in kančka športne sreče -, je samo bistvo, »srce« športa. Zato je spraševanje o tem, ali je bila športna igra res poštena, relevantno spraševanje, in četudi je očitek hud, ker implicira, kot zgoraj povedano, eno najbolj zavržnih ravnanj v športu, športno goljufijo (v mednarodnem okolju je uveljavljen izraz match fixing), je treba to spraševanje glasno, javno dopustiti, sploh če obstajajo indici, da je šlo za nešportno, nepošteno dogajanje. Gre za debato v javnem interesu, v kateri je smel sodelovati tudi toženec, tako v vlogi podpredsednika športnega kluba, kot tudi v vlogi župana. Tožnik sodišču ne ponudi nobenih razumnih razlogov, zakaj toženec ne bi smel sodelovati v tem diskurzu.

16. To je treba povezati z zavrnitvijo očitka kršitve določb postopka, češ da sodišče ni zaslišalo dveh prič, ki bi lahko povedali, kaj je v hokeju „normalno“. Čisto mogoče je, da bi priči res povedali, da se njima zdi dogajanje, v katerem je toženec videl podlago za dvom v poštenost izid tekme, običajno, kar pa na toženčevo mnenje in na pravico, da ga pove naglas, ne vpliva. Priči torej ne bi mogli izpovedati o pravno relevantnih dejstvih, zato je bil dokaz z njunim zaslišanjem pravilno zavrnjen in kršitev določb postopka zato ni podana.

17. Sodišče prve stopnje je pravilno pretehtalo tožnikovo pravico do časti in dobrega imena na eni strani in toženčevo svobodo govora na drugi ter tej slednji dalo v tem konkretnem primeru večjo težo. Sklicevanje na vse mogoče judikate domačih sodišč in Evropskega sodišča za človekove pravice, brez posebnega, konkretnega pojasnila, kako oz. zakaj naj bi bil posamezen judikat pomemben ali primerljiv, tožniku ne pomaga. Glede kolizije pravice do časti in dobrega imena ter svobode govora res obstaja izčrpna in izdatna sodna praksa(3), rezultat tehtanja, katera pravica bo imela v konkretnem primeru prednost, pa je vedno odvisen od dejanskih okoliščin vsakega posameznega primera. Da bi bil kateri izmed teh, ki jih omenja pritožnik, po tej plati primerljiv z obravnavanim, pritožnik ne pojasni, zato pritožbeno sodišče v odgovor ne daje natančnejše analize samo omenjenih primerov.

Glede sklepa

18. Ker sta tako prepovedni kot tudi dajatveni zahtevek neutemeljena, je o pravnem interesu za ugotovitveni del tožbe pravzaprav odveč razpravljati, kljub temu pa velja pritrditi odločitvi in razlogom sodišča prve stopnje. Ker je imel tožnik na razpolago močnejše varstvo, namreč prepovedni in dajatveni zahtevek, za ugotovitvenega ni imel interesa in je njegova tožba v tem delu pravilno zavržena. Nasprotno tožnikovo prepričanje je napačno in tudi nima prav nobene podlage v komentarju ZPP prof. Galiča, na katerega se sicer sklicuje.(4)

19. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi in sklepu ni našlo nobenih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. in 365/2 čl. ZPP).

20. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnik mora sam kriti stroške svoje neuspele pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP).

Op. št. (1): Kaznovana sta bila vratar I. I. in trener J. J. Op. št. (2): Glej npr. M. Ilešič in P. Grilc, K. Podobnik in A. Vlahek, v Bergant Rakočević et al., Šport&pravo, GV Založba Ljubljana 2008, Družbeni in pravni vidiki športa, str. 27 – 48, Pomen športa v Evropski uniji in Razvoj razmerja med športom in evropsko unijo, str. 53 – 67. Op. št. (3): Analiza sodne prakse Ustavnega sodišča Republike Slovenije in Evropskega sodišča za človekove pravice je trenutno najbolj ažurno in sistematično podana v R. Čeferin, Meje svobode tiska, GV Založba, Ljubljana 2013. Op. št. (4): A. Galič v Ude et al., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba in Uradni list, Ljubljana, 2006, str. 146, 157.