Jedro

V primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti je za začetek teka tako subjektivnega kot tudi objektivnega roka za odpoved odločilen datum, ko je delodajalec od pristojne Komisije prejel mnenje, v katerem je ta skladno z določbo 103. člena ZPIZ-1 ugotovila obstoj oziroma utemeljenost odpovednega razloga.

Iz določb ZPIZ-1 ne izhaja, da ima mnenje Komisije o podlagi za odpoved pogodbe o zaposlitvi takšno dokazno vrednost, da bi se že zgolj na podlagi tega mnenja razlog za odpoved štel za dokazanega. Pridobitev mnenja Komisije predstavlja le z ZPIZ-1 določen pogoj za podajo odpovedi invalidu. Delodajalec pa je še vedno dolžan dokazati, da obstoji utemeljen razlog odpovedi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi invalidnosti. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi ter reintegracijski in reparacijske zahtevke zavrnilo. Ugotovilo je, da je bil tožnik zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 12. 2002 na delovnem mestu monter ogrevalnih naprav. Tožena stranka je pogodbo odpovedala, ker zaradi ugotovljene invalidnosti ni mogel več opravljati dela pod pogoji pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je iskala zaposlitev za tožnika in predlagala tudi odločitev Komisiji za ugotavljanje podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Predlogu je priložila tudi vso zahtevano delovno in drugo dokumentacijo. Sodišče v pravilnost mnenja Komisije ni dvomilo in ga po vsebini ni presojalo. Štelo je, da je tožena stranka ravnala v skladu z zakonom in Pravilnikom o načinu dela Komisije, ki ne določa, da bi moral biti v postopek podaje mnenja vključen tudi delavec – invalid. 2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Navedlo je, da je tožnik izpodbijal tudi mnenje Komisije, ker v postopku njenega dela ni sodeloval. Ker je dvomil v zakonitost izdanega mnenja je predlagal zaslišanje predsednice komisije, vpogled v spis pri Komisiji in ogled njegovega delovnega mesta. Tožnik pa ni zatrjeval, da je odločitev Komisije nepravilna, ker je obstajalo drugo ustrezno delovno mesto, na katerega bi lahko bil razporejen. Sodišče prve stopnje je utemeljeno ocenilo pisno mnenje Komisije kot verodostojno in je utemeljeno zavrnilo dokazne predloge tožnika.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v postopku pred sodiščem druge stopnje in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se je sodišču druge stopnje „primerila kršitev temeljnega načela neposrednosti“. Pritožba je izrecno uveljavljala neizvedbo predlaganih dokazov, sodišče pa je tako prvostopno sodbo potrdilo. Ne Komisija ne sodišče niso preverjali ali v dejanskem pogledu res ne obstaja možnost, da se tožniku ponudi ustrezno delovno mesto. Tožnik je izpodbijal mnenje Komisije, z zavrnitvijo predlaganih dokazov pa mu ni bilo omogočeno, da preizkusi zakonitost tega mnenja. Sklicuje se na stališče Vrhovnega sodišča v sklepu VIII R 32/2007, da delavec nima na voljo posebnega upravnega postopka za izpodbijanje mnenja, pravilnost ugotovitev komisije pa se vsakokrat posebej preverja v delovnem sporu, kjer je bilo mnenje komisije podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ne strinja se tudi s stališčem sodišča glede pravočasnosti odpovedi, saj šesti odstavek 88. člena ZDR ne veže pričetka teka roka na seznanitev delodajalca z mnenjem Komisije.

4. Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlaga, da jo revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrne.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

6. Tožnik zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena in drugega odstavka 339. člena ZPP ne obrazloži oziroma utemelji, zato izpodbijane sodbe v tem delu ni bilo mogoče preizkusiti. Revizijsko sodišče ne more ugibati, katero izmed bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki so lahko revizijski razlog, želi tožnik uveljavljati. Utemeljitve kršitve „načela neposrednosti“ pa kaže le na nestrinjanje tožnika z ugotovljenim dejanskim stanjem, kar pa ne more biti (samostojen) revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijska navedba, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, ker se sodišče ni ukvarjalo s tem, ali je delodajalec kršil dolžnost spoštovanja zaposlitve kvote invalidov, ne drži. Sodišče druge stopnje je jasno – in pravilno – navedlo (stran 5 obrazložitve), da neizpolnjevanje predpisane kvote nima vpliva na zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

7. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

8. Neutemeljena je revizija v delu, ki se nanaša na pravočasnost odpovedi. Vrhovno sodišče je že večkrat odločilo, da je v primerih odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti za začetek teka tako subjektivnega kot tudi objektivnega roka za odpoved pogodbe o zaposlitvi odločilen datum, ko tožena stranka od pristojne Komisije prejme mnenje, v katerem je ta skladno z določbo 103. člena ZPIZ-1 ugotovila obstoj oziroma utemeljenost odpovednega razloga. Pred pridobitvijo tega mnenja glede na določbe ZDR, ZPIZ-1 in ZZRZI ta razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi namreč ni obstajal, tožena stranka pa se pred prejemom tega mnenja z odpovednim razlogom tako tudi ni mogla seznaniti (glej na primer sodbo VIII Ips 259/2009 z dne 8. 11. 2010). Glede na to, da je Komisija izdala mnenje 21. 8. 2008 je bila odpoved 28. 8. 2008 nedvomno pravočasna (šesti odstavek 88. člena ZDR).

9. Revizija sicer pravilno opozarja na stališče Vrhovnega sodišča, kot izhaja iz sklepa VIII R 32/2007. Z mnenjem Komisije iz 103. člena ZPIZ-1 še ni odločeno o kakšni pravici delavca iz delovnega razmerja in mnenje samo po sebi še ne posega v kakšno pravico delavca. Gre za ugotovitev dejanskega stanja in strokovno mnenje o tem, da delodajalec invalidu ne more zagotoviti pravice do premestitve na drugo delovno mesto v skladu s 101. členom ZPIZ-1. To pomeni, da mu kot invalidu III. kategorije ne more ponuditi opravljanja drugega dela na delovnem mestu v skladu z njegovo preostalo delovno zmožnostjo in strokovno izobrazbo oziroma usposobljenostjo oziroma mu zagotoviti poklicno rehabilitacijo ali delo s krajšim delovnim časom. Posledica mnenja Komisije je lahko – kot v obravnavanem primeru – odpoved pogodbe o zaposlitvi.

10. V primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi ZDR zagotavlja (polno) sodno varstvo, kar pomeni tudi preverjanje obstoja utemeljenega razloga za odpoved. Eden od bistvenih pogojev za zakonitost redne odpovedi iz razlogov po 88. členu ZDR je tudi, da mora delodajalec preveriti možnost zaposlitve delavca pod spremenjenimi pogoji. Če delavec ni invalid v skladu s tretjim odstavkom 88. člena ZDR, v primeru delavcev-invalidov pa v skladu s prvim in drugim odstavkom 116. člena ZDR tudi ob upoštevanju pogojev in postopkov, določenih z ZPIZ-1. 11. Iz določb ZPIZ-1 ne izhaja, da ima mnenje Komisije o podlagi za odpoved pogodbe o zaposlitvi takšno dokazno vrednost, da bi se že zgolj na podlagi tega mnenja razlog za odpoved štel za dokazanega. Pridobitev mnenja Komisije predstavlja le z ZPIZ-1 določen pogoj za podajo odpovedi invalidu. Delodajalec pa je še vedno dolžan dokazati, da obstoji utemeljen razlog odpovedi. To pa na drugi strani pomeni, da tudi delavec lahko dokazuje nasprotno. V obeh primerih mora sodišče v sporu o zakonitosti odpovedi odločiti po vsebini: ob upoštevanju navedb in dokaznih predlogov obeh strank in na podlagi izvedenega dokaznega postopka torej odločiti o tem, ali so dokazani vsi predpisani pogoji za zakonito odpoved. Dejansko bo sodišče (šele) v tem postopku presojalo tudi mnenje Komisije, tako glede ugovora, da Komisija dejanskega stanja ni pravilno ali popolno ugotovila kot glede njenih (strokovnih) ugotovitev.

12. Sodišče prve stopnje je odločilo na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega z zaslišanjem tožnika in zakonitega zastopnika tožene stranke ter na podlagi listinske dokumentacije v spisu. Sodišče druge stopnje je tako ugotovljeno dejansko stanje upoštevalo in samo ni izvajalo nobenih novih oziroma drugih dokazov. Sodišči sta mnenje Komisije šteli za verodostojno v tem smislu, da je imela na razpolago vso predpisano in predloženo delovno dokumentacijo. Posredno pa sta potrdili tudi utemeljenost in pravilnost njenega mnenja s tem, ko sta ugotovili, da tožena stranka tožniku utemeljeno ne more zagotoviti opravljanja drugega dela na drugem delovnem mestu v skladu z njegovo preostalo delovno zmožnostjo in strokovno izobrazbo ali mu zagotoviti poklicne rehabilitacije. Že iz invalidskih odločb izhaja, da tožnik za delo na dotedanjem delovnem mestu ni zmožen. Glede na omejitve in strokovno izobrazbo tožnik ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dela skladiščnika, upoštevaje vsebino dela in predpisane pogoje zanj. Zakoniti zastopnik je izpovedal (čemur tožnik ni ne na obravnavi in tudi v reviziji ne oporeka), da mu je ponudil „da bi šel v šolo ali se kako drugače izobrazil za kakšno drugo delo“, kar pa je tožnik odklonil. Nekorekten je zato očitek toženi stranki, da je drugo delo ponudil drugemu delavcu-invalidu, ki pa je na usposabljanje pristal. Neutemeljene pa so tudi revizijske navedbe, da bi morali Komisija in sodišča ugotavljati oziroma iskati tožniku drugo ustrezno delo ali delodajalcu celo nalagati, da tako delovno mesto oblikuje, če ga potrebuje ali ne.

13. Ker revizijski očitki niso utemeljeni in je bilo glede na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

14. Ker tožena stranka z odgovorom na revizijo ni bistveno prispevala k razjasnitvi zadeve, glede na določbo prvega ostavka 155. člena ZPP ni upravičena do povračila stroškov, ki so ji nastali z vložitvijo odgovora na revizijo.