Jedro

Pri kvotnem sistemu gre za razmerje med delodajalcem in Skladom za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov. Zakon ne določa, da mora delodajalec z namenom izpolnitve kvote delavcu, ki postane invalid s pravico do premestitve, ponuditi novo pogodbo o zaposlitvi, četudi zanj nima primernega delovnega mesta, ali da ga mora obdržati v delovnem razmerju, četudi nima možnosti ponuditi mu nove pogodbe o zaposlitvi. V kolikor delodajalec ne izpolnjuje predpisane kvote zaposlovanja invalidov, ga zakon zavezuje k dodatnemu plačilu, ne more pa to vplivati na zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi razloga invalidnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se kot nezakonita razveljavi redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je izdala tožena stranka tožniku dne 28. 8. 2008, ugotovitev, da tožniku dne 19. 10. 2008 ni zakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki in da je še nadalje v delovnem razmerju. Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna pozvati tožnika nazaj na delo in tožniku od dne 19. 10. 2008 dalje do vrnitve na delo zagotoviti vse pravice iz delovnega razmerja, zagotoviti vpis delovno dobe za navedeno obdobje v delovno knjižico, mu plačati nadomestilo plače za navedeno obdobje v bruto višini kot če bi bil na delu s tem, da je od mesečnega bruto nadomestila dolžna obračunati in plačati predpisane davke in prispevke, preostali neto znesek vsakomesečnega nadomestila pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 19. dne v naslednjem mesecu za pretekli mesec do plačila, vse v roku osem dni, da ne bo izvršbe. Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikovi pritožbi ugodi v celoti, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje, toženi stranki pa naloži v plačilo vse stroške postopka. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožena stranka po zakonitem postopku odpovedala delovno razmerje invalidu. Navaja, da pravno podlago za odpove pogodbe o zaposlitvi pri delodajalcu predstavlja mnenje Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je ves čas sodnega postopka zatrjeval, da dvomi v zakonitost izdanega mnenja, zato je sodišču prve stopnje predlagal zaslišanje predsednice komisije, vpogled v celotni spis pri komisiji, ogled delovnega mesta, ki ga je do ugotovitve invalidnosti zasedal in ogled delovnega mesta, ki bi bilo za tožnika primerno. Sodišče prve stopnje pa ni sledilo nobenemu dokaznemu predlogu in je zgolj na izpovedbi direktorja tožene stranke zaključilo, da je odpoved zakonita. Dejansko stanje z zavrnitvijo izvedbe dokazov, ki jih je predlagal tožnik, sploh ni bilo raziskano in kot takšno je zagotovo nepopolno ugotovljeno. Tekom skromno izvedenega dokaznega postopka, saj je lahko vendarle ugotovilo, da si komisija sploh ni ogledala delovnih mest, ki jih ima tožena stranka in si sploh ni priskrbela dokazov o tem, ali tožena stranka pri svojem zaposlovanju invalidov izpolnjuje z zakonom predpisano minimalno kvoto. Uredba o obvezni kvoti zaposlovanja invalidov določa, da morajo delodajalci, ki zaposlujejo 20 ali več delavcev na področju gradbeništva, imeti 6 % kvoto, kar v danem primeru pomeni, da bi moral imeti delodajalec zaposlenih dvoje invalidov. Tožena stranka je v predlogu za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi navajala, da ima na dan 31. 5. 2008 zaposlenih 30 delavcev, od tega nič delovnih invalidov in da je delež invalidov od celotnega števila delavcev nič. Tožena stranka na dan 31. 5. 2008 oziroma 4. 6. 2008 (ko je bil dan predlog na komisijo), niti na dan, ko je bila tožniku izdana odpoved pogodbe, ni zaposlovala predpisane kvote invalidov, niti ni te svoje obveznosti nadomestila s sklenitvijo posebne pogodbe z invalidsko organizacijo. Komisije namreč pred izdajo mnenja sploh ni zanimalo ali delodajalec izpolnjuje z zakonom in uredbo predpisano kvoto zaposlovanja invalidnih oseb in je ob odsotnosti pomembnega podatka vseeno izdal pozitivno mnenje, kar je zmotno in v nasprotju s prisilnimi predpisi. Pogodbo o zaposlitvi lahko delodajalec odpove brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi le, če so podani resni in utemeljeni razlogi za odpoved pogodbe in če utemeljenost teh razlogov ugotovi komisija, hkrati s tem, da delodajalec objektivno ne more zagotoviti invalidu drugega ustreznega dela. Pri tem se utemeljeno postavlja vprašanje, kako je to lahko komisija ugotovila, če pa je sama tožena stranka navedla, da drugega invalida za drugo delovno mesto sedaj izobražuje, kar pa pomeni, da je drugo ustrezno delovno mesto vendarle obstajalo. To je potrdil tudi zakoniti zastopnik tožene stranke, ko je bil zaslišan kot stranka. Navaja, da je tožena stranka zamudila šestmesečni rok po 6. odstavku 88. člena ZDR in da je odpoved pogodbe o zaposlitvi prepozna. Tožena stranka je namreč sama navedla, da je odredila tožniku čakanje na delo doma od 13. 3. 2008 dalje, ker zanj ni imela dela. Na podlagi tega je moč ugotoviti, da so nastopili resni in utemeljeni razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi že z dnem 14. 1. 2008, ko je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti, kar vse je ugotavljala tudi tožena stranka v odredbi na čakanje na delo doma. Ker je tožnik prejel odpoved šele 4. 9. 2008, je s tem delodajalec prekoračil prekluzivni rok šest mesecev. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne in v celoti potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, tožnika pa obveže na plačilo stroškov odgovora na pritožbo. Navaja, da je komisija pravilno ugotovila, da tožena stranka utemeljeno ne more ponuditi tožniku nove pogodbe o zaposlitvi, ker zaradi invalidnosti ni zmožen opravljati dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi in da zato obstoji podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je za tožnika iskala možnost zaposlitve pri drugem delodajalcu in je to tudi dokazala v postopku pred komisijo, kjer je predložila dopisa drugim delodajalcem o povpraševanju z dokazili o vročitvi tem delodajalcem in odgovore, kolikor jih je prejela. Tožena stranka vztraja, da pri njej ni bilo drugega ustreznega delovnega mesta za tožnika, kar se je lahko prepričala tudi komisija, ki ji je tožena stranka v sklopu dokumentacije, ki je zahtevana kot priloga k vlogi, posredovala tudi sistemizacijo delovnih mest z opisi ter izjavo o varnosti z oceno tveganja. Tožnik je sam izpovedal, da ne izpolnjuje izobrazbenih zahtev za delovno mesto skladiščnika, hkrati pa, da ne ve, če bi lahko opravljal dela skladiščnika, za katerega se je pogovarjal z direktorjem, ker se za to delo zahteva občasno prenašanje bremen od 20 kg do 50 kg. Tožena stranka bi kot delodajalec lahko tožniku ponudila le sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za drugo delovno mesto, ustrezno omejitvam po odločbi ZPIZ in ob upoštevanju izobrazbe, usposobljenosti in izkušenj tožnika. Direktor tožene stranke je pred odpovedjo s tožnikom iskal različne možnosti, tako rehabilitacijo, šolanje, kar pa tožnik ni sprejel. Tožnik k tem navedbam direktorja ni ugovarjal. Tožena stranka ima v delovnem razmerju invalida, ki je pridobil invalidnost kot tožnik in se sedaj izobražuje na podlagi pogodbe, ki je sklenjena tudi z Zavodom za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Izobražuje se v breme ZPIZ s tem, da je ta delavec imel interes za poklicno rehabilitacijo in mu je bila ta tudi priznana, medtem ko tožnik tega interesa ni imel. Meni, da je nepravilna trditev pritožbe, da je prekoračen šestmesečni rok po 6. odstavku 88. člena ZDR, saj je utemeljen razlog za odpoved nastal šele z dnem dokončnosti odločbe o ugotovitvi invalidnosti, to pa je 13. 5. 2008, ko je bila toženi stranki vročena odločba druge stopnje ZPIZ-a. Tožena stranka je redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi dne 28. 8. 2008, torej znotraj šestmesečnega roka. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na absolutne bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja: Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 12. 2002 na delovnem mestu monter ogrevalnih naprav (A2). Z odločbo ZPIZ, OE ... z dne 4. 1. 2008 je bil razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu in mu je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: kjer ni potrebna abdukcija desne zgornje okončine nad 50 stopinj odročitve in predročitve, brez ročnega premeščanja bremen z desno roko s polnim delovnim časom od 14. 12. 2007 (B2). Po pritožbi delodajalca je ZPIZ, Sektor za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z odločbo z dne 8. 5. 2008 pritožbo delodajalca zavrnil. Ker tožnik dejansko ni mogel opravljati dela na delovnem mestu monter ogrevalnih naprav pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, drugega ustreznega dela pa mu tožena stranka ni mogla zagotoviti, je odredila delavcu čakanje na delo doma z odločbo z dne 12. 3. 2008 (B4). Tožena stranka je tožnika obvestila o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 6. 2008 (B6) in istega dne podala predlog za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi pri Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve, ker za tožnika ni imela nobenega dela, ki bi ustrezalo njegovi preostali delovni zmožnosti (B7). Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi je dne 21. 8. 2008 izdala mnenje, da tožena stranka utemeljeno ne more ponuditi tožniku nove pogodbe o zaposlitvi in da obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove (B8). Tožena stranka je tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti v skladu s 4. alineo 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-A – Ur. l. RS, št. 103/2007) z dne 28. 8. 2008 (priloga A3).

Tožniku je bil z odločbo ZPIZ-a z dne 4. 1. 2008 priznan status invalida III. kategorije invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu. Po 4. odstavku 40. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI – Ur. l. RS, št. 63/2004 – 72/2005) v primeru, ko delodajalec invalidu utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi v skladu z 2. odstavkom 39. člena ZZRZI, ali če delodajalec invalidu oziroma delovnemu invalidu ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi v skladu s 1. odstavkom 40. člena ZZRZI, o čemer odloči Komisija za ugotovitev razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, mu lahko redno odpove pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi. Iz te določbe in pa iz 1. odstavka 103. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1 – Ur. l. RS, št. 106/99 in nadaljnji) izhaja, da Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi šele ugotovi razloge za odpoved pogodbe o zaposlitvi, zato je mnenje komisije za odpoved pogodbe o zaposlitvi obvezno, ko gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidu. Mnenje komisije je bilo izdano dne 21. 8. 2008 z ugotovitvijo, da obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Šele na podlagi tega mnenja je tožena stranka prišla do dokončnega spoznanja, da je podan razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Dokler delodajalec ne pridobi mnenja komisije, delavcu, ki je invalid III. kategorije invalidnosti, sploh ne more odpovedati pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče je zato v podobnih primerih večkrat zavzelo stališče, da iz tega razloga rok iz 88. člena ZDR pred pridobitvijo mnenja komisije ne začne teči, ne teče in se ne more izteči. Šele ko delodajalec prejme mnenje komisije, se seznani z razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 8. 2008 je bila podana v okviru šestmesečnega roka iz 6. odstavka 88. člena ZDR-A in v skladu s 4. odstavkom 40. člena ZZRZI, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je tožena stranka podala odpoved pogodbe o zaposlitvi prepozno.

Tožnik je v postopku pred sodiščem prve stopnje izpodbijal tudi mnenje komisije, ker v postopku dela komisije ni sodeloval. Dvomi v zakonitost izdanega mnenja in meni, da bi sodišče prve stopnje moralo zaslišati predsednico komisije, vpogledati v celoti spis pri komisiji, si ogledati delovno mesto, ki ga je tožnik do ugotovitve invalidnosti zasedal in si ogledati delovno mesto, ki bi bilo za tožnika primerno. Pritožbeno sodišče v zvezi z navedenim pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku pravilno ugotovilo, da so obstajali resni in utemeljeni razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi. Način dela komisije določa Pravilnik o načinu dela komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi (Pravilnik - Ur. l. RS, št. 117/2005), ki v 3. členu določa, da lahko komisija od delodajalca pridobi tudi dodatno dokumentacijo. Komisija je razpolagala z delovno dokumentacijo iz 4. člena pravilnika o načinu dela komisije za ugotovitev podlage pogodbe o zaposlitvi, kar izhaja iz predloga tožene stranke komisiji (B7). Razlog, da tožnik ni bil obveščen o dokumentaciji, katero je tožena stranka poslala komisiji, tudi po presoji pritožbenega sodišča še ne pomeni nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik namreč ni niti zatrjeval, da je odločitev komisije nepravilna, ker je obstajalo drugo ustrezno delovno mesto, na katerega bi tožena stranka tožnika lahko razporedila. Sodišče prve stopnje je utemeljeno ocenilo pisno mnenje komisije kot verodostojno, saj v kolikor tožena stranka ne bi predložila zahtevane delovne dokumentacije (4. člen pravilnika), komisija ne bi mogla podati mnenja in se tudi ne bi mogla sklicevati na priloženo delovno dokumentacijo po proučitvi predloga (A4), zato je utemeljeno kot nepotrebno zavrnilo dokazne predloge tožnika, da se vpogleda v spis komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi, zasliši predsednico in pridobi izvedensko mnenje.

Glede pritožbenih navedb, da v spornem obdobju tožena stranka ni izpolnjevala z zakonom in z uredbo predpisanih kvot zaposlovanja invalidnih oseb, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da kvotni sistem zaposlovanja invalidov ureja ZZRZI. Dolžnost zaposlovanja invalidov in kvoto določi Vlada Republike Slovenije na predlog ekonomsko-socialnega sveta z uredbo. Kvota je glede na dejavnost delodajalca lahko različna, vendar ne more biti nižja od 2 % in ne višja od 6 % od skupnega števila zaposlenih delavcev (3. odstavek 62. člena ZZRZI). Zakon v 65. členu določa plačilo zaradi neizpolnjevanja kvote, torej če delodajalec ne izpolni kvote, je dolžan mesečno ob izplačilu plač obračunati in plačati skladu prispevek za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov v višini 70 % minimalne plače za vsakega invalida, ki bi ga bil dolžan zaposliti za izpolnitev predpisane kvote (1. odstavek 65. člena). V kolikor pa delodajalec v določenem roku ne plača obveznosti in niti ne dokaže, da ni zavezanec za plačilo, Sklad za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov izda odločbo o obveznosti plačila (3. odstavek 65. člena ZZRZI). Pri kvotnem sistemu gre za razmerje med delodajalcem in Skladom za vzpodbujanje zaposlovanje invalidov in zakon ne določa, da mora delodajalec zaradi izpolnitve kvote ponuditi delavcu, ki postane invalid s pravico do premestitve, sklenitev nove pogodbe, četudi zanj nima primernega delovnega mesta, ali da ga mora obdržati v delovnem razmerju, četudi mu nima možnosti ponuditi ustrezne nove pogodbe o zaposlitvi. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi pred izdajo mnenja sploh ni zanimalo ali delodajalec izpolnjuje z zakonom in uredbo predpisano kvoto za zaposlovanje invalidov. V kolikor namreč delodajalec ne izpolnjuje predpisane kvote zaposlovanja invalidov, ga zakon zavezuje k dodatnem plačilu (65. člen ZZRZI), navedeno pa nima vpliva na zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da je tožena stranka imela drugo delovno mesto, kar pomeni, da bi lahko takšno delovno mesto ponudila v usposabljanje tudi tožniku. Iz izvedenega dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje izhaja, da tožnik ne izpolnjuje izobrazbenih zahtev za delovno mesto skladiščnika, saj se za to delovno mesto zahteva poklic skladiščni tehnik, ekonomski tehnik, trgovec (B5), tožnik pa teh pogojev nima, zahteva pa se tudi občasno prenašanje bremen od 20 kg do 50 kg, tožnik pa glede na omejitve v odločbi ZPIZ tega dela ni sposoben opravljati. Tožena stranka je za tožnika iskala različne možnosti, tudi rehabilitacijo in šolanje, vendar tožnik ni imel interesa za poklicno rehabilitacijo in šolanje, zato je poklicno rehabilitacijo ponudila drugemu delavcu, ki je pridobil invalidnost kasneje kot tožnik. Ta je izobraževanje sprejel, ker je imel interes za poklicno rehabilitacijo, medtem ko tožnik tega interesa ni imel. Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso pomembne, prav tako tožnik ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajal izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP), tožena stranka pa sama krije svoje stroške, ki jih je imela z odgovorom na pritožbo, saj se ta individualni delovni spor nanaša na prenehanje delovnega razmerja (člen 41/5 Zakona o delovnih razmerjih in socialnih sodiščih, Ur. l. RS, št. 2/2004).