Jedro

Valorizacija je metoda, s katero se ohranja kupna moč denarja in pomeni izjemo od načela monetarnega nominalizma, ki je sicer uzakonjen v 371. členu OZ. Ena takšnih izjem je določba 2. odstavka 168. člena OZ, ki zahteva odmero povračila škode po cenah ob izdaji sodne odločbe in se po ustaljeni sodni praksi uporablja tudi pri odmeri nepremoženjske škode. To velja tudi po uveljavitvi ZPOMZO-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje pod točko I. izreka toženi stranki naložilo, da je dolžna solidarno z Zavarovalnico X, plačati tožeči stranki odškodnino v višini 14.146,21 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 14.146,21 EUR od 3.1.2004 dalje do plačila, od zneska 15.857,11 EUR od 3.1.2004 do vključno 26.2.2004 in od zneska 5.842,09 EUR od 3.1.2004 do vključno 29.11.2004. Višji tožbeni zahtevek za solidarno plačilo v višini 7.970,28 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 3.1.2004 dalje do plačila je sodišče prve stopnje zavrnilo. Pod točko II. izreka pa je toženi stranki naložilo plačilo nadaljnje odškodnine v višini 9.255,65 EUR in zneska 1.010,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: od zneska 9.255,65 EUR od 24.12.2004 dalje do plačila, od zneska 706,25 EUR od 24.12.2004 dalje do plačila, od zneska 225,35 EUR od 24.12.2004 dalje do plačila, od zneska 54,24 EUR od 24.12.2004 dalje do plačila in od zneska 25,03 EUR od 22.12.2004 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek v višini 1.176,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.12.2004 dalje do plačila pa je zavrnilo.

2. Proti zavrnilnemu delu sodbe se pritožuje tožnik brez izrecnega uveljavljanja pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožniku prisodi še nadaljnjo odškodnino v višini 4.407,18 EUR z zahtevanimi obrestmi. V pritožbi v bistvenem navaja, da je sodišče prenizko ovrednotilo posamezne ugotovitve, ki izhajajo iz pribavljenega izvedeniškega mnenja dr. A.K. in izvedeniškega mnenja dr. V.S.. Glede višine prisojene odškodnine je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, prav tako pa ni zadostilo kriterijem načela dosoje pravične in primerne denarne odškodnine za utrpelo škodo. Povzema ugotovitve glede trajanja bolečin in neugodnosti v času zdravljenja, glede strahu ter zmanjšanja življenjskih aktivnosti in skaženosti ter s poudarkom na določenih ugotovitvah utemeljuje zahtevo po višji odškodnini. Po stališču pritožnika je pravno zmotna tudi revalorizacija že plačanega dela odškodnine v višini 25.428,14 EUR, ki jo je opravilo sodišče prve stopnje na dan izdaje sodbe. Prvotožena stranka (Zavarovalnica X) revalorizacije tekom postopka ni uveljavljala in zato ni bilo podlage, da se opravi in je bilo kršeno načelo dispozitivnosti. Za samo revalorizacijo od uveljavitve OZ in Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (ZPOMZO-A) ter Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti (ZPOMZO-1) tudi ni več podlage. ZPOMZO-1 je namreč odpravil temeljno obrestno mero, ki je predstavljala letno mero za ohranjanje vrednosti denarnih obveznosti in terjatev v domačem denarju. Za čas po 28.9.2003 zato ni več pravne podlage za valorizacijo akontacij. Tako je odločilo tudi Višje sodišče v Ljubljani s sodbo, opr. št. I Cp 6739/2006. Sodišče prve stopnje tudi ni odločilo o pravdnih stroških, čeprav so bili pravilno in pravočasno priglašeni, s čimer je ravnalo v nasprotju s 163. členom ZPP. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka na vloženo pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodba sodišča prve stopnje postala pravnomočna v 1. odstavku točke I. ter v 1. odstavku točke II.(ugodilni del), saj tožeča stranka s pritožbo sodbe v teh delih ne izpodbija.

6. Pravno podlago za odločitev o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo predstavlja 179. in 182. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Temeljni načeli za odmero odškodnine po navedenih določbah sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti. Prvo načelo zahteva upoštevanje vseh okoliščin na strani oškodovanca ob upoštevanju, da vsak posameznik po svoje dojema duševno integriteto in posege vanjo. Drugo načelo pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena odškodnine, ki ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Predvsem gre pri tem za upoštevanje sodne prakse v podobnih primerih, razpona odškodnin od najnižjih do najvišjih ter razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami. Šele na ta način določena odškodnina je pravična tako z vidika konkretnega oškodovanca kot tudi z vidika drugih. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče tožniku za ugotovljeno škodo po njeni širši in ožji individualizaciji prisodilo pravično denarno odškodnino, ki v celoti ustreza zgoraj navedenim merilom, zlasti stopnji in trajanju tožnikovih bolečin, teži in naravi poškodbe ter pretrpljenega strahu. Višja odškodnina ne bi bila ustrezna satisfakcija glede na primerljivo ustaljeno sodno prakso v podobnih, hujših in blažjih primerih. Tožnikova poškodba sodi med hude po Fischerjevem sistemu razvrščanja telesnih poškodb (IV), odškodnina pa je tudi temu primerna in predstavlja približno 52,5 povprečnih mesečnih neto plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji na dan izdaje sodbe.

7. V zvezi s prisojo primerne odškodnine za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem je sodišče prve stopnje upoštevalo vse nevšečnosti, ki jih tožeča stranka ponovno povzema v svoji pritožbi, prav tako pa tudi intenziteto in trajanje bolečin.

8. Sodišče prve stopnje je iz naslova škode zaradi prestanega primarnega in sekundarnega strahu prisodilo pritožniku odškodnino v višini 2.730,00 EUR in zavrnilo nadaljnji zahtevek za 191,05 EUR. V zvezi s tem je neutemeljena pritožbena trditev, da sodba nima razlogov o intenzivnem sekundarnem strahu, saj je iz obrazložitve na strani 14 sodbe razvidno, da je sodišče upoštevalo, da je zmeren strah trajal najdlje, to je 321 dni, in sicer od dneva poškodbe pa do zaključenega zdravljenja, pri čemer je pri zapisu datuma očitno prišlo do pisne napake, kar pa na pravilnost odločitve ni vplivalo. Iz opredelitve števila dni, ko je sekundarni strah trajal, je namreč jasno, da je sodišče takšno obdobje tudi upoštevalo. Odškodnina je bila torej odmerjena ob upoštevanju tako primarnega kot dolgotrajnega sekundarnega strahu in je po višini tudi v celoti primerna.

9. Ustrezno je odmerjena tudi odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, pri kateri je sodišče upoštevalo tožnikove omejitve, ki so posledica omejene gibljivosti desnega skočnega sklepa in rahlo šepajoče hoje in omejenega počepa, kot tudi zmanjšanje življenjskih aktivnosti kot posledico razvoja posttravmatske stresne motnje, ki je sprožila depresivno simptomatiko z vsemi ostalimi posledicami, ki jih pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju ne povzema ponovno in so navedene na strani 15, 16 in 17 sodbe sodišča prve stopnje. Glede na takšne dejanske ugotovitve, ki jih pritožba tudi ne izpodbija ter upoštevaje tudi starost pritožnika, je odškodnina v višini 28.000,00 EUR ustrezna.

10. Enako velja tudi za odmerjeno odškodnino iz naslova skaženosti v višini 3.800,00 EUR, ki glede na dejanske ugotovitve, ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine.

11. Zmotno je mnenje pritožnika, da je sodišče s tem, ko prvotožena stranka ni zahtevala valorizacije, kršilo načelo dispozitivnosti. Valorizacija pomeni uporabo materialnega prava, kar pomeni, da lahko sodišče valorizira že plačani del odškodnine po uradni dolžnosti. O tem je že večkrat jasno zavzela stališče tudi sodna praksa, med drugim tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije (primerjaj odločitev v zadevi II Ips 597/2008, II Ips 644/2008, II Ips 79/2007, II Ips 435/2007 in druge). Ne glede na to pa je pritožnika potrebno tudi opozoriti, da je prvo tožena stranka valorizacijo zahtevala in sicer v odgovoru na tožbo (l. št. 16)

12. Pritožba nadalje zmotno trdi, da ni pravne podlage za valorizacijo plačanih zneskov odškodnine za čas po 28.9.2003, ko je prišlo do uveljavitve ZPOMZO-1. Ta zakon, ki je začel veljati 28.6.2003 (in ne 28.9.2003), niti prej veljavni ZPOMZO-A, namreč nista bila neposredna podlaga valorizacije odškodninskih obveznosti iz naslova nepremoženjske škode, kot tudi ne valorizacij delnih plačil teh obveznosti. Valorizacija je metoda, s katero se ohranja kupna moč denarja in pomeni izjemo od načela monetarnega nominalizma, ki je sicer uzakonjen v 371. členu OZ. Ena takšnih izjem je določba 2. odstavka 168. člena OZ, ki zahteva odmero povračila škode po cenah ob izdaji sodne odločbe. Ta določba se sicer nahaja v poglavju o povrnitvi premoženjske škode, vendar je sodna praksa njeno uporabo razširila tudi na odmero nepremoženjske škode. Če je bila denarna obveznost, ki se valorizira, delno plačana, je treba valorizirati tudi delno plačilo. Valorizacijo delnih plačil terja pravilo, da z delnim plačilom denarna obveznost delno preneha (1. odstavek 270. člena OZ v zvezi z 2. odstavkom 285. člena OZ). Pri delnem plačilu ni pomembno le, kakšen nominalni znesek je bil plačan, ampak predvsem v kakšnem deležu je odškodninska obveznost s plačilom prenehala, oz. v kakšnem deležu še obstaja in se valorizira dalje. Upoštevanje deleža obveznosti, ki je zaradi plačila prenehal in obsodbo dolžnika zgolj na plačilo ostalega deleža obveznosti, pa je mogoče doseči le z valorizacijo delnega plačila. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo prav, ko je takšno valorizacijo opravilo. O tem je jasno stališče zavzela tudi že sodna praksa (primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 644/2008, II Ips 79/2007, II Ips 435/2007, II Ips 579/2008 in druge). Enako velja tudi za vprašanje valorizacije plačanih zneskov odškodnin po 28.6.2003 (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 738/2007). Sklicevanje na samo en judikat pritožbenega sodišča, ki od te sodne prakse odstopa, je zato brez pomena.

13. Neutemeljena je pritožba tudi v delu, ki se nanaša na stroške postopka, saj je sodišče očitano pomanjkljivost že odpravilo in o stroških odločilo s sklepom z dne 28.10. 2009, zoper katerega pa pritožnik pritožbe ni vložil. 14. Pritožbeno sodišče je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu preizkusilo tudi po uradni dolžnosti v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP in ugotovilo, da je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, niti nista postopek na prvi stopnji ali sodba, obremenjena s kršitvami absolutne narave, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Glede na obrazloženo je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

15. Zavrnitev pritožbe obsega tudi zavrnitev zahteve pritožnika za povrnitev pritožbenih stroškov. Te stroške v skladu s 1. odstavkom 154. člena ZPP nosi sam, saj s pritožbo ni uspel.