Jedro

Osemdnevni rok iz drugega odstavka 56. člena ZDLov-1 se ne nanaša na ravnanje oškodovanca v smislu, da bi moral v tem roku komisiji poslati pisno prijavo škode, temveč rok opredeljuje pogajalsko obdobje, v katerem naj bi se oškodovanec in pooblaščenec upravljavca sporazumela sama, brez intervencije komisije. Če sporazuma ne dosežeta, mora oškodovanec na komisijo vložiti prijavo, pri čemer roka za njeno vložitev ni.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sklepa sodišča druge in prve stopnje se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Oris zadeve in dosedanji potek postopka**

1. Tožnica je na podlagi Zakona o divjadi in lovstvu (ZDLov-1) proti toženki uveljavljala povračilo škode, ki ji je nastala zaradi divjadi na posevkih pire in rži. Toženka je tožničino prijavo obravnavala kot pravočasno in je 20. 7. 2020 sestavila zapisnik o oceni škode ter sporazum o odškodnini, v katerem je obravnavala škodo na obeh kulturah. Tožnica se z ugotovljeno višino škode ni strinjala in je 29. 7. 2020 podala pisno prijavo na Komisijo MKGP (komisija).

2. Sodišče prve stopnje je tožničin zahtevek zavrnilo, ker je ocenilo, da je tožnica zahtevo na komisijo vložila po izteku roka iz 56. člena ZDLov-1 – en dan prepozno. Višje sodišče se je s takimi razlogi strinjalo, tožničino pritožbo je zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

**Dopuščeno revizijsko vprašanje**

3. Vrhovno sodišče je dopustilo revizijo glede vprašanja: ali se osemdnevni rok iz drugega odstavka 56. člena ZDLov-1 nanaša na ravnanje oškodovanca, ki mora v tem roku komisiji poslati pisno prijavo škode?1 **Navedbe strank v revizijskem postopku**

4. Tožnica v reviziji kot bistveno navaja,2 da je pravico do sodnega varstva pridobila že s prvo prijavo škode, čeprav zgolj za kulturo pire, ki jo je drugostopenjska komisija obravnavala, vendar končne odločitve zaradi ukrepov v obdobju COVID-a ni sprejela. Že s prvo prijavo je tožnica zadostila procesni predpostavki za vložitev tožbe, ko je 1. 3. 2020 poslala odškodninski zahtevek drugostopenjski komisiji, česar nižji sodišči nista upoštevali, kljub dejstvu da ju je tožnica na to opozorila. Tožnici so bile z razlago ZDLov-1 kršene ustavne pravice do sodnega varstva, do poštenega sojenja ter varstva lastninske pravice oziroma premoženja, ki je zagotovljena tudi v 1. členu Prvega protokola h Konvenciji.

5. Toženka v pravočasnem odgovoru na revizijo poudarja, da dejansko stanje ne more biti revizijski razlog. Tožnica je predlog na Komisijo vložila po izteku osemdnevnega prekluzivnega roka, prijava na Komisijo pa je procesna predpostavka za vložitev tožbe po ZDLov-1. Ker je bila tožnica o zapisniku o oceni škode pravočasno obveščena, predlaga zavrnitev revizije.

**6. Revizija je utemeljena.** **Obseg revizijskega preizkusa**

7. Revizija glede obstoja bistvenih kršitev postopka ni bila dopuščena, zato se Vrhovno sodišče ne bo opredelilo do navedb revidentke, s katerimi utemeljuje njihov obstoj. Toženka v odgovoru na revizijo pravilno opozarja, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 370. člena ZPP), zato Vrhovno sodišče tudi na te navedbe ne bo odgovarjalo. V reviziji bo obravnavalo le materialnopravni vidik izpodbijanega sklepa v okviru dopuščenega revizijskega vprašanja (371. člen ZPP).

**Uveljavljanje škode na kmetijskih in gozdnih kulturah od upravljavca po 56. členu ZDLov-1**

8. ZDLov-1 v 56. členu predpisuje postopek uveljavljanja škode na kmetijskih in gozdnih kulturah, ki ga je mogoče strniti takole: oškodovanec mora škodo pooblaščencu upravljavca prijaviti v roku treh dni, odkar jo je opazil, nakar imata osem dni časa, da se sporazumeta o višini odškodnine. Če se ne, pošlje oškodovanec pisno prijavo škode posebni komisiji, ki mora opraviti ogled, nakar oškodovanec in pooblaščenec upravljavca (znova) poizkusita skleniti sporazum o plačilu odškodnine. Če ga ne skleneta, lahko vsak od njiju s tožbo, vloženo najkasneje v treh letih od dneva, ko je škoda nastala, zahteva, da o odškodnini odloči pristojno sodišče. Sodišče tožbo zavrže, če oškodovanec ni vložil pisne prijave pri pooblaščencu upravljavca oziroma pri komisiji.3

9. Izhodišče za odgovor na dopuščeno vprašanje je zadnji stavek petega odstavka 56. člena ZDLov-1, ki se glasi »_Sodišče tožbo zavrže, če oškodovanec ni vložil pisne prijave v skladu s prvim in drugim odstavkom tega člena_«. V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnica zadostila zahtevi iz prvega odstavka 56. člena ZDLov-1 – izrecna ugotovitev sodišč prve in druge stopnje je, da je tožnica pravočasno, tj. v treh dneh od dneva, ko je opazila škodo na svojih pridelkih, to pisno prijavila toženki. Sporno je, ali je tožnica zadostila zahtevi iz drugega odstavka 56. člena ZDLov-1, ki določa, da »_če se oškodovanec in pooblaščenec upravljavca v osmih dneh po pisni prijavi škode na podlagi ogleda ne sporazumeta o višini odškodnine, pošlje oškodovanec pisno prijavo škode komisiji, ki jo za lovsko upravljavsko območje imenuje minister za dobo petih let._« Sodišči prve in druge stopnje sta sledili materialnopravni interpretaciji toženke, da je v povzeti določbi vsebovana ne le zahteva, da oškodovanec vloži prijavo na komisijo, temveč tudi (prekluzivni) rok, v katerem mora to storiti – osem dni. Tako stališče je po oceni Vrhovnega sodišča materialnopravno zmotno.

10. Besedišče povzete zakonske določbe besede »rok« ne vsebuje. Ne vsebuje niti sopomenke ali besedne zveze, ki bi nakazovala, da je vložitev zahteve na komisijo kakor koli časovno omejena (npr. časovna opredelitev v dneh, mesecih ipd.). Določa pa (in najbrž sta sodišči določbo zato razlagati tako, kot sta jo) časovni trenutek, od katerega se lahko oškodovanec sploh obrne na komisijo – to je (šele) po poteku osmih dni po pisni prijavi škode (tj. prijavi iz prvega odstavka, op. Vrhovnega sodišča). Osem dni je namreč tisto obdobje, ki ga je zakonodajalec namenil oškodovancu in pooblaščencu upravljavca, da se o višini odškodnine sporazumeta sama, brez intervencije komisije. Ni pa to (hkrati) rok, v katerem bi se oškodovanec na komisijo moral obrniti. Če namreč k jezikovnemu vidiku dodamo še logičnega: če znaša rok, ki ga imata oškodovanec in pooblaščenec upravljavca na voljo za sklenitev sporazuma, osem dni, ne more biti to obenem rok, v katerem mora oškodovanec prijavo poslati na komisijo zaradi neuspelega dogovora s pooblaščencem upravljavca; nasprotno stališče bi pomenilo, da bi roka iztekla istočasno in bi oškodovanec z vložitvijo prijave na komisijo vselej zamudil ali pa, da bi se na komisijo obrnil, še preden bi izteklo zakonsko predvideno osemdnevno pogajalsko obdobje. V vsakem primeru nevzdržno.

11. Zakonodajalčev namen je bil predpisati natančen postopek ugotavljanja škode,4 zato bi, če bi želel prijavo oškodovanca komisiji časovno zamejiti, to moral jasno zapisati, česar ni storil. Iz sistematike ureditve postopka izhaja, da je sodno varstvo časovno omejil na tri leta od trenutka, ko je škoda nastala, pri čemer je oškodovancu naložil dve vsebinski zahtevi/procesni predpostavki: škodo mora najprej prijaviti pooblaščencu upravljavca (to prijavo je vezal na rok tri dni, odkar je oškodovanec škodo opazil), nato pa, če se z njim ni sporazumel, še komisiji, pri čemer te prijave ni časovno omejil. **Odločitev o reviziji v konkretnem primeru**

12. Nobena možna razlaga zakonskega besedila torej ne podpira stališča, ki sta v izpodbijanih sklepih sprejeli sodišči prve in druge stopnje. Odgovor na dopuščeno vprašanje je tako negativen. Revidentka ima torej prav, ko opozarja, da je s pravočasno prijavo škode pooblaščencu upravljavca in nato še s prijavo na komisijo, le dan po tem, ko je izteklo osemdnevno pogajalsko obdobje, izpolnila vse zakonsko predpisane zahteve za vložitev tožbe. Razlogov za zavrženje tožbe iz zadnjega stavka petega odstavka 56. člena ZDLov-1 torej ni bilo.

13. Vrhovno sodišče je zato reviziji ugodilo, sklepa sodišča druge in prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrača sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek (drugi odstavek 380. člena v zvezi z četrtim odstavkom 384. člena ZPP). V njem bo moralo sodišče prve stopnje tožbo vsebinsko obravnavati ter o njej odločiti.

14. Odločitev o revizijskih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

15. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 II DoR 65/2023 z dne 10. 5. 2023. 2 Vrhovno sodišče povzema le tiste revizijske navedbe, ki se nanašajo na dopuščeno vprašanje. Glede preostalih navedb glej 7. točko te obrazložitve. 3 Tretji odstavek 56. člena ZDLov-1 določa sestavo komisije in način njenega odločanja ter za odločitev v tej zadevi ni pomemben, natančna vsebina preostalih odstavkov pa je naslednja:(1) Oškodovanec je dolžan škodo na kmetijskih in gozdnih kulturah v treh dneh od dneva, ko je škodo opazil, pisno prijaviti pooblaščencu upravljavca, katerega osebne podatke in naslov do 31. 12. tekočega leta upravljavec javno objavi na krajevno običajen način.(2) Če se oškodovanec in pooblaščenec upravljavca v osmih dneh po pisni prijavi škode na podlagi ogleda ne sporazumeta o višini odškodnine, pošlje oškodovanec pisno prijavo škode komisiji, ki jo za lovsko upravljavsko območje imenuje minister za dobo petih let.(4) Na podlagi ocene komisije, ki mora opraviti ogled najpozneje v petnajstih dneh od prijave, poizkusita oškodovanec in upravljavec skleniti sporazum o plačilu odškodnine.(5) Oškodovanec ali upravljavec, ki se ne strinja z odločitvijo komisije, lahko s tožbo zahteva, da o odškodnini odloči pristojno sodišče. Tožbo morata vložiti najkasneje v treh letih od dneva, ko je škoda nastala. Sodišče tožbo zavrže, če oškodovanec ni vložil pisne prijave v skladu s prvim in drugim odstavkom tega člena. 4 Predlog zakona o divjadi in lovstvu (ZDLov-1), prva obravnava, EPA 995-III, Poročevalec DZ, št. 79, z dne 6. 10. 2003.