Jedro

Sodišče prve stopnje se o spremembi tožbenega zahtevka ni izreklo, ali ga dopusti ali ga ne dopusti. S tem je tožeči stranki odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem, kar je absolutna bistvena kršitev postopka iz 8. točke 339. člena ZPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožeči stranki 2.500,00 EUR s pripadki. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti 4.299,87 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta vložili pritožbo obe pravdni stranki.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Bistvo njenih pritožbenih navedb je, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti. Iz izreka sodbe ne izhaja, kateri del odškodnine je bil zavrnjen, ali premoženjska ali nepremoženjska škoda. Sodišče prve stopnje ni odločilo o zahtevku tožeče stranke za poplačilo premoženjske škode. Ne drži, da je bilo o zahtevku za plačilo premoženjske škode že pravnomočno odločeno. Podana je absolutna bistvena kršitev postopka iz 8. točke 339. člena ZPP, ker je bila tožeči stranki odvzeta možnost obravnavanja zahtevka na plačilo premoženjske škode. Iz sodbe Višjega sodišča ne izhaja, da je o povračilu premoženjske škode že pravnomočno odločeno. Sodišče prve stopnje bi zato o povračilu premoženjske škode moralo odločiti. S tem, ko je tožnik na prvem naroku navedel dejstva glede nastanka premoženjske škode, se tožbeni zahtevek ni spremenil, kljub temu, da je v tožbi zatrjeval zgolj obstoj nepremoženjske škode. Izpodbija višino prisojene odškodnine.

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Izpodbija obsodilni del sodbe. Bistvo pritožbenih navedb je, da je odškodnina prisojena brez ustreznih navedb tožeče stranke in se zato tožena stranka o dejstvih, na katerih temelji izpodbijana sodba, ni mogla izjasniti.

3. Pritožbi sta utemeljeni.

4. Sodišče prve stopnje je v zadevi izhajalo iz napačne predpostavke, da je o premoženjski škodi tožeče stranke že pravnomočno odločeno.

Pritožbeno sodišče je v razveljavitveni odločbi II Cp 4120/2009 z dne 12.5.2010 zapisalo (stran 5), da tožnik zahtevka na plačilo premoženjske škode ni postavil in da so zato vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na obstoj premoženjske škode, brezpredmetne. Če zahtevek na plačilo premoženjske škode ni bil postavljen, o njem ne more biti pravnomočno odločeno.

5. Situacija se je procesno spremenila na naroku 19.8.2010, ko je tožnik zahtevek na plačilo 3.500.000,00 EUR spremenil in podal po njegovih navedbah modifikacijo tožbenega zahtevka, tako da zahteva 50.000,00 EUR iz naslova nepremoženjske škode zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku in 3.450.000,00 EUR iz naslova premoženjske škode, katere obstoj je zatrjeval na prvem naroku dne 8.4.2009. Takšno procesno dejanje tožnika je opredeliti kot spremembo tožbenega zahtevka, s katerim je tožnik prvič v tem postopku postavil zahtevek na plačilo premoženjske škode (to bi tožnik lahko oziroma moral storiti že na prvem naroku 8.4.2009, ko ga je sodišče prve stopnje na to pozvalo – list. št. 36).

Tožnik zmotno meni, da to ni sprememba tožbe. Zahtevka na plačilo nepremoženjske in premoženjske škode imata različno pravno in dejansko podlago. Zahtevek za povračilo premoženjske škode je zato obravnavati kot uveljavljanje drugega zahtevka poleg že obstoječega (2. odst. 184. člena ZPP). Gre torej za spremembo tožbe.

V 3. odst. 184. člena je določeno, da tožba ni spremenjena, če se spremenijo, dopolnijo ali popravijo posamezne navedbe, tako da zaradi tega tožbeni zahtevek ni spremenjen. Tožnik je v tožbi uveljavljal plačilo nepremoženjske škode 3.500.000,00 EUR. Na prvem naroku 8.4.2009 je pričel uveljavljati obstoj premoženjske škode, zahtevka iz tega naslova še ni postavil. Takšne navedbe, kot jih je dal tožnik na prvem naroku 8.4.2009, ni možno opredeliti kot spremembe, dopolnitve ali poprave posameznih navedb, ker gre za celotno novo dejansko podlago glede obstoja in dokazovanja premoženjske škode. Takšno dopolnitev tožbe je pravno opredeliti kot spremembo tožbe, za katerega je potrebna privolitev tožene stranke (185. člen ZPP). Tožena stranka je spremembi tožben nasprotovala takoj, ko je tožeča stranka postavila spremenjen zahtevek na naroku dne 19.8.2010 – list. št. 108. Sodišče prve stopnje se o spremembi tožbenega zahtevka ni izreklo, ali ga dopusti ali ga ne dopusti. S tem je tožeči stranki odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem, kar je absolutna bistvena kršitev postopka iz 8. točke 339. člena ZPP. Pritožbi je bilo zato ugoditi, sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovnem postopku bo sodišče prve stopnje moralo najprej odločiti, ali dovoli spremembo tožbe ali ne in nato v skladu s to odločitvijo opraviti obravnavo.

Ker je zadeva razveljavljena že iz razloga absolutne pismene kršitve iz 8. točke 2. odst. 339. člena ZPP, ni potrebno odgovarjati na ostale pritožbene navedbe.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (165. člen ZPP).