Jedro

Predlog se zavrže.

Izrek

Predlog se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zaradi delnega umika tožbe ustavilo postopek v delu, ki se nanaša na obračun dodatka za delovno dobo za čas od 1. 7. 2010 do 30. 9. 2014, povračilo stroškov prehrane med delom za isto obdobje in obračun napitnine za čas od 1. 7. 2010 do 30. 9. 2014 v višini 1.211,84 EUR. Toženi stranki je naložilo, da tožniku za obdobje od leta 2010 do leta 2014 obračuna dodatke za nočno delo, nedeljsko delo in delovno dobo v zneskih, ki so navedeni v izreku, od njih odvede pripadajoče davke in prispevke, preostanek pa kot neto znesek izplača tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. januarja za dodatke iz prejšnjega leta. Toženi stranki je naložilo, da tožniku obračuna plačilo za nadurno delo za leta 2010, 2011 in 2013 v zneskih, ki so navedeni v izreku, od njih odvede pripadajoče davke in prispevke, tožniku pa izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. 1. za zneske iz preteklega leta. Toženi stranki je tudi naložilo, da tožniku iz naslova povračila stroškov prevoza na delo in z dela za obdobje od 2010 do 2014 izplača v izreku navedene zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. januarja naslednjega leta oziroma v letu 2013 od 18. 10. 2013. Zavrnilo je, kar je tožnik zahteval več ali drugače v zvezi z obračunom davkov in prispevkov prisojenih zneskov iz naslova prevoza na delo in z dela ter v zvezi z obračunom odškodnine za neizrabljen letni dopust za leto 2014. Ugodilni del sodbe temelji na ugotovitvi, da tožena stranka tožniku, ki je bil zaposlen kot delavec s posebnimi pooblastili, ni izplačevala vtoževanih dodatkov, da mu ni plačala opravljenega nadurnega dela, da mu ni povrnila stroškov prevoza na delo in z delo, čeprav se je tožnik na delo v L. vozil iz G. 2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje. Soglašalo je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči prvostopenjskega sodišča. 3. Zoper pravnomočno sodbo in sklep sodišča druge stopnje je tožena stranka predlagala dopustitev revizije. Navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenega nasprotovanja spremembi in razširitvi tožbenega zahtevka glede prevoznih stroškov in je s takšnim nezakonitim postopanjem toženo stranko prisililo v obravnavanje. Prav tako sodišče prve stopnje tožene stranke ni pozvalo, da se izjavi o delnem umiku tožbe glede dela zahtevka iz naslova dodatka za delovno dobo in stroškov prehrane med delom. Glede na to, da je tožena stranka temu delu zahtevka ugovarjala in nasprotovala umiku, bi sodišče ta del tožbenega zahtevka moralo zavrniti, ne pa izdati sodbe na podlagi odpovedi. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo predlog za zaslišanje prič A. A. in M. Č. in sledilo pristranski izjavi tožnika. Tožnik ni izkazal, da ne obstaja javni prevoz od njegovega bivališča do delovnega mesta in tudi ne, da je dejansko bival v G.. Tožnik je prostovoljno podpisal izjavo, da se bo preselil v L. ali bližnjo okolico v roku treh mesecev po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi. Dejansko stanje je zaradi nezakonitega postopanja sodišča ostalo nepopolno in zmotno ugotovljeno. Prereka razlogovanje sodišča, da bi tožena stranka v kasnejše pogodbe o zaposlitvi vpisala začasno bivališče v M., če bi tožnik tam dejansko bival. Nasprotuje zaključku, da je bila tožena stranka prekludirana v zvezi z dokazi in izjavami vezanimi na povrnitev stroškov prevoza na delo. Nelogično je, da bi se tožnik vsak dan po dvanajstih urah dela vozil še 314 km na delo in z dela. Sodišče druge stopnje se ni opredelilo do vseh pritožbenih navedb tožnika, zato je bila kršena njegova pravica do obrazložene sodbe. Sodišče prve stopnje je s sklepom najprej dovolilo zaslišanje A. A., kasneje pa izdalo nasproten sklep in brez kakršnekoli obrazložitve zavrnilo zaslišanje te priče, s čemer je poseglo v že pravnomočno odločitev, da se zaslišanje dopusti.

4. Predlog ni popoln.

5. V skladu s četrtim odstavkom 367. b člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) mora stranka v predlogu za dopustitev revizije natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost ter na kratko obrazložiti zakaj je sodišče druge stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zakonodajne kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča od katere naj bi bila odločitev odstopala oziroma neenotnost sodne prakse.

6. Tožnik v predlogu za dopustitev revizije sploh ni navedel pravnega vprašanja, ki naj bi bilo sporno in posledično tudi ne okoliščin, ki bi kazale na njegovo pomembnost. Dejansko je celoten predlog za dopustitev revizije po svoji vsebini revizija, ki je v pretežnem delu usmerjena zoper sodbo sodišča prve stopnje in ne zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje, v velikem delu pa celo izpodbija dejansko stanje.

7. Vrhovno sodišče je predlog zavrglo na podlagi šestega odstavka 367. b člena ZPP, ki določa, da se predlog za dopustitev revizije zavrže, če stranka ne ravna po tretjem, četrtem in petem odstavku tega člena.