Jedro

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da glede vtoževanih dodatkov ni bilo mogoče določiti pavšalne plače pri zahtevnosti dela, ki se upošteva v osnovni plači. Te dodatke je bilo treba tožniku izplačati glede na dejansko opravljeno delo, saj gre za zakonsko pravico delavca, ki se ji ta ne more odpovedati. Tožena stranka glede na določbe ZDR oz. ZDR-1 torej ni imela podlage, da je v 10. členu pogodbe o zaposlitvi določila, da so dodatki na posebne obremenitve zajeti v osnovni plači tožnika. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da takšna pogodbena določba nasprotuje tako zakonu kot KP, zato je potrebno skladno z 32. členom ZDR-1 oz. 30. členom ZDR neposredno uporabiti določbo zakona ali KP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo in sklepom ustavilo postopek glede obračuna dodatka za delovno dobo za čas od 1. 7. 2010 do 30. 9. 2014 v višini 203,64 EUR bruto, odvedbo davkov in prispevkov od tega zneska in izplačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi, glede povračila stroškov prehrane med delom za čas od 1. 7. 2010 do 30. 9. 2014 z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhaja iz I. točke izreka, in glede obračuna napitnine za čas od 1. 7. 2010 do 30. 9. 2014 v višini 1.211,84 EUR, odvedbo davkov in prispevkov od tega zneska in izplačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 10. 2014 do plačila (I. točka izreka).

Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni obračunati: - dodatek za nočno delo za leta 2010 do 2014 v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhaja iz izreka (II. točka izreka); - dodatek za nedeljsko delo za leta 2010 do 2014 v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhaja iz izreka (III. točka izreka); - dodatek za delo na praznični dan za leta 2010 do 2014 v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhaja iz izreka (IV. točka izreka); - plačilo za nadurno delo za leta 2010, 2011 in 2013 v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhaja iz izreka (V. točka izreka); - dodatek za delovno dobo za leta 2010 do 2014 v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhaja iz izreka (VI. točka izreka) in mu iz naslova povračila stroškov prevoza na delo in z dela za leta 2010 do 2014 plačati zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhaja iz izreka (VII. točka izreka).

Zavrnilo je, kar je tožnik zahteval več ali drugače (obračun davkov in prispevkov od prisojenih zneskov iz naslova prevoza na delo in z dela ter obračun odškodnine za neizrabljen letni dopust za leto 2014 v višini 1.630,00 EUR, z odvedbo davkov in prispevkov in izplačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 10. 2014 do plačila (VIII. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije stroške postopka, tožniku pa je dolžna povrniti stroške postopka v višini 3.041,37 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila (IX. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo (smiselno pa zoper ugodilni del) in zoper sklep o ustavitvi postopka se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbeno sodišče uvodoma poudarja, da je izpadla 11. stran pritožbe, zato je presojalo le pritožbo v obsegu, kot je prispela na sodišče. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je vse navedbe tožnika prerekala in nasprotovala tožbenemu zahtevku tako po temelju kot po višini. Izpostavlja, da je prvostopenjsko sodišče napačno uporabilo oz. ni uporabilo določbe 188. člena ZPP, saj je ni pozvalo k izjavi o umiku tožbe glede dela tožbenega zahtevka (ki ga je tožnik umaknil v vlogi z dne 7. 11. 2016). Domneva privolitve v umik tako ni mogla nastopiti. V svoji vlogi z dne 12. 12. 2017 (pravilno 2016) je nasprotovala umiku, zato bi ta del zahtevka sodišče moralo zavrniti. Sodišče ni izdalo sklepa o dovolitvi oz. zavrnitvi spremembe tožbe, ki jo je tožnik podal v vlogi z dne 7. 11. 2016. Tožena stranka nasprotuje tudi pristranskemu ravnanju sodnice, ki je odvetniku tožnika na naroku dne 26. 10. 2016 podala navodila v zvezi z navedbami in tožbenim zahtevkom, saj se vloga z dne 7. 11. 2016 bistveno razlikuje od tožbe in prve ter druge pripravljalne vloge. Navaja, da tožnik ni zadostil dokaznemu bremenu. Sodišče je v nasprotju z določbami ZPP zavrnilo njene dokazne predloge za zaslišanje A.A., ki ga je predlagala pravočasno, in izvedbo dokaza z izvedencem finančne stroke. Zavrnitve dokaznih predlogov pa tudi ni ustrezno obrazložilo. Nekritično je sledilo tožniku in listinskim dokazom, s katerim je nadomestil manjkajočo trditveno podlago, hkrati pa je sklicevanje tožene stranke na iste listinske dokaze v zvezi s prostimi dnevi zanemarilo in ni dovolj raziskalo dejanskega stanja. Navaja, da gre za stalne pogoje dela, zato so dodatki vključeni v osnovno plačo. Pogodba z internim nadzornikom je individualna pogodba, saj gre za osebo s posebnimi pooblastili in je za zasedbo tega delovnega mesta potreben izpit. Sodišče se ni opredelilo do teh navedb, niti do navedb, da se za to pogodbo o zaposlitvi uporablja Pogodba o minimalni vsebini individualnih pogodb o zaposlitvi poslovodnih delavcev in delavcev s posebnimi pooblastili. Njihove plače so višje zato, ker so dodatki iz naslova neugodnih pogojev dela v plačo vključeni že pavšalno, zato mesečne plače ni potrebno spreminjati. Poimenovanje pogodb ni bistveno. Tožnik je vodilni delavec v smislu 74. člena ZDR-1, nadomeščal je vodjo salona in v tem času imel enaka pooblastila kot vodja. Sodišče se ni opredelilo do razlik med odstopanji od zakona za delavce iz 73. in 74. člena ZDR-1 in ni obrazložilo, zakaj je 10. člen pogodbe ničen. Iz komentarja 127. člena ZDR-1 izhaja, da so dodatki iz naslova neugodnih ali manj ugodnih pogojev dela lahko odmerjeni pavšalno, s tem pa se tudi delavcu pravice odmerjajo od višje osnovne bruto plače. Zatrjuje, da je sodišče v nasprotju z izpovedjo tožnika in listinami v spisu zaključilo, da tožnik ni imel posebnih pooblastil pri delu in da mu ni bil nihče podrejen, čeprav je tožnik pojasnil, da je nadomeščal vodjo salona. Meni, da je napačen zaključek, da iz plačilnih list izhaja, da dodatki niso bili izplačani, pri čemer sodišče ne ugotovi, da gre za stalne dodatke, vključene v osnovno bruto plačo, zaradi česar ne morejo biti vidni na plačilni listi. Če je sodišče štelo, da je tožnik zadostil dokaznemu bremenu le s predložitvijo listin, bi enako moralo šteti za toženo stranko, in na dejstvo, da je bil tožnik prost na praznik, sklepati iz listinskih dokazov. Poudarja, da je tožnik izpovedal, da je bil tudi 5 dni doma, kar kaže na to, da je imel proste dneve zaradi koriščenja ur in koriščenja prostih dni dela na praznik, in bi moralo kritično oceniti tožnikovo pričanje, ki je bilo polno nasprotij. Meni, da je dejansko stanje v zvezi s tem ostalo nerazjasnjeno, sodnica pa je tožniku postavila tudi sugestivno vprašanje, oz. je dovolila postavljanje takih vprašanj njegovemu odvetniku. Tudi iz razporeditve delovnega časa izhaja, da je bil tožnik prost dva dni med delom, zato ne drži njegova izjava, da je v vseh letih koristil le za dva dni presežnih ur. Tožnik je med zaslišanjem tudi nedovoljeno širil svojo trditveno podlago, o čemer se tožena stranka ni mogla izreči, sodišče pa bi moralo dopustiti vsaj zaslišanje ene priče, predlagane s strani tožene stranke.

Navaja, da tožnik ni dokazal dejstva, da ne obstaja povezava od njegovega bivališča do delovnega mesta z javnim prevozom niti da je dejansko bival v C.. Tožnik je ob podpisu pogodbe podal izjavo, da se bo preselil v D. ali bližnjo okolico v roku treh mesecev po sklenitvi pogodbe, dne 16. 9. 2008 pa je podal izjavo, da stanuje v E.. Sodišče je nekritično sledilo tožnikovi izpovedbi, da je bila druga izjava izsiljena in da tam ni nikoli živel, in v zvezi s tem ni izvedlo dokazov, zato dejansko stanje o tem ni raziskano, hkrati pa je tak zaključek protispisen. Tožnik tudi nikoli ni ugovarjal delodajalcu, da mu odmerja napačne potne stroške. Tožena stranka ni prekludirana v zvezi z dokazi, vezanimi na povrnitev potnih stroškov, sodišče pa bi moralo izvesti tudi predlagane dokaze v zvezi z dejanskim bivališčem tožnika. Kot neživljenjsko označuje dejstvo, da bi se tožnik vsak dan po 12 urah dela vozil še dve uri domov. Navaja še, da poenostavljena prisilna poravnava velja tudi za tožnikove terjatve in da je sodišče v tem delu nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Priglaša stroške postopka.

3. Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem je prerekal pritožbene navedbe in predlagal njeno zavrnitev. Priglaša stroške postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih v pritožbi neutemeljeno navaja tožena stranka.

6. Skladno z drugim odstavkom 188. člena ZPP lahko stranka tožbo umakne vse do konca glavne obravnave, če tožena stranka (ki se je v obravnavanje glavne stvari spustila z vložitvijo odgovora na tožbo) v to privoli. Če se tožena stranka o tem ne izjavi v 15 dneh od dneva, ko je obveščena o umiku tožbe, se šteje, da je privolila v umik. Tožena stranka je pripravljalno vlogo z dne 7. 11. 2016, s katero je tožnik delno umaknil tožbo v delu dodatka za delovno dobo in stroškov prehrane med delom, prejela 15. 11. 2016, v zvezi s tem umikom pa nikoli ni podala nasprotovanja oziroma odgovora, niti na naroku dne 14. 12. 2016. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka umiku ni nasprotovala, in je sodišče prve stopnje postopek v tem delu utemeljeno ustavilo.

7. S pripravljalno vlogo z dne 7. 11. 2016 je tožnik tudi razširil tožbo in dodatno zahteval še izplačilo stroškov prevoza na delo in z dela za leta 2010 do 2014. Tožena stranka na naroku, dne 14. 12. 2016 tej razširitvi tožbe ni ugovarjala, v pripravljalni vlogi z dne 12. 12. 2016 (vloženi na naroku 14. 12. 2016) pa se je kljub navedbi, da nasprotuje razširitvi tožbenega zahtevka, spustila v obravnavanje glavne stvari po spremenjeni tožbi. Sodišče prve stopnje je s tem štelo, da je podana privolitev tožene stranke v spremembo tožbe, in posebnega sklepa, vezanega na spremembo tožbe, ni izdalo. Če je tožena stranka menila, da je sodišče prve stopnje s tem kršilo določbe ZPP, bi to morala uveljavljati najkasneje na naroku, dne 20. 1. 2017, a tega ni storila. Skladno z 286.b členom ZPP mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Glede na navedeno so pritožbene navedbe v zvezi s tem neutemeljene.

8. Po stališču pritožbenega sodišča so neutemeljene tudi pritožbene navedbe v zvezi z domnevnim pristranskim ravnanjem sodnice, ker naj bi na naroku dne 26. 10. 2016 tožniku podala navodila v zvezi z navedbami in tožbenim zahtevkom. Navedenih trditev namreč zapisnik s tega naroka ne potrjuje, tožena stranka pa v zvezi s tem nikoli ni uveljavljala bistvenih kršitev postopka ali zahtevala izločitve sodnice, zato so te pritožbene navedbe neupoštevne.

9. Tožena stranka v pritožbi uveljavlja kršitev načela kontradiktornosti iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo A.A. in B.B. ter ni izvedlo dokaza z izvedencem finančne stroke. Pravica do enakega varstva oziroma pravica do izjave, ki je varovana v 22. členu Ustave RS, sicer vključuje tudi pravico, da je stranki zagotovljena možnost sodelovanja v dokaznem postopku ter možnost, da se izjavi o rezultatih dokazovanja, iz pravice do enakega varstva pravic pa načelno izhaja pravica do izvedbe predlaganih dokazov. Vendar pa strankina pravica do izvedbe predlaganega dokaza ni absolutna. Sodišče je dolžno izvesti le tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev v konkretni zadevi (213. člen ZPP). Dokazi niso pomembni, če je dejansko stanje v zadevi že dovolj raziskano, oziroma če glede na materialno pravo, ki ga je potrebno uporabiti, niso pomembni, ker na končno odločitev ne morejo vplivati, tudi če potrdijo navedbe, v zvezi s katerimi so bili predlagani. Sodišče torej lahko zavrne izvedbo dokaza v primeru, če bi se z njim dokazovalo dejstvo, ki ni pravno relevantno, ali je že dokazano. Zavrnitev dokaznega predloga mora obrazložiti v sklepu o zavrnitvi dokaznega predloga (drugi odstavek 287. člena ZPP) ali pa v obrazložitvi končne odločbe, tako da pojasni razloge nepotrebnosti, nerelevantnosti oziroma neprimernosti predlaganega dokaza, tako da je stranki dana možnost, da ugotovi razloge, na katerih temelji zavrnitev dokaznega predloga1. Prvostopenjsko sodišče je v 5. točki obrazložitve izpodbijane sodbe podalo jasne razloge za zavrnitev posameznih dokazov, s katerimi se pritožbeno sodišče v celoti strinja.

10. V zvezi z vključenostjo dodatkov v plačo tožnika je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da gre za pravno vprašanje, zato zaslišanje prič (A.A. in B.B.) v zvezi s tem ni potrebno. Prav tako zaslišanje A.A. ni bilo potrebno glede razporeditve dela tožnika in njegovega nadurnega dela, saj je to razvidno iz evidence tožnikove prisotnosti na delu, ki jo je predložil tožnik. Sodišče prve stopnje je zaslišanje te priče utemeljeno zavrnilo tudi glede začasnega bivališča tožnika, saj ga je tožena stranka predlagala po prvem naroku, in sicer šele na naroku dne 20. 1. 2017, pri čemer je v zvezi s tem delom zahtevka odgovor in dokaze v zvezi s tem podala že v pripravljalni vlogi z dne 12. 12. 2016. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je tožena stranka s pripravljalno vlogo z dne 20. 1. 2016 le dodatno odgovorila na navedbe tožnika iz vloge z dne 2. 1. 2017, v kateri je tožnik pojasnil, da je bil v podpis izjav prisiljen. Zaslišanje A.A. je tožena stranka namreč predlagala v zvezi z vprašanjem, kje je bil tožnik doma in kje je dejansko prebival, in ne v zvezi z okoliščinami podpisa sporne izjave. Iz enakega razloga je bilo utemeljeno zavrnjeno tudi zaslišanje B.B. v zvezi z obračunavanjem potnih stroškov in izjav v zvezi s tem, saj bi tožena stranka tak predlog lahko podala najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo - že v vlogi z dne 12. 12. 2016 je namreč pojasnila in predložila izjave o potnih stroških ter druge dokaze, vezane na povrnitev potnih stroškov. Tudi postavitev izvedenca finančne stroke je sodišče pravilno zavrnilo, saj za izračun skupnega zneska dodatkov glede na število tožnikovih ur dela v posameznih pogojih dela oziroma glede na števila nadur ni bilo potrebno posebno znanje, s katerim sodišče ne bi razpolagalo.

11. Glede na navedeno so bili predlagani, a neizvedeni dokazi utemeljeno zavrnjeni, zato v izpodbijani sodbi in sklepu ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, zato je sprejeta odločitev v celoti pravilna.

13. Tožnik v tem individualnem delovnem sporu zahteva plačilo dodatkov (za nočno delo, nedeljsko delo, delo na praznični dan, za nadurno delo) ter plačilo stroškov prevoza na delo in z dela za čas od 1. 7. 2010 do 30. 9. 2014. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v pretežni meri ugodilo. Pritožbeno sodišče se z odločitvijo sodišča prve stopnje v celoti strinja, glede na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) pa dodaja:

14. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in spremembe; ZDR-1) v 73. členu določa, da je vodilni delavec tisti, ki vodi poslovno področje ali organizacijsko enoto pri delodajalcu in ima pooblastila za sklepanje pravnih poslov ali za samostojne kadrovske in organizacijske odločitve. Prej veljavni Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe; ZDR) posebne določbe o vodilnih delavcih ni imel, je pa enako določal v 5. alineji prvega odstavka 52. člena. Skladno s 157. členom ZDR oz. ZDR-1 lahko vodilni delavec in delodajalec v pogodbi o zaposlitvi drugače, ne glede na določbe teh zakonov, uredita delovni čas, nočno delo, odmor, dnevni in tedenski počitek.

15. Za presojo v konkretnem primeru zato niso bistvene pritožbene navedbe v zvezi s tem, ali je tožnik imel pooblastila za sklepanje pravnih poslov oziroma ali je imel status vodilnega delavca. Za takšnega delavca namreč ne v ZDR in ne v ZDR-1 ni podlage za dogovor delavca in delodajalca v pogodbi o zaposlitvi, da so dodatki iz naslova plačila za nadurno delo in drugi dodatki iz naslova manj ugodnih pogojev dela zajeti v osnovni plači delavca. Z delodajalcem se lahko na podlagi 72. člena ZDR oz. 73. člena ZDR-1 drugače, kot je to določeno v ZDR oz. ZDR-1, v zvezi s plačilom dogovori le poslovodni delavec, kar pa tožnik ni bil. Zato so zanj veljale določbe ZDR oz. ZDR-1, ki so se nanašale na plačilo za delo, na osnovno plačo, na delovno uspešnost in na dodatke (člen 126 ZDR - člen 129 ZDR oz. ZDR-1). Na podlagi 128. člena ZDR oz. ZDR-1 so tožniku pripadali dodatki za delo v posebnih pogojih dela, ki so izhajali iz razporeditve delovnega časa (dodatek za nočno delo, za nadurno delo, za delo v nedeljo in delo na praznike in dela proste dneve po zakonu). Podobno določbo je vsebovala tudi Kolektivna pogodba dejavnosti gostinstva in turizma (Ur. l. RS, št. 83/1997 in spremembe; KP), ki je zavezovala toženo stranko.

16. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da glede vtoževanih dodatkov ni bilo mogoče določiti pavšalne plače pri zahtevnosti dela, ki se upošteva v osnovni plači2. Te dodatke je bilo treba tožniku izplačati glede na dejansko opravljeno delo, saj gre za zakonsko pravico delavca, ki se ji ta ne more odpovedati. Tožena stranka glede na določbe ZDR oz. ZDR-1 torej ni imela podlage, da je v 10. členu pogodbe o zaposlitvi določila, da so dodatki na posebne obremenitve zajeti v osnovni plači tožnika. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da takšna pogodbena določba nasprotuje tako zakonu kot KP, zato je potrebno skladno z 32. členom ZDR-1 oz. 30. členom ZDR neposredno uporabiti določbo zakona ali KP.

17. Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju ugotavljalo, kolikšno število ur je v vtoževanem obdobju tožnik opravil v manj ugodnih pogojih dela oz. kolikšno število nadur je v tem obdobju opravil, pri čemer je utemeljeno izhajalo iz izpiskov elektronske evidence tožnikove prisotnosti na delu (ki jo je predložil tožnik) ter tožnikove izpovedi. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožena stranka ni prerekala tožnikovih navedb o mesečnem razporedu dela. Tudi v pritožbi tožena stranka obširno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje po temelju (in ponavlja stališče, da tožniku vtoževani dodatki ne pripadajo, ker so bili že vključeni v osnovno plačo), izrecno pa prereka le ugotovitve sodišča prve stopnje, vezane na koriščenje nadur in koriščenje ur zaradi dela na praznik.

18. Tožena stranka ni zanikala, da je tožnik opravljal ure na praznične dni. Zavzemala pa se je, da mu pripada kvečjemu dodatek v višini 50 % bruto osnove, ker je za delo na praznik koristil ure. Iz njenega izračuna, koliko prazničnih ur je tožnik opravil, izhaja, da je tožnik zagotovo opravil (vsaj) tolikšno število prazničnih ur, kot je zatrjeval sam tožnik. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožena stranka ni podala konkretnih navedb o tem, katere dni naj bi tožnik koristil proste dni namesto dela na praznik, zato je utemeljeno odločilo, da tožniku pripada dodatek na delo na prazničen dan v višini 150 % osnove za vse ure na praznične dni, ki jih je tožnik opravil. 19. Tožena stranka se neutemeljeno pritožuje tudi zoper odločitev sodišča prve stopnje, da tožniku pripadajo stroški za prevoz na delo in z dela za relacijo C. - D. - C.. V zvezi s prevozom na delo in z dela je sodišče prve stopnje verjelo tožniku, da je izjavi, ki jih je v spis predložila tožena stranka, podpisal na njeno zahtevo oziroma je bil v to prisiljen, ker sicer ne bi dobil službe. Tožnik je zanikal, da bi imel začasno bivališče v drugem kraju, oziroma je izrecno zanikal, da bi živel v E. oz. D.. Tožena stranka je zaključek sodišča prve stopnje, da se je tožnik na delo vozil iz C., v pritožbi neutemeljeno označila kot protispisen, saj ga je sodišče prve stopnje sprejelo na podlagi celotnega izvedenega dokaznega postopka. Sodišče prve stopnje je namreč tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali zaslišana stranka (oziroma priča) izpoveduje verodostojno, ali ne, zato pritožbeno sodišče presoji prvostopenjskega sodišča v celoti sledi. Poleg tega ima sodišče možnost in hkrati dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Sodišče prve stopnje je tako pri presoji utemeljeno upoštevalo tudi dejstvo, da je v vseh pogodbah o zaposlitvi kot kraj stalnega prebivališča navedena C., medtem ko začasnega bivališča v pogodbah ni navedenega. Pravilno je upoštevalo tudi, da je v tožnikovih plačilnih listah, ki se nanašajo na sporno obdobje, kot tožnikov naslov naveden F., C. oziroma v času od januarja 2014 do septembra 2014 G., C.. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da tožnik nikoli ni ugovarjal delodajalcu, da mu stroškov za prevoz na delo in z dela ne odmerja v pravilni višini, saj takšno opozorilo delodajalcu oziroma zahtevek ni procesna predpostavka za uveljavljanje tovrstnega denarnega zahtevka v sodnem postopku. Poleg tega pa je v popolni delavčevi presoji, ali in kdaj se bo odločil uveljavljati svoje pravice iz delovnega razmerja.

20. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik za prevoz na delo in z dela ni mogel uporabljati javnih prevoznih sredstev, ki ga je sodišče sprejelo na podlagi tožnikove izpovedbe o voznem redu vlakov oziroma avtobusov ter njegovem urniku dela. Tožena stranka tekom postopka na prvi stopnji ni podala nasprotnih navedb, torej da je bil na navedeni relaciji javen prevoz možen, zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

21. Utemeljene niso niti pritožbene navedbe, da poenostavljena prisilna poravnava velja tudi za tožnikove terjatve, vezane na zahtevke v tej zadevi. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, poenostavljena prisilna poravnava učinkuje le za terjatve, ki so navedene v posodobljenem seznamu terjatev, zapisanem v obliki notarskega zapisa (221.d člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - Ur. l. RS, št. 126/2007 in spremembe; ZFPPIPP). Tožena stranka ni trdila, da so tožnikove terjatve, vezane na tožbeni zahtevek v tem sporu, vključene v navedeni seznam, prav tako tudi ni prerekala tožnikovih navedb, da terjatev delavcev ni vključila v ta seznam. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da poenostavljena prisilna poravnava, začeta dne 21. 5. 2014 ter potrjena dne 9. 9. 2014, ne vpliva na tožnikove terjatve iz tega spora, ki ga je tožnik pričel s tožbo, vloženo dne 3. 7. 2015. 22. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo razlogov, iz katerih se prvostopenjska sodba izpodbija in tudi ne razlogov, na katere sámo pazi po uradni dolžnosti, je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

23. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbah 165. člena in 154. oziroma 155. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije stroške pritožbenega postopka. Tožnik pa sam krije stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča. 1 Takšna stališča so bila zavzeta v številnih odločbah Vrhovnega sodišča RS, npr. v zadevah opr. št. II Ips 69/2015 z dne 22. 9. 2015 in VIII Ips 144/2013 z dne 10. 12. 2013. 2 Podobno stališče je bilo zavzeto tudi v odločbah pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1486/2014, Pdp 245/2017.