Jedro

Prva odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici formalno ni temeljila na poslovnem razlogu ali enem od zakonsko določenih odpovednih razlogov, temveč na odsotnosti takšnih razlogov, zaradi tega ni mogoče govoriti o istem razlogu za odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvi in drugi odpovedi tožnici.

Vendar pa to ne vpliva na samo odločitev, saj odločitev sodišč druge in prve stopnje temelji predvsem na prepozni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je povezana z dejansko ugotovitvijo, da je odpovedni razlog nastopil že pred prvo odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožnici.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožnici z dne 1. 2. 2013 in da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo s 3. 3. 2013 ter še traja za nedoločen čas. Toženi stranki je naložilo, da tožnico pozove na delovno mesto vodja proizvodnega procesa, jo od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve prijavi v zavarovanje, obračuna bruto zneske mesečnih nadomestil plač od osnovne bruto plače v znesku 1.110,60 EUR, plača davke in prispevke, tožnici pa izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati regres za letni dopust za leto 2012 v bruto znesku 800 EUR, od tega plačati davek in tožnici izplačati neto znesek ter da je tožena stranka dolžna tožnici plačati nadomestilo za neizrabljen dopust za leti 2011 in 2012 v skupnem znesku 1.740,88 EUR. V presežku, in sicer glede vrnitve na drugo ustrezno delovno mesto ter glede priznanja, obračuna in izplačila vseh ostalih pravic iz dela, je zahtevek zavrnilo. Odločilo je tudi, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožnici pa je dolžna povrniti stroške, ki jih odmerilo na 1.007,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče je med drugim ugotovilo, da sta stranki zadnjo pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela na delovnem mestu vodja proizvodnega procesa sklenili od 1. 4. 2011 do 30. 6. 2011. Dne 3. 6. 2011 je bila tožnici posredovana odpoved pogodbe o zaposlitvi, na podlagi katere ji je delovno razmerje prenehalo z 9. 6. 2011. V sodnem sporu je sodišče ugotovilo nezakonitost te odpovedi in toženi stranki naložilo, da tožnico pozove na delo na delovno mesto vodje proizvodnega procesa za nedoločen čas in opravi ustrezna zavarovanja (sodba Delovnega sodišča v Mariboru Pd 487/2011, ki je postala pravnomočna s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 672/2012 z dne 23. 11. 2012). Za tem je tožena stranka tožnico pozvala, naj se zglasi v kadrovski službi, kjer ji je bil najprej vročen sklep z dne 3. 1. 2013 o napotitvi na začasno čakanje na delo. Z dne 28. 1. 2013 jo je tožena stranka prijavila v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, istočasno pa ji je posredovala obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi in nato 1. 2. 2013 redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Razlog naj bi obstajal v tem, da je v letu 2011 prišlo do reorganizacije proizvodnje funkcije in združevanja proizvodnih procesov. Sodišče je presodilo, da je bila odpoved prepozna - po poteku prekluzivnega roka iz 6. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih, (v nadaljevanju ZDR). Pri tem je obrazložilo, da je tožena stranka v izpodbijani odpovedi navajala identične razloge, kot jih je navajala že v postopku Pd 487/2011, o tem pa je izpovedala tudi predsednica uprave tožene stranke S. M. Iz njene izpovedi izhaja, da se je število delavcev tožene stranke po maju 2011 znižalo; od takrat pa nobenemu delavcu ni bila več odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga na podlagi reorganizacije iz leta 2011; tožena stranka je po prvem prenehanju delovnega razmerja tožnice, to je po 9. 6. 2011, objavila večje število prostih delovnih mest. Sodišče je obrazložilo tudi, da delodajalec delavcu ne more dvakrat odpovedi pogodbe iz popolnoma identičnega odpovednega razloga.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v IV. točki izreka tako, da je zavrnilo zahtevek tožnice za plačilo nadomestila za neizrabljen letni dopust, v preostalem delu pa pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je tudi, da tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

4. Med drugim je navedlo, da je bilo s pravnomočno sodbo v zadevi Pd 487/2012 ugotovljeno, da s takratnim obvestilom tožena stranka ni zakonito odpovedala pogodbe o zaposlitvi tožnici in pri tem tudi ni navedla odpovednega razloga, res pa se je tožena stranka sklicevala na to, da je bilo že pred prenehanjem delovnega razmerja tožnici za določen čas spomladi 2011 sklenjeno, da se ukine njeno delovno mesto, kar je v tem postopku potrdila tudi zakonita zastopnica tožene stranke(1). Na tej podlagi je pritožbeno sodišče presodilo, da je poslovni razlog nastal že z ukinitvijo delovnega mesta, ki ga je zasedala tožnica, to je v juniju 2011, zaradi česar je bila odpoved pogodbe z dne 1. 2. 2013 podana prepozno. Pritožbeno sodišče je zavrnilo sklicevanje tožene stranke na sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 269/2011 z dne 15. 10. 2011, saj zadevi nista primerljivi.

5. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo. Navaja, da je v odločilnih dejstvih podano nasprotje med navedbami v razlogih izpodbijane sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov, in med samimi listinami (kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). V odpovedi z dne 1. 2. 2013 je zapisano, da so delovna mesta obstoječih štirih proizvodnih procesov zasedena z delavci, zaradi česar tožnici ni mogoče zagotoviti dela po obstoječi pogodbi. Res je navedeno tudi, da se je zaradi reorganizacije v letu 2011 število proizvodnih procesov zmanjšalo, ni pa združevanje teh navedeno kot odpovedni razlog. Ker so bila štiri delovna mesta vodij proizvodnih procesov zasedena, je tožena stranka tožnico napotila na začasno čakanje. Zato tudi ni mogoče slediti razlogom sodbe, da je v odpovedi navedla enake razloge kot jih je navajala v postopku Pd 487/2011. Prezrte so ostale tudi pritožbene navedbe o tem, da iz sodbe v zadevi Pd 487/2011 ne izhaja, da bi bila tožnici odpovedana pogodba iz istega poslovnega razloga. Tožena stranka je namreč v prejšnjem sporu trdila, da je tožnici prenehalo delovno razmerje zaradi poteka časa 9. 6. 2011, ker je sklenila delovno razmerje za določen čas do treh mesecev in ne za fiksno dobo treh mesecev. Tudi v pravnomočni sodbi v zadevi Pd 487/2011 ni navedeno, da naj bi ji tožena stranka redno odpovedala pogodbo za določen čas iz poslovnega razloga - zaradi ukinitve njenega delovnega mesta. Zato je protispisna ugotovitev, da naj bi poslovni razlog nastal že junija 2011. V nadaljevanju se sklicuje na sodbe Vrhovnega sodišča VIII Ips 473/2007, VIII Ips 427/2008 in VIII Ips 424/2008 ter v zvezi s stališčem v teh sodbah navaja, da je bila tožnici prvotno podana odpoved zaradi poteka časa in šele drugič zaradi drugega, utemeljenega razloga. V zvezi z zmotno uporabo materialnega prava navaja, da v primeru reintegracije prične teči rok za odpoved teči šele od pravnomočnosti sodbe, kar naj bi izhajalo iz sodb Vrhovnega sodišča VIII Ips 186/2011 in VIII Ips 269/2011. Tožena stranka se je šele z vrnitvijo tožnice znašla v situaciji, ko je na štirih razpoložljivih delovnih mestih vodij proizvodnih procesov imela zaposlenih pet delavcev; šele takrat se je seznanila z dejstvom, da ima presežno delavko - tožnico.

6. V odgovoru na revizijo tožnica zavrača očitke o bistvenih kršitvah določb postopka in navaja, da tožena stranka tudi ni želela predložiti dokazov o odpovednih pogodbah zaradi reorganizacije, prav tako pa ni želela podati podatkov o na novo zaposlenih delavcih in zato ni mogla prepričati sodišča o utemeljenosti odpovednega razloga. Revizijski očitki v smeri pravočasne odpovedi so najmanj prepozni, poleg tega pa tudi neutemeljeni. V zvezi z zmotno uporabo materialnega prava navaja, da sodišče presoja le razlog, ki je naveden v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to pa je reorganizacija iz leta 2011. Lahko bi bilo sicer sprejemljivo stališče, da bi rok za odpoved tekel šele od pravnomočnosti sodbe, ki je delodajalcu naložila vrnitev delavke na delo, vendar je tožena stranka vztrajala pri razlogih iz leta 2011; v takem primeru je rok za odpoved že potekel. 7. Revizija ni utemeljena.

8. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - v nadaljevanju ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

9. Iz določbe 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP izhaja, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi (2). V zvezi s tem se tožena stranka najprej sklicuje na nepravilen povzetek zapisa o razlogih za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici, vendar neutemeljeno.

10. Iz obvestila o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 1. 2013 jasno izhaja, da so prenehale potrebe po opravljanju dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi tožnici zaradi drugačne organizacije združevanja proizvodnih procesov v letu 2011. Tudi iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je razvidno, da se tožena stranka najprej sklicuje na reorganizacijo v letu 2011, nato navede tudi, da so delovna mesta vodje obstojih štirih proizvodnih procesov zasedena, vendar se nato spet sklicuje na reorganizacijo proizvodnje. Pomembno pa je predvsem, da je tožena stranka na prvem naroku za glavno obravnavo jasno „vztrajala, da je poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi obstajal že v času prvotne odpovedi“ (list št. 21) ter da je zakonita zastopnica tožene stranke na vprašanje predsednice senata, „ali odpoved tožnici temelji na podlagi reorganizacije oziroma ali je prišlo kasneje še do kakšne reorganizacije, na podlagi katere je bil tožnici izdan sklep (o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi)“ izrecno izpovedala, da temelji „na podlagi reorganizacije iz leta 2011“ (list št. 41). Navedeno torej kljub omembi tožene stranke v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (o zasedenih delovnih mestih) in nekaterih navedbah tudi v tem sodnem sporu (ko omenja tudi zasedenost proizvodnih procesov z delavci, zaposlenimi za nedoločen čas), pomeni, da je tožena stranka tudi sama poudarjala, predsednica uprave tožene stranke pa tudi potrdila, da odpovedni razlog temelji na reorganizaciji v letu 2011 (že pred prvo odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožnici) in ni nastal šele po pravnomočni sodbi sodišča Pd 487/2011 v zvezi s sodbo pritožbenega sodišča Pdp 672/2012 ( s katero je bila ugotovljena nezakonitost odpovedi pogodbe tožnici z dne 3. 6. 2011, obenem pa je bilo v tej sodbi ugotovljeno tudi, da delovno razmerje med tožnico in toženo stranko ni prenehalo in še traja, ter je sklenjeno za nedoločen čas, itd). Revizijsko sodišče ne ugotavlja protispisnosti oziroma nasprotij, ki jih uveljavlja tožena stranka.

11. Nadaljnje revizijske navedbe se nanašajo na to, da tožnici prva in druga odpoved ni bila podana iz istega razloga. Tem revizijskim navedbam je mogoče delno pritrditi, vendar nimajo vpliva na samo odločitev.

12. Prvič je bila tožnici odpovedana pogodba o zaposlitvi 3. 6. 2011 (prenehanje z 9. 6. 2011) na podlagi obvestila o tem, da so prenehali razlogi za tožničino pogodbo o zaposlitvi z dne 29. 5. 2011. Iz sodbe Delovnega sodišča v Mariboru Pd 487/2011 z dne 13. 2. 2012 izhaja zgolj to, da je bila odpoved nezakonita zato, ker tožena stranka ni navedla razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Res je tudi, da je tožena stranka v tem delovnem sporu navajala, da je odpoved tožnici z dne 3. 6. 2011 temeljila na predhodni reorganizaciji in združitvi proizvodnih procesov in je to izrecno izpovedala (torej že v postopku v zadevi Pd 487/2011) tudi zakonita zastopnica tožene stranke (med drugim tudi, da prav zaradi združitve dveh proizvodnih procesov tožničino delo ni več potrebno in je zato prišlo do prekinitve delovnega razmerja), vendar sodišče ni presojalo tega razloga, temveč je ugotovilo nezakonitost odpovedi zaradi odsotnosti zakonskih razlogov za odpoved. Tudi sodišče druge stopnje je v razlogih sodbe Pdp 672/2012 z dne 23. 11. 2012 med drugim obrazložilo, da je tožena stranka tožnici odpovedala pogodbo še pred njenim iztekom, čeprav bi ji moralo delovno razmerje po tej pogodbi trajati do 30. 6. 2011; s tem je ravnala v nasprotju z zakonom, po katerem lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi le na podlagi utemeljenega odpovednega razloga, ki pa ga odpoved z dne 3. 6. 2011 ne vsebuje.

13. Prva odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici torej formalno res ni temeljila na poslovnem razlogu ali enem od zakonsko določenih odpovednih razlogov, temveč na odsotnosti takšnih razlogov, pa čeprav je bil dejansko v ozadju poslovni razlog, ki ga je tožena stranka povezovala z razlogom za predčasno prenehanje pogodbe o zaposlitvi tožnici za določen čas. Zaradi tega ni mogoče govoriti o istem razlogu za odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvi in drugi odpovedi (z dne 1. 3. 2013) tožnici in utemeljiti sodbe tudi na takšni ugotovitvi.

14. Vendar pa to ne vpliva in ne more vplivati na samo odločitev, saj je pomembno, da odločitev sodišč druge in prve stopnje temelji predvsem na prepozni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je povezana z dejansko ugotovitvijo, da je odpovedni razlog nastopil že pred prvo odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožnici.

15. Iz šestega odstavka 88. člena ZDR izhaja, da mora delodajalec podati odpoved najkasneje v 6 mesecih od nastanka utemeljenega razloga. Nastanek takšnega razloga oziroma konkretno nastanek prenehanja potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbo o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (1. alineja prvega odstavka 88. člena ZDR) predstavlja dejansko ugotovitev, ki je jasna in izhaja iz izvedenih dokazov. Ker je razlog nastal že pred prvo odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožnici, do druge odpovedi pa je minilo več kot 6 mesecev, je bila ta odpoved prepozna.

16. Na drugačno odločitev ne more vplivati sklicevanje tožene stranke na sodbe revizijskega sodišča. Že sodišče druge stopnje je pravilno povzelo razloge odločitve v sodbi VIII Ips 269/2011 z dne 15. 10. 2012. V tej zadevi tožnica ob nastanku razloga ni bila v delovnem razmerju pri toženi stranki, saj ji je bila že pred tem odpovedana pogodba o zaposlitvi. Zaradi tega je sodišče štelo, da je nastal odpovedni razlog šele po tem, ko je delodajalec prejel pravnomočno odločbo sodišča, na podlagi katere je bil dolžan s tožnico ponovno vzpostaviti delovno razmerje. V obravnavani zadevi ne gre za tak primer, saj do reorganizacije in s tem prenehanja potreb po delu tožnice ni prišlo po njeni prvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 6. 2011, temveč že pred pred tem. Tožena stranka se tudi neutemeljeno sklicuje na sodbo VIII Ips 186/2011, saj gre za drugačen primer - po izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika je tožena stranka zaposlila drugega delavca, zaradi česar je sodišče presodilo, da je kasnejši poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi nastal šele z vrnitvijo tožnika na delo na podlagi pravnomočne sodne odločbe, česar pa tožena stranka v tem sporu ni ustrezno dokazovala in ne dokazala (saj se je sklicevala na reorganizacijo v letu 2011). Podobno velja za sklicevanje na sodbe Vrhovnega sodišča v še drugih citiranih zadevah in na stališče, da delodajalec iz istega razloga pogodbe ne more več odpovedati, lahko pa jo odpove iz kakšnega drugega utemeljenega razloga - iz dejanskih ugotovitev namreč ne izhaja, da naj bi utemeljen poslovni razlog nastal šele po pravnomočni sodbi sodišča o nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici z dne 3. 6. 2011 in vzpostaviti delovnega razmerja za nedoločen čas ter vrnitvi tožnice na delo, temveč že pred to odpovedjo, torej prepozno.

17. Glede na navedeno in v skladu z 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

18. Ker odgovor na revizijo ni prinesel ničesar bistvenega, je revizijsko sodišče odločilo tudi, da tožnica krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Op. št. (1): Da

so sklenili, da predčasno prekinejo delovno razmerje tožnici zaradi združitve dveh proizvodnih procesov in da tožničino delo ni bilo več potrebno.

Op. št. (2): Opredelitev kršitve torej izhaja iz nasprotja v odločilnih dejstvih in ne nasprotja v dejstvih, ki za odločanje v konkretni obravnavani zadevi niso pomembna.