Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Po 6. odstavku 88. člena ZDR mora delodajalec podati odpoved pogodbe o zaposlitvi najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga. Utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (ki jo tožnica izpodbija v tem sporu) je nastal že v času, ko je tožena stranka iz istega razloga prekinila tožnici pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno za določen čas (predčasno), zato je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz istega razloga, podana po poteku šestih mesecev od nastanka utemeljenega razloga, prepozna.
Delavec je upravičen do nadomestila za neizrabljen letni dopust le, če mu je delovno razmerje dejansko prenehalo. Ker pa je bila na podlagi sodne odločbe za čas, ko tožnica ni delala, tožnici priznano delovno razmerje z vsemi pravicami, je torej šteti, da ji delovno razmerje takrat ni prenehalo, zaradi česar tudi ni upravičena do nadomestila za neizrabljen letni dopust. Nadomestila za neizrabljen letni dopust se delavcu priznava le v situacijah, ko iz razlogov na strani delodajalca, delavec dejansko dela in ne more izrabiti dopusta ali ko ne more izrabiti dopusta, ker je ves čas referenčnega obdobja dopusta zaradi nekega utemeljenega objektivnega razloga na njegovi strani (npr. bolniškega staleža, porodniškega dopusta itd.) ni mogel izkoristiti. Ker v konkretnem primeru nobena od zgornjih situacij ni podana, tožnici vtoževanega nadomestila ni mogoče priznati.
Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v točki IV izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki glasi: „Tožena stranka je dolžna tožnici plačati nadomestilo za neizrabljen letni dopust za leti 2011 in 2012 v skupnem znesku 1.740,88 EUR neto, po predhodnem plačilu predpisanih dajatev od obračunanega bruto zneska, v 15 dneh in pod izvršbo.“ V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.
Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 1. 3. 2013 nezakonita in se razveljavi (I. točka izreka) in da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki z dnem 3. 3. 2013 ni prenehalo in še traja za nedoločen čas. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnico pozvati in vrniti na delo na delovno mesto vodja proizvodnega procesa, jo za obdobje od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco pri ZPIZ, ji za isto obdobje obračunati bruto zneske mesečnih nadomestil plač, upoštevaje bruto mesečno plačo, obračunano glede na osnovno bruto plačo v višini 1.110,60 EUR, ki bi bila tožnici izplačana, če bi v istem obdobju delala pri toženi stranki, plačati od tako obračunanih zneskov predpisane davke in prispevke ter tožnici izplačati mesečne neto zneske nadomestil plač, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici obračunati regres za letni dopust za leto 2012 v bruto znesku 800,00 EUR, plačati od tako obračunanega zneska predpisan davek in tožnici izplačati neto znesek regresa (III. točka izreka); da je dolžna tožnici plačati nadomestilo za neizrabljen letni dopust za leti 2011 in 2012 v skupnem znesku 1.740,88 EUR neto, po predhodnem plačilu predpisanih dajatev od obračunanega bruto zneska (IV. točka izreka), v presežku pa je tožbene zahtevke zavrnilo (V. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške sodnega postopka in je dolžna tožnici povrniti stroške v višini 1.007,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka dalje (VI. točka izreka).
Zoper navedeno sodbo v ugodilnem delu vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne, podrejeno pa sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da je sodišče odločitev o nezakonitosti redne odpovedi tožničine pogodbe o zaposlitvi utemeljilo z njeno nepravočasnostjo in dejstvom, da tožena stranka ni uspela dokazati resnosti in utemeljenosti zatrjevanega poslovnega razloga. Poslovni razlog za redno odpoved tožničine pogodbe o zaposlitvi je podan, ker je tožena stranka v letu 2011 ukinila dve delovni mesti - vodja poslovnega procesa, konkretno tudi delovno mesto, ki ga je zasedala tožnica pred prenehanjem delovnega razmerja za določen čas v letu 2011. Ob nastopu pravnomočnosti sodbe v delovnopravnem sporu opr. št. Pd 487/2011 koncem leta 2012, ki je ugotavljala transformacijo tožničinega delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas in toženi stranki nalagala, da tožnico pozove nazaj na delovno mesto vodja proizvodnega procesa za nedoločen čas, tožena stranka le-te ni mogla realizirati na način, da bi tožnico dejansko reintegrirala na delovno mesto, kakor ji je to nalagala sodba, saj je bilo pred tem že ukinjeno in takega delovnega mesta tožena stranka ob prejemu drugostopne sodbe ni imela več na voljo. Vprašanje pravočasnosti podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi je sodišče prve stopnje povezalo s sodnim postopkom prenehanja delovnega razmerja tožnici v že citirani zadevi in sicer, da gre v obeh primerih tožničinega prenehanja delovnega razmerja za identične razloge prenehanja, zato je kasnejša odpoved z dne 1. 2. 2013 podana prepozno. Takšni zaključki sodišča prve stopnje so materialnopravno napačni, temeljijo na odločilnih dejstvih, ki so v popolnem nasprotju z vsebino listin, na katere se sodba sklicuje. Problem, ki se pojavlja v primeru tožničinega prenehanja delovnega razmerja v letu 2011 se je nanašal na prekinitev njene pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Reorganizacija poslovnega procesa, ki je predvidevala tudi ukinitev dveh delovnih mest vodij poslovnega procesa pa je tožena stranka v odgovoru na tožbo dne 8. 8. 2011 uvrstila v kontekst pojasnjevanja zaporednega sklepanja več pogodb o zaposlitvi za določen čas, torej problematike veriženja pogodb, s katerima je želela opravičiti takšno početje. Tožnica je bila vse do dne dejanskega prenehanja delovnega razmerja sklenjenega za določen čas, do dne 9. 6. 2011 zaposlena na delovnem mestu vodja proizvodnega procesa III lakirnica, naslednji dan, to je 10. 6. 2011 pa je prišlo do ukinitve tega samostojnega delovnega mesta, kot je tožena stranka navajala in dokazovala v delovnopravnem sporu. Dne 10. 6. 2011, ko je nastopil poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, torej zmanjšanje delovnih mest vodij poslovnih procesov iz šestih na štiri izvajalce kot posledica zastavljene racionalizacije poslovanja tožene stranke, ni več obstajalo delovno razmerje tožnice s toženo stranko. Utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnice z dne 1. 2. 2013 je torej lahko nastal šele tedaj, ko je tožena stranka prejela pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje v zadevi Pd 487/2011, torej decembra 2012, na podlagi katere je bilo s tožnico ponovno vzpostavljeno delovno razmerje. Kot izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 269/2011 je razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi lahko nastal šele z dnem, ko se je veljavnost odpovedane pogodbe o zaposlitvi ponovno vzpostavila, saj je šele tedaj sploh nastopila možnost za njeno vnovično odpoved. Tožena stranka je mnenja, da gre v konkretni zadevi za identično dejansko stanje kot v citirani sodbi Vrhovnega sodišča, torej redna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila podana prepozno. Tožena stranka je zatrjevala in z ustreznimi listinami dokazala, da je v letu 2011 ukinila dve delovni mesti vodje poslovnega procesa. Da ukinitev dveh delovnih mest vodje proizvodnega procesa ni imela posledic v smislu podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, je toženka že pojasnila, ker je tožnica to delo opravljala po pogodbi o zaposlitvi za določen čas, drugi delavec, ki je opravljal to delo na lokaciji A., pa je sprejel ponudbo za zaposlitev na drugem delovnem mestu in je s toženo stranko nato sklenil ustrezno pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka je v postopku pojasnila, da se je celotna reorganizacija delovnega procesa, ki je bila izvedena v letu 2011, nanašala zgolj na ukinitev teh dveh delovnih mest vodij proizvodnega procesa in tako razen zgoraj opisanega to ni imelo nikakršnega vpliva na status ostalih zaposlenih delavcev. Očitek, da naj tožena stranka ne bi preverila možnosti za zaposlitev tožnice na drugem ustreznem delovnem mestu sodišče utemeljuje, da iz izpisa seznama informacijske baze Zavoda RS za zaposlovanje z dne 21. 6. 2013 izhaja, da je tožena stranka v obdobju po prvem prenehanju delovnega razmerja tožnice, torej po 9. 6. 2011 objavila večje število prostih delovnih mest - približno 50, in da ne verjame, da ravno za tožnico ni bilo mogoče najti ustrezne zaposlitve po njeni vrnitvi k toženi stranki. Tožena stranka je bila dolžna preveriti obstoj takšnih delovnih mest ob trenutku podaje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kar pa je storila. Tožnica sama ni vedela povedati, ali je imela tožena stranka na razpolago še kakšno ustrezno zaposlitev, ki bi jo lahko ponudila. Kasneje pa je zatrjevala, da bi bila takšna štiri delovna mesta in sicer vodja proizvodno ekonomskega procesa po objavi z dne 2. 1. 2013, vodja proizvodnega procesa po objavi z dne 15. 1. 2013, delavec v lakirnici po objavi z dne 10. 1. 2013 ter vodja proizvodnega procesa po objavi z dne 17. 7. 2013. Tožena stranka se je do teh navedb tožnice konkretno opredelila na glavni obravnavi z dne 9. 9. 2013. Ob neizpolnjevanju pogojev za zasedbo teh delovnih mest je tožena stranka predložila tudi dokazila, ki se nahajajo v sodnem spisu. Sodišče prve stopnje je tudi odločilo, da gre tožnici nadomestilo za neizrabljen letni dopust za leti 2011 in 2012 v višini 1.740,80 EUR. Takšna odločitev je materialno pravno napačna in po mnenju pritožnika ni podanih pogojev za priznanje nadomestila za neizrabljen letni dopust. Dejstvo je, da je tožnica za čas ko ni delala, prejemala nadomestilo plače in vse ostale pravice, kot da bi delala. S pravnomočno odločitvijo delovnega sodišča v Mariboru opr. št. Pd 487/2011 je tako nastopila situacija, kot da tožnici delovno razmerje ni prenehalo. V skladu s sodno prakso pa je delavec upravičen do nadomestila za neizrabljen dopust le, če mu je delovno razmerje dejansko prenehalo. Tudi sodna praksa v identičnih primerih nadomestila za neizrabljen dopust ni priznavala, pri čemer je Višje delovno in socialno sodišče (v zadevi Pdp 867/2012 in ostale) takšno odločitev oprlo na dejstvo, da se nadomestilo priznava zgolj v situacijah, ko iz razlogov na strani delodajalca delavec dejansko dela in ne more izrabiti dopusta ali v primeru, ko delavec ne more izrabiti dopusta, ker je bil ves čas referenčnega obdobja v situaciji, ko dopusta zaradi nekega utemeljenega objektivnega razloga na njegovi strani ni mogel izkoristiti (bolniški stalež, porodniški dopust). Tožnica je bila v času, za katerega zahteva plačilo nadomestila za neizkoriščen dopust doma, pri čemer je na podlagi sodne odločbe Pd 487/2011 za ta čas prejela nadomestilo plače v višini 100 %, torej tako, kot da bi bila ves čas na dopustu in zaradi česar ni v ničemer prikrajšana. Priglaša pritožbene stroške.
Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.
Pritožba je delno utemeljena.
Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, le v delu odločitve o odškodnini za neizrabljeni letni dopust za leti 2011 in 2012 je zmotno uporabilo materialno pravo, sicer pa je odločitev materialnopravno pravilna.
Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je podana zatrjevana bistvena kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov ali med samimi temi listinami, zapisniki oz. prepisi. Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih so jasni in prepričljivi. Tožena stranka se ne strinja z zaključki sodišča prve stopnje kdaj je nastal razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici, torej ne soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, kar pomeni, da smiselno uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja.
Sodišče prve stopnje je v izvedenem dokaznem postopku pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva in sicer: - da sta stranki sklenili zadnjo pogodbo o zaposlitvi za določen čas dne 29. 3. 2011, za čas od 1. 4. 2011 do 30. 6. 2011, za opravljanje dela na delovnem mestu vodja proizvodnega procesa, iz razloga nemotenega poteka dela v oddelku lakirnice; - da je dne 3. 6. 2011 predsednica uprave tožene stranke tožnici podala odpoved pogodbe o zaposlitvi sklenjene za določen čas na podlagi katere je tožnici pri toženi stranki dne 9. 6. 2011 prenehalo delovno razmerje; - da je bilo s pravnomočno sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 672/2012 z dne 23. 11. 2012 v zvezi s sodbo Delovnega sodišča v Mariboru opr. št. Pd 487/2011 ugotovljeno, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 6. 2011, ki jo je tožena stranka podala tožnici nezakonita in je bilo posledično ugodeno reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku tožnice, tožena stranka pa je bila dolžna tožnico pozvati nazaj na delo na delovno mesto vodja proizvodnega procesa za nedoločen čas in jo prijaviti v zavarovanja za vpis v matično evidenco ZPIZ za čas od 10. 6. 2011 dalje ter ji za isto obdobje plačati predpisane prispevke in nadomestila plač; - da je bila s sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 127/2011 z dne 6. 5. 2013 revizija tožene stranke zavrnjena in potrjena sodba sodišča druge stopnje; - da je bila tožnica dne 4. 1. 2013 pozvana, da se oglasi pri toženi stranki in je bila s sklepom takoj napotena na začasno čakanje na delo (A3); - da je bila tožnica dne 7. 1. 2013 še prijavljena kot brezposelna oseba in, da jo je tožena stranka prijavila v pokojninsko in invalidsko ter zdravstveno zavarovanje, zavarovanje za starševsko varstvo in zavarovanje za primer brezposelnosti šele 28. 1. 2013 za obdobje od 1. 1. 2013 dalje; - da je tožena stranka tožnici sredi januarja 2013 predložila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi, datirano z dne 28. 12. 2013 (?), za delovno mesto vodja proizvodnega procesa za nedoločen čas od 1. 1. 2013 dalje; - da tožnica predložene pogodbe o zaposlitvi zaradi datumskih in vsebinskih nepravilnosti ni podpisala; -da je dne 28. 1. 2013 tožena stranka tožnici podala obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi z obrazložitvijo, da je tožnici na podlagi sodb sodišča prešlo delovno razmerje v delovno razmerje za nedoločen čas, vendar so zaradi drugačne organizacije in združevanja proizvodnih procesov v letu 2011 iz poslovnih razlogov prenehale potrebe po opravljanju dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (A4); - da je dne 1. 2. 2013 tožena stranka tožnici redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga z obrazložitvijo, da odločitev delodajalca temelji na poslovnih razlogih, organizacijski, tehnoloških, strukturnih in ekonomskih razlogih, ki se odražajo v drugačni organizaciji poslovnih funkcij v poslovnem in proizvodnem procesu in posledično sprejetimi poslovnimi cilji pri delodajalcu ter prenehanju potreb po opravljanju določenih del pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Da je pri delodajalcu v letu 2011 prišlo do reorganizacije proizvodne funkcije, ki je privedla do združevanja proizvodnih procesov in iz obstoječih šest proizvodnih procesov, ostajajo zaradi združevanja zgolj še štirje, zaradi česar se je ustrezno zmanjšalo tudi število delavcev, ki svoje delo opravljajo na delovnem mestu vodja proizvodnega procesa in da so delovna mesta vodij zasedena z delavci, zaposlenimi za nedoločen čas, tako da tožnici ni mogoče zagotoviti dela v skladu s pogodbo o zaposlitvi (A5); - da je tožnici delovno razmerje prenehalo z dnem 3. 3. 2013, iz potrdil o prijavi podatkov ZZZS pa izhaja, da je tožena stranka šele dne 15. 3. 2013 in 6. 5. 2013 urejala prijavo tožnice v navedena zavarovanja, torej šele po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki (B19).
Na podlagi navedenih dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da je tožnici podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga pravočasno in da tudi ni dokazala, da je zatrjevan poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi resen in utemeljen.
Po določbi 1. alineje 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog). Ukinitev delovnega mesta prav gotovo pomeni organizacijski razlog, zaradi katerega preneha potreba po opravljanju dela, ki ga je opravljal delavec na ukinjenem delovnem mestu. Po določbi 6. odstavka 88. člena ZDR pa mora delodajalec odpoved podati najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga. Pravilno je razlogovanje sodišča prve stopnje, da gre za prekluzivni rok, v katerem mora delodajalec reagirati in podati odpoved pogodbe o zaposlitvi, da varuje delavca pred negotovim položajem, ko bi delodajalec lahko v nedogled imel odprto možnost, da zaradi nekega starega razloga, ki je nastal že pred časom, delavcu kadarkoli odpove pogodbo o zaposlitvi iz tega razloga.
Tožena stranka je tožnici pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno za določen čas (in sicer od 1. 4. 2011 do 30. 6. 2011), odpovedala z obvestilom z dne 3. 6. 2011, da so prenehali razlogi za zaposlitev po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za določen čas, in nato podala odpoved pogodbe o zaposlitvi. Istočasno jo je obvestila, da neizkoriščen dopust na dan 1. 6. 2011 znaša 4 delovne dni, ki ga bo izkoristila od 6. 6. do vključno 9. 6. 2011, ko ji bo prekinjeno delovno razmerje (A10).
S pravnomočno sodbo v zadevi opr. št. Pd 487/2011 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 672/2012 je bilo ugotovljeno, da je z navedenim obvestilom tožena stranka nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi sklenjeno za določen čas pred potekom časa, za katerega je bila sklenjena, pri tem pa ni navedla odpovednega razloga. V citirani pravnomočni zadevi je tožena stranka že v odgovoru na tožbo zatrjevala, da je bila zadnja pogodba o zaposlitvi od dne 1. 4. 2011 do 30. 6. 2011 sklenjena za določen čas, ker je bilo spomladi 2011 sklenjeno, da se ukine delovno mesto, na katerem je tožnica delala že od leta 2008. Tudi v dokaznem postopku je v navedeni zadevi zakonita zastopnica tožene stranke B.B. zatrjevala, da se je zaradi združitve dveh proizvodnih procesov v enega, pokazalo, da tožničino delo ni več potrebno in je iz tega razloga prišlo do predčasne prekinitve delovnega razmerja sklenjenega za določen čas že 9. 6. 2011, torej pred iztekom časa za katerega je bila sklenjena (do 30. 6. 2011).
Sodišče prve stopnje je v predmetnem sporu pravilno ugotovilo, da je tožena stranka v izpodbijani odpovedi z dne 1. 2. 2013 navajala povsem enake razloge, kot jih je navajala že v postopku opr. št. Pd 487/2011. Tudi v predmetnem postopku se je sklicevala na odpovedni razlog, ki je nastal leta 2011. Predsednica uprave tožene stranke B.B. je v predmetnem sporu povedala, da so že v letu 2011 tožničino delovno mesto združili z drugimi in zreducirali na tri vodje procesov, ki so nastali že leta 2011 in so privedli do združevanja proizvodnih procesov. Odpoved tožnici tako temelji na reorganizaciji iz leta 2011, ki je bila zatrjevana podlaga za predčasno odpoved pogodbe o zaposlitvi za določen čas tožnici v juniju 2011. Glede na navedene dejanske ugotovitve je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je odpoved podana prepozno, saj je odpovedni razlog nastal že leta 2011 in se je tožena stranka tudi v odpovedi z dne 1. 2. 2013 sklicevala na popolnoma identične razloge, tako vsebinske kot tudi časovne kot jih je zatrjevala, ko je podala tožnici prvotno odpoved pogodbe o zaposlitvi sklenjene za določen čas z dne 3. 6. 2011. Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje, da je razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnice nastal šele z dnem, ko se je veljavnost odpovedane pogodbe o zaposlitvi ponovno vzpostavila in se pri tem sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 269/2011 z dne 15. 10. 2011. V citirani zadevi namreč ne gre za isto dejansko stanje, kot se obravnava v predmetnem sporu. V citirani zadevi je bila razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi ukinitev izobraževalnega programa, do katere je prišlo 1. 9. 2006, v tem času pa tožnica ni bila več v delovnem razmerju pri toženi stranki, saj ji je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi že pred tem. Tožnici je bila namreč odpovedana predhodna pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga dne 9. 2. 2006 zaradi zmanjšanja obsega dela učiteljev praktičnega pouka (Pdp 655/2007). V ponovni odpovedi, ki jo je tožena stranka podala v citirani zadevi je razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi (prenehanje potrebe po tožničinem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi) lahko nastal šele z dnem, ko se je veljavnost odpovedane pogodbe o zaposlitvi ponovno vzpostavila, saj je šele tedaj sploh nastopila možnost za njeno odpoved. Razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila namreč ukinitev izobraževalnega programa za področje tekstila, ki pa je nastal 1. 9. 2006, več mesecev po prenehanju delovnega razmerja tožnice. Zato je neustrezno sklicevanje na citirano zadevo.
V predmetnem sporu je poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi nastal že v času, ko bi tožena stranka tožnici lahko zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi sklenjeno za določen čas, saj je bila tožnica ob nastanku tega razloga v delovnem razmerju pri toženi stranki in je v pravnomočnem sporu opr. št. Pd 487/2011 zatrjevala, da je tožnici predčasno prekinila pogodbo o zaposlitvi za določen čas prav iz razloga ukinitve delovnega mesta, pri čemer v pritožbi sedaj zatrjuje, da je pač „takšno početje morala opravičiti“. Tožnica je bila torej v času nastanka odpovednega razloga v delovnem razmerju pri toženi stranki in tožena stranka se spreneveda, ko v pritožbi navaja, da je razlog nastal 10. 6. 2011, naslednji dan, ko tožnice ni bilo več na delu.
Pritožbene navedbe, da se je tožena stranka seznanila z razlogom za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ko je postala pravnomočna sodna odločba, s katero je tožnica pridobila pravico do reintegracije, ni v skladu s sprejetimi stališči Vrhovnega sodišča(1). Poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi je nastal že z ukinitvijo določenega delovnega mesta, ki ga je zasedala tožnica (v juniju 2011), pri čemer okoliščina pravnomočne odločitve sodišča in morebitna kasnejša reintegracija tega ne spremeni. Tudi pravočasnost odpovedi v letu 2012 je mogoče presojati le tako, da je poslovni razlog nastal v juniju 2011 (kar toženka sama zatrjuje v odpovedi pogodbe o zaposlitvi), odpoved pogodbe o zaposlitvi iz tega razloga pa je bila podana 1. 2. 2013, zato je podana prepozno.
Po 6. odstavku 88. člena ZDR mora delodajalec podati najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 2. 2013 nastal v juniju 2011, ko je tožena stranka iz istega razloga prekinila tožnici pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno za določen čas (predčasno), zato je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz istega razloga prepozna, torej po poteku šestih mesecev od nastanka utemeljenega razloga. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno ugodilo reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku tožnice.
Utemeljena pa je pritožba tožene stranke v delu, ki se nanaša na odškodnino za neizkoriščen letni dopust za leti 2011 in 2012. Tožnica je na podlagi pravnomočne sodbe v zadevi Pd 487/2011 imela za leti 2011 in 2012 pravico do letnega dopusta, saj je bila le-ta 9. 6. 2011 nezakonito odpovedana. V tožbi navaja, da ker zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki letnega dopusta ni mogla izrabiti, je zahtevala nadomestilo za neizrabljen letni dopust in sicer za leto 2011 za 21 dni v višini 830,88 EUR in za leto 2012 za 23 dni v znesku 910,00 EUR neto. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo. Zaključilo je, da je tožeči stranki zaradi prve nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 6. 2011 prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, zato je tožnica izgubila možnost izrabiti letni dopust za leti 2011 in 2012 iz razlogov na strani tožene stranke, zato ji je prisodilo zahtevano nadomestilo.
Pritožbeno sodišče z navedenimi razlogi sodišča prve stopnje ne soglaša. Tožena stranka je tožnici dne 3. 6. 2011 podala odpoved pogodbe o zaposlitvi sklenjene za določen čas, za katero je bilo na podlagi pravnomočne sodbe opr. št. Pdp 672/2012 z dne 23. 11. 2012 ugotovljeno, da je bila podana nezakonito. Tožena stranka je bila na podlagi te sodbe dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in ji od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do ponovne zaposlitve priznati vse pravice po odpovedani pogodbi o zaposlitvi, kamor spada tudi nadomestilo plače. Tožnica je torej za čas, ko ni delala, prejemala nadomestilo plače in vse ostale pravice kot da bi delala. Nastopila je torej situacija, kot da tožnici delovno razmerje ni prenehalo.
V skladu s sodno prakso je delavec upravičen do nadomestila za neizrabljen letni dopust le, če mu je delovno razmerje dejansko prenehalo. Ker pa je bila na podlagi sodne odločbe opr. št. Pdp 672/2012 za čas, ko tožnica ni delala, vzpostavljena situacija, kot da bi delala, in ji je bilo za ta čas priznano delovno razmerje z vsemi pravicami, je torej šteti, da ji delovno razmerje dne 9. 6. 2011 ni prenehalo, zaradi česar tudi ni upravičena do nadomestila za neizrabljen letni dopust. Tudi sicer sodna praksa nadomestila za neizrabljen letni dopust priznava le v situacijah, ko iz razlogov na strani delodajalca, delavec dejansko dela in ne more izrabiti dopusta ali ko ne more izrabiti dopusta, ker je bil ves čas referenčnega obdobja v situaciji, ko dopusta zaradi nekega utemeljenega objektivnega razloga na njegovi strani (npr. bolniškega staleža, porodniškega dopusta itd.) ni mogel izkoristiti. Ker pa v konkretnem primeru nobena od zgornjih situacij ni podana, tožnici vtoževanega nadomestila ni mogoče priznati. Tožena stranka tudi utemeljeno navaja, da je letni dopust namenjen prav prekinitvi opravljanja delovnih obveznosti zaradi počitka in rekreacije. Tožnica je bila v času, za katerega zahteva nadomestilo za neizkoriščen letni dopust doma, pri čemer je na podlagi sodne odločbe opr. št. Pdp 672/2012 za ta čas prejela nadomestilo plače v višini 100 %, torej tako, kot da bi bila ves čas na dopustu, zato ni bila v ničemer prikrajšana in je torej tudi iz tega razloga tožbeni zahtevek neutemeljen.
Glede na obrazloženo je bilo v tem delu potrebno ugoditi utemeljeni pritožbi tožene stranke in zahtevek za plačilo nadomestila za neizrabljen letni dopust v celoti zavrniti (1. alineja 358. člena ZPP).
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v preostalem s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožene stranke v preostalem zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
Tožena stranka je s pritožbo v majhnem delu uspela, vendar ker gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, priglašeni stroški tožene stranke pa se nanašajo zgolj na prenehanje delovnega razmerja, tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe, ne glede na uspeh v postopku, v skladu s 5. odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/04 in 10/04).
Op. št. (1): Enako odločitve VS RS opr. št. VIII Ips 473/2007 z dne 8. 6. 2009, VIII Ips 427/2008 z dne 24. 3. 2009, VIII Ips 424/2008 z dne 7. 9. 2010