Jedro

Nevarnost za življenje in zdravje mora biti konkretna, kar pomeni, da gre za konkretno ogrozitveno kaznivo dejanje in zgolj nastanek abstraktne nevarnosti ne zadošča. Nevarnost je konkretna, kadar neposredno grozi, da se bo sprevrgla v poškodbo zavarovane dobrine, pa se to zgolj po srečnem naključju ne zgodi oziroma bi do poškodbe ob rednem toku dogodkov prišlo, če je ne bi preprečil srečen splet okoliščin. Nevarnost, povezana izključno s hipotetičnimi okoliščinami nepredvidenih situacij v prometu, ki ne vsebuje okoliščin, ki bi izkazovale, da bi bilo zdravje ali življenje tujcev ogroženo že med samim prevozom zaradi načina prevoza, ne izpolnjuje zakonskega znaka nevarnosti za zdravje in življenje iz šestega odstavka 308. člena KZ-1.

Iz razlogov izpodbijane sodbe in podatkov spisa nedvomno izhaja, da je bil mobilni telefon uporabljen pri storitvi kaznivega dejanja, saj sta bila na njem najdena dva videoposnetka in fotografije tujcev. Nima pa izpodbijana sodba nobenih razlogov o tem, da je ukrep nujen in sorazmeren, saj obstoji nevarnost ponovne enakovrstne uporabe predmeta, torej nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj, kar je glede na določbo drugega odstavka 70. člena KZ-1 tudi izhodiščni namen izrekanja tega varnostnega ukrepa. Da za izrek varnostnega ukrepa odvzema predmetov ne zadošča zgolj ugotovitev uporabe predmeta pri kaznivem dejanju, izhaja iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, ki je v svojih odločbah v zvezi s tem sledilo merilom, ki jim morajo sodišča slediti ob odločanju o fakultativnem odvzemu predmetov in so bila že vzpostavljena v ustavno-sodni presoji. Tako je vedno potrebno presoditi preventivni učinek odvzema, kot tudi sorazmernost in nujnost ukrepa.

Izrek

I. Pritožbi državne tožilke se delno ugodi in se izpodbijana sodba tudi po uradni dolžnosti v odločbah o krivdi in kazenskih sankcijah spremeni tako,

- da se iz abstraktnega dela opisa dejanja izpusti besedilo: "pri tem pa sta več tujcev izpostavila nevarnosti za življenje in zdravje" ter iz konkretnega dela opisa dejanja v drugem odstavku izpusti besedilo: "ter sta s takšnim načinom prevoza izpostavila tujce nevarnosti za njihova življenja in njihovo zdravje za primer nenadnega zaviranja ali prometne nesreče na cesti, po kateri vozijo vozila z visoko hitrostjo";

- obtoženi A. A. se kazen zapora zviša na 1 (eno) leto in 4 (štiri) mesece zapora,

- obtoženemu B. B. pa se kazen zapora zviša na 1 (eno) leto in 6 (šest) mesecev zapora.

II. Izpodbijana sodba se po uradni dolžnosti v odločbi o varnostnem ukrepu odvzema predmetov obtoženi A. A. razveljavi in se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Sicer se v preostalem pritožba državne tožilke zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih in nerazveljavljenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Ljubljani je z v uvodu navedeno sodbo obtožena A. A. in B. B. spoznalo za kriva kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena KZ-1 in jima po šestem odstavku 308. člena KZ-1 v zvezi z 2. točko drugega odstavka 51. člena KZ-1 ter 47. člena KZ-1 izreklo zaporni kazni ter stranski denarni kazni, in sicer obtoženi A. A. kazen enajst mesecev zapora in 150 dnevnih zneskov po 10,00 EUR, to je 1.500,00 EUR denarne kazni, obtoženemu B. B. pa kazen eno leto in štiri mesece zapora ter 100 dnevnih zneskov po 25,00 EUR, to je 2.500,00 EUR denarne kazni. Obema obtožencema je v izrečeno kazen vštelo čas pridržanja in pripora. Po 48.a členu KZ-1 je obtožencema izreklo tudi stransko kazen izgona tujca iz države za čas štirih let. Obtoženemu B. B. je sodišče v skladu z osmim odstavkom 308. člena KZ-1 odvzelo vozilo Ford Mondeo, obtoženi A. A. pa po prvem odstavku 73. člena KZ-1 izreklo varnostni ukrep odvzema predmetov, in sicer mobilnega telefona Redmi 9C s pripadajočima SIM karticama. Oba obtoženca je sodišče oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka.

2.Pritožbo vlaga državna tožilka iz razloga po 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s členom 374 ZKP, zaradi odločbe o kazenski sankciji in predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtožencema izreče višje zaporne kazni, in sicer obtoženi A. A. zapor v višini enega leta in deset mesecev, obtoženemu B. B. pa zapor v višini dveh let.

3.Pritožba državne tožilke je delno utemeljena, izpodbijana sodba pa je po uradni dolžnosti terjala spremembo v odločbah o krivdi in kazenskih sankcijah ter razveljavitev v odločbi o varnostnem ukrepu.

4.Po določbi prvega odstavka 383. člena ZKP sodišče druge stopnje preizkusi sodbo v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo, vendar mora vselej po uradni dolžnosti preizkusiti 1) ali je podana kršitev določb kazenskega postopka iz 1., 5., 6., 8. do 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in ali je bila glavna obravnava v nasprotju z določbami tega zakona opravljena v nenavzočnosti obtoženca, če je bila obvezna obramba pa tudi, ali je bila glavna obravnava opravljena v nenavzočnosti obtoženčevega zagovornika; 2) ali je bil v škodo obtoženca prekršen kazenski zakon (372. člen).

5.Iz opisa kaznivega dejanja izpodbijane sodbe (med drugim) izhaja, da sta obtoženca v osebno vozilo, registrirano za pet oseb, sprejela osem tujcev, državljanov Sirije, pri čemer sta tujce prevažala tako, da so štirje sedeli na zadnji klopi in niso bili pripeti z varnostnim pasom, štirje tujci pa so bili v prtljažnem delu vozila, brez sedežev in brez držal ter niso bili na noben način zavarovani, saj so nagneteni sedeli brez ustreznega varnostnega zadrževalnega sistema in brez možnosti za gibanje ter sta s takšnim načinom prevoza izpostavila tujce nevarnosti za njihova življenja in njihovo zdravje, za primer nenadnega zaviranja ali prometne nesreče na cesti, po kateri vozijo vozila z visoko hitrostjo.

6.Z zakonskim znakom "koga izpostavi nevarnosti za življenje ali zdravje" je kot objekt varovanja kaznivega dejanja po 308. členu KZ-1, poleg državne meje in zakonitosti bivanja v R Sloveniji, določena tudi varnost tujcev pred ekonomskim izkoriščanjem in razmerami, v katerih poteka spravljanje ljudi čez mejo. S tem so zajete situacije, v katerih storilci tega kaznivega dejanja zaradi strahu pred odkritjem s strani organov pregona prevažajo tujce v neprimernih prostorih (zaprti prostori, kjer ni dotoka zraka, premajhni deli tovornih vozil, brez sedežev, svetlobe, prezračevanja, v katere se "natlači" veliko število ljudi, kar še dodatno poslabša že tako slabe razmere prevoza, ki lahko traja več ur ali celo dni), s čimer jih prevažajo v nehumanih in nezdravih okoliščinah.

7.Nevarnost za življenje in zdravje mora biti konkretna, kar pomeni, da gre za konkretno ogrozitveno kaznivo dejanje in zgolj nastanek abstraktne nevarnosti ne zadošča.

8.Nevarnost je konkretna kadar neposredno grozi, da se bo sprevrgla v poškodbo zavarovane dobrine, pa se to zgolj po srečnem naključju ne zgodi oziroma bi do poškodbe ob rednem toku dogodkov prišlo, če ne bi preprečil srečen splet okoliščin.

9.Nevarnost povezana izključno s hipotetičnimi okoliščinami nepredvidenih situacij v prometu, ki ne vsebuje okoliščin, ki bi izkazovale, da bi bilo zdravje ali življenje tujcev ogroženo že med samim prevozom zaradi načina prevoza, ne izpolnjuje zakonskega znaka nevarnosti za zdravje in življenje iz šestega odstavka 308. člena KZ-1.

10.7. V obravnavani zadevi so torej štirje tujci sedeli na zadnji klopi in niso bili pripeti z varnostnim pasom, čeprav so vsaj trije to možnost imeli, štirje tujci pa so bili v prtljažnem delu vozila, brez sedežev in brez držal ter niso bili na noben način zavarovani, saj so nagneteni sedeli brez ustreznega varnostnega zadrževalnega sistema in brez možnosti za gibanje. Prevoz osebe v prtljažniku prav gotovo ne predstavlja primernega prevoza ljudi, vendar opis dejanja, da sta obtoženca s takšnim načinom prevoza izpostavila tujce nevarnosti za njihova življenja in njihovo zdravje za primer nenadnega zaviranja ali prometne nesreče na cesti, po kateri vozijo vozila z visoko hitrostjo, predstavlja le možnost nastanka poškodbe zavarovane dobrine in s tem zgolj abstraktno nevarnost. Ker opisani način prevoza tujcev v obravnavi ne predstavlja konkretne nevarnosti za njihovo življenje in zdravje, v opisu dejanja ni konkretizirana kvalifikatorna okoliščina iz šestega odstavka 308. člena KZ-1 in je v tem delu v škodo obtoženca kršen kazenski zakon. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je iz abstraktnega in konkretnega opisa dejanja navedeno kvalifikatorno okoliščino izpustilo.

11.8. Ugotovljena kršitev kazenskega zakona glede izpolnjenosti zakonskega znaka nevarnosti za zdravje in življenje pa ne vpliva na pravno opredelitev dejanja, saj se obtožencema očita, da sta dejanje storila v hudodelski združbi, kar je ravno tako zakonski znak po šestem odstavku 308. člena KZ-1. Zato višje sodišče ni poseglo v pravno opredelitev kaznivega dejanja.

12.9. Zavzemanje pritožnice za zvišanje zapornih kazni obtožencema je po presoji pritožbenega sodišča delno utemeljeno. Pritrditi je pritožbeni navedbi, da je sodišče prve stopnje obtožencema pri izreku kazenskih sankcij izreklo bistveno prenizki zaporni kazni. Teža kaznivega dejanja, za katerega je predpisana kazen od treh do petnajst let zapora, okoliščina, da sta obtoženca na območje naše države prišla izključno z namenom, da opravita nezakonit prevoz oseb, kot tudi, da sta člana mednarodne hudodelske združbe, ki se ukvarja s prevozom ilegalnih prebežnikov, pri čemer sta obtoženca državljana Poljske, v vozilu, registriranem za pet oseb pa sta obtoženca prevažala osem državljanov Sirije, tudi po presoji pritožbenega senata narekuje izrek zaporne kazni.

10.Pritožbeno sodišče pritrjuje olajševalnim okoliščinam na strani obtožencev, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, in sicer, da sta obtoženca krivdo za očitano kaznivo dejanje priznala na predobravnavnem naroku in dejanje obžalovala, da sta nekaznovana v Republiki Sloveniji, da je obtoženka mati petih mladoletnih otrok, za katere ji pomaga skrbeti tudi obtoženec, s katerim živita v zunajzakonski skupnosti. Sodišče druge stopnje zavrača navedbo pritožnice, da bi bilo potrebno upoštevati (kot obteževalno okoliščino), da je bil obtoženi B. B. že kaznovan na Poljskem, čeprav za drugo kaznivo dejanje. O tej okoliščini je obtoženec navedel med navajanjem osebnih podatkov v zaslišanju pred dežurnim preiskovalnim sodnikom (da je bil na Poljskem leta 2012 obsojen zaradi kaznivega dejanja tatvine in uničenja lastnine), kar pa v izpisku iz kazenske evidence ni zabeleženo, tožilstvo pa tudi ni podalo dokaznega predloga, da bi sodišče opravilo dodatne poizvedbe v tej smeri. Pritožbeno sodišče zavrača tudi stališče pritožnice, da ni šlo za enkratno lahkomiselno odločitev obtožencev, ki sta doma na Poljskem v slabi finančni situaciji glede na dejstvo, da je obtoženec le dva dni pred storitvijo kaznivega dejanja kupil osebni avtomobil Ford Mondeo, torej z namenom storitve kaznivega dejanja. Takšen zaključek pritožnice namreč iz izvedenih dokazov ne izhaja. Zgolj nakup osebnega avtomobila, četudi kratek čas pred izvršitvijo kaznivega dejanja, ne dokazuje nakupa z namenom storitve le tega. Pritrditi pa je pritožnici, da je sodišče prve stopnje kot olajševalno okoliščino nepravilno štelo, da sta obtoženca do prijetja s strani policije prevozila le približno 30 km, kar kriminalno količino pomembno znižuje. Sklicevanje prvostopenjskega sodišča na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani VI Kp 1202/2024 z dne 6. 9. 2024 je napačno (obtoženec je tujce, ki niso imeli dovoljenja za vstop in prebivanje v Republiki Sloveniji, sprejel v svoje vozilo na območju Logatca, namen pa jih je imel pripeljati do železniške postaje v Ljubljani), saj sta v obravnavani zadevi obtoženca tujce v vozilo sprejela na območju Logatca, vendar z namenom, da jih odpeljeta naprej proti Nemčiji, da pa sta bila obtoženca s strani policije prijeta že na počivališču Barje na Viču, je pripisati le aktivnemu in uspešnemu delu policije. Sodišče druge stopnje zavrača tudi navedbo pritožnice, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo kot pomembno olajševalno okoliščino dejstvo, da je obtoženka mati petih mladoletnih otrok, za katere ji pomaga skrbeti obtoženec in bi pravzaprav to okoliščino moralo šteti kot obteževalno okoliščino, saj kaže na osebne lastnosti obtožencev in njuno neodgovorno ravnanje, ko se ob petih otrocih spustita v izvršitev kaznivega dejanja. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba o dvomu, da so otroci z obtožencema pred odvzemom prostosti živeli skupaj, glede na izjavo obtoženke, da ji bivši partner že sedaj onemogoča stike z otroki in da z njimi ni bila v kontaktu, odkar je v priporu. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je na naroku za izrek kazenske sankcije obtoženka pojasnila, da so, od kar je v priporu, štirje otroci pri bivšem partnerju, njihovem očetu, najstarejši pa v mladinskem domu, ker bivši partner ni njegov biološki oče ter, da ji je bivši partner napovedal, da bo ne glede na izid sodbe poskušal, da bi se ji odvzelo roditeljsko pravico in ji že, odkar je v priporu, onemogoča stike z otroki. Ker tožilstvo ni ponudilo drugačnega dokaza, sodišče druge stopnje zavrača tudi pritožbeno navedbo, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo navedbam obtožencev in svoje zaključke brez vsakršnega preverjanja oprlo na njune navedbe, da so otroci, preden jima je bila odvzeta prostost, živeli skupaj z njima.

11.Po povedanem sodišče druge stopnje pritrjuje pritožnici, da je sodišče prve stopnje dalo premajhno težo naravi, načinu in okoliščinam storitve obravnavanega kaznivega dejanja. Zato je kljub temu, da je iz opisa dejanja izpustilo eno kvalifikatorno okoliščino (koga izpostavi nevarnosti za življenje ali zdravje), ugotovilo manj olajševalnih okoliščin kot sodišče prve stopnje ter zaradi uravnoteženja kazni zapora, upoštevaje primerljivi vlogi obeh obtožencev, ki sta zunajzakonska partnerja in sta delovala kot sostorilca, kazni zapora zvišalo, in sicer obtoženi A. A. na eno leto in štiri mesece zapora, obtoženemu B. B. pa na eno leto in šest mesecev zapora. Obtožencu je izrečena višja zaporna kazen iz razloga, ker je priskrbel vozilo, katerega voznik je tudi bil.

12.Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo prvega odstavka 56. člena KZ-1 in odločilo, da se obtožencema v izrečeno kazen zapora všteje čas pridržanja in pripora od 29. 4. 2024 dalje. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi izrečenima stranskima denarnima kaznima, in sicer obtoženi A. A. 150 dnevnih zneskov po 10,00 EUR, to je 1.500,00 EUR, obtoženemu B. B. pa 100 dnevnih zneskov po 25,00 EUR, to je skupno 2.500,00 EUR (točka 17) ter v skladu z določbo 48.a člena KZ-1 stranskima kaznima izgona tujca iz države za čas štirih let (točka 18), saj so razlogi izpodbijane sodbe prepričljivi, pritožnica pa jih niti ne izpodbija. Pravilno je sodišče prve stopnje v skladu z osmim odstavkom 308. člena KZ-1 odločilo tudi o obligatornem odvzemu osebnega avtomobila Ford Mondeo, last obtoženega B.B. (točka 19).

13.V zvezi z varnostnim ukrepom odvzema predmetov, in sicer mobilnega telefona Redmi 9C s pripadajočima SIM karticama, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. ZKP, na katero sodišče druge stopnje v skladu s 1. točko prvega odstavka 383. člena ZKP pazi po uradni dolžnosti. Predmeti, ki so bili uporabljeni ali namenjeni za kaznivo dejanje ali so nastali s kaznivim dejanjem, se v skladu z določbo prvega odstavka 73. člena KZ-1 smejo vzeti, če so storilčeva last. Iz razlogov izpodbijane sodbe in podatkov spisa nedvomno izhaja, da je bil mobilni telefon uporabljen pri storitvi kaznivega dejanja, saj sta bila na njem najdena dva videoposnetka in fotografije tujcev. Nima pa izpodbijana sodba nobenih razlogov o tem, da je ukrep nujen in sorazmeren, saj obstoji nevarnost ponovne enakovrstne uporabe predmeta, torej nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj, kar je glede na določbo drugega odstavka 70. člena KZ-1 tudi izhodiščni namen izrekanja tega varnostnega ukrepa. Da za izrek varnostnega ukrepa odvzema predmetov ne zadošča zgolj ugotovitev uporabe predmeta pri kaznivem dejanju, izhaja iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, ki je v svojih odločbah v zvezi s tem sledilo merilom, ki jim morajo sodišča slediti ob odločanju o fakultativnem odvzemu predmetov in so bila že vzpostavljena v ustavno-sodni presoji. Tako je vedno potrebno presoditi preventivni učinek odvzema, kot tudi sorazmernost in nujnost ukrepa. Glede na pojasnjeno je bilo potrebno sodbo v odločbi o odvzemu predmetov razveljaviti in vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

14.V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ponovno odločiti o tem, ali so podani pogoji za odvzem telefona po prvem odstavku 73. člena KZ-1. Pri tem bo moralo svojo odločitev ustrezno obrazložiti na način, kot je pojasnjeno v prejšnji točki obrazložitve te odločbe.

15.Glede na povedano je sodišče druge stopnje pritožbi državne tožilke delno ugodilo in zvišalo kazni zapora obema obtožencema, ter po uradni dolžnosti v odločbah o krivdi in kazenski sankcijah izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te odločbe. Prav tako je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti v odločbi o varnostnem ukrepu odvzema predmetov obtoženi A. A. razveljavilo in v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker pritožbeno sodišče drugih kršitev kazenskega zakona v škodo obtožencev ni ugotovilo (383. člen ZKP), je v preostalem pritožbo državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih in nerazveljavljenih delih sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Zveza:

1Neža Kogovšek Šalamon, Tatjana Bobnar in Peter Skerbiš, Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika, Ur. list RS, Ljubljana, 2019, tretja knjiga, stran 486.

2Sodba VS RS I Ips 51288/2018 z dne 18. 9. 2019.

3Dr. Miha Šepec, Kazenski zakonik z novelo KZ-1, Uvodna pojasnila, GV Založba, Ljubljana, 2022, stran 80.

4Sodba VS RS I Ips 57562/2020 z dne 8. 9. 2022.

5Sodba VS RS I Ips 43513/2022 z dne 13. 6. 2024

6Sodbe VS RS Ips 46273/2022 z dne 14. 98. 2023, I Ips 53470/2020 z dne 7. 4. 2022 in I Ips 41298/2018 z dne 22. 12. 2022.

7Odločbi Ustavnega sodišča U-I-186/09-21, Up-878/09-26 z dne 28. 9.2011 ter Up-431/17-14 z dne 18. 9. 2017.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.