Jedro

To, da se obdolženca nahajata na predčasnem prestajanju kazni zapora, ni ovira, da, višje sodišče ne bi ravnalo po tretjem odstavku 394. člena. in sedmem odstavku 392. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki sicer ob različnih pravnih položajih zapovedujeta vsebinsko enak preizkus razlogov za pripor. Prej nasprotno, saj je ravno pripor edina možna podlaga za predčasno prestajanje kazni zapora, pa je zato navedeni preizkus pripornih razlogov po višjem sodišču toliko bolj umesten.

Izrek

Pritožbi zagovornikov obdolžene A. A. in obdolženega B. B. se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

1.Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom VI Kp 30639/2024 z dne 8. 1. 2025 po preizkusu iz tretjega odstavka 394. člena in sedmega odstavka 392. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ugotovilo, da je pri obdolženi A. A. in obdolženemu B. B. še vedno podan priporni razlog begosumnosti iz 1. točke 1. odstavka 201. člena ZKP.

2.Zoper sklep sta se pritožila zagovornika obdolžencev. Zagovornik obdolžene A. A. se je pritožil zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da Vrhovno sodišče napadeni sklep odpravi ali da ga razveljavi. Zagovornik obdolženega B. B. se je pritožil zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi kršitev 2. 19., 20., 22. ter 25. člena Ustave R Slovenije (v nadaljevanju Ustava), kakor tudi zaradi kršitev 5. in 14. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da sklep spremeni in pripor odpravi ali da ga razveljavi.

3.Pritožbi nista utemeljeni.

4.Vrhovno sodišče je najprej ugotovilo, da sta pritožbi, kljub razliki v številu uveljavljenih izpodbojnih razlogov ter različnemu slogovnemu pristopu pri njuni sestavi, praktično enaki. Oba pritožnika namreč navajata, da niso izpolnjeni pogoji (predpostavke) za odločanje o obstoju pripornih razlogov, saj se obdolženca že nahajata na prestajanju kazni zapora. Tega odločilnega dejstva višje sodišče po pritožbeni obrazložitvi zagovornika B. B. sploh ni ugotavljalo, niti ga je v razlogih sklepa omenjalo. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP pa je po obeh pritožbenih obrazložitvah podana še zato, ker se višje sodišče v razlogih sklepa sklicuje na napačno pravno podlago, s čimer sta obdolženca kot tujca onemogočena v pravici do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Končno, po zagovorniku obdolženega B. B., ta ni begosumen, saj se že nahaja na prestajanju kazni zapora, ki ga podaljšanje pripora po nepotrebnem omejuje.

5.To, da se obdolženca nahajata na predčasnem prestajanju kazni zapora, ni ovira, da, višje sodišče ne bi ravnalo po tretjem odstavku 394. člena. in sedmem odstavku 392. člena. ZKP, ki sicer ob različnih pravnih položajih zapovedujeta vsebinsko enak preizkus razlogov za pripor. Prej nasprotno, saj je ravno pripor edina možna podlaga za predčasno prestajanje kazni zapora (sklep VSRS I Kp 1961/2015 z dne 24. 8. 2018), pa je zato navedeni preizkus pripornih razlogov po višjem sodišču toliko bolj umesten. Posredno zatrjevana nepravilna uporaba tretjega odstavka 394. člena in sedmega odstavka 392. člena ZKP v obeh pritožbenih obrazložitvah je tako neutemeljena, kot so v tej zvezi neutemeljena zatrjevanja zagovornika obdolženega B. B. v smeri bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 378. člena ZKP. Predmet odločitve višjega sodišča je bila namreč ugotovitev o obstoju begosumnosti in ne morebiti, ali je o tem predmetu, glede na obdolženčevo predčasno prestajanja kazni zapora sploh mogoče odločiti. Bistvene kršitve določb kazenskega postopka. iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter iz te izpeljane kršitve 25. člena Ustave, ni niti v primeru grajanega sklicevanja višjega sodišča na tretji odstavek 94. člena ZKP. Gre namreč za očitno pomoto v številki zakonske določbe, ki na razumljivost razlogov v 2. točki obrazložitve sklepa ni imela nobenega vpliva.

6.Po obrazloženem je predmet odločitve višjega sodišča ugotovitev o obstoju begosumnosti, zaradi katere je bil pred tem zoper oba obdolženca pripor odrejen in podaljšan, predčasno prestajanje kazni zapora ni dejstvo, ki bi ga višje sodišče moralo posebej ugotavljati. Prav tako ni dejstvo, ki bi lahko kot eventualno novo dejstvo, to ugotovitev višjega sodišča kakorkoli spreminjalo. Že zaradi obrazloženega odvisnega razmerja s priporom, brez katerega predčasno prestajanje kazni zapora ni možno, pa zato niti na navedeno ugotovitev višjega sodišča ne more imeti povratnega vpliva.

7.Preostala navedba zagovornika obdolženega B. B. o nesorazmernosti podaljšanega pripora in njegovem negativnem vplivu na način predčasnega prestajanja kazni zapora ni v zvezi z nekajkrat navedenim predmetom odločitve, medtem ko zatrjevana povezava med uveljavljenimi izpodbojnimi razlogi po 1. in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP ter kršitvami 2., 19., 20. in 22. člena Ustave ter 5. in 6. člena EKČP, v pritožbi ni obrazložena in je Vrhovno sodišče v tem delu ni preizkušalo.

8.Glede na ugotovljeno, Vrhovno sodišče pritožbenim predlogom ni sledilo, temveč je neutemeljeni pritožbi zagovornikov obdolžene A. A. in obdolženega B. B. po tretjem odstavku 402. člena ZKP zavrnilo.

Zveza:

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 361, 361/7, 392, 392/7, 394, 394/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.