Jedro

Pritožbeno sodišče se je glede obstoja in višine škode zaradi manjvrednosti nepremičnine v celoti pridružilo razlogom sodišča prve stopnje, ki pa glede sklepčnosti tožbe v tem delu nima nobenih konkretnih razlogov. Standard obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje je res nižji od standarda, uveljavljenega za odločbe sodišča prve stopnje, vendar to velja le takrat, ko se pritožbeno sodišče pridruži že sicer jasnim in dovolj izčrpnimi razlogom sodišča prve stopnje. Ker v zvezi s sklepčnostjo tožbe sodba sodišča prve stopnje nima konkretnih razlogov, odgovora na gornji vprašanji vodita do zaključka, da je pritožbeno sodišče z neodzivom na ta del pritožbenih navedb poseglo v revidentkino pravico do izjave in zagrešilo bistveno kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v delu, s katerim je pravnomočno ugodilo tožbenemu zahtevku v višini 2.878,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 7. 2007 dalje (del II. točke izreka sodbe sodišča druge stopnje), in glede pravdnih stroškov (III. in IV. točka izreka sodbe sodišča druge stopnje) razveljavi ter se v tem obsegu zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnika sta s tožbo zahtevala plačilo odškodnine za škodo, nastalo na njuni nepremičnini zaradi gradbenih del, ki so bila po naročilu toženke opravljena na sosednjih nepremičninah. Sodišče prve stopnje je zahtevku delno ugodilo in toženki naložilo nerazdelno plačilo 22.792,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 7. 2007 dalje do plačila, sklicujoč se na določbo 187. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).(1) Sodišče druge stopnje je toženkini pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v obsodilnem delu razveljavilo za znesek v višini 650,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestim od 3. 7. 2007 dalje do dne plačila (stroški preselitve za čas sanacije), sicer pa je njeno pritožbo zoper obsodilni del zavrnilo in glede zneska odškodnine v višini 22.142,45 EUR potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pravnomočno prisojena odškodnina predstavlja seštevek škode zaradi stroškov sanacije objekta v višini 19.264,45 EUR in zaradi njegove manjvrednosti v višini 2.878,00 EUR.

2. Vrhovno sodišče je na predlog toženke s sklepom II DoR 375/2013 z dne 29. 5. 2014 dopustilo revizije glede pravnih vprašanj: 1.) ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo glede teka zakonskih zamudnih obresti za škodo zaradi manjvrednosti objekta, katere višina je bila ugotovljena šele tekom pravdnega postopka z izvedenskim mnenjem z dne 14. 6. 2012, pri čemer je izvedenec višino te škode ocenil po tržnih cenah na dan izdelave izvedenskega mnenja, 2.) ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in pravilo o trditvenem bremenu glede odločitve o povrnitvi škode zaradi manjvrednosti objekta, in 3.) ali je sodišče druge stopnje s tem, ko je pritrdilo sodbi sodišča prve stopnje in na pritožbene očitke glede (neutemeljeno) priznane odškodnine za manjvrednost nepremičnin ni konkretno odgovorilo, storilo kršitev iz 8. oziroma 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), oziroma ali sodba sodišča druge stopnje ustreza zahtevam po obrazloženi sodni odločbi.

3. Toženka v reviziji zoper sodbo sodišča druge stopnje napada zaključek, da so zakonske zamudne obresti pričele že z dnem vložitve tožbe. Opozarja, da je bila višina škode določena po cenah na dan izdaje sodne odločbe (drugi odstavek 168. člena Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju OZ), zato ni mogla pasti v zamudo že ob vložitvi tožbe, pač pa šele od dneva, ko je bila znana višina škode, torej od dneva izdelave izvedenskega mnenja. Nadaljevala je, da tožnika razen golega zahtevka nista podala konkretnih trditev glede obstoja in višine škode zaradi manjvrednosti objekta. Odškodnina za škodo zaradi manjvrednosti objekta je poleg tega po njenem stališču utemeljena le, če s popravilom ni mogoče vzpostaviti prejšnjega stanja. Toženka poudarja, da tožnika dejstev v tej smeri prav tako nista zatrjevala.

4. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena tožnikoma in stranskima intervenientoma, ki na revizijo niso odgovorili.

5. Revizija je utemeljena.

6. Dejansko stanje, ugotovljeno pred sodiščema nižjih stopenj, in na katerega je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), je naslednje: - Toženka je bila po gradbeni pogodbi št. 1 z dne 27. 8. 2004 naročnica gradbenih del, ki jih je izvajala družba A., d. o. o. Kot podizvajalec je dela opravljala družba B., d. o. o. - Na nepremičnini tožnikov je zaradi izvajanja gradbenih del nastala škoda, in sicer zaradi stroškov, potrebnih za sanacijo poškodb, v višini 19.264,45 EUR ter zaradi manjvrednosti objekta v višini 2.878,00 EUR.

7. Po določbi drugega odstavka 371. člena ZPP lahko revizijsko sodišče v primeru dopuščene revizije izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Dopuščena revizija je v konkretnem primeru omejena na preizkus obstoja procesnih kršitev in pravilnosti materialnopravnih zaključkov o zadostni trditveni podlagi glede pravnomočne odločitve o odškodnini za premoženjsko škodo zaradi manjvrednosti objekta tožnikov v višini 2.878,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 7. 2007 dalje. Do revizijskih trditev, ki se nanašajo na preostali del pravnomočne odločitve, se Vrhovno sodišče zato ne bo opredeljevalo.

8. Revizijski razlogi v okviru dopuščenih pravnih vprašanj primarno zahtevajo opredelitev do obstoja uveljavljanih procesnih kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, ko odločbe zaradi napak v izreku ali obrazložitvi objektivno ni mogoče preizkusiti.(2) Zgoraj opisana procesna kršitev ne zajema primerov, ko se sodišče ne odzove v zadostni meri na dejanske trditve in pravna naziranja strank. Pri takšnem postopanju gre lahko za kršitev strankine pravice do izjave iz 5. člena ZPP in s tem absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma 22. člena Ustave Republike Slovenije (URS). Strankina pravica do izjave pa ni absolutna, saj sodišču ne nalaga opredelitve do navedb, ki so pravno nepomembne ali očitno neutemeljene.(3)

9. Toženka ni zmogla bremena obrazloženega grajanja procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kar revizijskemu sodišču preprečuje presojo njenega morebitnega obstoja. Vsebinsko je revidentka obrazloženo uveljavljala poseg v njeno pravico do izjave, konkretneje, spregled njene pritožbene navedbe, da je trditvena podlaga glede obstoja in višine škode zaradi manjvrednosti objekta tako pomanjkljiva, da onemogoča odločanje o utemeljenosti tega dela zahtevka. Drugače rečeno, po njenih trditvah postavljena trditvena podlaga glede tega dela zahtevka ne vodi do njegove utemeljenosti, s čimer zatrjuje nesklepčnost tožbe.(4)

10. Vrhovno sodišče se mora torej opredeliti do vprašanj, 1.) ali se je pritožbeno sodišče opredelilo do pritožbenega izpodbijanja nesklepčnosti tožbe v zvezi z obstojem in višino škode zaradi manjvrednosti objekta, 2.) ter ali so omenjene trditve tako pomembne, da bi nanje zaradi varstva toženkine pravice do izjave moralo odgovoriti. Iz zgoraj prikazanih značilnosti sklepčnosti tožbe izhaja, da gre pri tej presoji za uporabo materialnega prava. Morebitna utemeljenost pritožbenega izpodbijanja sklepčnosti tožbe(5) lahko usodno vpliva na utemeljenost tožbenega zahtevka. Z vidika uporabe materialnega prava je omenjena pritožbena trditev, zlasti zato, ker pritožbeno sodišče na njegovo pravilno uporabo pazi po uradni dolžnosti, posledično tako pomembna, da mora imeti zaradi varstva strankine pravice do izjave ustrezen odziv v razlogih pritožbenega sodišča. Pritožbeno sodišče se je glede obstoja in višine škode zaradi manjvrednosti nepremičnine v celoti pridružilo razlogom sodišča prve stopnje,(6) ki pa glede sklepčnosti tožbe v tem delu nima nobenih konkretnih razlogov. Standard obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje je res nižji od standarda, uveljavljenega za odločbe sodišča prve stopnje, vendar to velja le takrat, ko se pritožbeno sodišče pridruži že sicer jasnim in dovolj izčrpnimi razlogom sodišča prve stopnje.(7) Ker v zvezi s sklepčnostjo tožbe sodba sodišča prva stopnje nima konkretnih razlogov, odgovora na gornji vprašanji vodita do zaključka, da je pritožbeno sodišče z neodzivom na ta del pritožbenih navedb poseglo v revidentkino pravico do izjave in zagrešilo bistveno kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Navedena postopkovna kršitev revizijskemu sodišču na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP narekuje razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje glede pravnomočne odločitve o odškodnini za škodo za manjvrednost objekta in glede pravdnih stroškov ter v tem obsegu vrnitev zadeve temu sodišču v novo sojenje. Opredelitev do drugih dveh dopuščenih vprašanj iz nanizanih razlogov ni bila potrebna.

12. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Naročitelj in izvajalec del na nepremičnini odgovarjata solidarno tretjemu za škodo, ki sta mu jo povzročila v zvezi z izvajanjem teh del (187. člen OZ).

Op. št. (2): Zobec, J.: Pravdni postopek s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2009, 3. knjiga, stran 306 in naslednje.

Op. št. (3): Zobec, J.: navedeno delo, stran 287 in naslednje ter stran 306 in naslednje.

Op. št. (4): Odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 181/2014 (8. točka obrazložitve), II Ips 109/2014 (10. točka obrazložitve), II Ips 78/2014 (7. točka obrazložitve).

Op. št. (5): Primerjaj 6. in 7. stran pritožbe.

Op. št. (6): Primerjaj 9. točko obrazložitve odločbe sodišča druge stopnje.

Op. št. (7): Odločba Vrhovnega sodišča II Ips 143/2014 in tam citirana sodna praksa.