Jedro

Ob ugotovitvi, da tožena stranka ni ravnala protipravno, ko je ob izdaji odločbe o napredovanju v plačne razrede tožnico razporedila v nižjo tarifno skupino (kar je bilo skladno s tedaj veljavno zakonodajo), ni podana njena odškodninska odgovornost, četudi tožnice o njenih pravicah in o spremembi zakonodaje ni zadostno obveščala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek za plačilo odškodnine za materialno škodo v višini 5.424,80 EUR in za nematerialno škodo v višini 7.093,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe, to je od 28. 12. 2006, kakor tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka (1. točka izreka). Tožnici je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v višini 428,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči 16. dan od prejema te sodbe do plačila (2. točka izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnica pritožuje iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo tožničin predlog za zaslišanje prič H.M., J.M. in V.Š., saj bi te lahko izpovedale, ali so bili zaposleni pri toženi stranki seznanjeni z novitetami zakonodaje na področju plač oziroma z načinom določanja plač, ali pa so bili s tem seznanjeni le nekateri, drugi pa ne in ali je morda mogoče pripisati krivdi posameznika, da eventualno ni bil seznanjen s takratnimi novostmi. Odgovor na ta vprašanja bi sodišču prve stopnje lahko dal trdnejšo oporo glede odločitve o temelju tožničinega zahtevka. Odgovori na navedena vprašanja bi sodišču prve stopnje lahko služili kot podlaga za obrazložitev odločilnih dejstev. Ta obrazložitev pa je zaradi zavrnitve dokaznega predloga izostala, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04, 52/07). Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana, ker izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Ta odločilna dejstva pa naj bi bila tista, o katerih bi lahko izpovedale priče H.M., J.M. in V.Š.. Te naj bi izpovedale o tem, ali so bili zaposleni seznanjeni s tem, kaj prinaša nova zakonodaja na področju plač in kako se plače določajo. Vendar pa navedena vprašanja ne morejo biti odločilna dejstva v sporu zaradi plačila gmotne in negmotne škode, ki naj bi jo tožnici povzročila ravnateljica tožene stranke s protipravnim ravnanjem. Protipravno ravnanje naj bi bilo v tem, da je bila tožnici v odločbah o napredovanju priznana le V. stopnja strokovne izobrazbe, ne pa VI. stopnja, kar bi jo uvrstilo v višji plačilni razred. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni ravnala protipravno, ko ob izdaji odločbe o napredovanju v plačilne razrede z dne 19. 3. 1997 tožnici ni več priznala VI. stopnje izobrazbe, temveč je tožnico razvrstila v V. tarifno skupino in V. plačilni razred s količnikom 4,10, niti ne more biti odločilno dejstvo, na kakšen način so bili delavci obveščeni o spremembi zakonodaje. Celo v primeru, če bi držale tožničine navedbe o tem, da delavci niso bili ustrezno obveščeni o spremenjeni zakonodaji, to še vedno ne bi pomenilo, da je tožena stranka pri razvrstitvi tožnice v V. tarifno skupino ravnala protipravno. Zgolj pomanjkljivo obveščanje delavcev ne pomeni protipravnega ravnanja, zaradi katerega bi bili delavci kar upravičeni do razlike med plačo, ki jim je obračunana na podlagi dokončnih odločb in plačo, ki jim po njihovem mnenju gre.

Odškodninska odgovornost je lahko podana le, če so podani vsi štirje elementi civilnega delikta, torej tudi protipravnost ravnanja oškodovalca. Ob ugotovitvi, da je bila odločba o napredovanju v plačilne razrede v skladu s takrat veljavno zakonodajo, kar je potrdilo tudi Ministrstvo za ... s potrdilom z dne 20. 2. 1997, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni osnove za vtoževano negmotno škodo in tudi ne za materialno škodo zaradi razlike v plači na podlagi citirane odločbe oziroma aneksa k pogodbi o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s stališčem sodišča prve stopnje v zvezi z očitkom tožnice, da je tožena stranka ni zadostno obveščala o njenih pravicah in da ji ni omogočila, da bi lahko preverila pravilnost odločitev tožene stranke. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da že sama odločba o napredovanju v plačilne razrede vsebuje zadostne informacije, to je pravno podlago za njeno izdajo in da bi tožnica na tej podlagi lahko sama preverila pravilnost oziroma zakonitost odločbe o napredovanju. Sicer pa se prepričanje tožnice o domnevni kršitvah ravnateljice opira na mnenje Komisije za statutarna vprašanja in pritožbe pri Sindikatu ... V tem mnenju se je sindikat branil očitkov tožnice in zavzel stališče, da tožnica ni bila oškodovana zaradi opustitve sindikalne zaupnice, temveč zaradi kršitev ravnateljice, ki tožnice ni ustrezno opozorila na posledice, ki jih je za tožnico prinesla spremenjena zakonodaja. Seveda takšno mnenje sindikata, ki je želel potolažiti nezadovoljno tožnico, ne dokazuje, da bi tožena stranka v resnici ravnala protipravno in da bi tožnici zaradi takšnega ravnanja nastala škoda. Celo več, v mnenju je sindikat zavzel stališče, da na spremembe, ki jih je za tožnico prinesla sprememba zakonodaje v letu 1996, vpliva niso imele ne sindikalna zaupnica in ne ravnateljica zavoda, saj je zakonodajo napisalo Ministrstvo za ..., sprejel pa jo je Državni zbor.

Zgolj zato, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem prič H.M., J.M. in V.Š, dejansko stanje ni ostalo nepopolno ugotovljeno, saj okoliščine, o katerih naj bi te priče izpovedale, ne morejo biti odločilna dejstva v tem sporu, kakor je to že razloženo zgoraj. Sicer pa je tožnica izvedbo dokaza z zaslišanjem teh prič predlagala šele na naroku za glavno obravnavo 22. 5. 2008, potem ko sta pred tem že bila opravljena poravnalni in prvi narok v tem sporu, ne da bi pri tem navajala, da tega dokaza brez svoje krivde ni mogla predlagati že prej. Navedeno pomeni, da je tožnica s tem dokaznim predlogom prekludirana (prvi odstavek 286. člena ZPP), zato ga je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo.

Tožnica pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava niti ne uveljavlja. Sodišče prve stopnje je ob ugotovitvi, da toženi stranki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja v zvezi s škodo, ki naj bi jo tožnica utrpela, pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožničin zahtevek zavrnilo. Obveznost povrniti škodo je namreč podana le, če so podani vsi štirje pogoji odškodninskega delikta, to je, da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja, da je škoda sploh nastala, da obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem ter da obstaja odgovornost na strani povzročitelja škode. Ravnanje tožene stranke ob uvrstitvi tožnice v V. tarifno skupino ni bilo nedopustno, zato ni bil podan že prvi element odškodninskega delikta, kakor ga določa 131. člen Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001) oziroma prvega odstavka 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.