Jedro

Ker dokazna ocena ne temelji samo na tem, koliko prič je kaj izpovedalo, ni videti potrebe, da bi sodišče v primeru, ko stranka za dokazovanje istih dejstev predlaga veliko število prič, zaslišalo prav vse priče.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 511,52 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da so toženke dolžne opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico tožeče stranke na nepremičnini parc. št. ... k. o. X, v naravi vrt v izmeri 97 m2, predvsem pa opustiti uporabo nepremičnine za prehod do svoje hiše na način, da imajo pešpot, ki je tlakovana z betonskimi ploščami, da na nepremičnini tožnikov urejajo vrt oziroma da na parceli čistijo in kosijo travo same ali po njihovem nalogu druga oseba, in se vzdržati vsakršnega nadaljnjega vznemirjanja oziroma poseganja v lastninsko pravico tožeče stranke; zavrnilo je tudi zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka. Ugodilo pa je tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi: ugotovilo je, da so toženke solastnice nepremičnine parc. št. ... k. o. X, vsaka do deleža 1/3. Posledično je tožeči stranki naložilo v plačilo 969,48 EUR pravdnih stroškov tožene stranke.

2. Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnika) v pritožbi uveljavljata vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagata, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku po tožbi, tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi pa zavrne in toženkam naloži plačilo celotnih stroškov postopka; podrejeno pa naj sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Poudarjata, da sta sporno parcelo kupila v letu 1992 in jo od takrat naprej ves čas uporabljata za sajenje zelenjave. V letu 2010, ko je bil izveden mejni ugotovitveni postopek, med pravdnima strankama ni bilo sporno, kje poteka meja in čigave so nepremičnine. Izdana je bila odločba v upravnem postopku, iz katere je jasno razvidno, da je parc. št. ... k. o. X njuna. Toženke vrta na parceli ... niso nikoli obdelovale. Sodišče ni zaslišalo nekaterih predlaganih prič. Zaslišanje A. A. in B. B. ter C. C. bi bilo nujno iz razloga, ker je zaključilo, da naj bi obe stranki pritiskali na priče, o čemer bi se moralo sodišče prepričati z neposrednim zaslišanjem. Odvetnik D. D. ki je njiju zastopal v motenjski pravdi, je v tej pravdi nekaj časa zastopal toženke, toženke je kot upnice zastopal tudi v izvršilnem postopku, ki je tekel glede izpolnitve obveznosti po izdanem sklepu o motilnem dejanju. To predstavlja kršitev odvetniškega kodeksa. Odvetnik D. D. je v imenu toženke E. E. in njenega moža F. F. priči A. A. poslal dopis, v katerem zahteva, naj prekliče pisno izjavo, ki jo je podala v tem postopku. S tem je ponovno kršil odvetniški kodeks. Zato bi se od sodišča pričakovalo, da bi zaslišalo vse tri priče in se prepričalo, kdo in kdaj je izvajal pritisk na priče. Izpovedi prič, ki jih je predlagala tožena stranka, so vprašljive. Sodišče je tako zagrešilo bistveno kršitev pravdnega postopka. Pri oceni dokazov je treba izhajati iz metodološkega napotka iz 8. člena ZPP, kar pa sodišče prve stopnje ni storilo. Pomanjkljivo in izrazito v korist tožene stranke je povzelo izpovedi zaslišanih prič, njima pa nič ni verjelo. S tem jima je bila kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Priča G. G. je jasno izpovedala, da je tožnikoma ob prodaji pokazala mejo, ki je bila na spodnji škarpi in da je bil ob tem prisoten tudi pravni prednik toženk H. H. Izpovedala je tudi, da ji je toženka E. E. grozila, pa sodišče v zvezi s tem nima nobenih zaključkov. Ob upoštevanju izpovedbe G. G. in dejstva, da sta tožnika od nakupa dalje predmetno zemljišče nemoteno uporabljala, bi moralo sodišče prve stopnje zaključiti, da sta bila v dobri veri. Tako bi moralo zaključiti tudi, ker je I. I. izpovedal, da mu je pokojni H. H. ob priliki obiska leta 1993 rekel, da soseda obdeluje svoj vrt, saj ga je ona kupila. Zaključki sodišča so enostranski in pristranski glede dela izpovedi, glede preostanka izpovedi pa se ni izreklo. Tožnika in priče I. I., J. J., K. K. in L. L. so jasno izpovedali, da sta sporno zemljišče obdelovala tožnika. Delno je to potrdil tudi M. M. V celoti je sodišče prezrlo izjavo N. N. da sta predmetno zemljišče od leta 1992 uporabljala tožnika. Dejstvo je, da parcela ... ni bila predmet dedovanja po pravnih prednikih toženk. Iz odločbe o ureditvi meje izhaja, da so toženke soglašale z mejo med parcelami pravdnih strank, tožbo pa so vložile šele 5 let po zaključku mejnega postopka. Leta 1989 je bil opravljen ogled nepremičnin in tedaj bi G. G. gotovo opazila, če bi sporno zemljišče res uporabljali toženci. Tako je jasno, da je ob prodaji nepremičnin tožnikoma pokazala tudi sporno zemljišče, kot je izpovedala na zaslišanju. Izpoved priče O. O. je sodišče povzelo enostransko, in sicer le v delu, ki je v škodo tožnikom. Verodostojnosti priče ni kritično ocenilo, saj ni upoštevalo, da so mu pogodbo dale toženke. Ker sta tožnika v pravnem prometu ravnala pošteno in ker sta se zanesla na podatke o pravicah, ki so vpisane v zemljiški knjigi, ne smeta trpeti škodljivih posledic (drugi odstavek 44. člena in 10. člen Stvarnopravnega zakonika – SPZ). Sklicujeta se na odločbo II Ips 605/2005. Za priposestvovanje se zahteva dejanska oblast nad stvarjo in zavest o lastništvu nepremičnine. Posestnik mora biti prepričan, da je stvar njegova in to tudi, ko z neko povprečno skrbnostjo razmisli o vseh okoliščinah. V obravnavanem primeru pa ni bilo tako, saj je pravni prednik toženk opustil običajno potrebno skrbnost. To izhaja iz izpovedbe I. I., da mu je pokojni H. H. rekel, da soseda (tožnica) obdeluje svoj vrt, saj ga je ona kupila. Ker je nepravilen zaključek sodišča glede nasprotne tožbe, je nepravilna tudi odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za vznemirjanje lastninske pravice in posledično odločitev o stroških postopka.

3. Toženke so na pritožbo odgovorile. Menijo, da ni utemeljena, saj ne navaja nič relevantnega in zavestno zamolči nesporna dejstva in ugotovitve sodišča, ki so razvidne iz listinskih dokazov. Nesporno je, da je bila v letu 1978 postavljena betonska škarpa, ki je stala do začetka leta 2011, ko sta tožnika predmetno zemljišče nezakonito vzela v posest. Pričanja, ki jih je sodišče navedlo v obrazložitvi, v celoti potrjujejo listinski dokazi. Opozarjajo na razlike v izpovedbah tožnikov v tem postopku in v postopku zaradi motenja posesti in na razlike v izpovedbi G. G. v obeh postopkih. Večkrat poudarjajo, da tožnika že s samim tožbenim zahtevkom v tem postopku negirata sama sebe: če bi imela v posesti sporno nepremičnino ves čas od nakupa dalje, se postavlja utemeljeno vprašanje, zakaj sta sploh vložila tožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Glede na podano trditveno in dokazno podlago je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo za razsojo relevantna dejstva ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, da so toženke na podlagi priposestvovanja po 28. členu Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) lastnice nepremičnine parc. št. ... k. o. X in je zahtevek tožnikov za prepoved vznemirjanj njune lastninske pravice na tej nepremičnini neutemeljen. Svojo odločitev je utemeljilo z jasnimi, popolnimi in v celoti pravilnimi razlogi, zato se pritožbeno sodišče sklicuje nanje in bo v nadaljevanju le odgovorilo na bistvene pritožbene poudarke (prvi odstavek 360. člena ZPP).

6. Priči B. B. in C. C. sta podala pisni izjavi po 236a. členu ZPP, ko pa ju je sodišče povabilo na zaslišanje, sta poslala opravičilo s pojasnili zakaj ne bosta pričala: da jima posestno in lastniško stanje nepremičnine parc. št. ... ni poznano, svojo pisno izjavo pa sta podala na insistiranje tožnikov, vendar izjavo v izogib postopkom zaradi krivega pričanja preklicujeta in bosta iz tega razloga tudi odklonila pričanje. Sodišče prve stopnje je na podlagi procesnega gradiva, ki ga je imelo na voljo, pravilno ugotovilo, da sta obe stranki v določeni meri „pritiskali“ na priče. Glede na to ugotovitev in izjavo B. B. in C. C., da jima v resnici za razsojo relevantne okoliščine niso znane (posestno in lastniško stanje parcele) in da bosta odklonila pričanje, sodišče prve stopnje utemeljeno ni vztrajalo pri njunem zaslišanju. Vabljenje priče, ki prizna, da je podala neresnično pisno izjavo in ji v resnici za razsojo relevantne zadeve niso poznane, bi bilo v nasprotju z načelom ekonomičnosti in pospešitve postopka iz 11. člena ZPP.

7. V nasprotju z načelom ekonomičnosti in pospešitve postopka bi bilo tudi zaslišanje velikega števila prič o istem dejstvu. Ker dokazna ocena ne temelji samo na tem, koliko prič je kaj izpovedalo, ni videti potrebe, da bi sodišče v primeru, ko stranka za dokazovanje istih dejstev predlaga veliko število prič, zaslišalo prav vse priče. Trditev tožnikov, da sta uporabljala sporno nepremičnino, je potrdilo pet z njune strani predlaganih in nato zaslišanih prič. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da s strani tožnikov predlagane priče zatrjujejo, da sta parcelo uporabljala tožnika. Vendar pa navedb tožeče stranke kljub temu ni štelo za dokazane, ker so prevagali drugi dokazi. V okoliščinah konkretnega primera torej s tem, ko ni zaslišalo vseh prič, ki naj bi potrdile trditve tožeče stranke, ni zagrešilo procesne kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Zakaj bi moralo sodišče zaslišati P. P., pritožba ne konkretizira - ne pojasni o katerem pravnorelevantnem dejstvu naj bi priča izpovedovala. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe, ga sodišče ni zaslišalo, ker iz njegove pisne izjave izhaja, da bi lahko pričal le o dejstvih, ki za odločitev niso relevantna (da je pripeljal drva v letu 2011). Če sodišče na podlagi pisne izjave predlagane priče ugotovi, da o odločilnih dejstvih ne more izpovedovati, predlog za zaslišanje priče zavrne (sedmi odstavek 236a. člena ZPP). Odločitev o zavrnitvi dokaza z zaslišanjem priče P. P. je torej pravilna.

9. Kršitev kodeksa odvetniške etike ni stvar tega postopka, zato se sodišču prve stopnje o tem ni bilo treba izrekati. Da sta obe stranki vsaj skušali vplivati na priče, pa je sodišče prve stopnje ugotovilo in to upoštevalo pri dokazni oceni. S sklicevanjem na dejstvo, da je odvetnik D. D. enkrat v postopkih, ki med pravdnima strankama tečejo v zvezi s parc. št. ..., zastopal eno drugič pa drugo stranko, pritožnika pravilnosti zaključkov prvostopenjskega sodišča ne omajeta. Pa tudi nobena procesna kršitev zaradi tega ni podana.

10. Dokazna ocena v izpodbijani sodbi je narejena skladno z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP. Izpovedbe prič je sodišče kritično ocenilo, saj je upoštevalo, da sta pravdni stranki očitno bili v kontaktih s pričami in „pritiskali“ nanje. Zato je pravilno večji poudarek dalo drugim dokazom, predvsem fotografijam v spisu in pričanjem prič ter izpovedbam strank v predhodnem postopku zaradi motenja posesti. V motenjskem sporu namreč vpliva na priče še ni bilo (vsaj ugotovljen ni). Glede na te okoliščine konkretnega primera višje sodišče pritrjuje odločitvi prvostopenjskega sodišča, da odločbe ni oprlo na pisni izjavi prič Š. Š. in A. A. Ker na njuni pisni izjavi ni oprlo sodbe, tudi njuno zaslišanje ni bilo potrebno. Sicer pa so o istih dejstvih kot navedeni priči bile zaslišane naslednje, s strani tožeče stranke predlagane priče: G. G., I. I., K. K., J. J. in L. L. Sodišče prve stopnje je njihovo pričanje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pravilno ocenilo za neverodostojno. G. G. je tožnikom prodala hišo z vrtom in z izpovedbo dejansko ščiti tudi sebe. J. J., K. K. in L. L. so prijatelji od tožnikov in so k njim hodili le na obisk, torej so jim zadeve itak lahko poznane le od takrat, ko sta tožnika kupila hišo. I. I. pa sicer ni prijatelj le od tožnikov, vendar mu sodišče ne more pokloniti vere, saj njegova izpovedba o tem, da je H. H. rekel, da so parcelo kupili tožniki, ni logična iz razlogov, obrazloženih v točki 34 izpodbijane sodbe.

11. Priče, ki živijo v Š. (ne pa le prihajajo na obisk) že ves čas in so sigurno bolj seznanjene s tem, kdo in kdaj je uporabljal zemljišče v vasi, izpovedb prijateljev tožnikov niso potrdile. Ker toženke že vrsto let ne živijo v vasi, verjetno te priče – domačini nimajo posebnega interesa pričati v njihovo korist. In te priče niso potrdile izpovedb tožnikov in prič, ki so prijatelji tožnikov. Da bi trditve tožnikov o obdelovanju sporne parcele od leta 1992 dalje potrdil kot priča zaslišani M. M. iz njegovega zaslišanja ne izhaja. Jasno in večkrat je povedal, da so to obdelovali H. dokler je bila H. živa, potem se je pa zaraslo in je on kosil, tožniki pa ta del obdelujejo odkar so postavili ograjo. N. N. sodišče ni zaslišalo, ker je predložila zdravniško potrdilo, da ni zmožna za zaslišanje, njene pisne izjave pa tudi ni prezrlo, kot trdi pritožba, pač pa je ni upoštevalo. Zakaj ne je obrazložilo v točki 8 izpodbijane sodbe. Odločilo se je pravilno, saj pisne izjave oziroma nejasnosti v njej ni moglo preveriti z njenim neposrednim zaslišanjem.

12. Kot že rečeno je sodišče upoštevalo, da sta obe stranki „v določeni meri pritiskali na priče“ in je očitek, da sodišče v zvezi s trditvami o vplivanju na G. G. ni podalo nobenih zaključkov, protispisen. Izpovedba geodeta O. O. je bila jasna in prepričljiva, priča ni prijatelj ali kako drugače povezan z nobeno stranko, v kontakt z njimi je prišel poslovno. Da so odmero naročile toženke in geodetu v zvezi s tem izročile dokumentacijo, ki so jo imele, verodostojnosti priče ne omaje.

13. Obrazložitev prvostopenjskega sodišča zakaj ne verjame tožnikoma in tistim pričam, ki sta jih predlagala onadva, je življenjsko logična. Kar pritožba očita sodišču, da je dokaze presojalo pomanjkljivo in enostransko, je v resnici moč očitati pritožbi. Poudarja le tiste izpovedbe oziroma dele izpovedb, ki bi bile v korist tožnikoma, če bi jih sodišče ocenilo za verodostojne. Vendar jih ni. Zakaj ne, je pravilno in izčrpno obrazložilo.

14. Glede na obrazloženo očitki o kršitvi procesnih pravic, kršitvi 22. člena Ustave RS in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) niso utemeljeni.

15. Toženke so tako dokazale, da so imeli sporno parcelo v posesti njihovi pravni predniki vse od leta 1978, da je bila njihova posest dobroverna in zakonita in se je priposestvovalna doba iztekla pred letom 1992, ko je bila sklenjena kupoprodajna pogodba med G. G. in tožniki. Pravni predniki toženk so tako na originaren način pridobili lastninsko pravico na parc. št. ... k. o. X. Dejstvo, da parcela ni bila zajeta v sklepih o dedovanju po R. H. in S. H., zato na odločitev ne vpliva. Odločba o ureditvi meje ne vpliva na lastništvo parcel. Da so toženke tožbo vložile šele 5 let za tem, ko sta si sporno zemljišče protipravno prilastila tožnika, pa tudi ne vpliva na materialnopravno pravilnost odločitve. Sicer pa so toženke najprej vložile motenjsko tožbo, očitno so pričakovale, da se bo zadeva lahko uredila brez nove tožbe. Lastninsko tožbo pa so kot nasprotno tožbo vložile potem, ko sta jih tožnika tožila na prepoved vznemirjanja lastninske pravice. To pojasnjuje, zakaj je bila tožba vložena šele po 5 letih.

16. Glede na ugotovljene okoliščine konkretnega primera se tožnika zaman sklicujeta na 10. člen SPZ in na drugi odstavek 44. člena SPZ. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da do leta 2011 nista imela posesti oziroma dejanske oblasti na sporni parceli in da sta šele od geodeta O. O. v letu 2010 izvedela, da je parcela ... po zemljiškoknjižnih podatkih njuna last. V takih okoliščinah pa se tožnika na svojo dobro vero ne moreta sklicevati. Odločba II Ips 605/2005, s katero pritožnika utemeljujeta stališče, da toženke niso bile dobroverne, se sploh ne nanaša na priposestvovanje in načelo zaupanja v zemljiško knjigo (obravnava le vprašanja, povezana s stroški postopka). Da bi pravni prednik toženk opustil običajno potrebno skrbnost, zaradi česar bi mu bilo mogoče očitati, da je neutemeljeno mislil, da je lastnik predmetne parcele, iz ugotovljenega dejanskega stanja ne izhaja.

17. V pritožbi uveljavljani razlogi po obrazloženem niso podani. Odločitev prvostopenjskega sodišča je materialnopravno pravilna, pa tudi nobene uradoma upoštevne procesne kršitve iz drugega odstavka 350. člena ZPP ni. Zato je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

18. Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, mora toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP). Višje sodišče je stroške odmerilo na podlagi stroškovnika na koncu odgovora na pritožbo in skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT): nagrado za postopek po tar. št. 3210 v znesku 491,52 EUR in 20,00 EUR materialnih stroškov po tar. št. 6002, kar skupaj znese 511,52 EUR. Skladno s 313. členom ZPP je določilo 15-dnevni izpolnitveni rok. Če tožnika stroškov postopka ne bosta plačala v postavljenem roku, bosta prišla v zamudo in bosta od tedaj dalje dolgovala še zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen Obligacijskega zakonika).