Jedro

Toženka je tožnici podala (nedatirano) redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je utemeljila z zaprtjem poslovalnice v trgovskem centru A. na B. v posledici slabega poslovanja oziroma razmer, povezanih z epidemijo koronavirusne bolezni. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je odpoved nezakonita, ker je toženka v istem obdobju za isto delo na novo zaposlovala, ker torej ni prišlo do prenehanja potreb po opravljanju določenega (tožničinega) dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca, ki bi onemogočali nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 89. člena ZDR-1 v zvezi s 1. alinejo prvega odstavka 89. člena ZDR-1).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati stroške odgovora na pritožbo v višini 279,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od poteka izpolnitvenega roka do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki je bila tožnici vročena dne 23. 2. 2021, nezakonita in da tožnici delovno razmerje pri toženki ni prenehalo dne 25. 3. 2021, ampak je z vsemi pravicami in obveznostmi trajalo do 1. 8. 2021, ko se pogodba o zaposlitvi sodno razveže. Toženki je naložilo, da tožnici za čas od prenehanja delovnega razmerja do 1. 8. 2021 prizna vse pravice iz delovnega razmerja, jo prijavi v obvezna socialna zavarovanja ter ji obračuna mesečno plačo v višini 1.234,73 EUR, povečano za dodatek za delovno dobo v višini 2 % in po odvodu davkov in prispevkov plača neto znesek, za čas od 27. 3. 2021 do 26. 6. 2021 znižan za nadomestila za čas brezposelnosti, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v prihodnjem mesecu do plačila. Naložilo ji je, da ji obračuna denarno povračilo v višini 2.821,47 EUR in po odvodu davkov in prispevkov plača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (točka I izreka). V presežku je zahtevek zavrnilo (točka II izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna tožnici plačati pravdne stroške (točka III izreka).

2. Zoper točki I in III izreka navedene sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Navaja, da je bil podan utemeljen poslovni razlog za odpoved. Zaprla je poslovalnico v trgovskem centru A. na B.. Odločitev o podaji odpovedi je sprejela dne 22. 2. 2021, ko je podpisala sporazum o razvezi najemne pogodbe. Za zaprtje poslovalnice se je odločila zaradi slabega poslovanja. Tožnica je delo dejansko opravljala v poslovalnici na B.. Ni bistveno, kako je bil kraj opravljanja dela opredeljen v pogodbi o zaposlitvi. Morebitna zaposlitev v drugi poslovalnici bi predstavljala zaposlitev na drugem delovnem mestu. Tega, da gre za dve različni delovni mesti, sodišče prve stopnje ni ugotavljalo. Potreba po delu tožnice v poslovalnici na B. je prenehala dne 22. 2. 2021. Delovno mesto vodje poslovalnice na ulici C. je bilo ves čas zasedeno. Če prejšnji vodja ne bi začel delati v poslovalnici v D., toženka ne bi zaposlila E.E.. Že decembra 2020 je bila z njim sklenjena ustna predpogodba. Če ne bi bilo epidemije, bi z delom začel prej, ne šele 10. 2. 2021. Decembra 2020, ko se je toženka že dogovorila za zaposlitev s E.E., ni vedela, da bo zaprla poslovalnico na B.. Dne 22. 2. 2021, ko je sprejela odločitev o odpovedi tožnici, ni imela nobenega prostega delovnega mesta. Tožnici zaposlitve v drugi poslovalnici ni mogla ponuditi. Tožnica ni imela delovnih izkušenj, da bi lahko delala na drugem delovnem mestu v drugi poslovalnici. To bi potrdil zakoniti zastopnik toženke, če bi bil zaslišan. Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo previsoko denarno nadomestilo. Pri toženki je bila zaposlena le dve leti in nekaj mesecev, v tem času določen čas zaradi epidemije dela ni opravljala. Je mlada z visoko izobrazbo. Njene zaposlitvene možnosti so dobre, kar potrjuje dejstvo, da se je v času sojenja na novo zaposlila. Toženka je bila prepričana, da podaja zakonito odpoved. Odpravnina, do katere je bila tožnica upravičena, je bistveno nižja. Ustrezno denarno povračilo bi bilo v višini polovice plače. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da zahtevek zavrne ali zniža prisojeno denarno povračilo, oziroma podredno ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka navedbe toženke. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz pogodbe o zaposlitvi tožnice, ki določa delovno mesto vodja poslovalnice in kraj opravljanja dela v F.. Ne določa, da bi delo opravljala v poslovalnici na B.. Tožnica bi delo lahko opravljala v katerikoli poslovalnici toženke (prim. sodba VDSS Pdp 690/2019). V tem okviru se presoja utemeljenost poslovnega razloga (sklepa VSRS VIII Ips 296/2016, VIII Ips 82/2017). Tožnica je izpovedala, ko je bila zaslišana kot stranka, da je delo vodje poslovalnice v vseh poslovalnicah enako. Toženka je dokazni predlog za zaslišanje njenega zakonitega zastopnika umaknila. Odpoved je nezakonita, ker je toženka istočasno, ko je tožnici podala odpoved, za opravljanje dela pod pogoji njene pogodbe o zaposlitvi zaposlila drugega delavca. Zaprtje poslovalnice ni bil trenuten proces, saj je ta negativno poslovala daljše obdobje. Toženka sama se je sklicevala na slabe poslovne rezultate v letu 2020. E.E. se je pri toženki zaposlil šele v februarju 2021. Pritožbene navedbe, da je bil na usposabljanju že v letu 2020 in da je bila z njim sklenjena ustna predpogodba, so kot novote neupoštevne. Toženka ni utemeljila, zakaj tovrstnih navedb ni podala pravočasno. Tožnica je v zvezi z zaposlovanjem E.E. izpovedala, da je prejšnji vodja poslovalnice na ulici C. prenehal z delom šele januarja 2021 in da je bila poslovalnica do 11. 2. 2021 zaprta. Toženka je imela možnost podati dodatne (drugačne) navedbe pred sodiščem prve stopnje, pa tega ni storila. V pritožbi neutemeljeno ugovarja višini denarnega povračila. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo ne le stopnjo, ampak tudi vrsto izobrazbe, ki jo tožnica ima. Njene zaposlitvene možnosti so slabe. Dejstva, da se je na novo zaposlila, ji ni mogoče šteti v škodo. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

6. Toženka je tožnici podala (nedatirano) redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je utemeljila z zaprtjem poslovalnice v trgovskem centru A. na B. v posledici slabega poslovanja oziroma razmer, povezanih z epidemijo koronavirusne bolezni. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je odpoved nezakonita, ker je toženka v istem obdobju za isto delo na novo zaposlovala, ker torej ni prišlo do prenehanja potreb po opravljanju določenega (tožničinega) dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca, ki bi onemogočali nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 89. člena Zakona o delovnih razmerjih – ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.; v zvezi s 1. alinejo prvega odstavka 89. člena ZDR-1).

7. Toženka v pritožbi neutemeljeno poudarja, da je tožnica delo vodje poslovalnice opravljala le v poslovalnici na B.. Pogodbo o zaposlitvi je sklenila, kot je pravilno iz predložene listine ugotovilo sodišče prve stopnje, za delo na tem delovnem mestu (v pogodbi navedeno kot voditelj poslovalnice) na sedežu delodajalca ali na drugih mestih izven sedeža delodajalca, odvisno od odločitve delodajalca. To pomeni, da bi tožnica pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi delo lahko opravljala tudi v poslovalnici toženke na cesti C. (ali v D.). Opravljala bi delo vodje poslovalnice, pri čemer so navedbe toženke, da gre za drugo (drugačno) delovno mesto, ker se za opravljanje dela zahtevajo drugačne delovne izkušnje, neutemeljene. Dokaza, ki bi potrjeval njene navedbe, toženka ni predložila. Dokaz z zaslišanjem njenega zakonitega zastopnika, ki ga omenja v pritožbi, je na naroku za glavno obravnavo umaknila.

8. Dokazno breme, da je podala zakonito redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, je bilo na toženki kot delodajalcu, ki je odpoved podal (prvi odstavek 84. člena ZDR-1). Toženka mu ni zadostila. V dokaz za svoje navedbe je v odgovoru na tožbo predložila sledeče listine: - izkaz poslovnega izida za leto 2020, izpis glede poslovalnic in sporazum o razvezi najemne pogodbe z dne 22. 2. 2021. 9. Tožnica je že v tožbi navedla, da je toženka neposredno pred podajo odpovedi dne 10. 2. 2021 zaposlila drugega delavca E.E.. Toženka je na te navedbe odgovorila, in sicer da je bila odločitev za zaposlitev sprejeta že decembra 2020, za odpoved tožnici (in isto za zaprtje poslovalnice v A.) pa se je odločila kasneje, konec februarja 2021. Na naroku za glavno obravnavo je navedla, da je bilo delovno mesto vodje poslovalnice na ulici C. ves čas zasedeno, da je "menjavo" delavca izvršila januarja 2021. Drugih dokazov, kot že povzetih listin, ni predložila, dokazni predlog za zaslišanje strank (zakonitega zastopnika) je umaknila. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo njenim spreminjajočim se navedbam in je kot bistveno izpostavilo čas, ko je do zaposlitve E.E. s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi prišlo. Pritožbene navedbe o ustni predpogodbi so kot novote neupoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP).

10. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da zapiranje poslovalnice toženke na B. oziroma njena odločitev, ki je bila posledica slabega poslovanja oziroma razmer, povezanih z epidemijo koronavirusne bolezni, ni bila trenuten proces. Toženka ni dokazala, da dne 10. 2. 2021, ko je s sklenitvijo nove pogodbe o zaposlitvi na delovno mesto vodje poslovalnice zaposlila drugega delavca, ni vedela za zaprtje poslovalnice oziroma razvezo najemne pogodbe, do katere je prišlo nekaj dni kasneje.

11. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o denarnem povračilu ob sodni razvezi pravilno upoštevalo kriterije za odmero, kot so določeni v drugem odstavku 118. člena ZDR-1, oziroma v tem okviru predvsem trajanje tožničine zaposlitve in njene možnosti za novo zaposlitev. Prisojene tri mesečne plače delavca, izplačane v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, niso previsok znesek. Toženka se v pritožbi neutemeljeno zavzema za njegovo znižanje. Tožnica je bila pri njej zaposlena več kot dve leti (pri čemer je nebistveno, če dela določen čas ni opravljala zaradi epidemije), njene zaposlitvene možnosti (34-letna diplomirana trenerka fitnesa) pa je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo kot slabše, čeprav se je v času sojenja že zaposlila pri drugem delodajalcu. Delovno razmerje ji je prenehalo na podlagi nezakonite odpovedi, do reparacije pa je upravičena le za krajši čas (dobre štiri mesece).

12. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Toženka je po načelu uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP) dolžna tožnici plačati njene utemeljeno priglašene stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ji je po Odvetniški tarifi (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadalj.) priznalo 375 točk za sestavo odgovora na pritožbo (v kar so že zajeti stroški za posvet s stranko, pregled listin in poročilo) in 2 % materialnih stroškov, kar skupaj z davkom na dodano vrednost znaša 279,99 EUR.