Jedro

Pri tožniku je bila ugotovljena dokaj visoka stopnja alkohola v krvi, čeprav je tožena stranka delavce že dalj časa opozarjala na pomen spoštovanja predpisov o varnosti in zdravju pri delu oziroma o treznosti na delovnem mestu. Poleg tega je bilo tožnikovo delo v proizvodnji takšne narave, da je s tem, ko ga je opravljal pod vplivom alkohola, povečal možnost nastanka škode oziroma poškodbe. Navedene okoliščine so povzročile, da je tožena stranka izgubila zaupanje vanj in mu utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj nadaljevanje delovnega razmerja ni bilo mogoče niti do izteka odpovednega roka.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: „1. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 26.4.2006, ki jo je podala tožena stranka, je nezakonita.

Tožniku delovno razmerje pri toženi stranki dne 26.4.2006 ni prenehalo in še vedno traja. Tožena stranka je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu priznati pravice iz delovnega razmerja od 27.4.2006 dalje do vrnitve na delo, še zlasti mora tožena stranka tožniku vpisati delovno dobo v delovno knjižico, ga od tedaj dalje prijaviti v pokojninsko, invalidsko ter socialno zavarovanje, mu obračunati bruto nadomestilo plače za čas od 26.4.2006 dalje do vrnitve na delo ter mu po plačilu davkov in prispevkov izplačati neto nadomestilo plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. dne naslednjega v mesecu dalje do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo.“

2. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.“ Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 26.4.2006 nezakonita in da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki dne 26.4.2006 ni prenehalo. Toženi stranki je naložilo, naj tožnika pozove nazaj na delo in mu prizna pravice iz delovnega razmerje od 27.4.2006 dalje do vrnitve na delo, zlasti mu mora vpisati delovno dobo v delovno knjižico, ga prijaviti v pokojninsko, invalidsko ter socialno zavarovanje, obračunati bruto nadomestilo plače za čas od 26.4.2006 dalje do vrnitve na delo ter po plačilu davkov in prispevkov izplačati neto nadomestilo plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila. Poleg tega je odločilo, da je dolžna tožena stranka tožniku povrniti stroške postopka v višini 495,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.3.2007 dalje do plačila.

Zoper navedeno sodbo se je iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožena stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikov zahtevek zavrne, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navedla je, da je z odločitvijo sodišča prve stopnje prizadet nekajletni trud tožene stranke, da bi delavci na delo prihajali v treznem stanju in da med delovnim časom ne bi uživali alkohola, za kar si je prizadevala v okviru akcije zmanjševanja nesreč pri delu. Vpliv alkohola na delovno sposobnost in varnost pri delu je utemeljila sodna izvedenka mag. G.K., ki je ugotovila, da količina alkohola v krvi, kot je bila izmerjena pri tožniku, zmanjša intelektualne sposobnosti tako, da vinjena oseba ne loči realnega in fiktivnega sveta. Zgolj sreči se je mogoče zahvaliti, da se tožnik spornega dne ni poškodoval ali da ni poškodoval katerega izmed sodelavcev. Sodišče prve stopnje je pomen njegove močne vinjenosti zanemarilo ter ni ugotavljalo, kakšen vpliv je imela izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z vidika generalne prevencije. Nepravilno je zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da delovnega razmerja s tožnikom ni bilo mogoče nadaljevati. Šlo je za kršitev delovnih obveznosti težje narave, ki je toženo stranko tudi moralno oškodovala. Temeljne obveznosti delavca v delovnem razmerju so med drugim tudi vestno opravljanje dela, vzdržanje ravnanj, ki bi delodajalcu škodovala in spoštovanje predpisov o varnosti in zdravju pri delu. Tožena stranka je zoper tožnika morala učinkovito ukrepati in mu prepovedati prihajanje na delo po podaji izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kar dodatno utemeljuje zaključek, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljena. Skladno s sodno prakso kršitev delovnih obveznosti predstavlja že minimalna stopnja alkohola v krvi (stališče v sodbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 11/2006 z dne 14.2.2006 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 733/2005 z dne 20.10.2005), za utemeljitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa se delodajalec lahko sklicuje tudi na razloge generalne prevencije (stališče v sodbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 324/2005 z dne 20.12.2005 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 360/2004 z dne 28.8.2005).

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri tem pa je skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04 in 52/07) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje sicer ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, vendar je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo in tožbenemu zahtevku nepravilno ugodilo.

Po določbi 1. odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02) lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom. Obstoj utemeljenega odpovednega razloga mora po določbi 2. odstavka 82. člena ZDR dokazati tista stranka, ki izredno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi in predstavlja bistven pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alinea 1. odstavka 111. člena ZDR). Iz tega razloga je tožena stranka tožniku dne 26.4.2006 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker je 14.4.2006 delo opravljal pod vplivom alkohola. Alkoholiziranost je bila ugotovljena z alkotestom, o čemer je tožena stranka sestavila poročilo, iz katerega izhaja, da je bila stopnja alkohola v izdihanem zraku tožnika 1,07. Takšno ravnanje predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, saj je tožnik s tem prekršil eno izmed temeljnih obveznosti delavca, ki je določena v 1. odstavku 31. člena ZDR, to je obveznost vestno opravljati delo, ter obveznost, ki izvira iz predpisov, ki zagotavljajo varnost in zdravje pri delu, saj ni spoštoval in izvajal ukrepov za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu (9. člen Zakona o varnosti in zdravja pri delu – ZVZD; Ur. l. RS, št. 56/99 in 64/01).

Ob dokazanem razlogu za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR mora biti za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi dokazan tudi pogoj iz 1. odstavka 110. člena ZDR, kot je pravilno navedlo tudi sodišče prve stopnje. Citirani člen določa, da je izredna odpoved pogodbe zakonita le v primeru, če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Vendar pa je napačno presodilo, da v konkretnem primeru ta pogoj ni izpolnjen. Ob tem je preveliko težo pripisalo dejstvu, da je bil tožnik za preizkus alkoholiziranosti izbran naključno in da na podlagi njegove vinjenosti toženi stranki ni nastala materialna škoda, saj je delo kljub temu opravljal. S takšnim stališčem pritožbeno sodišče ne soglaša. 1. odstavek 110. člena ZDR govori o okoliščinah in interesih obeh pogodbenih strank, ki jih je potrebno upoštevati pri presoji, ali je nadaljevanje z delovnim razmerjem mogoče. Pod pojmom „vse okoliščine“ je mogoče razumeti zlasti naravo, težo in posledice kršitve, pod pojmom „interesi obeh pogodbenih strank“ pa je pomembno zlasti, kako je kršitev vplivala na medsebojno razmerje strank, zlasti na medsebojno zaupanje. V nekaterih primerih je že narava ali teža kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja takšna, da lahko privede do popolne izgube zaupanja in s tem možnosti nadaljnjega sodelovanja. V tej zadevi je o tem mogoče sklepati na podlagi dejstva, da je bila pri tožniku ugotovljena dokaj visoka stopnja alkohola v krvi, čeprav je tožena stranka delavce že dalj časa opozarjala na pomembnost spoštovanja predpisov o varnosti in zdravju pri delu oziroma treznost na delovnem mestu. Poleg tega je bilo tožnikovo delo v proizvodnji takšne narave, da je s tem, ko ga je opravljal pod vplivom alkohola, povečal možnost nastanka škode oziroma poškodbe. Na podlagi navedenih ugotovitev je mogoče pritrditi pritožbenim navedbam tožene stranke, da je zaradi njegove vinjenosti na delovnem mestu izgubila zaupanje vanj in da njuno nadaljnje sodelovanje ni bilo več mogoče. Po zaključku pritožbenega sodišča je tožena stranka tožniku utemeljeno izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Pri tem je zadostila tudi formalnim zahtevam, ki jih za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi določa ZDR, kot je pravilno presodilo tudi sodišče prve stopnje. Dne 26.4.2006 je tožniku omogočila zagovor (2. odstavek 83. člena ZDR v zvezi s 1. in 2. odstavkom 177. člena ZDR), za katerega mu je poslala vabilo skupaj z pisno obdolžitvijo. Na njegovo zahtevo je obvestila sindikat (1. odstavek 84. člena ZDR), pri podaji izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je spoštovala petnajstdnevni subjektivni in šestmesečni objektivni rok (2. odstavek 110. člena ZDR), za čas od storitve kršitve dalje pa mu je prepovedala opravljanje dela (2. odstavek 111. člena ZDR). Tako je v celoti ravnala skladno z zakonom, kar pomeni, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 26.4.2006 zakonita, tožbeni zahtevek za njeno razveljavitev pa neutemeljen. Zaradi tega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in po določbi 4. točke 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zaradi spremembe izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče po določbi 2. odstavka 165. člena ZPP ponovno odločalo o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Sklenilo je, da tožnik, ki po spremembi izpodbijane sodbe s tožbenim zahtevkom ni uspel, po določbi 1. odstavka 154. člena sam krije svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje. Enako velja za toženo stranko, saj gre za spor o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja, za te spore pa 5. odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/04) določa, da delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorablja procesne pravice.

Odločitev o pritožbenih stroških prav tako temelji na določbi 2. odstavka 165. člena ZPP v povezavi s 5. odstavkom 41. člena ZDSS-1, kar pomeni, da tožena stranka sama krije svoje stroške, povezane s sestavo pritožbe.