Jedro

Po določbi prvega odstavka 110. člena ZDR je pogoj za zakonitost izredne odpovedi tudi, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati (niti) do izteka odpovednega roka. Pri ugotavljanju, ali je ta pogoj izpolnjen, mora najprej že delodajalec sam in nato tudi sodišče „upoštevati vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank“.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku nezakonita. Ugodilo je tudi reintegracijskemu in denarnim zahtevkom tožnika. Ugotovilo je, da je bil tožnik 14. 4. 2006 nesporno pod vplivom alkohola, saj je bila ob 10.00 uri z alkotestom ugotovljena prisotnost alkohola v izdihanem zraku 1,07 promila, po mnenju sodne izvedenke pa je bila ob pričetku dela v krvi 1,7 grama alkohola na kilogram. S takšnim ravnanjem je tožnik huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja po drugi alineji prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl. – ZDR). Tožena stranka je tožniku poslala obdolžitev pred izredno odpovedjo in mu omogočila zagovor, obveščen pa je bil tudi sindikat. Tožena stranka pa ni dokazala, da delovnega razmerja ni mogoče več nadaljevati. Tožnik je svoje delo opravljal in ni prišlo do nobene škode ali motnje delovnega procesa. Tožnik je bil za preizkus alkoholiziranosti izbran naključno in ne zato, ker bi se sumilo, da je pod vplivom alkohola.

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Sodišče prve stopnje je preveliko težo pripisalo dejstvu, da je bil tožnik za preizkus alkoholiziranosti izbran naključno in da na podlagi njegove vinjenosti toženi stranki ni nastala materialna škoda. Na podlagi prvega odstavka 110. člena ZDR je mogoče razumeti zlasti naravo, težo in posledice kršitve, pomembno pa je tudi, kako je kršitev vplivala na medsebojno razmerje strank, zlasti na medsebojno zaupanje. Pri tožniku je bila ugotovljena dokaj visoka stopnja alkohola v krvi, čeprav je tožena stranka delavce že dalj časa opozarjala na pomembnost spoštovanja predpisov o varnosti in zdravju pri delu oziroma treznost na delovnem mestu. Tožnikovo delo je bilo take narave, da se je s tem, ko ga je opravljal pod vplivom alkohola, povečala možnost nastanka škode oziroma poškodbe.

3. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je ključno vprašanje, ali je nadaljevanje delovnega razmerja možno do izteka odpovednega roka. Tožnik je bil za preizkus izbran naključno, ni bilo vidnih znakov, da je vinjen, delo, ki ga je opravljal ni bilo posebej rizično in ni spravil v nevarnost niti sebe niti kogarkoli drugega in nikoli prej ni dobil opomina zaradi vinjenosti. Sodišče druge stopnje pa se je oprlo zgolj na to, da je tožena stranka delavce na splošno opozarjala glede vinjenosti, da je šlo za relativno visoko stopnjo alkohola v krvi in da je bilo zaradi narave dela zaradi alkohola povečana možnost nastanka škode. V nasprotju s sodiščem prve stopnje je tako ugotovilo, da je šlo za povečano možnost nastanka škode, ni pa navedlo nobenih konkretnih okoliščin, na podlagi katerih je prišlo do takšnega zaključka. Glede na tožnikovo dolgotrajno delo pri tožencu, glede na njegovo nekaznovanost in glede na delo, ki ga je v času alkoholiziranosti opravljal, bi bil v skladu z zakonom na mestu le pisni opomin pred redno odpovedjo iz krivdnih razlogov.

4. V skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP). Revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Tožena stranka pa uveljavlja predvsem to, pri čemer skuša ta revizijski razlog prikazati kot postopkovno kršitev, katero niti ne navede.

7. Sodišče druge stopnje je spremenilo prvostopno sodbo na podlagi 4. točke 358. člena ZPP: ker je ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, to je določbo prvega odstavka 110. člena ZDR. V reviziji pa ni sporno (in zato tudi ne predmet revizijske presoje), da je tožnik storil očitano kršitev iz druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR in da je bil postopek pri delodajalcu izveden v skladu z zakonom.

8. Po določbi prvega odstavka 110. člena ZDR je pogoj za zakonitost izredne odpovedi tudi, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati (niti) do izteka odpovednega roka. Pri ugotavljanju, ali je ta pogoj izpolnjen, mora najprej že delodajalec sam in nato tudi sodišče „upoštevati vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank“. Tako sodišče prve kot druge stopnje sta te okoliščine in interese upoštevali, zato izpodbijani sodbi ni mogoče očitati zmotne uporabe materialnega prava. Katere okoliščine pa je sodišče upoštevalo in kakšno dokazno oceno je v zvezi s tem sprejelo, pa ni vprašanje materialnega prava, temveč vprašanje ugotavljanja dejanskega stanja in dokazne ocene izvedenih dokazov.

9. Nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem in z dokazno oceno ni dovoljen revizijski razlog. Lahko pa bi šlo za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena v zvezi z drugim odstavkom 347. člena ZPP. Te kršitve tožnik sicer izrecno ne uveljavlja, smiselno pa nanjo kaže navedba, da je sodišče druge stopnje v nasprotju z ugotovitvami sodišča prve stopnje ugotovilo, da gre (zaradi vinjenosti tožnika) za povečano možnost nastanka škode.

10. Vendar za tako kršitev ne gre. Sodišče druge stopnje ni ugotovilo drugačnega dejanskega stanja ali drugačnih (drugih) okoliščin, ki ne bi izhajale že iz dokazov, izvedenih pred sodiščem prve stopnje: izpovedi tožnika in prič ter izvedenskega mnenja sodne izvedenke. Le drugače je te dokaze ocenilo, ker je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje preveliko težo pripisalo dejstvu, da je bil tožnik za preizkus alkoholiziranosti izbran naključno in da na podlagi njegove vinjenosti toženi stranki ni nastala materialne škoda. Ni pa sodišče prve stopnje upoštevalo, da je zaradi ravnanja tožnika prišlo do izgube zaupanja v razmerju strank, na kar kaže predvsem visoka stopnja alkoholiziranosti ob tem, da je tožena stranka delavce že dalj časa opozarjala na treznost na delovnem mestu. Pri tem pa sodišče druge stopnje ni ugotovilo, da je zaradi ravnanja tožnika nastala škoda, temveč le, da se je s tožnikovo vinjenostjo na delovnem mestu v proizvodnji povečala možnost nastanka škode oziroma poškodbe. Taka presoja pa nedvomno izhaja iz mnenja sodne izvedenke, torej dokaza, ki ga je izvedlo sodišče prve stopnje in na katerega tožnik ni imel pripomb.

11. Ker zatrjevani revizijski razlogi niso podani in je ob ugotovljenem dejanskem stanju izpodbijana sodba materialno pravno pravilna, je revizijsko sodišče v skladu s 378. členom ZPP zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.