Jedro

I. odst. 950. čl. OZ določa, da je zavarovanec dolžan storiti predpisane in dogovorjene ukrepe, ki so potrebni, da se prepreči nastanek zavarovalnega primera.Tega pa zavarovanec s tem, ko je pustil ključe v odklenjenem avtomobilu, ni storil.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na izplačilo vrednosti ukradenega vozila, glede katerega med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je bil ukraden, ko je žena tožeče stranke pripeljala otroka v vrtec in parkirala čisto v bližini vrtca, ključ pa pustila v odklenjenem avtomobilu. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožeča stranka kršila zaščitne ukrepe iz 5. tč. 9. čl. Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska AK- 02/03, in sicer s tem, ko je bil njen avtomobil parkiran odklenjen brez nadzora s ključi v ključavnici, kar predstavlja nezavarovano nevarnost po omenjenih splošnih pogojih in hkrati pomeni tudi kršitev 950. čl. Obligacijskega zakonika – OZ. Dodatno pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka izgubila zavarovalne pravice zaradi nepredložitve vseh originalnih in rezervnih ključev ter prometnega dovoljenja, kar bi morala storiti na podlagi IV. odst. 10. čl. omenjenih splošnih pogojev v zvezi s 23. čl. teh pogojev. Sodišče je v izpodbijani sodbi odgovorilo tudi na trditve tožeče stranke glede neprejema splošnih pogojev, glede neživljenjskosti in nejasnosti pogojev ter glede tega, da so pogoji v nasprotju z 82. čl. OZ.

Zoper sodbo se je pritožila tožeča stranka, ki v pritožbi uveljavlja razlog napačne uporabe materialnega prava (3. tč. 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku – ZPP), iz vsebine pritožbe pa izhaja, da se pritožuje tudi iz razloga napačno ugotovljenega dejanskega stanja (2. tč. 1. odst. 338. čl. ZPP). Tožeča stranka je kot pritožnik izpodbijala zaključek prvostopenjskega sodišča, da je tožeča stranka s splošnimi pogoji bila seznanjena oziroma da jih je prejela in navaja, da zavarovalna agentka kot priča ni govorila resnice ter da sodišče njene izjave ni dokazno ocenilo. Nadalje pritožnik navaja, da večina zavarovancev pred podpisom police ne more prebrati in ker večina zavarovancev police pred podpisom ne prebere, mu ni mogoče očitati ravnanja v nasprotju s povprečno skrbnostjo. Tožeča stranka je sodišču prve stopnje tudi očitala, da ni navedlo, katere zaščitne ukrepe je kršila in da zavarovalnica od nje ni nikoli terjala predložitve vseh ključev in prometnega dovoljenja, da pa tožeča stranka tega ni mogla predložiti, ker sta bila en ključ in prometno dovoljenje v avtu, ko je bil odtujen. Tožeča stranka je še navedla, da sodišče prve stopnje ni odgovorilo na njene navedbe in da je zato kršena njena pravica do poštenega sojenja.

Tožena stranka ni odgovorila na pritožbo.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Očitki pritožnika, da je prvostopenjsko sodišče napačno zaključilo, da je tožeča stranka s splošnimi pogoji zavarovanja avtomobilskega kaska bila seznanjena oziroma da jih je prejela ter da zavarovalna agentka kot priča ni govorila resnice in da sodišče njene izjave ni dokazno ocenilo, so neutemeljeni. Sodišče prve stopnje je namreč glede tega dejstva zaslišalo tožečo stranko in kot pričo zavarovalno agentko, ki je s tožečo stranko sklepala zavarovanje, prebralo pa je tudi zavarovalno polico, ki jo je tožeča stranka podpisala. Na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožeča stranka s splošnimi pogoji bila oziroma bi morala biti seznanjena. Tožeča stranka je namreč s podpisom zavarovalne police potrdila prejem pogojev, zato je dokazno breme, da pogojev ni prejela, prešlo nanjo, vendar pa sama, razen lastne izpovedbe, ni predlagala drugih dokazov, ki bi to potrdili. O izročitvi pogojev tožeči stranki pa je na drugi strani izpovedala zavarovalna agentka, ki je povedala, da je pogoje tožeči stranki izročila in da je tožečo stranko opozorila, da je treba v primeru tatvine zavarovalnici predložiti vse ključe in dokumente, opozorila pa jo je tudi, da zavarovanje velja le, če je vozilo zaklenjeno. Sodišče prve stopnje je njeno izpovedbo označilo za prepričljivo, zaradi česar je neutemeljen pritožnikov očitek, da sodišče prve stopnje izpovedbe priče ni dokazno ocenilo.

Veljavno pravno podlago med pravdnima strankama glede na pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da je tožeča stranka s Splošnimi pogoji za zavarovanje avtomobilskega kaska AK – 02/03 (v nadaljevanju – Splošni pogoji) bila seznanjena, predstavljajo navedeni splošni pogoji. Po določbah Splošnih pogojev med nezavarovane nevarnosti sodi škoda zaradi kršitve zakonitih in tehničnih predpisov ter pravil tehničnega izkoriščanja zavarovane stvari ter zaščitnih ukrepov (5. tč. 9. čl. Splošnih pogojev), po IV. odst. 10. čl. Splošnih pogojev pa zavarovanec izgubi zavarovalne pravice, če ne izpolni obveznosti iz 23. čl. teh pogojev, to je, da po nastanku zavarovalnega primera v primeru tatvine, vlomske in roparske tatvine ob prijavi škode predloži zavarovalnici vse originalne in rezervne ključe, prometno dovoljenje, račun o nakupu vozila, carinsko deklaracijo (če je bilo vozilo uvoženo) in druge dokumente, potrebne za likvidacijo škode. V primeru izgube ključev pa je zavarovanec dolžan nemudoma obvestiti zavarovalnico in zamenjati vse vložke ključavnic, sicer ima zavarovalnica v primeru tatvine pravico odkloniti izplačilo zavarovalnine.

Tožeča stranka je v pritožbi navajala, da večina zavarovancev pred podpisom police ne more prebrati in ker večina zavarovancev police pred podpisom ne prebere, ji ni mogoče očitati ravnanja v nasprotju s povprečno skrbnostjo. Tak pritožbeni očitek je neutemeljen. Od povprečno skrbnega udeleženca obligacijskih razmerij se v skladu s splošnimi načeli obligacijskega prava (6. člen OZ) utemeljeno pričakuje, da pogodbo prebere, preden jo podpiše. Na glede na navedeno pa bi v konkretnem primeru tožeča stranka lahko splošne pogoje prebrala tudi po podpisu pogodbe še pred odtujitvijo avtomobila. V obravnavanem primeru tožeča stranka namreč ne zatrjuje, da zavarovalne police sploh ne bi podpisala, v kolikor bi vedela za zanjo sporne določbe splošnih pogojev.

Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni navedlo, katere zaščitne ukrepe je tožeča stranka kršila. Prvostopenjsko sodišče je argumentirano obrazložilo, da je šlo za kršitev uveljavljenih pravil glede varovanja premoženja in da gre pri puščanju odklenjenega vozila s ključi v osrednji ključavnici za kršitev pravil povprečne skrbnosti glede varovanja avtomobila, pri tem pa se je sodišče prve stopnje pravilno sklicevalo tudi na I. odst. 950. čl. OZ, ki določa, da je zavarovanec dolžan storiti predpisane, dogovorjene in druge ukrepe, ki so potrebni, da se prepreči nastanek zavarovalnega primera. Zapustitev odklenjenega vozila brez nadzora in s ključi v notranjosti vozila, tako predstavlja že kršitev navedene določbe 950. čl. OZ, zato dejstvo, da Splošni pogoji določneje ne opredeljujejo pojma zaščitni ukrepi v tem primeru ne more biti pravnorelevantno, tudi sicer pa gre v obravnavanem primeru za kršitev razumno pričakovanih zaščitnih ukrepov. Enako velja za navedbe tožeče stranke, da tožena stranka od nje ni nikoli terjala predložitve vseh ključev in prometnega dovoljenja, da pa tožeča stranka tega ni mogla predložiti, ker sta bila en ključ in prometno dovoljenje v avtomobilu ob odtujitvi. Glede na to, da sta bila ključ in prometno dovoljenje ukradena po krivdi tožeče stranke zaradi opustitve zaščitnih ukrepov, pričakovanih ob povprečni skrbnosti, tožeča stranka nima opravičljivega razloga za njihovo nepredložitev. Nadalje pa je popolnoma neutemeljeno pritožnikovo zatrjevanje, da sodišče prve stopnje ni odgovorilo na njegove navedbe in da je zato kršena njegova pravica do poštenega sojenja, saj so razlogi izpodbijane sodbe popolni, argumentirani ter tudi pravilni.

Tako je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, ugotovilo vsa pravnopomembna dejstva in pravilno uporabilo materialno pravo glede na tako ugotovljena dejstva. Sodišče prve stopnje ni storilo nobene izmed zatrjevanih kršitev, prav tako pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. ZPP), zato je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353.čl. ZPP).

Glede na to, da pritožba tožeče stranke ni utemeljena, tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (I. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 154. čl. ZPP).