Jedro

Revizija se dopusti glede vprašanj: Ali je v konkretni zadevi delo zdravstvenega tehnika - negovalca šteti za nevarno delo oz. za nevarno dejavnost in je zato podana objektivna odškodninska odgovornost tožnikovega delodajalca? Ali je po dogovorjenih Splošnih pogojih za zavarovanje odgovornosti (PG-odg/99-12) podano zavarovalno kritje za poklicno bolezen, čeprav ne gre za nenaden in presenetljiv dogodek (nesreča)? Ali je zavarovalnica zavezana za plačilo odškodnine do dogovorjene zavarovalne vsote ob upoštevanju dogovorjene odbitne franšize in ali je potrebno višino oziroma znesek zavarovalne vsote, do katere je zavarovalnica zavezana za plačilo, navesti v izreku sodbe?

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanj: Ali je v konkretni zadevi delo zdravstvenega tehnika - negovalca šteti za nevarno delo oz. za nevarno dejavnost in je zato podana objektivna odškodninska odgovornost tožnikovega delodajalca? Ali je po dogovorjenih Splošnih pogojih za zavarovanje odgovornosti (PG-odg/99-12) podano zavarovalno kritje za poklicno bolezen, čeprav ne gre za nenaden in presenetljiv dogodek (nesreča)? Ali je zavarovalnica zavezana za plačilo odškodnine do dogovorjene zavarovalne vsote ob upoštevanju dogovorjene odbitne franšize in ali je potrebno višino oziroma znesek zavarovalne vsote, do katere je zavarovalnica zavezana za plačilo, navesti v izreku sodbe?

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom dopustilo spremembo tožbe (I. točka izreka odločbe) ter ustavilo postopek za umaknjen del tožbe (II. točka izreka odločbe). S sodbo je toženima strankama naložilo, da tožniku nerazdelno izplačata odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo v skupni višini 74.674,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 20.030,01 EUR od 1. 10. 2004 dalje do plačila ter od zneska 38.151,89 EUR od 3. 3. 2011 dalje do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka odločbe). Toženima strankama je naložilo v plačilo stroške postopka (IV. In V. točka izreka odločbe). Sodišče je ugotovilo, da je tožnik opravljal delo zdravstvenega tehnika – negovalca. Zbolel je zaradi okužbe z virusom hepatitisa C. Sodišče je zavzelo stališče, da je podana objektivna odškodninska odgovornost prvo tožene stranke, saj je pri opravljanju zdravstvenih posegov in osnovne nege pacientov obstajala večja nevarnost, da preko izločkov pacientov pride do prenosa okužbe z virusom hepatitisa C. Zdravstveni delavec je dolžan z vsakim pacientom ravnati tako, kot da je potencialno nevaren za okužbo. Glede na navedeno je sodišče delo tožnika štelo za nevarno dejavnost v smislu 149. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji). Ker tožnik ni uporabljal zaščitnih rokavic, ki mu jih je prvo tožena stranka zagotovila, je sodišče ocenilo, da je tožnikov soprispevek k nastanku škode znašal 20 %. K plačilu odškodnine je zavezalo tudi drugo toženo stranko, saj je menilo, da je v konkretni zadevi podan zavarovalni primer, za katerega je prvo tožena stranka imela sklenjeno zavarovanje. Tožnik je namreč zbolel zaradi nenadnega in presenetljivega dogodka, kateri izvira iz nevarne dejavnosti, ki jo opravlja prvo tožena stranka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbama toženih strank delno ugodilo, in sicer je prvostopenjsko sodbo v prvem odstavku III. točke izreka delno spremenilo tako, da sta toženi stranki dolžni tožniku nerazdelno izplačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 16.484,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2004 dalje do plačila, pri čemer je drugo tožena stranka dolžna plačati odškodnino do višine zavarovalne vsote; višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. V nespremenjenem delu prvega odstavka III. točke izreka ter v IV. in V. točki izreka je sodbo delno razveljavilo in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem je pritožbi zavrnilo in potrdilo nespremenjen ter nerazveljavljen del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje in s presojo le-tega, da je podana objektivna odškodninska odgovornost prvo tožene stranke, ter z oceno tožnikovega soprispevka k nastanku škode. Prav tako je pritrdilo prvostopenjskemu sodišču, da konkreten primer sodi med zavarovalne primere, za katere drugo tožena stranka jamči. Glede odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, za strah ter za premoženjsko škodo (stroški v zvezi z nakupom dodatne hrane, potni stroški, stroški za tujo pomoč) se je strinjalo z odmero prvostopenjskega sodišča, odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa je znižalo. Za utemeljeno je štelo pritožbo v delu, da bi sodišče pri odmeri odškodnine za izgubljen dohodek moralo upoštevati soodgovornost tožnika za nastanek škode.

3. Predlog za dopustitev revizije je vložila drugo tožena stranka. Predlaga, da Vrhovno sodišče dopusti vprašanje: „Ali je v konkretni zadevi delo zdravstvenega tehnika - negovalca šteti za nevarno delo oz. za nevarno dejavnost in je zato podana objektivna odgovornost tožnikovega delodajalca?“ Tožnikovo delo ne predstavlja nevarne dejavnosti. Zdravstveno osebje je strokovno usposobljeno za opravljanje svojega dela. Z osnovnimi ukrepi (npr. uporaba rokavic in umivanje rok) se preprečuje stik s pacienti. Stališče, da delo v bolnišnici ni nevarno delo, je že zavzela sodna praksa v podobnih primerih (sodba Višjega sodišča v Celju Cp 1357/2007 z dne 29. 5. 2008, sodbi Višjega Delovnega in socialnega sodišča Pdp 39/2011 z dne 4. 4. 2011 in Pdp 71/2011 z dne 12. 10. 2011 ter sodba Vrhovnega sodišča II Ips 758/2005 z dne 19. 3. 2009). V obravnavani zadevi ni bilo sporno, da gre pri tožniku za poklicno bolezen. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da tožnik zahteva plačilo odškodnine zaradi poklicne bolezni. Slednja je opredeljena kot bolezen, ki je posledica dalj časa trajajočega škodljivega vpliva delovnega procesa in delovnih pogojev na določenem mestu ali delu, zavarovalnica pa jamči zgolj v primeru nenadnega in presenetljivega dogodka. Iz sodne prakse izhaja, da v primeru poklicne bolezni ni podanega zavarovalnega kritja (sodba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1952/2003 z dne 4. 2. 2004 in sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani III P 1438/2003 z dne 6. 3. 2008). Glede na navedeno drugo tožena stranka predlaga Vrhovnemu sodišču, da dopusti revizijo glede vprašanja: „Ali je po dogovorjenih Splošnih pogojih za zavarovanje odgovornosti (PG-odg/99-12) podano zavarovalno kritje za poklicno bolezen, čeprav ne gre za nenaden in presenetljiv dogodek (nesreča)?“ Sodišče druge stopnje je pravilno odločilo, da je drugo tožena stranka zavezana za plačilo odškodnine le do višine zavarovalne vsote. Vendar le-te ni navedlo niti v obrazložitvi niti v izreku sodbe. Izrek sodbe je nerazumljiv, nedoločljiv in neizvršljiv. Zato se predlaga dopustitev revizije glede vprašanja: „Ali je zavarovalnica zavezana za plačilo odškodnine do dogovorjene zavarovalne vsote ob upoštevanju dogovorjene odbitne franšize in ali je potrebno višino oziroma znesek zavarovalne vsote, do katere je zavarovalnica zavezana za plačilo, navesti v izreku sodbe?“

4. Pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji) so podani glede vprašanj, navedenih v izreku tega sklepa, zato je Vrhovno sodišče glede teh revizijo dopustilo.