Jedro

Delo v delovnem okolju, v katerem je tožnik pri delu s pacienti prihajal v stik s krvjo pacientov, z njihovimi izločki, urinom in sekretom, je delo v zdravju nevarnem delovnem okolju, zato za škodo, ki jo je tožnik utrpel, ker se je pri delu okužil z virusom hepatitisa C, odgovarja prvotožena stranka (delodajalec) po načelu objektivne odgovornosti.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v 1. odstavku III. točke izreka: - delno spremeni tako, da se glasi: „Toženi stranki sta dolžni tožeči stranki nerazdelno izplačati odškodnino za utrpelo nepremoženjsko škodo v znesku 16.484,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2004 dalje do plačila, tako, da je drugo tožena stranka zavezana k plačilu odškodnine do višine zavarovalne vsote, višji tožbeni zahtevek se zavrne.“ - delno razveljavi v nespremenjenem delu 1. odstavka III. točke izreka ter v IV. in V. točki izreka in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu se pritožbi zavrneta in se potrdi nespremenjeni in nerazveljavljeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom dopustilo spremembo tožbe (I. točka izreka) ter ustavilo postopek za umaknjeni del tožbe (II. točka izreka). S sodbo je razsodilo, da sta toženi stranki dolžni tožniku nerazdelno izplačati odškodnino za utrpelo premoženjsko in nepremoženjsko škodo v skupni višini 74.674,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 20.030,01 EUR od 1. 10. 2004 dalje do plačila in od zneska 38.151,89 EUR od 3. 3. 2011 dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo (1. odstavek III. točke izreka). Višji tožbeni zahtevek v višini 5.726,79 EUR je zavrnilo (2. odstavek III. točke izreka). Odločilo je, da sta toženi stranki dolžni tožniku nerazdelno povrniti stroške tega postopka v skupnem znesku 8.580,62 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila, pod izvršbo (IV. točka izreka). Odločilo je, da sta toženi stranki dolžni nerazdelno povrniti stroške tega postopka v skupnem znesku 3.593,59 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila, pod izvršbo (V. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožujeta toženi stranki.

Prvo tožena stranka se pritožuje zoper sodbo v celoti iz vseh pritožbenih razlogov nepravilno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne kot neutemeljen oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Prvo tožena stranka je prepričana, da njena odškodninska odgovornost v konkretnem primeru ni podana. Glede temelja odškodninske odgovornosti: Dokazno breme glede obstoja škode in vzročne zveze med škodnim dejanjem in povzročeno škodo je na strani tožnika, česar pa ta ni dokazal. Z virusom hepatitisa C se je tožnik gotovo, kot izhaja s strani prvo tožene stranke predloženih dokazov, okužil kje drugje, ne pa na delovnem mestu z vbodom v iglo. Iz izjave referenta za varstvo pri delu in požarno varnost izhaja, da je v obdobju od 1999 do 2004 trinajst zaposlenih pri prvo toženi stranki prijavilo vbod z iglo pri svojem delu, med njimi ni izjave tožnika. Navedenega dokaza sodišče prve stopnje ni upoštevalo pri svoji odločitvi. Oprlo se je le na izpoved tožnika ter prič K.M. in M.H.. Zaradi dokazovanja okužbe je datum prijave vboda z iglo odločilen. Tožnik vboda ni prijavil enostavno zato, ker do njega na delovnem mestu sploh ni prišlo. Okužil se je izven svojega delovnega mesta, kar je glede na njegove osebnostne lastnosti in življenjski stil zelo verjetno. Tudi če bi pritožbeno sodišče štelo, da je tožnik dokazal vzročno zvezo, je prepričana, da njena objektivna odškodninska odgovornost ni podana, kajti storila je vse potrebno, da je zagotovila varnost in zdravje tožnika. Samo dejstvo, da prvo tožena stranka ni pripravila ocene tveganja in jo redno obnavljala, ne daje zaključka o njeni objektivni odgovornosti. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da ocena tveganja ni bila izdelana, izvedeni dokazi pričajo nasprotno. Bistveno je, da je prvo tožena stranka kljub temu izpolnila svoje dolžnosti delavcem in s tem tudi tožniku, zagotoviti ustrezna in primerna delovna sredstva, konkretno zaščitne rokavice. Prvo tožena stranka je dokazala, da je organizirala predavanja in izdala navodila, kako naj se ravna z bolniki, da bi se zmanjšala možnost nastanka nezgod pri delu in bolnišničnih okužb. Tožnik se je udeležil predavanja o umivanju rok in uporabi rokavic v letu 1991, v letu 1998 pa je bil s strani referenta za varstvo pri delu opozorjen na dolžnost prijave nesreč pri delu, tudi vbode z iglo in poznejšo infekcijo. Navedeno izhaja iz pričanja M.H., vendar sodišče teh dejstev sploh ni upoštevalo. Poudarja, da je sodišče prve stopnje v prvi sodbi v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek. Jasno je obrazložilo, da objektivna odgovornost prvo tožene stranke, ki se ukvarja z dejavnostjo, pri kateri medicinsko osebje prihaja v stik z raznimi pacienti in njihovimi telesnimi izločki, ne predstavlja nevarne dejavnosti prvo tožene stranke. Prvo tožena stranka opozarja pritožbeno sodišče, da delo, ki ga je opravljal tožnik, ni vsebovalo odvzemanja krvi, ker so to delo opravljale višje medicinske sestre. Tožnik je opravljal le dela, ki jih običajno opravlja povprečen človek vsak dan ali kot jih opravljajo povprečni starši pri negi svojih otrok. Priča M.H. je izpovedala, da v kritičnem času niso imeli hudo obolelih pacientov oziroma pacientov s hepatitisom C ali virusom HIV. Izrecno je pojasnila, da so predpostavljeni v podobnih primerih huje obolelih pacientov, zdravstveno osebje nanje posebej opozorili. Ugotovitev pritožbenega sodišča, ki mu je sledilo tudi sodišče prve stopnje, predstavlja preobrat v dosedanji sodni praksi RS. Ponovno poudarja, da medicinsko tehnični posegi, kot jih je opravljal tožnik, ne predstavljajo nevarnega dela. Tožnik je po prepričanju prvo tožene stranke zatrjevanje, da se je zbodel z iglo, navedel izključno iz razloga, da bi prišel do odškodnine in to šele tedaj, ko je prvo tožena stranka podala vse pravno relevantne ugovore. Prepričana je, da se tožnik na svojem delovnem mestu sploh ni okužil. To nedvomno izhaja tudi iz dejstva, da vboda z iglo nikoli ni prijavil. Začudena je, da je sodišče nasedlo tožnikovemu sprenevedanju in lažem. Ponovno poudarja dejstva in okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje v prvi sodbi z dne 16. 12. 2008 pravilno in izčrpno ugotovilo. Ključna ugotovitev in dejstvo za korektno razsojo v sodbi, ki je neizpodbitno in ki jo je potrdil v svoji izpovedbi tudi tožnik „da ni nosil zaščitnih rokavic“ in „da ni prijavil vboda z iglo, ali kakršnegakoli drugega konkretnega škodnega dogodka“, sodišče prve stopnje ne ovrednoti in enostavno spregleda. Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi upoštevalo soprispevek tožnika, ki ga je ocenilo na 20 %, kar je po prepričanju prvo tožene stranke bistveno premalo. Po njeni oceni bi moral biti soprispevek, glede na to, da je storila vse potrebno, da bi se preprečili primeri okužbe, znašati najmanj 90 %, pri čemer poudarja, da je ugovor glede sokrivde bil ves čas postavljen le podrejeno. Poudarja, da je bila vzročna zveza s tem, ko tožnik ni prijavil vboda z iglo, prekinjena. Glede višine prisojene odškodnine: Prvo tožena stranka se iz previdnosti pritožuje zoper višino prisojene odškodnine. Prisojena odškodnina je pretirana in v nasprotju tako s sodno prakso kot tudi z izvedenskimi mnenji. Meni, da tožnik do odškodnine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti sploh ni upravičen. Iz izvedenskega mnenja specialistke infektologinje izhaja, da je bila ocena tožnikovega zdravljenja po šestih mesecih, po zaključku terapije, da je zdravljenje popolno uspelo, da je kronični hepatitis C pozdravljen, bolezen je bila zelo blage oblike, zato njegove življenjske aktivnosti niso bile zmanjšane. Izvedenec J.J. pa je izpovedal, da je okužba pri tožniku celo izboljšala življenjske aktivnosti, saj se je pričel dodatno izobraževati. Njegovo zdravstveno stanje pa je posledica njegovih osebnostnih lastnosti. Tudi izvedenka M.T. je izrecno poudarila, da so tožnikove duševne motnje, ki so bile v zvezi s škodnim dogodkom, že prenehale. Ker ni podanega trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, bo sodišče moralo tožbeni zahtevek v tem delu v celoti zavrniti. Tudi prisojena odškodnina zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je previsoka. Pri odmeri odškodnine je upoštevalo zgolj izpoved tožnika, ne pa tudi izvedenskih mnenj. Enako velja za pretrpljeni strah. Sodišče prve stopnje je tožniku neupravičeno prisodilo tudi odškodnino za premoženjsko škodo. Zaradi pomanjkanja temelja odškodninske odgovornosti tožnik ni upravičen do povračila po 174. členu OZ, prisojena odškodnina je previsoko odmerjena oziroma povsem neutemeljena, ker sploh ni izkazana z nobenim konkretnim računom, niti s plačilom takih pomoči, ki jih zatrjuje tožnik. Glede višine prisojene premoženjske škode se je sodišče prve stopnje oprlo zgolj na subjektivno in s tem pristransko izpoved tožnika, ki pa višine te škode ni z ničemer izkazal. Tako tožnik škode za nakup zdravil, vitaminskih dodatkov hrani, voženj iz K. v Ljubljano ter odškodnino za tujo pomoč ni z ničemer izkazal. Glede premoženjske škode prvo tožena stranka izrecno poudarja, da sodišče ni upoštevalo 20 % tožnikove soodgovornosti pri odmeri višine odškodnine. Sodišče prve stopnje bi moralo kot pri ostalih vrstah škode upoštevati 20 % soodgovornost tožnika zaradi prikrajšanja zaradi izgubljenega prihodka. Zato je tudi napačno obračunan uspeh v pravdi in napačen izračun povračila pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje se do ugovorov prvo tožene stranke glede zastaranja premoženjske škode zaradi izgube na dohodku ni opredelilo. Zato je podana absolutna bistvena kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter napačno uporabljeno materialno pravo. Poudarja, da je tožbeni zahtevek za izgubo na dohodku od 1. 1. 2005 dalje absolutno zastaran. Tožnik je že v avgustu 2005, ko je prejel odločbo ZPIZ, vedel za formalno podlago za vtoževano škodo iz naslova rente oziroma izgube na dohodku. Kljub temu je svoj zahtevek uveljavljal s pripravljalno vlogo z dne 6. 9. 2010, torej občutno po preteku subjektivnega roka treh let in objektivnega roka 5 let, ko je tožnik zvedel za nastalo škodo in bi jo lahko uveljavljal. Izpodbija tudi obrestni del zahtevka. Sodišče je tožniku prisodilo zakonske zamudne obresti za nematerialno škodo od 1. 10. 2004, v obrazložitvi pa navaja, da je na ta dan potekel rok, kot je razviden iz priloge A4. Meni, da je tožnik do zakonskih zamudnih obresti upravičen zgolj od vložitve tožbe dalje. Prvo tožena stranka vlaga pritožbo tudi zaradi bistvenih kršitev določb ZPP, saj ima prvostopna sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Izrek sodbe je nerazumljiv, saj nasprotuje razlogom sodbe oziroma sodba sploh nima razlogov in v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih glede premoženjske škode prvo tožene stranke. Uveljavlja tudi bistveno kršitev 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar sodišče prve stopnje navaja v razlogih sodbe o vsebini izvedenskih mnenj in zapisnikov o zaslišanju priče in med vsebino samih teh listin oziroma zapisnikov. Pritožuje se zoper sklep o stroških. Pooblaščenec prvo tožene stranke je pričel z odvetniško dejavnostjo šele 23. 12. 2009, torej v času po veljavni odvetniški tarifi. Njegovih stroškov, ki jih je prijavil v skladu z novo odvetniško tarifo, sodišče brez obrazložitve ne prizna in obračuna stroške po tarifi, ki zanj ne more veljati. Vsi priglašeni stroški tožnika tudi niso bili potrebni stroški postopka. Ni upravičen do povračila stroškov za pripravljalne vloge od III. do XV. Priglaša stroške pritožbe po novi in stari odvetniški tarifi.

Drugo tožena stranka se pritožuje zoper sodbo v ugodilnem delu III. točke izreka in v IV. in V. točki izreka (odločitev o stroških postopka) iz pritožbenega razloga napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter tožbeni zahtevek v izpodbijanem delu zavrne, podredno, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje. Drugo tožena stranka je imela s prvo toženo stranko sklenjeno zavarovalno pogodbo po polici št. ... z zavarovalno vsoto 6.500.000,00 SIT oz. 27.124,00 EUR, prvo tožena stranka je pri vsakem škodnem dogodku soudeležena z odbitno franšizo 100.000,00 SIT oz. 417,30 EUR. Tožnik je v razmerju do drugo tožene stranke upravičen le do tistega denarnega zneska, ki bi ga drugo tožena stranka zaradi zavarovalnega primera morala plačati zavarovancu. Tako bi bila drugo tožena stranka lahko v zavezi za plačilo največ do 26.706,70 EUR in samo v primeru, če bi bilo podano zavarovalno kritje in temelj odškodninske odgovornosti. Sodišče prve stopnje ugovoru zavarovalne vsote in odbitne franšize sploh ni odločalo in je tudi ni upoštevalo. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo, da tožnikov primer sodi med zavarovane primere po dogovorjenih Splošnih pogojih za zavarovanje odgovornosti, ker naj bi bil z odločbo ZPIZ uvrščen v II. kategorijo invalidnosti zaradi poklicne bolezni (50 %) in ker naj bi sodišče tožnikovo delo ocenilo kot nevarno delo oziroma nevarno dejavnost. V konkretnem primeru ni sporno, da gre pri tožniku za poklicno bolezen. Po dogovorjenih Splošnih pogojih za zavarovanje odgovornosti zavarovalnica jamči za škodo zaradi civilno pravnih odškodninskih zahtevkov, ki jih tretje osebe uveljavljajo proti zavarovancu zaradi nenadnega in presenetljivega dogodka (nesreča), ki izvira iz dejavnosti, lastnosti in pravnega razmerja, navedenega v polici. Drugo tožena stranka poudarja, da v konkretnem primeru ni šlo za nenaden in presenetljiv dogodek, ki izvira iz dejavnosti (npr. padec tožnika, vbod z iglo, ...), tega tožnik niti ni zatrjeval. Samo dejstvo, da naj bi tožnik po oceni sodišča opravljal nevarno delo oziroma, da je pri svojem delu lahko (zgolj možnost) prišel v stik z virusom hepatitisa C in se z njim okužil, pa za obstoj zavarovalnega kritja ne zadostuje. Glede temelja: Drugo tožena stranka je prepričana, da če bi se tožnik vbodel z iglo, bi to povedal zdravnikom takoj ob ugotovitvi, da je okužen z virusom hepatitisa C, saj bi le to vplivalo na zdravljenje. Vbod z iglo ni zaveden nikjer v zdravstveni dokumentaciji, tega ni zatrjeval tožnik ne v odškodninskem zahtevku, ne v tožbi in ne v pripravljalnih vlogah. Šele na naroku je zatrjeval, da se je večkrat zbodel z iglo. Skladno s pravili, ki veljajo pri prvo toženi stranki, bi tožnik moral prijaviti vsak vbod z iglo, če bi do njega prišlo. Tožnik ni dokazal, niti z veliko verjetnostjo, še manj z gotovostjo, ki je potrebna za ugoditev tožbenemu zahtevku, škodnega dogodka in tudi ni dokazal, da je do okužbe z virusom hepatitisa C prišlo pri delu, zaradi česar je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje in posledično nepravilno uporabilo materialno pravo. Delo tožnika – zdravstveni tehnik negovalec ne predstavlja nevarnega dela oziroma dejavnosti. Zgolj neposredni stik z drugimi telesnimi tekočinami okuženega pacienta ne more povzročiti okužbe z hepatitisom C, če ne vsebuje večje količine krvi. Le to pa pri delu tožnika ni prav pogost pojav. Sodišče prve stopnje je v sodbi opr. št. II Pd 578/2005 pravilno in izčrpno obrazložilo, zakaj ni podane krivdne odgovornosti prvo tožene stranke in se drugo tožena stranka v celoti sklicuje na navedeno obrazložitev. Neizpodbitno dejstvo je, da tožnik pri svojem delu ni uporabljal zaščitnih sredstev, čeprav bi jih moral in mogel. Če bi bil škodni dogodek izkazan, bi bil tožnik v celoti odgovoren za nastanek škode, saj ni poskrbel za osnovno zaščito med morebitno okužbo. Podredno, če bi višje sodišče ugotovilo, da je sodba sodišča prve stopnje pravilna in je temelj odškodninske obveznosti drugo tožene stranke podan, pa ugovarja višini prisojene nematerialne škode po vseh postavkah. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je imel in ima tožnik kronične težave s hrbtenico, ki so nedvomno vplivale na splošno stanje, zdravljenje in počutje tožnika. Dosojena odškodnina za telesne bolečine je pretirana in ni v skladu z veljavno sodno prakso. Pretirana je tudi dosojena odškodnina za strah. Iz izvedeniških mnenj izhaja, da tožnik nima zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti ni pravno priznana škoda. Glede premoženjske škode: Sodišče prve stopnje se do ugovorov drugo tožene stranke glede zastaranja premoženjske škode zaradi izgube na dohodku ni opredelilo in o njih odločilo, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Poudarja, da je zahtevek za izgubo na dohodku od 1. 1. 2005 dalje absolutno zastaran. Tožbeni zahtevek iz naslova rente oziroma izgube na dohodku je postavil šele s pripravljalno vlogo z dne 6. 9. 2010, kar je po poteku subjektivnega roka 3 let in tudi objektivnega roka 5 let, od kar je tožnik zvedel za nastalo škodo in jo je tudi lahko uveljavljal. Podredno, če bi višje sodišče ugotovilo, da ni podano absolutno zastaranje tožbenega zahtevka za izplačilo rente, pa drugo tožena stranka ugovarja relativno zastaranje rente oziroma izgube na dohodku in sicer za čas od 6. 9. 2007 nazaj. Glede na podane ugovore predlaga, da višje sodišče spremeni tudi izrek o stroških postopka glede na uspeh v pravdi. Priglaša pritožbene stroške za takso za pritožbo in materialne stroške.

Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo prvo tožene stranke zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Pritožba nekritično ponazarja dejansko stanje, saj je tožnik izpovedal in potrdila priča M.H., o močnih zdravstvenih tveganjih, ki jim je vsakodnevno izpostavljen, zaradi narave dela, ki ga opravlja. Pritožbeni očitek pavšalnosti razlogov je napačen in izhaja iz pritožnikove napačne interpretacije materialne določbe OZ. Sodišče prve stopnje je po mnenju tožnika pravilno opravilo tehtanje, da je njegov soprispevek k nastanku škode 20 %. Tudi prisojeni znesek odškodnine za nematerialno škodo je v skladu s prakso v podobnih primerih. Glede ugovora zastaranja prvo tožene stranke izpostavlja, da je svoj zahtevek prilagodil ugotovitvam sodnega izvedenca. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Prvo tožena stranka je dne 31. 1. 2012 podala izven pritožbenega roka dopolnitev pritožbe, ki jo pritožbeno sodišče ni upoštevalo.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je v tej zadevi že odločalo in s sklepom opr. št. Pdp 396/2009 z dne 19. 11. 2009 pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče je sodišču prve stopnje naložilo, da bo moralo v ponovnem sojenju ugotoviti, ali se v konkretnem primeru šteje dejavnost, pri kateri se je tožnik okužil, za nevarno dejavnost in ali je podana krivdna odgovornost prvo tožene stranke. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku v skladu z navodili pritožbenega sodišča dopolnilo dokazni postopek in delno ugodilo tožbenemu zahtevku.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani (ugodilni) del sodbe sodišča prve stopnje in odločitev o stroških postopka v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Prvo tožena stranka neutemeljeno očita sodišču prve stopnje absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijani del sodbe nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Izrek sodbe ni nerazumljiv, ne nasprotuje samemu sebi niti razlogom sodbe, sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ki niso nejasni oziroma med seboj v nasprotju. Prav tako je neutemeljen očitek absolutne bistvene kršitve določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev bi bila podana le, če bi sodišče prve stopnje o odločilnih dejstvih zapisalo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izvedbi dokazov, in med listinami ali zapisniki. Takega nasprotja sodišče prve stopnje ni zapisalo.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnik zahteval plačilo odškodnine zaradi poklicne bolezni na delovnem mestu zdravstveni tehnik – negovalec.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da delo, ki ga je opravljal tožnik (to je delo zdravstvenega tehnika – negovalca) šteti za nevarno delo oziroma za nevarno dejavnost v smislu 149. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji), zato je podana objektivna odgovornost prvo tožene stranke. Dokazna ocena sodišča prve stopnje temelji na izpovedih prič K.M. in M.H. ter tožnika, iz katerih izhaja, da je tožnik pri svojem delu prihajal v stik z različnimi izločki ter da je delo tožnika, ki ni opravljal samo zdravstvenih posegov, temveč tudi osnovno nego, zato je obstajala večja nevarnost, da preko izločkov pacienta pride do prenosa okužbe. Ker tožnik ni uporabljal zaščitnih rokavic, kljub temu, da mu jih je prvo tožena stranka zagotovila, je po oceni sodišča prve stopnje soodgovoren 20 %.

Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) v 184. členu določa, da v primeru, če je delavcu povzročena pri delu ali v zvezi z delom škoda, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava. Splošno načelo odškodninske odgovornosti določa OZ. Elementi splošnega civilnega delikta so opredeljeni kot: nedopustna škoda, protipravno ravnanje, vzročna zveza med nastalo škodo in ravnanjem ter odgovornost za protipravno ravnanje. Odgovornost je lahko objektivna ali krivdna. Objektivna odgovornost je podana, kadar gre za delovanje nevarne stvari ali za nevarno dejavnost. Krivdna odgovornost pa je podana takrat, če do škode pride zaradi zakrivljenega ravnanja ali malomarnosti pri ravnanju, kakor tudi za opustitve dolžnega ravnanja zavestno ali nezavestno. Odgovornost za škodo je praviloma krivdna (prvi odstavek 131. člena OZ), medtem ko je objektivna odgovornost izjemna oblika odgovornosti.

V določbi 149. člena OZ je uzakonjena domneva vzročnosti, saj se za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, šteje, da izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Kaj je nevarna stvar oziroma nevarna dejavnost OZ ne določa. Pojem nevarne stvari oziroma nevarne dejavnosti je po svoji vsebini pravni standard, ki ga v vsakem konkretnem primeru izoblikuje sodna praksa. Nevarna dejavnost je takšna, da v konkretnih okoliščinah pomeni večjo nevarnost od povprečne, tudi nevarna stvar ni sama po sebi nevarna, pač pa postane taka glede na okoliščine primera. Nevarna dejavnost pa ni podlaga objektivni odgovornosti samo za enkratni škodni dogodek, temveč tudi za trajne škode npr. za poklicno bolezen. Škoda pri delu ali v zvezi z delom je tudi škoda, ki delavcu nastane zaradi poklicne bolezni.

Glede temelja: O temelju odškodninskega zahtevka je sodišče prve stopnje odločilo pravilno, ko je ugotovilo, da je prvo tožena stranka odgovorna tožniku za poklicno obolenje po načeli objektivne odgovornosti. Delo v delovnem okolju, v katerem je tožnik pri delu s pacienti prihajal v stik s krvjo pacientov, z njihovimi izločki, urinom in sekretom pomeni zdravju nevarno delovno okolje, zato za škodo, ki jo utrpi delavec, ki zboli za poklicno boleznijo, odgovarja delodajalec po načelu objektivne odgovornosti. Pritožbi neutemeljeno uveljavljata, da tožnik ni dokazal vzročne zveze med škodnim dejanjem in povzročeno škodo, ker se ni okužil na delovnem mestu z vbodom z iglo, temveč kje drugje. Pri tem prvo tožena stranka zgolj pavšalno namiguje na tožnikove osebnostne lastnosti in življenjski stil, ne da bi konkretno navedla razloge za take domneve. Svojo pritožbo utemeljuje z dejstvom, da tožnik ni prijavil vboda z iglo. Za toženi stranki je edini relevantni dokaz, da se je tožnik okužil na delovnem mestu prijava vboda z iglo. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru delo tožnika pomenilo povečano nevarnost. Prvo tožena stranka izvaja rehabilitacijo najtežje poškodovanih pacientov. Delo tožnika je bilo, da poskrbi za najosnovnejšo nego teh pacientov, kakor tudi, da opravlja medicinsko tehnične posege. Dokazna ocena sodišča prve stopnje, da se je tožnik pri svojem delu okužil z virusom hepatitisa C temelji na izpovedi prič K.M., M.H. in tožnika ter izvedenskega mnenja dr. M.M., iz katerega izhaja, da so zdravstveni delavci pri svojem delu najbolj izpostavljeni okužbi z virusom hepatitis C. Obveznost zagotavljati varno delovno okolje je predpisana kot temeljna obveznost delodajalca v 43. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji). Konkretizirana je v Zakonu o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD, Ur. l. RS, št. 56/99 in naslednji). Delodajalec je dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev pri delu. V ta namen mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem (1. odstavek 5. člena ZVZD). To dolžnost je prvo tožena stranka opustila oziroma jo je izpolnjevala malomarno. Tožnika pri delu ni nadzorovala in opozarjala na nepravilnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tudi tožnikov soprispevek k nastanku škode. Vsakdo je namreč dolžan skrbeti za lastno varnost in ker tožnik, kljub temu, da mu je prvo tožena stranka zagotavljala ustrezna zaščitna sredstva (rokavice), le teh ni vedno uporabljal, pravilno ocenilo njegovo soodgovornost na 20 % in so pritožbene navedbe toženih strank, da je njegova soodgovornost bistveno večja, neutemeljene.

K pritožbi drugo tožene stranke: Utemeljena je pritožbena navedba drugo tožene stranke, da je lahko zavezana za plačilo odškodnine le do višine zavarovalne vsote, zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, tako da je zavezalo drugo toženo stranko le do višine zavarovalne vsote. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da sodi tožnikov primer med zavarovane primere po dogovorjenih Splošnih pogojih za zavarovanje odgovornosti. Po mnenju drugo tožene stranke zavarovalnica jamči za škodo zaradi civilno pravnih odškodninskih zahtevkov, ki jih tretje osebe uveljavljajo proti zavarovancu zaradi nenadnega in presenetljivega dogodka, kar pa poklicna bolezen ni. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na zadevo opr. št. P 1438/2003 z dne 6. 3. 2008, v kateri pa je dejansko stanje bistveno drugačno kot v konkretnem primeru. Ni sporno, da gre pri tožniku za poklicno bolezen. Drugo tožena stranka stoji na stališču, da je tožnikova poklicna bolezen posledica dalj časa trajajočega škodljivega vpliva delovnega procesa in delovnih pogojev na določenem delovnem mestu, ne pa nenadni in presenetljivi dogodek, kar pomeni, da ni podanega zavarovalnega kritja. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, da tožnikov primer sodi med zavarovane primere, za katere zavarovalnica jamči. Odločitvi o višini prisojene odškodnine nasprotujeta prvo in drugo tožena stranka. Tožniku je za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem sodišče prve stopnje prisodilo odškodnino v višini 8.345,84 EUR, odškodnino zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 8.345,84 EUR ter odškodnino za strah v višini 3.338,33 EUR, vse ob upoštevanju 20 % tožnikove soodgovornosti, skupaj 20.030,01 EUR. V skladu z določbo 179. člena OZ prisodi sodišče pravično denarno odškodnino za pretrpljene telesne in duševne bolečine ter strah, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje, to opravičujejo. Pri odločanju o zahtevku za povrnitev nematerialne škode ter pri odmeri odškodnine gleda sodišče na pomen prizadete dobrine ter namen te odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Sodišče mora torej pri določitvi odškodnine upoštevati intenzivnost in trajanje fizičnih bolečin, potek in čas zdravljenja, nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem ter s tem povezane psihične bolečine, trajanje in intenzivnost strahu ter trajne posledice, ki jih utrpi poškodovanec in se kažejo v splošnem zmanjšanju življenjskih sposobnosti. Poleg tega mora upoštevati tudi odškodnine, ki so v podobnih primerih že bile dosojene. Glede prisojene odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je sodišče prve stopnje tožniku pravilno prisodilo 8.335,84 EUR (ob upoštevanju 20 % soodgovornosti), višji tožbeni zahtevek v višini 2.086,46 EUR je zavrnilo. Sledilo je izvedenskemu mnenju in izpovedi tožnika, da je bilo zdravljenje dolgotrajno, da je imel številne preglede, da je nekatera zdravila jemal osem let. Odškodnina za strah se dosodi, če je strah intenziven in traja dalj časa, za kratkotrajen strah pa le, če je bilo zaradi tega v daljšem časovnem obdobju porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje. V zvezi s prisojeno odškodnino za strah je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik občutil strah že pred ugotovljeno diagnozo, ob diagnozi se je strah povečal zaradi možnih posledic tožnika in družine ter da je potekal dolgotrajno in intenzivno. Zato je odškodnina odmerjena v skladu z drugim odstavkom 179. člena OZ. Glede prisojene odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti sta pritožbi delno utemeljeni. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine iz tega naslova upoštevalo, da so se tožnikove psihične težave začele, ko je izvedel za diagnozo, bil je depresiven, duševne bolečine so ga spremljale ves čas zdravljenja in so vplivale na zmanjšanje življenjskih aktivnosti do zaposlitve na novem delovnem mestu. Izvedenca (M.M. in J.J.) sta v svojem mnenju poudarila, da pri tožniku ni podanega trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Vendar pa po sodni praksi lahko sodišče prisodi odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tudi, kadar je to začasno, če je močnejše intenzivnosti in če to opravičujejo posebne okoliščine. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, so bile tožnikove življenjske aktivnosti v času zdravljenja bistveno zmanjšane Tožnik je zato v obdobju zdravljenja imel slabšo kvaliteto življenja, vendar pa je glede na okoliščine primera prisojena odškodnina v višini 8.345,84 (ob upoštevanju 20 % soprispevka tožnika) previsoka in ni v skladu z določbo 2. odstavka 179. člena OZ. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo pritožbama prvo in drugo tožene stranke ter odškodnino znižalo iz 8.345,84 EUR na 4.800,00 EUR, kar je v skladu z sodno prakso v podobnih primerih.

Prvo tožena stranka neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje napačno odločilo o obrestnem zahtevku od prisojene odškodnine za nematerialno škodo. Glede na določbo 1. odstavka 368. člena OZ v zvezi s 299. členom OZ ima upnik od dolžnikove zamude dalje pravico zahtevati zamudne obresti od uveljavljene terjatve. Dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev ali pa, ko upnik z opominom ali z začetkom postopka zahteva od njega, naj obveznost izpolni. V skladu z drugim odstavkom 299. člena OZ sta toženi stranki prišli v zamudo s plačilom od 1. 10. 2004, ko je prvo tožena stranka sporočila pooblaščencu tožnika (priloga A4), da je tožnikov odškodninski zahtevek odstopila v obravnavanje drugo toženi stranki. To pomeni, da je tožnik upravičen do zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine za nematerialno škodo od 1. 10. 2004 dalje in ne od vložitve tožbe dalje, kot to uveljavlja pritožba.

Neutemeljena so pritožbena navajanja prvo tožene stranke, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede materialne škode, ki jo vtožuje tožnik (stroški zdravil in ostalih pripomočkov, potni stroški, odškodnina za tujo pomoč), ker višina škode ni izkazana. 174. člen OZ določa, da kdor drugemu prizadene telesno poškodbo ali prizadene zdravje, mu mora povrniti stroške v zvezi z zdravljenjem in druge potrebne stroške, ki so s tem v zvezi ter zaslužek, izgubljen zaradi nezmožnosti za delo med zdravljenjem. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na izpoved tožnika in ugotovilo, da je imel tožnik stroške v zvezi z nakupom dodatne (zdrave) prehrane med zdravljenjem, stroške prevoza in stroške za tujo pomoč. Upoštevalo je uradne podatke o višini kilometrine v času, ko so bili prevozi opravljeni, prav tako je ugotovilo, da je tožnik potreboval pomoč pri prevozih na preglede. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno prisodilo tožniku materialno škodo, ki sta jo dolžni povrniti toženi stranki v skupnem znesku 1.766,48 EUR.

Prvo in drugo tožena stranka v pritožbi uveljavljata, da se sodišče prve stopnje do ugovorov glede zastaranja premoženjske škode glede zvišanega dela tožbenega zahtevka zaradi izgube na dohodku ni opredelilo, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Navedena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 6. 9. 2010 zvišal tožbeni zahtevek iz naslova premoženjske in nepremoženjske škode tako, da je zvišal tožbeni zahtevek iz naslova izgubljenega dohodka še za obdobje od 20. 9. 2005 do 31. 7. 2010 ter zahteval rento od 1. 9. 2010 dalje (zahtevek na plačilo rente je pripravljalno vlogo z dne 16. 3. 2011 umaknil). Toženi stranki sta zoper razširjeni zahtevek podali ugovor zastaranja tožbenega zahtevka iz naslova rente. Sodišče prve stopnje se do ugovorov toženih strank ni izrecno opredelilo, iz obrazložitve sodbe pa jasno izhaja, da je štelo, da ugovor zastaranja ni utemeljen. Zato ni podana očitana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi po oceni pritožbenega sodišče ugovor toženih strank ni utemeljen. V sodni praksi ni sporno, da lahko oškodovanec odškodnino za sukcesivno nastajajočo škodo (izgubo na dohodku) uveljavlja bodisi v obliki rente bodisi s sukcesivnim vtoževanjem odškodnine za preteklo obdobje, pri čemer se zastaralni roki računajo po določilih 352. člena OZ in rok prične teči z dnem, ko tožnik zve za bodočo škodo in jo lahko uveljavlja. Pravočasno uveljavljanje prve tovrstne škode je pogoj za uveljavljanje nadaljnjih škod.

Prvo tožena stranka pa utemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje glede premoženjske škode zaradi izgube na dohodku ni upoštevalo 20 % soodgovornosti tožnika. Pri določitvi prikrajšanja pri plači bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku upoštevati tudi 20 % soodgovornost tožnika za nastalo škodo.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo, delno pa razveljavilo, kot to izhaja iz izreka sodbe. V preostalem izpodbijanem delu je pritožbi zavrnilo in iz že navedenih razlogov sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, saj pri preizkusu sodbe sodišča prve stopnje v tem delu ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

Zaradi delne razveljavitve odločitve o glavni stvari, je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka (IV. in V. točka izreka). Ne glede na razveljavitev odločitve pritožbeno sodišče pripominja, da je neutemeljena pritožbena navedba prvo tožene stranke, da so stroški napačno odmerjeni ter da bi moralo sodišče prve stopnje obračunati stroške postopka v skladu z novo odvetniško tarifo. 41. člen Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 in naslednji) določa, če se je sodni postopek na prvi stopnji začel pred uveljavitvijo tega zakona, se nagrade in izdatki za storitve odvetnikov v tem postopku in v vseh nadaljnjih postopkih s pravnimi sredstvi določijo po doslej veljavni Odvetniški tarifi.

Ker je bila sodba sodišča prve stopnje delno razveljavljena, je odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).