Jedro

Ni sprejemljiva odločitev sodišča druge stopnje, ki je kot dan prenehanja delovnega razmerja določilo datum svoje odločitve. Bistvena okoliščina za odločitev o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi je ugotovitev o nezakonitosti njene odpovedi. Tako delavec kot delodajalec lahko v sporu o (ne)zakonitosti odpovedi sodno razvezo uveljavljata le do zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. Trenutek, s katerim je najkasneje mogoče razvezati pogodbo o zaposlitvi s sodbo sodišča, je lahko le datum odločitve sodišča prve stopnje. Tudi v primeru, ko sodišče druge stopnje spremeni prvostopno sodbo in samo odloči o razvezi.

Izrek

Revizija zoper sklep o stroških postopka se zavrže. Reviziji zoper sodbo se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v I. točki - spremeni tako, da se datum prenehanja delovnega razmerja 10. 5. 2012 nadomesti z datumom 3. 6. 2011, - spremeni v delu zahtevka za obračun in plačilo plač tako, da se v petindvajseti alineji znesek 730,00 EUR nadomesti z zneskom 66,00 EUR, v presežku in od vključno šestindvajsete alineje dalje pa se tožbeni zahtevek zavrne, - razveljavi glede odškodnine zaradi sodne razveze in v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

V ostalem se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki na delovnem mestu voznika težke in lahke gradbene mehanizacije. Pogodbo o zaposlitvi je sicer sklenil za določen čas, ker pa je ostal na delu tudi po izteku pogodbenega roka, je prišlo do transformacije v delovno razmerje za nedoločen čas. Tožena stranka je tožniku iz poslovnega razloga odpovedala pogodbo o zaposlitvi in mu delovno razmerje zaključila z 31. 5. 2009. 2. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožniku 31. 5. 2009 nezakonito prenehalo delovno razmerje. Zato ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, mu od 1. 6. 2009 dalje priznati delovno razmerje ter mu obračunati in izplačati plačo. Sodišče je najprej ugotovilo, da je bila tožniku odpoved poslana s priporočeno pošiljko dne 14. 5. 2009. Pošiljko je prevzel tožnikov oče 15. 5. 2009, kot dan, ko jo je prejel tožnik, pa je sodišče „določilo“ datum 17. 5. 2009. Na podlagi takih ugotovitev je presodilo, da je bila tožba 16. 6. 2009 vložena pravočasno. Glede razloga za odpoved je sodišče ugotovilo, da ta ni bil podan oziroma ga tožena stranka ni dokazala. Sodišče je tudi na podlagi izpovedi tožene stranke ugotovilo, da je bila odpoved dejansko podana iz razloga tožnikovega nekvalitetnega opravljanja dela, ne pa zato, ker ga ne bi več potreboval. Zgolj poslovanje z izgubo v letu 2009 še ne pomeni, da je zaradi tega odpadla potreba po zaposlitvi tožnika.

3. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tudi tožbenim zahtevkom tožnika za plačilo regresa in odškodnino za neizkoriščen dopust za leto 2008 in 2009, ter zahtevku za plačilo opravljenih nadur.

4. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke deloma ugodilo tako, da je razvezalo pogodbo o zaposlitvi z 10. 5. 2012, za čas od 1. 6. 2009 do 10. 5. 2012 toženi stranki naložilo plačilo plače in toženi stranki naložilo tudi plačilo odškodnine zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi v višini petih plač. Zavrnilo pa je tožbene zahtevke za poziv nazaj na delo ter za čas po 10. 5. 2012. Prav tako je zavrnilo pritožbo tožene stranke zoper odločitev o ugotovitvi nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter glede denarnih zahtevkov za plačilo nadur, regresa in odškodnine za neizkoriščen dopust. Glede (ne)zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi se je strinjalo z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Tožena stranka je predlagala sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, ker tožniku ne more več zagotavljati dela. Po 1. 6. 2009 ni imel več zaposlenih delavcev, s 3. 6. 2011 pa je bil izbrisan iz poslovnega registra kot samostojni podjetnik. Sodišče je pogodbo razvezalo z dnem izdaje svoje sodbe, „s katero je bila spremenjena (oziroma nadomeščena) prvostopenjska sodba“.

5. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem prve in druge stopnje in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da bi moralo sodišče ugotoviti, da je tožba vložena prepozno, saj naj bi iz izpovedi tožnika in njegovega očeta, ki je prevzel priporočeno pošiljko, izhajalo, da je odpoved prejel na dan prevzema pošiljke. Ne strinja se s presojo sodišča, da do odpovedi ni prišlo iz utemeljenih razlogov. Tožnik je bil slab delavec in bi mu lahko pogodbo tudi izredno odpovedal iz krivdnih razlogov. Vendar te možnosti ni izbral, temveč se je odločil za drugo, za tožnika ugodnejšo možnost. Sodišče je pri odločitvi o prenehanju delovnega razmerja po 118. členu ZDR določilo neustrezen datum in je odločitev za obdobje, ko ni več dejavnosti s.p. neizvršljiva. Toženec kot fizična oseba tožnika ne more pozvati nazaj na delo. Nesprejemljiva je odločitev o odškodnini v znesku 2.874,00 EUR. Pritožbeno sodišče se ni ukvarjalo z vprašanjem, kaj je tožnik naredil v času od 31. 5. 2009, da bi škodo zmanjšal. Toženec pa ga je videval na gradbiščih za strojem, kar je v okviru pritožbe celo dokumentiral. Ne strinja se z odločitvijo, da bi šla tožniku bruto plača 730,00 EUR in tudi ne s stroškovno odločitvijo.

6. Tožena stranka vlaga revizijo zoper pravnomočno sodbo v celoti, vendar nato izrecno navede, da je v delu, ki se nanaša na odločitev o regresu in odškodnini za neizkoriščen dopust za leto 2008 in 2009 ter za plačilo opravljenih nadur, odločitev še predmet predloga za dopustitev revizije. Zato je mogoče šteti, da v tem delu (točka II. izpodbijane sodbe, razen glede 1. točke prvostopne sodbe) revizija ni vložena. Neutemeljeno je pri tem sklicevanje na navedbe v predlogu za dopustitev revizije (1), kjer gre v pretežnem delu za odločitev o zahtevkih iz časa trajanja delovnega razmerja, o katerih je mogoče odločiti ne glede na to, kako je odločeno glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

7. Revizija je delno utemeljena.

8. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP). Revizija izrecno ni dovoljena zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče je vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in pri svoji odločitvi upoštevalo sodišče druge stopnje.

9. Tožena stranka uveljavlja kot revizijski razlog tudi „bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščema prve in druge stopnje“. Vendar nato v reviziji le na dveh mestih na splošno omeni, da naj bi šlo za to, da sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov: prič, ki jih je predlagal glede nastale krizne situacije, njegove situacije in izgube dela, oziroma, da „ni bilo več dela ob sodelovanju s tožnikom“. Neizvedba predlaganih dokazov lahko pomeni bistveno kršitev določb postopka, toda revident bi moral to utemeljiti bistveno bolj konkretno, da bi bilo izpodbijano sodbo v tem delu mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je izvedlo nekatere od predlaganih dokazov, druge je kot nepotrebne zavrnilo, sodišče druge stopnje pa je obrazložilo, zakaj je bila zavrnitev zaslišanja nekaterih prič utemeljena.

10. V zvezi s spremembo tožbe glede višine plače tožena stranka v reviziji navaja, da „ni prišlo do ustreznega odgovora in stališča pritožbenega sodišča“ do njegovih pritožbenih navedb. Take navedbe so očitno napačne, saj se je sodišče druge stopnje do njih izrecno opredelilo (točka 6 izpodbijane sodbe). Neutemeljene so pri tem navedbe, da naj bi sodišče dovolilo spremembo tožbe šele po predhodno izdani sodbi. Zoper sklep, s katerim se dovoli sprememba tožbe, ni posebne pritožbe (sedmi odstavek 185. člena ZPP). Torej je pritožba možna šele v okviru pritožbe zoper odločitev zoper sodbo o glavni stvari. Umestitve sklepa o dopustitvi spremembe tožbe v izreku odločbe sodišča prve stopnje pa ni mogoče razlagati tako, kot to hoče prikazati tožena stranka.

11. V pretežnem delu pomenijo revizijske navedbe – če odmislimo ob tem velik del nepotrebnih in neprimernih vrednostnih ocen – le nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno sodišč. Take so najprej navedbe glede dejanske ugotovitve o tem, kdaj je tožnik prejel odpoved. V zvezi z obstojem utemeljenega razloga zaradi katerega je bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi, pa tožnik v reviziji ugotovitvam sodišča pravzaprav pritrjuje, pri čemer poskuša svoje ravnanje prikazati kot ravnanje „v korist tožniku“. Če za toženca ni sporno, da je bil tožnik slab delavec in bi mu lahko pogodbo o zaposlitvi tudi izredno odpovedal, bi moral tako tudi postopati. Ni pa sprejemljivo, da pogodbo o zaposlitvi odpove iz drugega, nedokazanega razloga. Delodajalec ne more prosto „izbirati“ razloga za odpoved, če takega razloga ni oziroma njegove utemeljenosti ne more dokazati.

12. Utemeljena pa je revizija v delu, ki se nanaša na datum sodne razveze pogodbe o zaposlitvi in na to odločitev vezane zahtevke. Po določbah 118. člena ZDR lahko sodišče, ob ugotovljeni nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tudi na predlog delodajalca, ugotovi trajanje delovnega razmerja in določi dan prenehanja delovnega razmerja – če upoštevaje vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Pri tem zakon izrecno določi, da sodišče lahko ugotovi trajanje delovnega razmerja „najdalj do odločitve sodišča prve stopnje“. Glede na tako jasno zakonsko določbo, ni sprejemljiva odločitev sodišča druge stopnje, ki je kot dan prenehanja delovnega razmerja določilo datum svoje odločitve. Bistvena okoliščina za odločitev o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi je ugotovitev o nezakonitosti njene odpovedi. Tako delavec kot delodajalec lahko v sporu o (ne)zakonitosti odpovedi sodno razvezo uveljavljata le do zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. Trenutek, s katerim je najkasneje mogoče razvezati pogodbo o zaposlitvi s sodbo sodišča, je lahko le datum odločitve sodišča prve stopnje. Tudi v primeru, ko sodišče druge stopnje spremeni prvostopno sodbo in samo odloči o razvezi.

13. Poleg navedenega v prejšnji točki pa je v obravnavani zadevi treba upoštevati še dodatno okoliščino. Sodišče pri odločitvi o sodni razvezi na predlog delodajalca upošteva „vse okoliščine in interes obeh pogodbeni strank“. Torej tudi delodajalca. Datum odločitve sodišča prve stopnje je le skrajni rok in ne pravilo oziroma avtomatizem. Okoliščine in interesi pogodbenih strank lahko v konkretnem primeru kažejo na to, da je treba ali bi bilo ustrezno pogodbo razvezati že pred tem datumom. Če sodišče upošteva predlog delavca v tej smeri, mora enako upoštevati tudi okoliščine in interese delodajalca. V obravnavani zadevi je toženec uveljavljal kot razlog za sodno razvezo – da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče – okoliščino, da je prenehal z opravljanjem dejavnosti. Sodišče druge stopnje je štelo, da gre za utemeljen razlog za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, kljub temu pa je pogodbe razvezalo šele z datumom svoje odločitve. Torej skoraj eno leto potem, ko je toženec prenehal opravljati dejavnost samostojnega podjetnika.

14. V zvezi z odškodnino po 118. členu ZDR tožena stranka utemeljeno navaja, da je sodišče druge stopnje o tem odločilo, ne da bi se imela tožena stranka o tem možnost izjaviti. Sodišče druge stopnje je o sodni razvezi odločilo na podlagi predloga tožene stranke in ne tožnika. O tem je odločilo na seji senata in ne na obravnavi. O odškodnini in njeni višini je odločilo na podlagi „podatkov v spisu“, pri čemer nobena od strank v zvezi z odškodnino ni imela posebnih navedb in tudi ni bila zaslišana. Revizija utemeljeno opozarja tudi na to, da sodišče ni posebej ugotavljalo tožnikovih možnosti za zaposlitev in njegovega ravnanja v zvezi s tem po prenehanju delovnega razmerja pri tožencu. Gre pa za enega od pomembnih kriterijev za odločitev o odškodnini po 118. členu ZDR kot nadomestilu za reintegracijo.

15. Odločitev o stroških postopka, čeprav je vsebovana v sodbi, se šteje za sklep. Revizija je dovoljena samo zoper sklep, s katerim se postopek pravnomočno konča (prvi odstavek 384. člena ZPP). Sklep o stroških pa ni sklep, s katerim se postopek pravnomočno konča. Zato je revizijsko sodišče revizijo v tem delu zavrglo (377. člen ZPP).

16. Glede na navedeno je revizijsko sodišče izpodbijano sodbo le deloma spremenilo glede datuma prenehanja delovnega razmerja tožnika in posledično tudi glede denarnih zahtevkov. To je plačila plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ki gre tožniku le do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, torej do 3. 6. 2011. Glede odškodnine po 118. členu ZDR pa jo je razveljavilo in v tem obsegu vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje (379. in 380. člen ZPP), da v tem delu ponovno odloči. Glede na gornjo obrazložitev posebni napotki niso potrebni.

Op. št. (1): Predlog za dopustitev revizije je Vrhovno sodišče zavrglo s sklepom VIII DoR 67/2012-6 z dne 21. 11. 2012