Jedro

Upoštevaje dokazno breme in glede na to, da toženec pošiljke, ki je vsebovala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, tožniku ni poslal priporočeno s povratnico, je sodišče prve stopnje utemeljeno v tožnikovo korist upoštevalo, da je šele dan ali dva po tem prevzel pošiljko, ko je bila ta vročena njegovemu očetu. Tožnik je nato tožbo vložil priporočeno po pošti v predpisanem 30-dnevnem roku za vložitev tožbe, tako da je tožba pravočasna.

Glede na to, da je bilo pravi vzrok za odpoved nekvalitetno delo tožnika, redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni zakonita.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v 2. točki izreka delno spremeni tako, da se v tem delu glasi: „2. Ugotovi se, da delovno razmerje tožnika pri toženi stranki ni prenehalo 31. 5. 2009, temveč preneha s 10. 5. 2012. Tožena stranka je dolžna tožniku za čas od 1. 6. 2009 do 10. 5. 2012 za vsak mesec obračunati mesečno bruto plačo v višini: bruto znesek: zapadlost dne: - 590,00 EUR 18. 7. 2009 - 590,00 EUR 18. 8. 2009 - 597,43 EUR 18. 9. 2009 - 597,43 EUR 18. 10. 2009 - 597,43 EUR 18. 11. 2009 - 597,43 EUR 18. 12. 2009 - 597,43 EUR 18. 1. 2010 - 597,43 EUR 18. 2. 2010 - 597,43 EUR 18. 3. 2010 - 730,00 EUR 18. 4. 2010 - 730,00 EUR 18. 5. 2010 - 730,00 EUR 18. 6. 2010 - 730,00 EUR 18. 7. 2010 - 730,00 EUR 18. 8. 2010 - 730,00 EUR 18. 9. 2010 - 730,00 EUR 18. 10. 2010 - 730,00 EUR 18. 11. 2010 - 730,00 EUR 18. 12. 2010 - 730,00 EUR 18. 1. 2011 - 730,00 EUR 18. 2. 2011 - 730,00 EUR 18. 3. 2011 - 730,00 EUR 18. 4. 2011 - 730,00 EUR 18. 5. 2011 - 730,00 EUR 18. 6. 2011 - 730,00 EUR 18. 7. 2011 - 730,00 EUR 18. 8. 2011 - 730,00 EUR 18. 9. 2011 - 730,00 EUR 18. 10. 2011 - 730,00 EUR 18. 11. 2011 - 730,00 EUR 18. 12. 2011 - 730,00 EUR 18. 1. 2012 - 730,00 EUR 18. 2. 2012 - 730,00 EUR 18. 3. 2012 - 730,00 EUR 18. 4. 2012 - 730,00 EUR 18. 5. 2012 - 243,00 EUR 18. 6. 2012 od navedenih zneskov odvesti davke in prispevke, tožniku pa izplačati ustrezne neto zneske, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti, to je od vsakega 18. dne v mesecu za plačo preteklega meseca, v roku 8 dni, pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna tožniku plačati odškodnino zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi v znesku 2.874,00 EUR, v roku 8 dni, pod izvršbo.

Kar zahteva tožnik več ali drugače (poziv nazaj na delo, priznanje delovne dobe od 10. 5. 2012 dalje, obračun in izplačilo mesečnih bruto plač nad prisojenimi zneski od 1. 6. 2009 do 28. 2. 2010 ter v znesku 730,00 EUR za čas od 10. 5. 2012 do vrnitve na delo), se zavrne.“ V preostalem se pritožba zavrne ter se potrdita nespremenjeni izpodbijani del sodbe (1. točka ter 1. odstavek 3., 1. odstavek 4. in 1. odstavek 5. točke izreka sodbe) in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil tožnik pri tožencu v delovnem razmerju za nedoločen čas ter da je tožniku dne 31. 5. 2009 nezakonito prenehalo delovno razmerje (1. točka izreka). Tožencu je naložilo: da je dolžan tožnika pozvati nazaj na delo ter mu za čas od 1. 6. 2009 do vrnitve na delo priznati delovno dobo, obračunati mesečno bruto plačo v znesku 730,00 EUR, odvesti davke in prispevke, in mu izplačati neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu od plače preteklega meseca (2. točka izreka); da tožniku obračuna bruto regres za leto 2008 v znesku 332,50 EUR in mu po odvodu akontacije dohodnine izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 1. 2009 do plačila, za leto 2009 pa v znesku 686,00 EUR in mu po odvodu akontacije dohodnine izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2009 do plačila (1. odstavek 3. točke izreka); da tožniku obračuna odškodnino za neizkoriščeni letni dopust za leto 2008 v znesku 295,00 EUR in mu po odvodu davkov in prispevkov izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2009 do plačila, za leto 2009 pa v znesku 295,00 EUR in mu po odvodu davkov in prispevkov izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2009 dalje do plačila (1. odstavek 4. točke izreka); da tožniku obračuna bruto plače v znesku 2.210,00 EUR ter od mesečnih bruto zneskov odvede akontacijo davkov in prispevkov na ustrezne račune (1. odstavek 5. točke izreka), v presežku (glede plačila regresa v višjem znesku ter plačila regresa v bruto znesku in iz naslova obresti nad neto zneskom ter pred 2. 1. 2009 oziroma 2. 7. 2009 – 2. odstavek 3. točke izreka, glede odškodnine za neizkoriščeni letni dopust za leto 2008 nad zneskom 295,00 EUR in plačila v bruto znesku – 2. odstavek 4. točke izreka, glede plačila neto plač – 2. odstavek 5. točke izreka) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje dopustilo spremembo tožbe z dne 7. 4. 2011 (I. točka izreka sklepa), ustavilo postopek zaradi delnega umika tožbe glede tožbenega zahtevka pod 1. točko tožbe v celoti in pod 5. točko tožbe v delu, ki se nanaša na nadurno delo od 13. 3. 2008 do 10. 7. 2008 v bruto znesku 153,00 EUR (II. točka izreka sklepa). Odločilo je, da toženec sam krije svoje stroške postopka, tožnikove pravdne stroške v znesku 952,20 EUR pa je dolžan povrniti na račun prvostopenjskega sodišča z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku 8-dnevnega paricijskega roka do plačila (III. točka izreka).

Toženec se pritožuje zoper ugodilni del sodbe ter zoper sklep o dopustitvi spremembe tožbe in odločitev o pravdnih stroških iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe in izpodbijani del sklepa spremeni, tako da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe in izpodbijani del sklepa razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje pred spremenjenim senatom.

Navaja, da tožnik po transformaciji delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas ni bil prikrajšan za pravice iz delovnega razmerja. Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je tožnik nedvomno prejel odpoved pogodbe o zaposlitvi, pri čemer pa ni bistveno, da toženec ni vročal redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s povratnico, saj je razpolagal s potrdilom pošte, hkrati pa je tožnik sam predložil prejeto pisemsko ovojnico. Navedba sodišča prve stopnje, da med strankama ni sporno, da je tožnik opravljal delo pri toženi stranki tudi po 31. 5. 2009, ni točna. Tega nobena od strank ni zatrjevala, tožnik pa po podani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi dejansko ni več opravljal dela. Sodišče prve stopnje bi moralo šteti, da je tožnik pošiljko, v kateri je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, prevzel z dnem, ko je pošiljko s podpisom prevzel njegov oče, in da je zato tožba prepozna. Tožnik je namreč povedal, da je pošiljko odprl po prihodu iz službe oziroma po 19. uri, ni pa trdil, da bi jo prejel z dvodnevnim zamikom. Meni, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana iz utemeljenega poslovnega razloga. Tožnik je bil slab delavec, kar so povedale tudi zaslišane priče, zato bi toženec lahko tožniku odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz krivdnih razlogov. Vendar v obravnavani zadevi ni prišlo do odpovedi iz krivdnih razlogov, temveč zaradi nezmožnosti nadaljnjega zagotavljanja dela tožniku. Po mnenju toženca bi moralo sodišče prve stopnje zaključiti delovno razmerje tožnika na podlagi 118. člena Zakona o delovnih razmerjih. Zaradi ekonomske krize tožnik očitno tudi drugje ni dobil dela, kar dokazuje obstoj poslovnega razloga. Zaslišanje prič je predlagal v pisni vlogi, v kateri je postavil zahtevek po nasprotni tožbi, tako za dokazovanje nastale škode na gradbišču kot izgube dela (naročil). Z zavrnitvijo izvedbe predlaganih dokazov je sodišče kršilo pravice toženca. V času odpovedi je poleg toženca (nosilca dejavnosti) kot edini zaposleni delal tožnik. Če nihče od naročnikov tožnika ni želel videti na gradbišču, mu toženec dela ni mogel zagotoviti, kar izhaja tudi iz bilance poslovnega izida. Res pa je toženec povedal, da bi se našlo delo zanj in še za enega dobrega delavca. Glede na ukinitev dejavnosti samostojnega podjetnika je sodba dejansko neizvršljiva. Toženec ne more pozvati tožnika nazaj na delo in ga zaposliti, saj kot delodajalec zaradi izbrisa družbe iz registra ne obstaja več, zato je odločitev tudi neizvršljiva. Določila Zakona o gospodarskih družbah ne predstavljajo pravnega temelja za prijavo tožnika kot zaposlenega v evidenco socialnega zavarovanja. Nepravilna je odločitev, da tožniku pripada bruto plača v znesku 730,00 EUR. V pogodbi o zaposlitvi je bil dogovorjen nižji znesek, sodišče pa ni pojasnilo, zakaj je tožniku prisodilo plačo v takšnem znesku.

Trdi, da sodišče tekom postopka ni sprejelo odločitve, da se sprememba tožbe dopusti; ugodilo ji je šele v končni odločbi. Ker ni bilo ustreznega sklepa o dopustitvi spremembe, se o spremenjeni tožbi toženec sploh ni mogel izjaviti, zaradi česar je podana kršitev pravil postopka, ki jo uveljavlja v pritožbi zoper končno odločbo.

Glede prisojenih zneskov regresa in odškodnine zaradi neizkoriščenega letnega dopusta ter obračuna dajatev od bruto zneska 2.210,00 EUR navaja, da tožniku sicer ni bil obračunan regres oziroma njegov sorazmerni del, vendar ga je tožnik prejel v obliki dokumentiranih gotovinskih plačil. Tožniku ni mogoče prisoditi odškodnine zaradi neizkoriščenega letnega dopusta, ker od 31. 5. 2009 dalje ni delal pri tožencu, poleg tega pa gre za prejemek, ki ni obremenjen z dajatvami, in je zato takšna odločitev neizvršljiva. Tožnik je nesporno prejel neto znesek 2.210,00 EUR na roke, s temi izplačilom pa je toženec pokril tudi dolg iz naslova regresa za letni dopust. Nezakonita je po mnenju toženca tudi odločitev o stroških postopka, saj je sodišče naložilo plačilo le-teh na svoj račun in gre torej za pristransko odločitev. Četudi je sodišče upravičeno do povračila stroškov zaradi razmerja s tožnikom po določbah Zakona o brezplačni pravni pomoči, nima pooblastila, da toženca obsodi na plačilo stroškov sodišču. Sporen je tudi izračun višine stroškov, saj se znesek 22.261,00 EUR kot vrednost denarnega tožbenega zahtevka prvič pojavi v uvodnem delu sodbe, medtem ko se v vlogah tožnika navaja znesek v višini 5.000,00 EUR. Posledično je napačna in nezakonita odmera pravdnih stroškov tožnika.

V odgovoru na pritožbo toženca tožnik prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane odločitve.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani ugodilni del sodbe in izpodbijani del sklepa v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene od absolutno bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih zatrjuje pritožba. Zaradi deloma zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z reintegracijskim in reparacijskim zahtevkom pa je sprejeta odločitev deloma nepravilna. V preostalem delu sodbe (glede nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi ter denarnih zahtevkov iz naslova regresa in odškodnine za neizrabljeni dopust) in v izpodbijanem delu sklepa pa je sodišče dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo ter pravilno uporabilo materialno pravo.

K pritožbi zoper sklep o dopustitvi spremembe tožbe: Toženec neutemeljeno izpodbija sklep v delu, v katerem je sodišče prve stopnje dovolilo spremembo tožbe z dne 7. 4. 2011. S tožbo z dne 16. 6. 2009 je tožnik v 3. točki tožbenega tožbenega zahtevka zahteval, da ga je toženec dolžan pozvati nazaj na delo ter mu priznati delovno dobo od 31. 3. 2009 do vrnitve na delo z vsem pravicami, predvsem pa plačati plačo in odvesti davke, prispevke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsake neto mesečne plače do plačila, v 5. točki pa, da mu je toženec dolžan plačati nadurno delo v obdobju od 13. 3. 2008 do 31. 5. 2009 v višini 2.363,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila. Tožnik je nato z vlogo z dne 7. 4. 2011 pred zadnjo obravnavo navedena zahtevka spremenil, tako da je za čas od 1. 6. 2009 dalje do vrnitve na delo zahteval priznanje delovnega razmerja in izplačilo minimalne plače v znesku 730,00 EUR ter izplačilo za opravljene presežne ure v obdobju od 10. 7. 2008 do 31. 5. 2009 v bruto znesku 2.210,00 EUR. Ob pravilni ugotovitvi, da je takšna sprememba tožbe smotrna za dokončno ureditev spornega razmerja med strankama, jo je na podlagi prvega odstavka 185. člena ZPP sodišče kljub nasprotovanju toženca na glavni obravnavi 8. 6. 2011 dovolilo. Pritožbene navedbe, da se toženec ni mogel izjaviti o spremembi tožbe s strani tožnika, so torej neutemeljene. Pritožbeno sodišče je zato po določbi sedmega odstavka 185. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 363. člena ZPP pridržano pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje v delu, v katerem je spremembi tožbe dovolilo (2. točka 365. člena ZPP).

K pritožbi zoper ugodilni del sodbe in odločitev o pravdnih stroških: Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je pošiljka, ki je bila poslana na naslov tožnika dne 14. 5. 2009, vsebovala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (priloga B/2). Tožnikov oče M.P. je, zaslišan kot priča, izpovedal, da je pošiljko prevzel in o prejemu pošiljke še isti dan obvestil tožnika, ta pa jo je prišel iskat naslednji dan ali morda čez dva dni. Tožnik pa je povedal, da je njegov oče pošiljko prevzel 15. 5. 2009, pošto pa je sam prevzel, mogoče kakšen dan kasneje. Neutemeljene so pritožbene navedbe toženca, da je tožnik, ki je ves čas postopka zatrjeval, da mu redna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila vročena, izpovedal, da mu je bila odpoved vročena že 15. 5. 2009, saj to iz njegove izpovedi ne izhaja. Toženec je tisti, ki mora opraviti in dokazati pravilno osebno vročitev odpovedi, s čimer dokaže tudi, da je izpolnil svojo zakonsko obveznost iz 87. člena ZDR. Upoštevaje dokazno breme iz navedene določbe in glede na to, da toženec pošiljke tožniku ni poslal priporočeno s povratnico, je sodišče prve stopnje na podlagi 215. člena ZPP utemeljeno v tožnikovo korist upoštevalo izpoved tožnikovega očeta, da je tožnik prevzel pošiljko dan ali dva po tem, ko je oče prevzel pošiljko, in kot datum vročitve odpovedi štelo 17. 5. 2009. Tožnik je tožbo vložil priporočeno po pošti 16. 6. 2009, torej v predpisanem 30-dnevnem roku za vložitev tožbe iz tretjega odstavka 204. člena ZDR, zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

Za zakonito redno odpoved pogodbe o zaposlitvi mora delodajalec v skladu z drugim odstavkom 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) v povezavi s prvim odstavkom 82. člena ZDR dokazati predvsem utemeljenost odpovednega razloga. V primeru poslovnega razloga mora dokazati, da zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na njegovi strani preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje v zvezi z izgubo dela pri tožencu izvesti dokaz z zaslišanjem prič, predlaganih v pisni vlogi, v kateri je toženec postavil zahtevek po nasprotni tožbi, oziroma da je z zavrnitvijo izvedbe predlaganih dokazov sodišče kršilo pravice toženca. Iz pripravljalne vloge z dne 19. 5. 2010 je razvidno, da je toženec predlagal zaslišanje prič v zvezi z dokazovanjem zatrjevane premoženjske škode oziroma v zvezi s tožnikovim obnašanjem in potekom njegovega dela na delovišču, torej za dokazovanje drugih dejstev, ne pa za dokazovanje izgube dela oziroma naročil. Stranka mora natančno opredeliti, katero dejstvo naj se s predlaganim dokazom ugotovi. Glede na načelo povezanosti trditvenega in dokaznega bremena, kot izhaja iz določbe 212. člena ZPP, oziroma glede na dolžnost substanciranja dokaznega predloga bi moral toženec, v kolikor je želel, da sodišče z zaslišanjem predlaganih prič (S.H., Š.H., F.J. in A.K.) ugotavlja tudi obstoj razlogov, zaradi katerih je prenehala potreba po opravljanju tožnikovega dela, to izrecno predlagati. Ker tega ni storil, sodišče izgube dela ni bilo dolžno ugotavljati z zaslišanjem navedenih prič, z opustitvijo izvedbe teh dokazov pa posledično tožencu ni bila odvzeta možnost dokazovanja oziroma mu niso bile kršene procesne pravice.

Toženec je redno odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljeval s tem, da je zaradi združevanja del posameznih delovnih mest odpadla potreba po dveh delovnih mestih, torej tudi po tožnikovem delu na delovnem mestu voznika težke in lahke gradbene mehanizacije. Res je sicer, da je pri tožencu v letu 2009 prišlo do zmanjšanega obsega poslovanja in upada prihodkov. Vendar pa iz njegove izpovedi izhaja, da je tožniku odpovedal pogodbo o zaposlitvi zlasti zaradi nekvalitetno opravljenega dela, ne pa zato, ker po tožnikovem delu ni bilo več potrebe. Zaslišan kot stranka je izpovedal, da bi tožniku, če bi vedel, da mu je potekla pogodba o zaposlitvi za določen čas, zaključil delovno razmerje, tako pa mu je v aprilu 2009, po izteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas od 10. 7. 2008 do 10. 1. 2009, ponudil v podpis novo pogodbo o zaposlitvi za določen čas šestih mesecev. Povedal je še, da ne bi bilo težav s tožnikom skleniti novo pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, če bi bil dober delavec, vendar pa z njim ni bil zadovoljen.

Na podlagi navedene izpovedi toženca je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da toženec ni dokazal obstoja utemeljenega poslovnega razloga, sodišču prve stopnje pa se v obrazložitvi ni bilo potrebno spuščati v presojo, kaj bi moral toženec storiti glede na nastalo poslovno situacijo v letu 2009. Za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je namreč bistveno, da je zaradi razlogov na strani delodajalca prenehala potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče glede na pritožbene navedbe pojasnjuje, da razlogi, ki jih primeroma našteva 88. člen ZDR, sicer lahko obstajajo, pa bo odpoved pogodbe kljub temu nezakonita, če zaradi takega razloga ni prenehala potreba po opravljanju dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Za tak primer gre v obravnavani zadevi. Toženec je bil pripravljen ponuditi tožniku zaposlitev za nedoločen čas, kar dokazuje, da poslovni razlog ni obstajal, ker v resnici ni šlo za prenehanje potreb po tožnikovem delu, temveč dejansko za drug krivdni odpovedni razlog - nekvalitetno delo delavca, zato je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita.

Posledica ugotovljene nezakonitosti odpovedi delodajalca je praviloma reintegracija delavca, torej vzpostavitev neprekinjenega delovnega razmerja, vendar le, če delavec to zahteva. V določenih primerih pa lahko sodišče tudi proti delavčevi volji kljub nezakoniti odpovedi razveže pogodbo o zaposlitvi, če z ozirom na okoliščine in interes obeh pogodbenih strank ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče ter delavcu prisodi ustrezno odškodnino v višini največ 18 mesečnih plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 118. člena ZDR). Sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi je toženec, ki po 1. 6. 2009 ni imel (več) zaposlenih delavcev, predlagal v pripravljalni vlogi z dne 18. 8. 2010, ob zaslišanju pa je povedal, da tožniku ne more več zagotavljati dela, kar je ponovil tudi na zadnji obravnavi dne 8. 6. 2011 in vztrajal pri sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi. Poleg tega iz podatkov Agencije Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve (AJPES) izhaja, da je bil toženec izbrisan iz poslovnega registra kot samostojni podjetnik s 3. 6. 2011, kar po presoji pritožbenega sodišča predstavlja bistveno okoliščino, ki onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja tožnika pri tožencu. V tem obsegu so torej pritožbene navedbe, ki se nanašajo na neizvršljivost sodbe zaradi izbrisa toženca kot samostojnega podjetnika iz sodnega registra, neutemeljene.

Pritožbeno sodišče je zato na podlagi pete alinee 358. člena ZPP in prvega odstavka 351. člena ZPP izpodbijani del sodbe v 2. točki izreka delno spremenilo, tako da je ugotovilo obstoj delovnega razmerja za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (31. 5. 2009) do izdaje te sodbe, s katero je bila spremenjena (oziroma nadomeščena) prvostopenjska sodba, ter tožencu za navedeno obdobje naložilo, da tožniku prizna pravice iz delovnega razmerja oziroma nadomestilo mesečne bruto plače. Tožnik je s pripravljalno vlogo z dne 7. 4. 2011 spremenil tožbeni zahtevek, tako da je zahteval mesečni bruto znesek plače v višini 730,00 EUR oziroma plačilo v višini minimalne bruto plače. Takšnemu zahtevku je pritožbeno sodišče deloma ugodilo in tožniku prisodilo zneske, razvidne iz drugega odstavka 2. točke izreka te sodbe, glede na to, da je imel tožnik v juniju in juliju 2009 po preoblikovanju delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas, na podlagi pogodbe o zaposlitvi dogovorjeno plačo 590,00 EUR, da je od 1. avgusta 2009 dalje znesek minimalne plače znašal 597,43 EUR (Uradni list RS, št. 61/09), od 1. marca 2010, ko je na podlagi Zakona o minimalni plači (Ur. l. RS, št. 13/10) minimalna plača znašala 734,15 EUR, pa je bil tožnik v skladu njegovim tožbenim zahtevkom upravičen do vtoževanih 730,00 EUR, ter za maj 2010 do tretjine tega zneska ali 243,00 EUR.

Na podlagi drugega odstavka 118. člena ZDR je pritožbeno sodišče tožniku odmerilo odškodnino zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, ki predstavlja nadomestilo zaradi odpovedi pravice do reintegracije (zaradi izgube zaposlitve). Iz podatkov v spisu izhaja, da ima tožnik, rojen leta 1977, z izvenzakonsko partnerko tri otroke, od katerih je eden težko bolan, da živijo v težkih socialno-ekonomskih razmerah, da je po poklicu keramičar, da je še vedno nezaposlen in se uvaja za delo z gradbeno mehanizacijo. Glede na vse navedene okoliščine je po presoji pritožbenega sodišča ustrezna odškodnina v znesku petih tožnikovih bruto plač (5 x 574,80 EUR ali 2.874,00 EUR), upoštevaje povprečne plače, izplačane v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Kar je tožnik zahteval več ali drugače, pa je pritožbeno sodišče zavrnilo, ker tožnik do višje odškodnine glede na kriterije, ki jih je pri določitvi odškodnine po 118. členu ZDR treba upoštevati, ni upravičen.

Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da je tožnik prejel regres za letni dopust za leti 2008 in 2009 v obliki gotovinskih izplačil, ki so bila dokumentirana, in da ni podlage za priznanje odškodnine za neizkoriščeni letni dopust. Potrdila o gotovinskih izplačilih (priloga B/8) se nanašajo na prejete avanse iz naslova plač oziroma opravljenih nadur, dokazil o plačilu regresa pa toženec ni predložil. Sicer pa dokazno breme in posledice gotovinskega izplačevanja na roke brez ustreznih potrdil o izplačilih nosi delodajalec. Zato je sodišče prve stopnje na podlagi 162. člena v zvezi s 131. členom ZDR utemeljeno naložilo tožencu, da tožniku, ki je v letu 2008 pridobil pravico do sorazmernega dela regresa, izplača znesek 332,50 EUR, za leto 2009, ko je pridobil pravico do izplačila regresa v celoti, pa vtoževani znesek 686,00 EUR. Tožnik je pri delodajalcu zahteval izrabo letnega dopusta za leti 2008 in 2009 pred prenehanjem delovnega razmerja, vendar dopusta ni mogel izrabiti iz razlogov na delodajalčevi strani, zato je tožnik za navedeni leti (2008 in 2009) upravičen tudi do odškodnine za neizkoriščeni letni dopust. Zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja z dnem 31. 5. 2009 mora biti pravni položaj tožnika takšen, kot da ne bi bilo nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, kar obenem pomeni, da je tožnik upravičen tudi do odškodnine za letni dopust kot pravice iz delovnega razmerja za celo leto 2009, zato so neutemeljene pritožbene navedbe toženca, da tožniku ne pripada odškodnina, ker po 31. 5. 2009 ni delal. Isto velja za pritožbene navedbe, da se od prisojene odškodnine za neizkoriščeni letni dopust ne bi smele obračunati dajatve. Tako kot za obračun plače veljajo enaka pravila za obračun in odvod davka in prispevkov tudi glede drugih izplačil v zvezi z delovnim razmerjem, razen tistih izplačil, ki se po zakonu ne vštevajo v davčno osnovo. Med temi izjemami odškodnina za neizkoriščeni letni dopust ni navedena. Gre za dohodke iz zaposlitve oziroma izplačila v zvezi s prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi (5. točka prvega odstavka 37. člena Zakona o dohodnini, ZDoh-2, Ur. l. RS, št. 117/2006 s spremembami), za katera veljajo glede obračuna davka enaka pravila kot za druge dajatve iz delovnega razmerja.

Neutemeljena je pritožba tudi v delu, v katerem graja odločitev o pravdnih stroških. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz določbe 3. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008), po kateri se nagrado za tožnikovega odvetnika določi v eurih glede na vrednost predmeta odvetniške storitve in se jo odmeri po tarifi, ki je sestavni del ZOdvT. Po drugem odstavku 24. člena ZOdvT se v individualnem delovnem sporu o prenehanju pogodbe o zaposlitvi vrednost predmeta določi po znesku zadnjih šestih bruto plač tožnika, izplačanih pred nastankom nagrade, kar v konkretnem primeru znaša 3.539,87 EUR. Po prvem odstavku 24. člena ZOdvT pa se v individualnih sporih v zvezi s ponavljajočimi se dajatvami vrednost predmeta določi po znesku zahtevanih dajatev, pri čemer vrednost predmeta ne sme presegati triletnega zneska dajatev. Vrednost spornega predmeta glede denarnega zahtevka, ki ga tožnik zahteva v tem sporu, znaša 22.261,00 EUR, brez upoštevanja prisojene odškodnine po 118. členu ZDR, ki spada v spor o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Upoštevaje tožnikov 80-odstotni uspeh z denarnim zahtevkom in dejstvo, da je tožnika zastopal odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči (36. člen ZOdvT), se od navedene vrednosti odmerijo stroški, povezani z zastopanjem tožnika glede zahtevanih denarnih dajatev. Stroški, povezani z zastopanjem tožnika, so bili tako odmerjeni v skladu z ZOdvT, poleg tega pa iz določb Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP, Ur. l. RS, št. 48/2001 s spremembami), zlasti iz 46. člena (poglavje X. Vračilo sredstev iz naslova brezplačne pravne pomoči) tega zakona, izhaja, da terjatev stranke - upravičenca do brezplačne pravne pomoči proti nasprotni stranki iz naslova stroškov postopka, ki jih je sodišče prisodilo v korist upravičenca z odločbo, s katero se je postopek pred njim končal, preide do višine stroškov, izplačanih iz naslova brezplačne pravne pomoči po tem zakonu, na Republiko Slovenijo z dnem pravnomočnosti odločbe oz. sklepa o stroških postopka. S prehodom terjatve na Republiko Slovenijo vstopi Republika Slovenija v razmerju do nasprotne stranke v položaj stranke - upravičenca do brezplačne pravne pomoči kot upnika. Zato je očitek pristranosti sodišča zaradi odločitve o povrnitvi pravdnih stroškov na račun sodišča neutemeljen.

Ker v preostalem niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v tem obsegu pritožbo zavrnilo ter potrdilo nespremenjeni izpodbijani del (1. točka ter 1. odstavek 3., 1. odstavek 4. in 1. odstavek 5. točke izreka) sodbe sodišča prve stopnje in izpodbijani del sklepa (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).