Jedro

Predlog se zavrne.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 30. 10. 2019 nezakonita in se razveljavi. Pogodbo o zaposlitvi je razvezalo z 10. 5. 2021 (1. točka izreka). Ugotovilo je, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 24. 1. 2020, temveč 10. 5. 2021. Toženi stranki je naložilo, da ji je dolžna obračunati znesek denarnega povračila v višini 33.928,49 EUR bruto ter ji po plačilu predpisanih dajatev izplačati neto znesek, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Kar je tožnica zahtevala več, to je 30.357,07 EUR bruto denarnega povračila, je zavrnilo (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da mora tožnico za čas od 25. 1. 2020 do 10. 5. 2021 prijaviti v obvezno zavarovanje, ji za ta čas priznati vse pravice iz delovnega razmerja, obračunati mesečno nadomestilo plače ter ji izplačati ustrezne neto zneske, zmanjšane za prejeto nadomestilo za primer brezposelnosti, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo je tožničin zahtevek, da njeno delovno razmerje pri toženi stranki traja tudi od 11. 5. 2021 dalje, zahtevek za reintegracijo, in plačilo nadomestila plače za 24. 1. 2020 in za čas od 25. 1. 2020 do 10. 5. 2021, ki ni zmanjšano za prejeto nadomestilo za primer brezposelnosti (3. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici obračuna 100,00 EUR ter ji po odvodu predpisanih dajatev izplača ustrezen neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi; plača regres za letni dopust za leto 2020 v višini 962,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi; dodatek za prisotnost za leto 2019 v višini 240,00 EUR bruto ter po odvodu predpisanih dajatev izplača ustrezen neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (4. točka izreka). Toženi stranki je naložilo še, da mora za tožnico za obdobje od 25. 1. 2020 do 31. 5. 2020 in od 1. 1. 2021 do 10. 5. 2021 v Pokojninsko družbo A. vplačati kolektivno dodatno pokojninsko zavarovanje v višini 3 % bruto plače, to je 107,14 EUR na mesec (5. točka izreka). Odločilo je še, da mora tožena stranka tožnici povrniti njene pravdne stroške v celoti (6. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v 2. točki izreka delno spremenilo tako, da je zvišalo znesek denarnega povračila na 50.000,00 EUR bruto ter toženi stranki naložilo plačilo ustreznega neto zneska po odvodu predpisanih dajatev, z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Kar je tožnica zahtevala več (to je 14.285,56 EUR bruto denarnega povračila), je zavrnilo (I. točka izreka). V preostalem je pritožbo tožnice in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (II. točka izreka). Pritožbo tožnice je v delu, v katerem se je nanašala na plačilo zakonskih zamudnih obresti za osemnajsti dan v mesecu v zvezi s prisojenim nadomestilom plače v 3. točki izreka, štelo za predlog za izdajo dopolnilne sodbe (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da mora tožnici povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 419,98 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

3. Tožnica v predlogu za dopustitev revizije postavlja sledeča vprašanja: – ali sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo pri presoji utemeljenosti razlogov za sodno razvezo pogodbe po prvem odstavku 118. člena ZDR-1 in pri tem ustrezno upoštevali sodno prakso Vrhovnega sodišča RS; – ali je materialnopravno pravilna in v skladu z Ustavo RS odločitev sodišč prve in druge stopnje, da tožnica ne uživa varstva, kot ga uživajo delavci pred upokojitvijo po 114. členu ZDR-1, čeprav sodna razveza pogodbe, ki sta jo sodišči utemeljili z razlogom, da je delovno mesto organizator dela ukinjeno, temelji na identičnih razlogih kot odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga; – ali je materialnopravno pravilna odločitev sodišč prve in druge stopnje, da je porušen subjektivni odnos med strankama, pri čemer sodišče svojo odločitev temelji samo na navedbah tožnice v predmetnem sodnem postopku, s katerimi je pojasnjevala dejansko stanje in nepravilnosti pri toženi stranki ter s tem uveljavljala sodno varstvo zaradi nezakonito odpovedane pogodbe o zaposlitvi; – ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo pri odmeri denarnega povračila in pri tem ustrezno upoštevalo sodno prakso; – ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo pri odmeri stroškov pritožbenega postopka, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožnici.

4. Predlog ni utemeljen.

5. Sodišče po prvem odstavku 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.; v nadaljevanju ZPP) dopusti revizijo, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Sodišče dopusti revizijo zlasti v naslednjih primerih: če gre za pravno vprašanje, glede katerega odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča; če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse vrhovnega sodišča ni, še zlasti, če je sodna praksa višjih sodišč neenotna; ali če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodna praksa vrhovnega sodišča ni enotna.

6. Vrhovno sodišče ne ugotavlja razlogov za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP, zato je predlog na podlagi drugega odstavka 367.c člena ZPP zavrnilo.

7. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je razviden iz uvoda tega sklepa. Odločitev je sprejelo soglasno.