Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, je bila tožnica zaposlena pri tožencu 38 let in 8 mesecev. V okviru možnosti za novo zaposlitev je pomembna okoliščina, da je tožnica (univerzitetni diplomirani organizator dela) aktivna pri iskanju nove zaposlitve, vendar je še ni uspela najti. Pritožba sicer navaja, da nima nobenih možnosti za novo zaposlitev, vendar po oceni pritožbenega sodišča na podlagi njene trenutne brezposelnosti ni mogoče s prepričanjem sklepati, da bo takšno stanje pri tožnici dejansko trajalo vse do njene upokojitve. Pritožba pa v okviru zaposljivosti utemeljeno izpostavlja, da je tožnica delavka pred upokojitvijo in ima kot takšna vendarle slabše izglede za zaposlitev, prav tako nima raznovrstnih delovnih izkušenj, saj jih je pridobila zgolj pri tožencu. Glede okoliščin, ki so privedle do nezakonitosti odpovedi, pritožba poudarja, da so bili ti v celoti na strani toženca. V okviru kriterija upoštevanja pravic, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ji je bilo priznano denarno nadomestilo za primer brezposelnosti za 19 mesecev. Zmotno je zavzemanje pritožbe, da je treba upoštevati tudi to, da bo zaradi upokojitve z znižano starostno mejo tožnica vsak mesec prikrajšana pri pokojnini za 80,72 EUR v primerjavi z redno upokojitvijo, kar v 30 letih znese skoraj 30.000,00 EUR. Denarno povračilo je namreč nadomestilo za reintegracijo in se ne razteza na nadomestilo v zvezi s tožničinimi bodočimi pokojninskimi prejemki, pri čemer tudi to, ali se bo dejansko upokojila ob znižani starosti in ne redno, ni gotova okoliščina. Glede na vse obrazloženo znaša po oceni pritožbenega sodišča primerno denarno povračilo 14 plač.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v drugi točki izreka delno spremeni tako, da se v tej točki v celoti na novo glasi: „2. Ugotovi se, da delovno razmerje tožeče stranke pri toženi stranki ni prenehalo dne 24. 1. 2020, temveč dne 10. 5. 2021. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni obračunati znesek denarnega povračila v višini 50.000,00 EUR bruto ter ji po plačilu zakonsko določenih davkov in prispevkov izplačati neto znesek denarnega povračila, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila. Kar tožnica zahteva več, to je 14.285,56 EUR bruto denarnega povračila, se zavrne.“

II. V preostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pritožba tožeče stranke se v delu, v katerem se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti za 18. dan v mesecu v zvezi s prisojenim nadomestilom plače v 3. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje, šteje za predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

IV. Tožena stranka mora v 8 dneh, od vročitve te sodne odločbe, povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 419,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po izteku paricijskega roka, določenega v tej točki izreka, dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti nezakonita in se razveljavi, pogodbo o zaposlitvi pa je z dnem 10. 5. 2021 razvezalo (1. točka izreka). Odločilo je, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo 24. 1. 2020, temveč 10. 5. 2021, tožencu pa naložilo, da ji obračuna bruto denarno povračilo 33.928,49 EUR in ji po plačilu dajatev izplača neto znesek; za 30.357,07 EUR bruto je tožbeni zahtevek zavrnilo (2. točka izreka). Tožnico je dolžan od 25. 1. 2020 do 10. 5. 2021 prijaviti v obvezna zavarovanja, ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja, obračunati mesečno nadomestilo plače 3.571,31 EUR bruto, ter ji po plačilu dajatev izplačati neto znesek, zmanjšan za prejeto nadomestilo za primer brezposelnosti, z obrestmi, ki tečejo od vsakega posameznega mesečnega zneska od 19. dne v naslednjem mesecu do plačila; zavrnilo je tožbeni zahtevek, da delovno razmerje traja tudi od 11. 5. 2021 dalje, poziv nazaj na delo ter plačilo nadomestila plače za 24. 1. 2020 in od 25. 1. 2020 do 10. 5. 2021, ki ni zmanjšano za prejeto nadomestilo za primer brezposelnosti (3. točka izreka). Toženec je dolžan tožnici obračunati 100,00 EUR bruto ter ji po odvodu dajatev izplačati neto znesek z obrestmi od 31. 12. 2020 do plačila; ji plačati regres za letni dopust 2020 v višini 962,50 EUR z obrestmi od 8. 6. 2020 do plačila; obračunati dodatek za prisotnost za leto 2019 v višini 240,00 EUR bruto ter ji po odvodu dajatev izplačati neto znesek z obrestmi od 15. 12. 2019 do plačila (4. točka izreka); za tožnico je dolžan od 25. 1. 2020 do 31. 5. 2020 in od 1. 1. 2021 do 10. 5. 2021 v A. vplačati kolektivno dodatno pokojninsko zavarovanje v višini 3 % bruto plače, to je 107,14 EUR na mesec (5. točka izreka). Mora ji povrniti celotne pravdne stroške (6. točka izreka).

2. Tožnica vlaga pritožbo zaradi vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) in zaradi kršitve Ustave RS (URS; Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadaljnji) zoper tisti del sodbe, ki se nanaša na odločitev o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi, zavrnitev reintegracijskega zahtevka in zoper preostali zavrnilni del sodbe. Očita, da je sodišče odločitev o sodni razvezi sprejelo le ob upoštevanju interesov toženca. Glede ugotovitve o ukinitvi tožničinega delovnega mesta je kršilo 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Če pa je bilo to res ukinjeno, je sodno razvezo preprečeval 114. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji). Sodišče je s sodno razvezo obšlo to določbo ZDR-1, kršilo pa je tudi 14., 22., 49., 50. in 66. člen URS. Pritožba se ne strinja tudi z zaključkom o subjektivno porušenem odnosu med strankama. Nadalje navaja, da bi moral biti datum sodne razveze določen kvečjemu na 5. 10. 2021, denarno povračilo pa prisojeno v višini 18 plač. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kako je upoštevalo posameznega od zakonskih kriterijev za odmero povračila, zato je kršilo 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, tej presoji pa očita tudi kršitev 8. člena ZPP ter 14., 22., 23. in 25. člena URS. Sodišče ni obrazložilo, zakaj je neto znesek prisojenega nadomestila plače zmanjšalo za prejeto denarno nadomestilo za primer brezposelnosti, in zakaj je obresti prisodilo šele od 19. dne v mesecu za nadomestilo plače preteklega meseca, saj so bile vtoževane že od 18. dne dalje. Očita še, da je iz sodbe izpadla odločitev o plačilu regresa za letni dopust za leto 2021. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne.

4. Tudi toženec vlaga pritožbo zaradi vseh pritožbenih razlogov, iz katerih izhaja, da izpodbija ugodilni del odločitve. Navaja, da bi sodišče moralo v okviru odpovednih očitkov presoditi tudi tožničino napako glede B. B. in C. C. V obširnih navedbah s sklicevanjem na izpovedi tožnice in prič izpodbija dokazno oceno sodišča o vrsti dejstev: zatrjuje, da je bila tožnica seznanjena z zahtevami in pričakovanji njenega delovnega mesta in je imela za opravljanje dela ustrezna znanja; ne drži, da ocena dela ni temeljila na objektivnih kriterijih; glede pomena tabel razporeda je sodišče sledilo le njeni izpovedi; primerjava s D. D. in E. E. ni bila na mestu; sodišče je zmotno ugotovilo obseg urejanja tabele razporeda dela; ni opredelilo, kakšno težo so imele napake v razporedih na delovni proces; nepravilno je zaključilo, da osnovno merilo za ocenjevanje tožnice ni bila točnost razporedov, ampak nemoteno delovanje linij; izven navedb strank se je sklicevalo na izplačilo delovne uspešnosti tožnici; glede dogodka z dne 16. 6. 2019 je spregledalo glavno poanto očitka, t. j. pravočasnost planiranja kadra, spregledalo je tudi, kaj je tožnica zapisala v poročilo o izrednem dogodku in nastanek škode; ne drži, da je F. F. (vodja obrata G.) upošteval le tožničine napake; sodišče je napačno in preko navedb strank zaključilo, da ocena dela ne more biti utemeljena na dogodku z dne 4. 8. 2019; napačno je ugotovilo, da je ocena H. H. (direktorja proizvodnje) utemeljena le na enem dogodku; napačna je ugotovitev o več vzrokih, na katere tožnica ni imela vpliva; ne drži, da toženec ni imel zaposlenih dovolj delavcev za obvladovanje proizvodnje; sodišče je neutemeljeno in izven navedb strank naloge tožnice, ki jih je opravljala na relaciji do kadrovske službe, označilo za obrobne ... Pritožba tudi očita, da je tožnici prisojeno previsoko denarno povračilo. Odločitve o datumu sodne razveze sodišče ni obrazložilo in se ni opredelilo do navedb, da bi ta moral biti določen že pred 10. 5. 2021. Ker tožnica v sporu ni uspela v celoti, ji sodišče ne bi smelo priznati celotnih stroškov.

5. Tožnica v obširnem odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe, predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in priglaša stroške odgovora.

6. Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba toženca pa ni utemeljena.

7. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo s strani obeh strank očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje o odločilnih dejstvih. Razen v delu, ki se nanaša na odmero denarnega povračila po 118. členu ZDR-1, je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

8. Stranki zmotno očitata kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijano sodbo je bilo mogoče preizkusiti, saj je tako glede presoje odpovedi kot odločitve o pravicah tožnice vsebovala razloge o vseh odločilnih dejstvih. Ti razlogi niso bili nejasni ali sami s seboj v nasprotju, niti ni nasprotja med razlogi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi.

9. Iz prvostopenjske sodbe izhaja, da je tožnica delala pri tožencu več kot 35 let v kadrovski službi, od 20. 6. 2018 dalje pa je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto organizator dela, ki ga je opravljala v obratu G. Dne 30. 10. 2019 ji je bila pogodba odpovedana iz razloga nesposobnosti (2. alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1). Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskimi razlogi o odločilnih dejstvih, s katerimi je utemeljena nezakonitost odpovedi in jih po nepotrebnem ne ponavlja. K navedbam pritožb, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), daje naslednjo obrazložitev.

**K pritožbi toženca**

10. Zmotna je pritožbena navedba, da bi sodišče moralo presojati napake glede planiranja B. B. in C. C. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da je toženec te napake tožnici prvič konkretizirano očital šele v odpovedi. Neuspešno je pritožbeno sklicevanje, da naj bi bile napake vidne iz tabele, ki je bila priložena dodatni pisni seznanitvi z očitanim razlogom nesposobnosti. Ta tabela vsebuje množico podatkov, zato bi toženec moral v pisni seznanitvi jasno navesti, da tožnici očita napačno planiranje B. B. in C. C. Tožnica se do teh napak ni izrecno opredelila v pisnem zagovoru, zato je nasprotna pritožbena trditev zmotna. Pravilna je tudi prvostopenjska presoja, da pisna seznanitev zgolj pavšalno očita odstopanja pri planiranju od 19. 6. do 10. 7. 2019 in od 22. 7. do 30. 7. 2019, ter ugotovitev, da je tožnica v pisnem zagovoru opozorila na neberljivost teksta v priloženih razporedih dela. Sklicevanje pritožbe, da je imela doma dostop do I. tabel in bi lahko v njih preverila podatke iz priloženih razporedov, toženca ne razbremeni dolžnosti, da listine, ki jih smatra kot pomembne, predloži delavcu v postopku zagovora v ustrezno berljivi obliki.

11. Pritožba se ne strinja, da tožnica ni bila seznanjena z dejanskimi zahtevami in pričakovanji delovnega mesta. Po oceni pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da so bili vsebina in cilji delovnega mesta navedeni v njegovem opisu. Vendar pa opis ni opredelil, kaj natančneje se šteje za točen razpored delavcev (ta je bil potrditvah odgovora na tožbo merilo uspešnosti tožnice) in kaj pomeni optimalno razporejanje zaposlenih v proizvodnem procesu (to je bil potrditvah odgovora na tožbo cilj tožničinega delovnega mesta), zato je sodišče prve stopnje vsebino teh okoliščin, ki sta bili po zatrjevanjih toženca očitno pomembni za presojo razloga nesposobnosti, utemeljeno raziskovalo v dokaznem postopku. Zmoten je pritožbeni očitek, da sodišče ni upoštevalo izpovedi tožnici nadrejenega F. F. o tem, da ji je pred začetkom ocenjevanja večkrat predočil zahteve in morebitne napake, saj to iz njegove izpovedi ne izhaja.

12. Kot izpostavlja pritožba, je bilo glede na izpoved tožnice od nje pričakovano, da je tabela (razpored delavcev) „100 % prav“. Vendar pritožba spregleda njeno nadaljnje pojasnilo, da je bilo to nemogoče. Na podlagi izpovedi tožnice, D. D., ki je bil prvi zaposleni na delovnem mestu organizator dela v obratu G. (tožničin predhodnik) in E. E., ki je prevzel to delo po tožničinem odhodu, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bilo bistveno delovanje agregatov v obratu, ne pa točnost tabel, oziroma kot je pojasnil E. E., je bila ta tabela le pripomoček za delo, „živa stvar“, ki se ves čas spreminja in ni toliko pomembna, kot je pomembno, kako delajo agregati. Pritožba zato zmotno vztraja, da je bila glede na izpoved F. F., H. H., J. J. (vodja proizvodnje v obratu G. in izmenskih delovodij (K. K., L. L. in M. M.) natančno izpolnjena tabela bistvena za njihovo delo, saj tega ni potrdil nihče od delavcev, ki so opravljali naloge organizatorja dela. Pritožba neutemeljeno očita, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do F. F. navodila tožnici, naj natančno in pravočasno izpolnjuje tabelo. V uvodu 13. v povezavi z 12. točko prvostopenjske obrazložitve je namreč glede na izvedene dokaze napravilo pravilen zaključek prav v zvezi s tem, in sicer, da osnovno merilo za ocenjevanje tožnice ni bila točnost tabel oziroma razporedov delavcev, ampak je bilo izhodišče ocenjevanja kvečjemu nemoteno delovanje agregatov (linij).

13. Neutemeljeno je pritožbeno poudarjanje, da je bila tožnica, ki je imela dolgoletne izkušnje v kadrovski službi, zaposlena na delovno mesto organizator dela v obratu G. s ciljem, da dvigne nivo administrativne sistematike del. Da tega cilja toženec v okviru tega delovnega mesta očitno ne zasleduje, izhaja po oceni pritožbenega sodišča iz dejstva, da je po podaji odpovedi tožnici opravljanje teh nalog zaupal E. E., ki je poudaril, da je tabela le pripomoček za delo, da je ne popravlja, če nekdo nenadoma zboli, da je pomembno zlasti, da odsotnega delavca nadomesti ..., kar vse kaže na to, da ni toliko pomembna administrativna sistematika, kot je pomembno dejansko razporejanje delavcev na način, ki zagotavlja delovanje agregatov.

14. V zvezi s pritožbeno navedbo, da so bile glede na izpoved F. F., H. H. in izmenskih delovodij pri tožnici ves čas težave in da so se v obratu sklicevali posebni kadrovski sestanki, pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje pri presoji razloga nesposobnosti utemeljeno oprlo le na dogodke, konkretizirane v odpovedi, saj je preizkus razloga nesposobnosti vezan na njegovo obrazložitev v odpovedi (drugi odstavek 87. člena ZDR-1).

15. Po pritožbenem očitku se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tega, da tožnica kljub F. F. navodilu ni dnevno pregledovala plana zaposlenih z izmenskimi delovodji. Ker razloga za to ni pripisati ravnanju tožnice, po oceni pritožbenega sodišča vprašanje omenjenega (ne)pregledovanja planov na dokazno oceno ne more odločilno vplivati. Tožnica je poudarila, da to ni zaživelo, ker izmenskim delovodjem časovno ni zneslo. To potrjuje tudi npr. izpoved K. K., da je tabelo pregledoval sam na računalniku, ko je imel čas, pomisleke pa poslal tožnici; o tabeli sta govorila tudi na jutranjih sestankih. L. L. je izpovedal, da s tožnico tabele ni dnevno pregledoval, ker to ni bilo njegovo delo ...

16. Pritožba navaja, da primerjava točnosti tožničinih razporedov dela s tistimi od D. D. in E. E. ni na mestu, ker onadva navodila za njihovo vodenje nista imela, njuno razporejanje delavcev pa je bilo za razliko od tožničinega skladno s pričakovanji. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta D. D. in E. E. razporejala kader v obratu G. v obdobju pred tožnico oziroma po njenem odhodu, zato je sodišče prve stopnje tožničino opravljanje dela mestoma utemeljeno primerjalo tudi z D. D. in E. E. Pritožba zmotno meni, da bi bila primerjava smiselna le, če bi se vse tri ocenjevalo v istem časovnem obdobju. Bistveno je, da primerjava temelji na isti okoliščini, t. j. nalogah organiziranja dela v obratu G. Zmoten je pritožbeni očitek o neutemeljenem prvostopenjskem sklicevanju na to, da je D. D. ažuriral tabele slabše od tožnice in da je bila tudi tabela E. E. bistveno bolj kritična od njene. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da gre za neprerekano trditev tožnice, česar pritožbena navedba, da navedena delavca nista bila ocenjevana in s tabelo in očitki nista bila seznanjena, ne more ovreči. 17. Glede pritožbenega izpodbijanja prvostopenjske ugotovitve, da je sedaj v obratu G. 23 agregatov, pritožbeno sodišče ugotavlja, da na to dejstvo sodišče prve stopnje niti ni neposredno navezalo kakšnega dokaznega zaključka. Nadaljnji prvostopenjski ugotovitvi, da E. E. ni organiziral dela v lužilnici, pritožba zmotno nasprotuje, češ da ga tudi tožnica ni. Nasprotno namreč izhaja iz tožničinih trditev, listin toženca (npr. B1, B2), predloga J. J. v e-sporočilu z dne 3. 8. 2019, da bi za začetek (kot pomoč tožnici) kadre v lužilnici prevzel N. N...

18. Pritožba nasprotuje prvostopenjski ugotovitvi, da se v razpored dela dnevno vpisuje preko 100 podatkov; navaja, da se večinoma popolni z vnaprej znanim planiranim kadrom za normalen tek proizvodnje, tožnica pa je bila nato dolžna vpisati le spremembe. Tožnica je potrdila, da je bila njena naloga ažuriranje razporeda glede na odsotnost delavcev, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da to ni predstavljalo le zanemarljivega obsega dela. Tožnica je namreč izpovedala, da se je zaradi tega tabela ves čas spreminjala. Na obsežnost tega dela je sklepati prav tako iz izpovedi M. M., ki je tudi glede opravljanja tega dela s strani D. D. obrazložil, da je imel divji način dela, bil ves čas na telefonu, tudi 24 ur, če je bilo treba ...

19. Neutemeljeno je pritožbeno nasprotovanje prvostopenjski ugotovitvi, da je F. F. dal tožnici navodilo, ki je bilo drugačno od merila njene uspešnosti. V izpovedi je dejansko potrdil, da ji je dal navodilo, da morajo biti v razporedu dela popolnjena vsa okenca (delovnih mest, ki jih potrebujejo). Na drugem mestu je izpovedal, da je bilo zanj ključno merilo ocenjevanja zadovoljivo število kadra na agregatih, pri čemer pa iz izvedenih dokazov ne izhaja, da so v tem primeru nujno popolnjena vsa okenca.

20. Ugotovitvi, da v času razporejanja D. D. izmenski delovodja na podlagi tega, kar je imel D. D. „v glavi“, ni mogel vedeti, katerega delavca bo imel v izmeni, pritožba očita prekoračitev trditev, ker tožnica ni navajala, kako je potekalo delo, preden je D. D. uvedel tabelo. Očitek ni utemeljen, saj je tožnica predlagala zaslišanje D. D. tudi v zvezi z obsegom dela ter razporejanjem dela delavcev in njegova izpoved spada v ta okvir. V zvezi s pritožbenim poudarjanjem, da so izmenski delovodje vedeli, da bodo njihove posadke formirane z delovnim koledarjem, pritožbeno sodišče ugotavlja, da to izhaja smiselno tudi iz prvostopenjske ugotovitve o tem, da so delavci in izmenski delovodje poznali svoj primarni urnik za celo leto že na začetku leta. Ugotovitev sodišča, da izmenski delovodja zgolj na podlagi tega, kar je imel D. D. „v glavi“, ni mogel vedeti, katerega delavca bo imel v izmeni, pa se je nanašala na ažurirane podatke in ne na primarni urnik.

21. Pritožba neutemeljeno izpodbija razlago sodišča prve stopnje v 12. točki obrazložitve sodbe o izpovedi F. F. glede števila tožničinih napak, saj zapisnik o zaslišanju potrjuje, da je njegovo izpoved sodišče povzelo in tolmačilo pravilno.

22. Kot očita pritožba, je sodišče prve stopnje izven navedb strank ugotovilo, da je bila tožnici za julij 2019 izplačana delovna uspešnost; ta znesek ji je bil dejansko izplačan za nadure, kar izhaja iz pritožbi priloženega e-sporočila O. O. Po oceni pritožbenega sodišča je očitek utemeljen, saj nobena stranka ni v postopku podala trditev v zvezi s plačilom delovne uspešnosti tožnice. Plačilne liste, na kateri temelji ta prvostopenjska ugotovitev, toženec ni predložil v dokazovanje tega dejstva. Kljub temu izpostavljena prvostopenjska ugotovitev po oceni pritožbenega sodišča za presojo (ne)zakonitosti odpovedi niti ni ključna in je pritožbeno sodišče ni upoštevalo.

23. Pritožba nasprotuje prvostopenjski ugotovitvi, da je F. F. delo tožnice presojal le po dogodku z dne 16. 6. 2019 in da je zato njegova ocena subjektivna. Izhajajoč iz konkretizacije očitkov v odpovedi pritožbeno sodišče ugotavlja, da v čas njegovega ocenjevanja dejansko spada le ta dogodek. V zvezi s pritožbenim očitkom, da bi sodišče moralo oceno F. F. in H. H. upoštevati skupaj kot oceno zaporednih ocenjevalcev, ki se nanaša na proizvodnjo, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ocenjevanje dela tožnice, ki se nanaša na proizvodnjo, ustrezno raziskalo v okviru posameznih očitkov iz odpovedi, ter soglaša, da tako presoja posameznega očitka kot tudi vseh skupaj ne utemeljuje zaključka o utemeljenem odpovednem razlogu. V zvezi s pritožbenim očitkom, da je sodišče vzelo iz konteksta F. F. izjavo, češ da je upošteval le napake tožnice, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bistveno predvsem, da napaka, ki je bila v odpovedi konkretizirano očitana (16. 6. 2019), ne utemeljuje razloga nesposobnosti.

24. Prvostopenjski presoji očitka z dne 16. 6. 2019 pritožba neutemeljeno nasprotuje z zatrjevanjem, da je tožnica začela reševati zaplet šele dva dni prej, čeprav je že 1. 6. 2019 vedela, da je industrijski inženir zamenjal dnini delavcev. Iz izpovedi F. F. namreč izhaja, da mora biti delavec vsaj dva dni prej obveščen, kaj bo delal. Za presojo tega dogodka je po oceni pritožbenega sodišča bistvena ugotovitev, da je tožnica na delo operaterja ... ravnalnika za dne 16. 6. 2019 lahko poklicala le P. P., R. R. ali S. S., kar je storila, a se pozivu niso odzvali. Pritožbeno vztrajanje, da bi jim že 1. 6. 2019 morala izdati odredbo o nadurnem delu, ker tega dne še niso mogli imeti prekoračene mesečne kvote nedovoljenih ur, je neutemeljeno. Kot je namreč pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, jim odredbe ni mogla izdati zakonito, ker so glede na neizpodbito tožbeno trditev vsi trije presegli zakonsko omejitev opravljenih nadur v enem mesecu. Da bi se lahko pravočasno uprla predlogu industrijskih inženirjev in preprečila menjavo dnine, oziroma da bi lahko posegla v že odobren letni dopust drugih dveh operaterjev ... ravnalnika, toženec v postopku ni zatrjeval, zato to pritožbeno zatrjevanje pomeni nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tudi sicer ji v odpovedi ni očitano, da ni preprečila menjave dnine oziroma da bi morala poseči v že odobren letni dopust, oziroma iz dokaznega postopka ne izhaja, da je bilo odobravanje dopusta sploh v njeni pristojnosti. Sodišče prve stopnje resda ni izrecno omenilo tožničinega poročila o izrednem dogodku z dne 16. 6. 2019, a je njegova bistvena vsebina zajeta v okviru prvostopenjske presoje. Ker tožnici ni mogoče pripisati krivde za to, da 16. 6. 2019 na delo ni bilo operaterja ... ravnalnika, je neutemeljeno tudi pritožbeno sklicevanje, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tega, da je v posledici prišlo do izpada proizvodnje in nenadomestljive škode, ter da v okviru izrednega dogodka, ki je nastal pri D. D., „ni stala nobena pomembnejša stvar“.

25. Pritožba očita, da tožnica ni zatrjevala izrednega dogodka D. D., zato je sodišče prve stopnje s to ugotovitvijo prekoračilo navedbe strank. Kot ugotavlja pritožbeno sodišče, je potem, ko je toženec v 9. točki prve pripravljalne vloge zatrjeval, da se še ni zgodilo, da bi se napisal izredni dogodek zaradi zaustavitve agregata kot posledice nezagotovitve delavca s strani organizatorja dela, tožnica v drugi pripravljalni vlogi navedla, da v to dvomi, nato pa je v 5. alineji na strani 9 sedme pripravljalne vloge povzela pričevanje D. D. v zvezi z izrednim dogodkom. Očitek o prekoračeni trditveni podlagi zato ni utemeljen.

26. Glede pritožbenih navedb v zvezi z očitkom, ki se nanaša na T. T., pritožbeno sodišče glede na že večkrat omenjeno stališče, da je bilo ključno delovanje agregatov in ne točnost razporeda, ugotavlja, da je tudi v tem primeru bistvenega pomena to, da zaradi odsotnosti T. T. ni bilo nobenih težav z vidika razpoložljivega kadra (nadomeščal ga je U. U.).

27. Po navedbah pritožbe je bistvo očitka glede dogodka z dne 4. 8. 2019 v tem, da je bil V. V. napačno vpisan v razpored dela in namesto njega ni bil planiran drug žerjavovodja; ker tožnica ni obvestila K. K., da ne bo nikogar na tem delovnem mestu (žerjav št. 4), je izmenski delovodja moral improvizirati. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da odpoved ni vsebovala takega očitka. Ta se je glasil, da je bil V. V. planiran istočasno na pečeh in na stiskalnici in kot takega ga je pravilno obravnavalo sodišče. Prav tako ne drži pritožbena navedba, da tožnica ni prerekala očitane napake, saj je to storila že v pisnem zagovoru.

28. V zvezi s povzemanjem e-korespondence v 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pritožba zmotno očita, da se sodišče ni opredelilo, kaj je J. J. mislil z zapisom, da je delo organizatorja dela v G. težko in da potrebuje pomoč izmenskih vodij in industrijskih inženirjev, saj oni najbolje poznajo delavce po agregatih. Sodišče je namreč ta zapis korektno povzelo v okviru navajanja preostale e-korespondence, ki je potekala med J. J., tožnico, H. H. in K. K. na temo, poimenovano „kadri“ in je zajeta v prvostopenjskih razlogih.

29. Ugotovitvi sodišča, da H. H. ni imel ocenjevalne lestvice, pritožba očita, da to ni zahtevano v nobenem predpisu. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da to drži, vendar je sodišče prve stopnje to izpoved H. H. poudarilo v povezavi z njegovim pojasnilom o tem, da ne ve, ali je tožnica v času ocenjevanja naredila kaj v redu. Pritožba navaja, da je glede presoje objektivnosti dela tožnice treba upoštevati, da je bil H. H. upravičeno jezen nanjo zaradi zlorabe zaupanja (velikega števila podjemnih pogodb) in je zato utemeljeno pri sebi „naredil piko“ in zahteval njeno odstranitev iz obrata. Kot ugotavlja pritožbeno sodišče, iz prvostopenjskih ugotovitev pravilno izhaja, da je bil J. J. (in ne tožnica) tisti, ki je 3. 8. 2019 prosil H. H. za odobritev dela preko podjemnih pogodb, mu pojasnil, da bo zaradi dopustov treba odobriti več ur kot običajno, opozoril, da je treba nadomestiti delavce, ki so odšli …, H. H. pa je podjemno delo odobril. Ob teh dejstvih je sodišče prve stopnje H. H. odločitev o tem, da je naredil „piko“ in zahteval tožničino odstranitev iz obrata (kaj bodo naredili z njo, pa je bilo po njegovi izpovedi vprašanje kadrovske in pravne službe), utemeljeno štelo kot dodatno potrditev zaključka o tem, da ocena tožničinega dela ni bila objektivna.

30. Prvostopenjski ugotovitvi o fluktuaciji kadra pritožba neutemeljeno nasprotuje z izpostavljanjem izpovedi J. J., da je bila ta običajna in da je normativ že vseboval 15 % viškov. Npr. e-sporočilo J. J. o tem, da bo zaradi dopustov treba odobriti nekaj več ur kot običajno, po presoji pritožbenega sodišča ne bi bilo potrebno, če bi normativ dejansko vseboval tak višek, prav tako v tem primeru ne bi bilo potrebno opozorilo J. J., da bo treba nadomestiti delavce, ki so odšli. Glede nadaljnje pritožbene navedbe, da so F. F., H. H. in E. E. potrdili, da je bilo kadra za časa tožnice dovolj in da sedaj E. E. za enako proizvodnjo potrebuje celo manj kadra in opravi delo z manj efektivnimi urami, pritožbeno sodišče opozarja na prvostopenjske razloge, ki kažejo na vprašljivost E. E. ravnanja. Po odhodu tožnice, ko je naloge organizatorja dela prevzel E. E., so namreč delavci zahtevali od toženca odpravo kršitev in vložili prijavo na inšpektorat, ker je E. E. odredil delo tako, da ga opravlja le en delavec (npr. na škarjah), čeprav sta bila zanj z razporedom predvidena dva. Nadaljnji pritožbeni očitek, da je za fluktuacijo delno odgovorna tožnica s svojim načinom dela, predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto. Pritožba ima sicer prav, da očitki v odpovedi niso v neposredni vezi s fluktuacijo kadra, vendarle pa kažejo na razmere v obratu, v katerih je tožnica morala organizirati delo in za katere je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da nanje ni imela vpliva. Enako velja za pritožbene navedbe, ki se nanašajo na prvostopenjsko ugotovitev, da tedaj, ko je tožnica prevzela delovno mesto, vsi delavci niso imeli opravljenih izpitov, čeprav so glede na izpoved K. K. morali biti usposobljeni za napravo in imeti to pokrito z izpiti. Pritožba sicer navaja, da je imela tožnica do aprila 2019 (ko so jo pričeli ocenjevati) čas, da bi jih usposobila, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da ji to v odpovedi ni očitano, F. F. pa v izpovedi tudi ni znal ustrezno utemeljiti, zakaj teh delavcev ni uspel usposobiti že D. D.v času, ko je bil on organizator dela.

31. Zmotna je pritožbena navedba, da ni bilo opravljenih tako veliko nadur, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje. To je pravilno ugotovilo obseg nadur, ki ga navaja (npr. za julij in avgust 2019). Pritožba s sklicevanjem na zaslišanja npr. F. F. in K. K. navaja, da je tožnica zaradi nesposobnega načina dela sama povzročala večje število opravljenih, a ne nujno potrebnih delovnih ur, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz dokaznega postopka konkretni primeri, ki naj bi to dokazovali, ne izhajajo. Poleg tega je K. K. v sklopu vprašanj o razporejanju delovnih ur in ali je imel manj težav pri D. D. ali tožnici, odgovoril, da ne ve in da so bili problemi pri obeh. Pritožba s sklicevanjem na izpoved O. O. tudi neutemeljeno navaja, da so bile izplačane nadure v juliju in avgustu 2019 (A12) lahko tudi sistemske nadure in nadure iz prejšnjih mesecev. O. O. je namreč pojasnila, da bi to moralo biti zabeleženo v rubriki „obrazložitev“, iz te pa po ugotovitvi pritožbenega sodišča izhaja, da je v veliki večini napravljena drugačna zabeležka (nadomeščanje odsotnega delavca). To pa nenazadnje potrjuje tudi pravilnost presoje prvostopenjskega sodišča, ki ni verjelo H. H., da se absentizem upošteva v normativu, saj v tem primeru ne bi bilo tako obsežne potrebe po nadomeščanju odsotnih delavcev. Tudi pritožbeni očitek, da je bilo za tolikšno števil nadur krivo tožničino nepravilno planiranje dopustov, ni utemeljen, saj ji to niti ni bilo očitano v odpovedi, niti ni s konkretnimi primeri podprto v izvedenih dokazih.

32. Pritožba s sklicevanjem na izpoved F. F. in H. H. neutemeljeno nasprotuje prvostopenjski presoji dela preko podjemnih pogodb in navaja, da so se sklepale le za določena dela, na drugih delovnih mestih, iz razloga začasno povečanega obsega dela konec meseca ... Po oceni pritožbenega sodišča je bistvena ugotovitev, da so delavci poleg rednega dela, sistemskih nadur in nadur za toženca opravljali delo tudi po podjemni pogodbi, to pa nedvomno potrjuje prvostopenjski zaključek, da toženec ni imel dovolj zaposlenih za obvladovanje proizvodnje.

33. Neutemeljeno je pritožbeno izpodbijanje zaključka, da tožnica ni imela ustreznih znanj oziroma usposobljenosti za uspešno organiziranje dela v obratu G. V opisu njenega delovnega mesta je kot pogoj zanj določeno poznavanje proizvodnih in poslovnih procesov družbe. Neuspešno je sklicevanje pritožbe, da je bila zaposlena 35 let v kadrovski službi, poznala imena delavcev, delovna mesta …, kar je bila njena prednost v primerjavi z D. D. in E. E. Pritožba namreč sama navaja, da ob prihodu na to delovno mesto v juniju 2018 tožnica ni imela potrebnih proizvodnih znanj. Poleg tega D. D. in E. E., ki sta po navajanju toženca naloge organizatorja dela opravljala po pričakovanjih, pred nastopom tega dela nista delala v kadrovski službi, kar postavlja pod vprašaj utemeljenost pritožbenega zatrjevanja o prednosti tožnice kot kadrovske delavke v primerjavi z D. D. in E. E. Pritožba neutemeljeno očita, da sodišče ni primerjalo obsega dela tožnice z delom D. D. in E. E. Med njima in tožnico je namreč ključna razlikovalna okoliščina v tem, da sta ob pričetku opravljanja nalog organizatorja dela že poznala delo v proizvodnji, saj sta pred tem v njej delala, to pa je očitno prispevalo k temu, da sta naloge organizatorja dela opravljala po pričakovanjih (tudi pred D. D. so razporejali delavce izmenski vodje). Pritožba zmotno zatrjuje, da bi tožnica morala vedeti le, kdo je usposobljen za kakšen agregat, saj opis delovnega mesta izrecno določa poznavanje proizvodnih in poslovnih procesov, torej ne le poznavanja usposobljenosti kadra. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da shema obrata G. in Akt o sistemizaciji obrata G. dokazujeta, da organizacija obrata ne more biti tako zahtevna kot trdi tožnica. Zgolj na podlagi prikaza organizacijskega ustroja proizvodnje namreč ni mogoče sklepati o proizvodnih in poslovnih procesih, ki se tu odvijajo in o tožničinem poznavanju le-teh.

34. Pritožba zmotno navaja, da je toženec ustrezno usposobil tožnico za delo. Izpostavlja izpoved D. D., češ da ji je pokazal, kako je delal on kot organizator dela, a spregleda tiste dele njegove izpovedi, ki kažejo na to, da tožničino usposabljanje očitno ni bilo temeljito, npr. da ne rabiš ne vem kakšnega usposabljanja za to delovno mesto ... Tudi tožnica je izpostavila, da ji je na vprašanje, kakšen je namen tabele, odgovoril, da bo delo opravil sam. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim zaključkom, da je D. D. niti ni mogel usposobiti za delo po pričakovanjih toženca, saj je imel sam drugačen način dela, kot je bil pričakovan od tožnice. Pritožbeno zatrjevanje, da je tožnica imela internet vpogled v tabele razporedov ves čas, ko jih je še delal D. D., ona pa se je učila, ter da ji je predal papir, kjer so bila zapisana vsa usposabljanja delavcev, po oceni pritožbenega sodišča še ne dokazuje, da jo je s tem dejansko usposobil za delo. Prav tako ne drži pritožbena navedba, da je tožničino usposabljanje potekalo na jutranjih sestankih. Npr. L. L. je izpovedal, da na teh sestankih ni bilo časa za tožničino usposabljanje. Tudi iz izpovedi M. M. izhaja, da na teh sestankih ni bilo časa, da bi se tožnico izobraževalo o delu, saj temu niso bili namenjeni. Pritožba tudi zmotno očita, da sodišče prve stopnje ni presojalo vzročne zveze med neizvedenim usposabljanjem in odpovednimi očitki, saj ugotovitev o neusposobljenosti v tem sporu že sama po sebi negira zakonito ugotavljanje nesposobnosti tožnice (prim. drugi odstavek 170. člena ZDR-1).

35. Zmoten je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje izven navedb strank označilo za obrobne naloge, ki jih je tožnica izvajala na relaciji do kadrovske službe (v opisu delovnega mesta gre za skrb za zagotavljanje povezanosti rezultatov dela in nagrajevanja ter upravljanja s sistemom kontrolinga delovnega časa). Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim zaključkom, da je bila tožničina ključna naloga organiziranje in priprava razporeda dela zaposlenih v obratu G., saj je bila takšna trditev toženca in tudi iz izpovedi F. F. izhaja, da je dobila odpoved, ker primarne naloge, t. j. organizacije, razporeda kadra ni opravljala tako, kot bi morala. Ker je bilo za to ključno nalogo ugotovljeno, da tožnici nesposobnosti ni mogoče utemeljeno očitati, bi bila zgolj zaradi očitanih napak pri t. i. obrobnih nalogah podaja odpovedi iz razloga nesposobnosti nesorazmerna sankcija. Ob tem stališču niti ni odločilnega pomena prvostopenjska ugotovitev, da tudi D. D. glede na e-sporočilo F. F. z dne 4. 6. 2019 administrativnih del ni izvajal pravočasno in strokovno (kateri pritožba nasprotuje, češ da on ni bil ocenjevan zaradi nesposobnosti) in razlogi o prepovedi komuniciranja D. D. s kadrovsko službo.

36. Čeprav glede na navedeno vsebinska presoja očitkov v zvezi z obrobnimi nalogami ni pomembna za zakonitost odpovedi, pritožbeno sodišče glede pritožbenega izpostavljanja, da ostali, ki so zamujali z oddajo podatkov podjemnih pogodb, niso bili organizatorji dela in so to opravilo izvajali poleg nalog svojega siceršnjega delovnega mesta, ugotavlja, da jim je vendarle skupna okoliščina zamujanje z nalogo, ki je spadala v okvir njihovih zadolžitev. Pritožba navaja, da je tudi zamujanju za le par minut sodišče pripisalo premajhen pomen, saj so se podatki morali posredovati na matično družbo za obračun plač, vendar pa nastanka neke nepopravljive škode v zvezi z očitanim dogodkom ne zatrjuje. Zaključku sodišča, da je bila napaka v poročilu o opravljenih urah po podjemnih pogodbah za junij pravočasno rešena, pritožba nasprotuje z zatrjevanjem, da je Z. Z. (vodja kadrovske službe) že razpolagala z napačnimi podatki. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožnica napako s sodelavko a. a. pravočasno rešila, zgolj dejstvo, da s tem očitno ni bila seznanjena tudi Z. Z., pa tožničine nesposobnosti ne utemeljuje.

37. Glede pritožbenih navedb o previsoko odmerjenem denarnem povračilu po 118. členu ZDR-1 pritožbeno sodišče napotuje na razloge, zaradi katerih je ugodilo pritožbi tožnice in ga celo zvišalo. K pritožbenim navedbam toženca pa podaja naslednjo obrazložitev. Očitek, da bo čez dve leti izpolnila pogoje za starostno upokojitev, ne utemeljuje znižanja povračila. Dne 21. 4. 2023 bo izpolnila šele pogoje za upokojitev ob znižani starostni meji, to pa pomeni prejemanje nižje pokojnine, kot če bi se upokojila brez znižanja starostne meje, t. j. Dne 14. 6. 2025. Kar se tiče okoliščin, ki so privedle do nezakonitosti odpovedi, je iz prvostopenjskih razlogov razvidno, da je bila pravilno upoštevana zlasti neutemeljenost odpovednega razloga nesposobnosti in tožničina neusposobljenost za delo. Toženec s pritožbo teh ugotovitev ni uspel ovreči, zato je njegovo zavzemanje za znižanje povračila z vidika tega kriterija neuspešno. Enako velja za sklicevanje pritožbe, da je bilo tožnici v okviru reparacije prisojenih 13 plač, da ji je bila izplačana visoka odpravnina in da je prejemala denarno nadomestilo za primer brezposelnosti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je denarno povračilo iz 118. člena ZDR-1 odmena za to, da se delavca v bodoče ne reintegrira nazaj k delodajalcu, medtem ko je reparacija drug institut in predstavlja plačilo nadomestila plač za nazaj, t. j. za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Glede izplačane odpravnine je pravilna prvostopenjska ugotovitev, da jo bo toženec zaradi odpadle pravne podlage lahko zahteval nazaj. Tožnici je bilo res prisojeno denarno nadomestilo za primer brezposelnosti za 19 mesecev, vendar pa je to zgolj ena od okoliščin, ki se upošteva pri odmeri denarnega povračila.

38. Pritožba očita, da se v delu, ki se nanaša na določitev datuma sodne razveze, sodbe ne da preizkusiti, ker se sodišče ni opredelilo do navedb toženca, naj se ne določi skrajni možni datum razveze, ker ne more nositi bremena zavlačevanja sodnega postopka s strani tožnice in zaradi covid situacije. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pogodbo o zaposlitvi razvezalo z dnem odločitve (10. 5. 2021), kar je v okviru določbe prvega odstavka 118. člena ZDR-1. Do citiranih navedb toženca se resda ni izrecno opredelilo, kar pa ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vpliv covid situacije na trajanje sodnega postopka namreč ne predstavlja odločilnega razloga za določitev zaključka delovnega razmerja delavca pri delodajalcu, ki mu je podal nezakonito odpoved. Za določitev tega datuma so ključne okoliščine, ki se navezujejo na možnost obstoja delovnega razmerja med strankama, kot npr. zaposlitev delavca pri drugem delodajalcu v času sodnega spora o nezakonitosti odpovedi, aktiviranje s. p. ipd. Iz spisa je tudi razvidno, da je sodišče na narokih razčiščevalo in izvajalo dokaze v zvezi z obsežnimi zatrjevanji obeh strank v večjem številu pripravljalnih vlog, zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za ugotovitev, da tožnica z zlorabo procesnih dejanj zavlačuje postopek in da bi temu prilagodilo datum sodne razveze.

39. Zmoten je pritožbeni očitek, da tožnici ne pripada povračilo celotnih prvostopenjskih stroškov. Uspela je s tožbenim zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti odpovedi, kar je za pravico do povračila stroškov bistveno. Reintegracijski zahtevek je resda zavrnjen, a so namesto tega tožnici prisojene pravice skladno s pravili o sodni razvezi. Zavrnjen je tudi reparacijski zahtevek v delu, v katerem ni znižan za prejeto nadomestilo za brezposelnost. Zavrnilni del sodbe se šteje kot neuspeh tožnice le s sorazmerno majhnim delom zahtevka, zaradi česar niso nastali posebni stroški (tretji odstavek 154. člena ZPP).

40. Ker glede na obrazloženo pritožba toženca ni utemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani (ugodilni) del sodbe.

**K pritožbi tožnice**

41. Glede vseh odločilnih dejstev se je tožnica lahko opredelila tako v vlogah kot v izpovedi, sodišče prve stopnje pa se je o dejanskih in pravnih odločilnih razlogih obširno opredelilo v izpodbijani sodbi, zato je neutemeljen očitek o kršitvi 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 22., 23. in 25. člena URS.

42. Določba 8. člena ZPP vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, bistveno pa je kršena le, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, torej kadar ne ustreza standardu vestnosti in skrbnosti ter ni analitično sintetična. V obravnavani zadevi prvostopenjski dokazni oceni ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP. Iz nje je razvidno, katera dejstva je sodišče prve stopnje ugotovilo kot odločilna, ta so oprta v izvedenih dokazih, na njihovi podlagi pa so tudi sprejeti pravilni dokazni zaključki.

43. Zaključku o ukinitvi tožničinega delovnega mesta pritožba nasprotuje z navedbo, da sindikat ni podpisal predloga za spremembo vsebine sistemizacije DM, a glede te navedbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za nedovoljeno pritožbeno novoto. Tudi sicer ukinitev delovnega mesta ni pogojena s soglasjem sindikata. Pritožba v zvezi s temi navedbami zmotno očita kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj z njimi dejansko neuspešno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Da je toženec delo organizatorja dela dejansko ukinil in ga organiziral na način, da ga v obratu G. sedaj namesto tožnice opravlja E. E. v okviru delovnega mesta asistent vodje obrata, izhaja iz izpovedi več prič (E. E., J. J., Z. Z. idr.). Pritožba zmotno očita, da je šlo za fiktivno ukinitev, ker potreba po delu tožnice še naprej obstaja. Dejstvo, da je toženec delovno mesto organizator dela ukinil, za opravljanje teh nalog v obratu G. pa zadolžil delavca na drugem delovnem mestu, ne pomeni fiktivne ukinitve delovnega mesta, ampak dopusten reorganizacijski ukrep.

44. Neutemeljeno je pritožbeno izpodbijanje ugotovitve, da toženec nima ustreznega dela za tožnico. Kot pravilno poudarja že sama pritožba, reintegracijski zahtevek praviloma pomeni vrnitev delavca na njegovo delovno mesto (glede katerega mu je bila pogodba nezakonito odpovedana), ki pa v tem primeru ne obstaja več. Nadalje pritožba navaja, da se delovno mesto pri velikem delodajalcu kot je toženec lahko vedno najde, kar naj bi dokazoval razpis za delovno mesto v kadrovski službi v januarju 2021 (A67), vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi to delovno mesto ne bi bilo ustrezno, saj je bilo razpisano le za določen čas treh mesecev (nadomeščanje porodniške odsotnosti).

45. Po mnenju pritožbe je treba pri ukinitvi delovnega mesta upoštevati, da gre za identični razlog kot pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, zaradi česar je v primeru delavcev pred upokojitvijo sodna razveza dopustna le pod pogoji iz 114. člena ZDR-1. Takšno stališče je po presoji pritožbenega sodišča zmotno in zanj ni podlage v ZDR-1, prav tako ne v določbah 14. in 22. člena URS, na katere se neutemeljeno sklicuje pritožba. V zadevi VIII Ips 99/20181 je Vrhovno sodišče poudarilo, da starejši delavci na podlagi 114. člena ZDR-1 uživajo posebno varstvo le pred odpovedjo iz poslovnega razloga, ne pa tudi pred drugimi načini prenehanja delovnega razmerja iz 77. člena ZDR-1, med katerimi je tudi prenehanje pogodbe o zaposlitvi s sodbo sodišča. Tudi v tem sporu tožnica ne uživa varstva iz 114. člena ZDR-1, saj ji je bila odpoved podana iz razloga nesposobnosti. Zatrjevane ovire za sodno razvezo zato ni in prav tako ne razlogov za vložitev pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti, kar predlaga pritožba, ki neutemeljeno zatrjuje poseg v 49., 50. in 66. člen URS. Sklicevanje pritožbe na zadevo Pdp 639/2020 ne vpliva na presojo, saj temelji na drugačnem dejanskem stanju (starejšemu delavcu je bila nezakonito odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, predlog za sodno razvezo pa je bil utemeljevan s podobnimi razlogi kot poslovni razlog).

46. Pritožba nasprotuje prvostopenjski oceni o subjektivno porušenem odnosu med strankama. Glede na to, da sodno razvezo utemeljujejo že objektivna nemožnost vrnitve tožnice nazaj na delo k tožencu, subjektivni odnos med strankama niti ne more biti odločilnega pomena. Ne glede na to pritožbeno sodišče soglaša, da je ta porušen, ta del izpodbijane s0dbe pa je tudi ustrezno obrazložen in ga je mogoče preizkusiti. V zadevi Pdp 152/2018, na katero se sklicuje pritožba, je bilo res zavzeto stališče, da uveljavljanje sodnega varstva ni okoliščina, ki bi opravičevala izgubo zaupanja v delavca. Vendar pa tožničinih očitkov ocenjevalcem o mobingu, maščevalnosti … ni mogoče šteti kot navajanje dejstev, povezanih z vsebino odpovednih očitkov, ki jih izpodbija z uveljavljanjem sodnega varstva, ampak gre za tožničino subjektivno (negativno) videnje vodilnih delavcev. V zvezi s presojo subjektivnega elementa je sodišče prve stopnje utemeljeno opozorilo tudi na tožničino e-sporočilo z dne 3. 8. 2019, katerega je res zaključila s tem, da se bo potrudila, da bo šlo na bolje, a je vendarle poudarila, da toženčevo okolje dojema kot obremenjujoče, pušča ji posledice na zdravju ...

47. Pritožba navaja, da je bila sodba odpremljena na pošto 4. 11. 2021, zato je treba v skladu s tretjim in četrtim odstavkom 321. člena ZPP šteti, da je bila odločitev sodišča sprejeta 5. 10. 2021 in kvečjemu s tem dnem razvezati pogodbo o zaposlitvi. To stališče ni pravilno. Kot je razvidno iz spisa, je sodišče prve stopnje o zadevi odločilo na seji senata izven naroka dne 10. 5. 2021. Ta dan je v smislu prvega odstavka 118. člena ZPP pravilno določilo kot dan svoje odločitve. Sodbo je resda odpremilo šele 4. 11. 2021, kar ni v skladu s 30-dnevnim instrukcijskim rokom iz 321. člena ZPP, vendar pa to ne pomeni, da je sprejelo odločitev v zadevi šele 30 dni pred tem (t. j. 5. 10. 2021). Tožnici so tako pravice iz delovnega razmerja pri tožencu pravilno prisojene do 10. 5. 2021. 48. Neutemeljen je pritožbeni očitek o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče prve stopnje ne pojasnilo, zakaj je denarno povračilo prisodilo le v višini 9,5 plač in ne 18. Izpodbijani del sodbe je mogoče preizkusiti, saj vsebuje razloge, na katere je sodišče oprlo odločitev o prisojenem povračilu, iz njih pa tudi izhaja, da je pri tem upoštevalo vse kriterije, ki jih določa 118. člen ZDR-1. Za vsak posamični kriterij ni treba posebej določiti primernega denarnega povračila, kot je to storila pritožba. Denarno povračilo se namreč odmeri upoštevajoč kumulativno vse ugotovljene okoliščine o zakonskih kriterijih.

49. Pritožba utemeljeno nasprotuje višini odmerjenega denarnega povračila. To se v skladu z drugim odstavkom 118. člena ZDR-1 določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti za novo zaposlitev, okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi in upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je bila tožnica (roj. leta 1965) zaposlena pri tožencu 38 let in 8 mesecev (po navedbah pritožbe je bil njen edini delodajalec). V okviru možnosti za novo zaposlitev je pomembna okoliščina, da je tožnica (univerzitetni diplomirani organizator dela) aktivna pri iskanju nove zaposlitve, vendar je še ni uspela najti. Pritožba sicer navaja, da nima nobenih možnosti za novo zaposlitev, vendar po oceni pritožbenega sodišča na podlagi njene trenutne brezposelnosti ni mogoče s prepričanjem sklepati, da bo takšno stanje pri tožnici (ki tudi ni zatrjevala zdravstvenih omejitev delovne zmožnosti) dejansko trajalo vse do njene upokojitve. Pritožba pa v okviru zaposljivosti utemeljeno izpostavlja, da je tožnica delavka pred upokojitvijo in ima kot takšna vendarle slabše izglede za zaposlitev, prav tako nima raznovrstnih delovnih izkušenj, saj jih je pridobila zgolj pri tožencu. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, bo pogoje za starostno upokojitev z znižanjem starostne meje dosegla 21. 4. 2023, pritožba pa pravilno dodaja, da bo pogoje za redno starostno upokojitev dosegla 14. 6. 2025. Glede nadaljnjega kriterija, t. j. okoliščin, ki so privedle do nezakonitosti odpovedi, pritožba poudarja, da so bili ti v celoti na strani toženca. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je iz tega izhajalo tudi sodišče prve stopnje. V okviru kriterija upoštevanja pravic, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ji je bilo priznano denarno nadomestilo za primer brezposelnosti za 19 mesecev. Pritožba zmotno navaja, da ta okoliščina ne vpliva na odmero, saj je skladna z ustaljeno sodno prakso. V zvezi z navedbami toženca, da je tožnici izplačal odpravnino v višini 27.959,48 EUR, je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da bo ta znesek lahko terjal od tožnice nazaj. Pritožba navaja, da te obrazložitve ne razume, vendar je po presoji pritožbenega sodišča iz nje mogoče razbrati, da je odpravnino šteti kot znesek, ki ga bo toženec v primeru pravnomočno ugotovljene nezakonitosti odpovedi zaradi odpadle pravne podlage najverjetneje terjal nazaj in v tem smislu je to izplačilo v okviru kriterijev za odmero denarnega povračila upoštevalo tudi pritožbeno sodišče. Zmotno je zavzemanje pritožbe, da je treba upoštevati tudi to, da bo zaradi upokojitve z znižano starostno mejo tožnica vsak mesec prikrajšana pri pokojnini za 80,72 EUR v primerjavi z redno upokojitvijo, kar v 30 letih znese skoraj 30.000,00 EUR. Denarno povračilo je namreč nadomestilo za reintegracijo in se ne razteza na nadomestilo v zvezi s tožničinimi bodočimi pokojninskimi prejemki, pri čemer tudi to, ali se bo dejansko upokojila ob znižani starosti in ne redno, ni gotova okoliščina. Glede na vse obrazloženo znaša po oceni pritožbenega sodišča primerno denarno povračilo 14 plač oziroma 50.000,00 EUR, zato je pritožbi tožnice delno ugodilo in drugo točko izreka prvostopenjske sodbe na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP delno spremenilo tako, da je tožnici priznalo navedeni znesek, v presežku, za 14.285,56 EUR, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tako dosojeno povračilo je utemeljeno tudi v primerljivi sodni praksi. Npr. v zadevi Pdp 70/2019 je bilo prisojeno v takšni višini delavki, ki je bila ob podaji odpovedi stara 57 let, zaposlena pri delodajalcu 37 let, brezposelna, s slabimi možnostmi za zaposlitev, po prenehanju prejemanja nadomestila za brezposelnost ji bo manjkalo nekaj mesecev do starostne upokojitve.

50. Odločitvi sodišča prve stopnje, ki je prisojeno nadomestilo plače za čas od 25. 1. 2020 do 10. 5. 2021 znižalo za prejeto denarno nadomestilo za brezposelnost, pritožba zmotno očita kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi ne bila obrazložena. Razlogi sodbe o tem se nahajajo v 21. točki prvostopenjske obrazložitve. Resda je izostala izrecna navedba pravne podlage za takšno znižanje (140. člen Zakona o urejanju trga dela - ZUTD, Ur. l. RS, št. 80/2010 in nadaljnji), kar pa ne pomeni, da odločitev ni materialnopravno pravilna (prim. Pdp 366/2020, 8. tč.).

51. Pritožba očita, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je v 3. točki izreka sodbe priznalo zakonske zamudne obresti od prisojenih glavnic nadomestila plač šele od 19. dne v mesecu za pretekli mesec. Navaja, da bi morale biti priznane od 18. dne, kot so bile vtoževane. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodba sodišča prve stopnje ne vsebuje odločitve (in obrazložitve) o plačilu obresti za 18. dan v mesecu glede nadomestila plače za pretekli mesec. Glede na to je štelo pritožbo v tem delu za predlog za izdajo dopolnilne sodbe (325. člen ZPP).

52. Zmoten je pritožbeni očitek, da je v prvostopenjskem izreku in obrazložitvi izpadla odločitev o plačilu regresa za letni dopust za leto 2021. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica s spremenjeno tožbo vtoževala le regres za leto 2020, o katerem je sodišče odločilo. Tožbenega zahtevka za plačilo regresa za leto 2021 ni postavila, zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da bi o njem odločalo.

53. Glede na obrazloženo je razen v delu, ki se nanaša na priznanje višjega denarnega povračila in predlog za izdajo dopolnilne sodbe, pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe.

54. Po oceni pritožbenega sodišča znaša tožničin uspeh s pritožbo 50 % (ni uspela z zahtevo za reintegracijo, zvišanjem reparacije in regresom, ugodeno pa je zahtevi za višje denarno povračilo in izdajo dopolnilne sodbe), zato ji je toženec dolžan povrniti tolikšen del stroškov pritožbe (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP). Priznanje pravic skladno s pravili o sodni razvezi in reparacijski zahtevki v posledici nezakonite odpovedi so sestavni del spora o prenehanju delovnega razmerja, zato tožnici v skladu z Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadaljnji) za pritožbo upoštevajoč uspeh pripada 187,5 točk (3. alineja 1b tč. in 4. tč. tar. št. 15) in 3,75 točk iz naslova materialnih stroškov, kar glede na vrednost odvetniške točke 0,60 EUR znaša 114,75 EUR. Pripada ji tudi 22 % DDV oziroma 25,24 EUR, skupaj 139,99 EUR. Pripada ji tudi povračilo stroška za odgovor na pritožbo toženca v višini 279,99 EUR (375 točk za odgovor, 7,5 točk za materialne stroške, 50,49 EUR za DDV). Skupaj ji toženec dolguje 419,98 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila.

1 Izredna odpoved je bila nezakonita. Pogodbo o zaposlitvi je sodišče sodno razvezalo in poudarilo, da delodajalec ni imel ustreznega delovnega mesta za delavca.