Jedro

Pravdni stranki sta v pogodbi o zaposlitvi dogovorili, da ima predčasni odpoklic tožnika s funkcije predsednika uprave za posledico prenehanje njegovega delovnega razmerja pri toženi stranki. V tretjem odstavku 3. člena pogodbe o zaposlitvi sta se namreč dogovorili, da ima delavec (tožnik), če mu mandat zaradi razrešitve (odpoklica) predčasno preneha, po prenehanju mandata še 30 dni pravico ostati v delovnem razmerju pri delodajalcu (toženi stranki). Iz navedenega določila izhaja dogovor o tem, da delovno razmerje tožnika v primeru (predčasnega) odpoklica s funkcije predsednika uprave traja še 30 dni po odpoklicu, kar pomeni, da po tem obdobju preneha. Pravdni stranki sta torej dogovorili poseben način prenehanja pogodbe o zaposlitvi in da podaja odpovedi pogodbe o zaposlitvi (ali kakšen drug poseben akt delodajalca) za prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi v primeru predčasnega odpoklica tožnika ni bila potrebna.

Odločitev o zakonitosti sklepa o odpoklicu ne vpliva na odločitev delovnega sodišča v sporu zaradi ugotovitve nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja, saj tožnik v pogodbi o zaposlitvi (glede na 3. člen te pogodbe) prenehanje delovnega razmerja ni imel vezano na razlog in zakonitost odpoklica.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v I. točki izreka zavrnilo primarni tožbeni zahtevek: za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki; za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 12. 2. 2016 in še traja z vsemi pravicami po pogodbi o zaposlitvi z dne 24. 8. 2012; za vzpostavitev delovnega razmerja, poziv nazaj na delo, priznanje vseh pravic za čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo, in sicer prijava v matično evidenco pokojninskega in invalidskega zavarovanja in v druga ustrezna zavarovanja, priznanje delovne dobe, obračun in plačilo nadomestila plače v višini 9.135,00 EUR in nadomestila iz naslova spremenljivega prejemka v višini 2.740,00 EUR; za plačilo nadomestila iz naslova neizkoriščene pravice do preventivnega zdravstvenega pregleda, do uporabe mobilnega telefona, do izobraževanja ter do uporabe zaščitnih in delovnih sredstev v višini 32.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 1. 2016 dalje; za plačilo 37.880,00 EUR iz naslova nezgodnega zavarovanja, dodatnega zdravstvenega zavarovanja, zavarovanja odgovornosti, uporabe službenega vozila, tkk povezave in mobilnega telefona z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 1. 2016 dalje; za obračun in plačilo nadomestila za neizrabljen letni dopust za leto 2015 v višini 2.436,00 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 1. 2016 dalje. V isti točki izreka je zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek: za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 12. 2. 2016, ampak je trajalo do odločitve sodišča prve stopnje z vsemi pravicami, ki bi tožniku šle, če do odjave iz zavarovanj ne bi prišlo; za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za čas od prenehanja delovnega razmerja do odločitve sodišča prve stopnje, in sicer prijava v matično evidenco pokojninskega in invalidskega zavarovanja in v druga ustrezna zavarovanja, priznanje delovne dobe, obračun in plačilo nadomestila plače v višini 9.135,00 EUR in nadomestila iz naslova spremenljivega prejemka v višini 2.740,50 EUR; ter za obračun in plačilo denarnega povračila v višini 213.750,00 EUR bruto. V II. točki izreka pa je sodišče prve stopnje odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožnika, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obeh primerih s stroškovno posledico. Tožnik in A.A., ki sta oba imela pogodbo o zaposlitvi kot poslovodni osebi (tožnik kot predsednik, A.A. pa kot član uprave), sta vložila tožbo zaradi nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi in prejela sodbi z identično obrazložitvijo, čeprav sta postopka vodili dve različni predsednici senata. Zato je prišlo do posega v ustavno zagotovljeno pravico do naravnega sodnika, pravico do nepristranskega sojenja in pravico do poštenega sojenja, s čimer so bili kršeni 22. in 23. člen Ustave RS ter 6. člen EKČP. V tožnikovi pogodbi o zaposlitvi odpoklic ni bil določen kot dodaten razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Iz izpodbijane sodbe ni jasno, ali je sodišče prve stopnje sporna pogodbena določila uporabilo, kot se glasijo, ali je iskalo skupen namen pogodbenih strank, zato je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je ugotavljalo le namen tožene stranke, pri tem pa je prezrlo izpoved B.B. in izpoved tožnika. Tožena stranka bi morala izpeljati postopek z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ne pa tožnika zgolj odjaviti iz zavarovanj. Tožena stranka ni obrazložila odpovednega razloga in tožnika ni opozorila na pravno varstvo in njegove pravice iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Sodišče prve stopnje enači pojma pogodbe o zaposlitvi za določen čas s pojmom pogodbe o zaposlitvi za čas trajanja mandata. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da bi bil tožnik dolžan podati pripombe na vsebino pogodbe o zaposlitvi oziroma to pogodbo izpodbijati. Sodišče prve stopnje bi namreč nejasna določila pogodbe o zaposlitvi moralo razlagati v korist tožnika. Ob odpoklicu tožnika čas, za katerega je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena, še ni potekel, prav tako ni prenehal razlog, zaradi katerega je bila sklenjena. Tožena stranka bi lahko tožniku zgolj odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Ker je sodišče v delovnem sporu dolžno preveriti utemeljenost odpovednega razloga, bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati zakonitost sklepa o odpoklicu in v ta namen izvajati dokaze. Sodišče prve stopnje tudi ni navedlo razlogov za zavrnitev teh dokaznih predlogov. V zvezi z odločitvijo o nadomestilu za neizrabljen letni dopust navaja, da nezakonit odpoklic s poslovodne funkcije predstavlja nepredvidljiv dogodek, zaradi katerega tožnik ni mogel izkoristiti pravice do letnega dopusta. Priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, in tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Predmet tega spora je presoja zakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 8. 2012. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: - da je bil tožnik pri toženi stranki v delovnem razmerju kot predsednik uprave na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 23. 8. 2012 za mandatno obdobje petih let od 20. 8. 2012; - da je bil tožnik s sklepom nadzornega sveta tožene stranke z dne 13. 1. 2016 odpoklican s funkcije predsednika uprave; - da je tožena stranka tožnika z dopisom z dne 15. 2. 2016 obvestila, da je bil 12. 2. 2016 zadnji dan v delovnem razmerju in da je s tem dnem odjavljen iz zavarovanj ter - da tožena stranka tožniku ni podala odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

7. Izpodbijana sodba ni obremenjena z bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka, prav tako sodišče prve stopnje ni kršilo pravic tožnika iz Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91 in nasl.).

Razlogi o odločilnih dejstvih v izpodbijani sodbi so jasni in med seboj niso v nasprotju. Iz sodbe je jasno razvidno, da je sodišče prve stopnje poleg jezikovne razlage določil tožnikove pogodbe o zaposlitvi ugotavljalo še namen pogodbenih strank (ne le namena tožene stranke) ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi. V obrazložitvi sodbe tudi ni nejasnosti v zvezi z opredeljevanjem pogodbe o zaposlitvi kot pogodbe za določen čas oziroma za čas trajanja mandata. Sicer pa navedena opredelitev za odločitev v tem sporu niti ni bistvena, saj je bistveno le vprašanje, ali je bil predčasni odpoklic tožnika s statusnopravne funkcije razlog za prenehanje veljavnosti njegove pogodbe o zaposlitvi. Neutemeljena je pritožbena navedba, da sodba ne vsebuje razlogov za odločitev o nadomestilu za neizrabljen letni dopust, saj so ti razlogi navedeni v 9. točki obrazložitve sodbe. Iz navedenih uveljavljanih razlogov tako ni podana očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako pritožbeno sodišče v okviru preizkusa po uradni dolžnosti ni ugotovilo razlogov za obstoj te kršitve.

Tožena stranka neutemeljeno uveljavlja, da naj bi sodišče prve stopnje poseglo v njeno pravico do naravnega sodnika, v pravico do nepristranskega sojenja in v pravico do poštenega sojenja iz razloga, ker je bila tudi v sporu tožnika A.A. izdana sodba z enako obrazložitvijo. Iz navedenega razloga ni bilo kršeno enako varstvo pravic (22. člen Ustave RS) in tudi ne pravica do sodnega varstva (23. člen Ustave RS) oziroma pravica do poštenega sojenja (6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin - EKČP; Ur. l. RS - MP, št. 7/94), saj je sodišče v obeh sporih izvedlo celoten dokazni postopek in navedlo vse razloge o odločilnih dejstvih posameznega spora. Zgolj zato, ker je zavzelo enaka materialnopravna stališča, pa še ni poseglo v navedene ustavne in konvencijske pravice tožnika. Drugih razlogov, ki bi kazali na nespoštovanje pravila o dodelitvi zadev sodnikom ali na nepristranskost predsednice senata v obravnavani zadevi, pa tožnik v pritožbi ne navaja, prav tako tožnik ni že tekom sodnega postopka na prvi stopnji uveljavljal procesnih kršitev v tej smeri.

8. Sodišče prve stopnje je v tem sporu presojalo, ali iz pogodbe o zaposlitvi, sklenjene med pravdnima strankama, izhaja poseben dogovor o prenehanju delovnega razmerja. Pravdni stranki sta namreč lahko v pogodbi o zaposlitvi, ki jo je tožnik sklepal kot poslovodna oseba1, v skladu z 72. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl.)2 ne glede na drugi odstavek 7. člena ZDR drugače uredili pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja, med drugim tudi v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Pravdni stranki sta se tako lahko na podlagi navedene določbe dogovorili za drugačen način prenehanja pogodbe o zaposlitvi od tistih, določenih v 75. členu ZDR.

9. Pravilna je materialnopravna presoja sodišča prve stopnje, da sta se pravdni stranki v pogodbi o zaposlitvi dogovorili, da ima predčasni odpoklic tožnika s funkcije predsednika uprave za posledico prenehanje njegovega delovnega razmerja pri toženi stranki. V tretjem odstavku 3. člena pogodbe o zaposlitvi sta se namreč dogovorili, da ima delavec (tožnik), če mu mandat zaradi razrešitve (odpoklica) predčasno preneha, po prenehanju mandata še 30 dni pravico ostati v delovnem razmerju pri delodajalcu (toženi stranki). Iz navedenega določila pogodbe o zaposlitvi povsem jasno izhaja dogovor o tem, da delovno razmerje tožnika v primeru (predčasnega) odpoklica s funkcije predsednika uprave traja še 30 dni po odpoklicu, kar pomeni, kot je pravilno razlagalo sodišče prve stopnje, da po tem obdobju preneha. Pravdni stranki sta torej dogovorili poseben način prenehanja pogodbe o zaposlitvi in da podaja odpovedi pogodbe o zaposlitvi (ali kakšen drug poseben akt delodajalca) za prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi v primeru predčasnega odpoklica tožnika ni bila potrebna. Pritožbene navedbe, v katerih se tožnik zavzema za drugačno materialnopravno razlago pogodbe o zaposlitvi, so tako neutemeljene3. 10. Citirano določilo v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi ni sporno, saj niti glede na samo besedilo določila niti glede na kontekst, v katerem je oblikovano, objektivno vzeto ne omogoča več različnih razlag. Zato niti ni bilo potrebe, da je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 82. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.) ugotavljalo tudi skupen namen pogodbenikov, ampak je lahko določilo tretjega odstavka 3. člena pogodbe o zaposlitvi med pravdnima strankama uporabilo tako, kot se glasi (prvi odstavek 82. člena OZ). Različno subjektivno dojemanje pogodbenikov namreč ne vpliva na presojo spornosti pogodbenega določila4. Iz navedenega razloga se pritožbeno sodišče ne opredeljuje do pritožbenih navedb, v katerih se tožnik ne strinja z dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje glede namena pogodbenikov.

11. V pritožbi tožnik neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati zakonitost in utemeljenost sklepa o odpoklicu s funkcije predsednika uprave in v ta namen izvajati dokaze. Pritožbeno sodišče je že v sklepu opr. št. Pdp 762/2016 z dne 27. 10. 2016 (s katerim je odločilo o pritožbi tožnika zoper sklep sodišča prve stopnje o prekinitvi postopka z dne 12. 7. 2016) zavzelo stališče, da odločitev o zakonitosti sklepa o odpoklicu ne vpliva na odločitev delovnega sodišča v sporu zaradi ugotovitve nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja, saj tožnik v pogodbi o zaposlitvi (glede na 3. člen te pogodbe) prenehanje delovnega razmerja ni imel vezano na razlog in zakonitost odpoklica5. Ker torej zakonitost in utemeljenost sklepa o odpoklicu ni bistvena v tem delovnem sporu, sodišče prve stopnje zaradi neizvajanja dokazov v tej smeri tudi ni storilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in ni kršilo ustavne pravice tožnika do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Ne drži pa pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo razlogov za neizvedbo predlaganih dokazov, saj je te razloge navedlo v drugem odstavku 4. točke obrazložitve sodbe.

12. Ker je pravilna odločitev sodišča prve stopnje o neutemeljenosti zahtevka za ugotovitev nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, so pravilne tudi odločitve o preostalih posledično uveljavljanih tožbenih zahtevkih.

13. Prav tako pa je pravilna odločitev o zahtevku za obračun in plačilo nadomestila za neizrabljen letni dopust. Delavcu, ki pred prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ne izrabi letnega dopusta, v skladu s 166. členom ZDR in 7. členom Direktive 2003/88 ES pripada nadomestilo, če iz objektivnih razlogov ni mogel izrabiti letnega dopusta do izteka pogodbe o zaposlitvi. To pa po stališču sedaj že ustaljene sodne prakse pritožbenega in revizijskega sodišča6 pomeni, da delavec ni mogel predvideti vzroka, zaradi katerega ni mogel izrabiti letnega dopusta še pred prenehanjem delovnega razmerja. Ker tožnik za izrabo osmih dni letnega dopusta v času 30 dni po odpoklicu s funkcije predsednika uprave ni zaprosil (kot izhaja iz njegove izpovedi, temu pa pritožba ne nasprotuje), čeprav je takrat že vedel, da mu bo po izteku tega obdobja delovno razmerje prenehalo, do nadomestila po pravilni presoji sodišča prve stopnje ni upravičen.

14. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Odgovor na pritožbo tožene stranke ni bistveno pripomogel k pravilni rešitvi v obravnavani zadevi, zato te stroške kot nepotrebne krije tožena stranka sama (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 V skladu z 10. členom Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1; Ur. l. RS, št. 42/06 in nasl.) se za poslovodstvo štejejo organi ali osebe, ki so po tem zakonu ali po aktih družbe pooblaščeni, da vodijo njene posle; tj. pri delniški družbi uprava ali upravni odbor. 2 Ki je veljal v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi 24. 8. 2012. 3 Takšna razlaga pogodbe o zaposlitvi je skladna tudi s sodno prakso, in sicer tudi s sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 227/2015 z dne 24. 11. 2015, glede katere pritožba neutemeljeno navaja, da gre za bistveno drugačno dejansko situacijo. V navedenem primeru je bilo namreč v pogodbi o poslovodenju določeno, da s prenehanjem mandata iz kakršnegakoli razloga (pri čemer je bil kot razlog navedena tudi razrešitev s strani nadzornega sveta) preneha tudi delovno razmerje direktorja v družbi. To pa je v bistvenem podobno določilo kot v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi. Za drugačno situacijo pa gre v sodbi pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1436/2010 z dne 8. 4. 2011, na katero se prav tako sklicuje pritožba. V tej zadevi je bilo namreč v pogodbi o zaposlitvi izrecno določeno, da lahko nadzorni svet v določenih primerih razreši člana uprave za komercialo in odpove pogodbo o zaposlitvi. To pa pomeni, da je bil odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalec dolžan podati, če je želel doseči prenehanje delovnega razmerja. 4 Tako tudi sodna praksa, glej npr. sodbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. III Ips 74/2010 z dne 12. 2. 2013 in opr. št. III Ips 3/2015 z dne 21. 6. 2016. 5 Enako tudi sodna praksa v bistvenem podobnih dejanskih situacijah; glej npr. sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 257/2016 z dne 7. 3. 2017. Drugačna situacija pa je razvidna iz sklepa pritožbenega sodišča Pdp 663/2014 z dne 12. 2. 2015, na katerega se sklicuje pritožba. V tej zadevi je bilo namreč v pogodbi o zaposlitvi določeno, da lahko nadzorni svet, izhajajoč iz interesov družbe in zaradi neizpolnjevanja nalog kadarkoli razreši vodilnega delavca iz mandata in delovnega razmerja brez odpovednega roka. To pa pomeni, da je treba ugotoviti, ali je tožena stranka s sklepom o razrešitvi s poslovodne funkcije upoštevala interese družbe oziroma ali je šlo za neizpolnjevanje nalog. 6 Odločbe Vrhovnega sodišča RS v zadevah opr. št. VIII Ips 107/2011, VIII Ips 218/2010, VIII Ips 191/2010 in druge.