Jedro

Prenehanje pogodbe o zaposlitvi (po 72. členu ZDR oz. 73. členu ZDR-1) se nanaša na vse načine prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ki jih določa 77. člen ZDR-1 (pred tem 75. člen ZDR), to pa ne pomeni le redne ali izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (za kar se zavzema revident), temveč tudi druge načine prenehanja takšne pogodbe. Zato je že v izhodišču napačno stališče tožnika, da bi mu v primeru odpoklica (kot predsednika uprave) s strani nadzornega sveta lahko prenehalo delovno razmerje le z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, pa še to le iz razloga nesposobnost. Delovno razmerje tožnika je bilo sklenjeno za določen čas mandata, ki je bil predviden za obdobje petih let, kar nikakor ne preprečuje nadzornemu svetu, da predsednika uprave ne odpokliče in da takšnemu delavcu ob posledici odpoklica preneha tudi pogodba o zaposlitvi. Stranki sta v pogodbi o zaposlitvi določno uredili vprašanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi tožniku; iz teh določb ne izhaja, da bi tožniku v primeru predčasnega odpoklica lahko trajalo delovno razmerje še vse do poteka polnega mandata – torej za obdobje petih let od imenovanja.

Revizijsko sodišče se strinja s presojo o tem, da ni bilo treba izvajati dokaznega postopka v zvezi z vprašanjem utemeljenosti oziroma neutemeljenosti odpoklica tožnika s funkcije predsednika uprave. V prvi vrsti že zato, ker tudi sama odločitev o nezakonitosti odpoklica zaradi nemožnosti reintegracije v funkcijo predsednika uprave, ne bi mogla vplivati na drugačno odločitev o zakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi tožniku.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pri toženki, za ugotovitev, da mu delovno razmerje z 12. 2. 2016 pri toženki ni prenehalo, temveč mu še traja, zaradi česar ga je toženka dolžna pozvati na delo, mu obračunati in plačati nadomestilo plače ter nadomestilo iz naslova spremenljivega prejemka, nadomestila iz naslova neizkoriščene pravice do preventivnega zdravstvenega pregleda, do uporabe mobilnega telefona, do izobraževanja ter uporabe zaščitnih sredstev ter mu plačati vrednost nezgodnih zavarovanj, uporabe službenega telefona, tkk povezave in mobilnega telefona ter nadomestilo iz naslova neizrabljenega letnega dopusta (vse v zneskih in z zamudnimi obrestmi, kot izhaja iz sodbe), zavrnilo pa je tudi podredni zahtevek tožnika za priznanje delovnega razmerja do odločitve sodišča prve stopnje ter priznanje pravic iz tega naslova do tega datuma (kot sicer izhaja že iz primarnega zahtevka) ter za obračun in plačilo denarnega povračilo (v znesku kot izhaja iz sodbe) v skladu s 118. členom Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1).

Odločitev sodišča temelji na ugotovitvi, da sta stranki sklenili pogodbo o zaposlitvi za določen čas trajanja mandata tožnika kot predsednika uprave toženke, da je bil tožnik še pred potekom mandata, dne 13. 1. 2016, s strani nadzornega sveta toženke odpoklican iz razloga hujše kršitve obveznosti, zaradi česar ga je toženka dne 15. 2. 2016 obvestila o prenehanju delovnega razmerja z dnem 12. 2. 2016. Po presoji sodišča je bilo prenehanje delovnega razmerja tega dne zakonito – glede na določbe tožnikove pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 8. 2012, saj v primeru odpoklica oziroma razrešitve takšnemu delavcu preneha delovno razmerje po poteku 30 dni od prenehanja mandata. Sodišče je štelo, da so bile določbe tožnikove pogodbe o zaposlitvi jasne in v skladu z določbo 72. člena ZDR ( veljavno v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi razlogi sodišča prve stopnje ter zavrnilo pritožbene navedbe o bistvenih kršitvah določb postopka.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava, revizijskemu sodišču pa predlaga spremembo oziroma razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje.

Med drugim uveljavlja zmotno uporabo določbe 358. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), oziroma kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da naj bi šlo za kršitev vezanosti sodišča druge stopnje na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. Sodišči naj bi zmotno uporabili materialno pravo, kar naj bi spregledali, da ZDR-1 zahteva, da je predčasno prenehanje mandata lahko zgolj razlog za predčasno prenehanje pogodbe o zaposlitvi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in ne razlog za samodejno prenehanje pogodbe o zaposlitvi; v tožnikovi pogodbi naj odpoklic tudi ne bi bil naveden kot samostojni oziroma poseben razlog za prenehanje pogodbe o zaposlitvi. Stranki naj bi se tudi ne dogovorili za drugačen način prenehanja pogodbe o zaposlitvi v primeru predčasnega odpoklica; ob kakšnem načinu kot sta ga potrdili sodišče, bi odpoklicani predsednik uprave ostal brez procesnih pravic. V skladu s sodno prakso naj bi prenehanje mandata tožnika lahko predstavljalo razlog za prenehanje pogodbe o zaposlitvi zaradi nesposobnosti. Sodišči naj bi v nasprotju s tem pogodbeno določbo tolmačili kot anticipiran sporazum o predčasnem prenehanju pogodbe, kar naj ne bi bilo dopustno, saj naj bi nasprotovalo namenu pravice in možnosti uveljavljanja pravice do zagovora ter pravice izpodbijanja odločitve po vsebini. Zavzema se za to, da bi morali sodišči kot predhodno rešiti vprašanje utemeljenosti oziroma neutemeljenosti tožnikovega odpoklica s funkcije predsednika uprave. Bistveno kršitev določb postopka uveljavlja v zvezi s tem, da naj iz izpodbijane sodbe ne bi bilo jasno, ali je sodišče določbe njegove pogodbe o zaposlitvi uporabilo tako, kot se glasijo; sodišče naj ne bi iskalo skupnega namena pogodbenih strank. Prišlo naj bi tudi do kršitve pravice do nepristranskega sojenja, saj sta sodišči v tožnikovi zadevi in zadevi A. A. sprejeli identični sodbi z identično obrazložitvijo, čeprav so postopke vodili različni senati.

4. V odgovoru na revizijo toženka prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije; pri tem konkretno izpodbija vsako od revizijskih navedb.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP, v povezavi z 19. členom ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Neutemeljen je očitek kršitve pete alineje 358. člena ZPP oziroma kršitev načela kontradiktornosti iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz pete alineje prvega odstavka 358. člena ZPP izhaja, da sodišče druge stopnje ne razveljavi sodbe sodišča prve stopnje in zadeve ne vrne v novo sojenje, če meni, da je dejansko stanje v sodbi prve stopnje pravilno ugotovljeno, da pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. V zvezi s tem revizija najprej navaja, da naj bi sodišče druge stopnje odločitev o sporazumu strank utemeljilo na materialnopravni podlagi in ne na ugotovitvi dejanskega stanja1, kar naj bi bilo napačno, nato pa v nadaljevanju v nasprotju s tem navaja, da naj bi bilo sodišče druge stopnje vezano na dejansko stanje, kar naj bi v konkretnem primeru predstavljalo kršitev vezanosti sodišča druge stopnje na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje - ker naj bi pritožbeno sodišče samo, brez obravnave, ugotavljalo odločilna dejstva dejanskega stanja, in ker strankam ni bila dana možnost razprave o teh dejstvih. Gre za kontradiktorne revizijske navedbe, ki so že kot takšne neprepričljive. Tudi sicer iz teh navedb in nadaljnjih revizijskih navedb ni jasno, na katerih odločilnih dejstvih (oziroma celo brez katerih odločilnih dejstev), naj bi sodišče druge stopnje utemeljilo svojo odločitev v nasprotju s sodiščem prve stopnje, v čem naj tožniku ne bi bila dana možnost razpravljati o odločilnih dejstvih in katera so ta dejstva. Odločitev sodišč druge in prve stopnje povsem jasno temelji na ugotovitvi, kakšna je vsebina določb o prenehanju pogodbe o zaposlitvi tožnika v njegovi pogodbi o zaposlitvi z dne 24. 8. 2012 in materialnopravni razlagi tega, kakšne so posledice takšnih določb.2

8. Neutemeljene so tudi revizijske navedbe o očitani kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP o domnevni nejasnosti konkretnih spornih določb tožnikove pogodbe o zaposlitvi oziroma o tem, ali je sodišče sporne določbe uporabilo tako kot se glasijo, ali pa je iskalo skupen namen pogodbene stranke itd. Revizijsko sodišče takšne očitke zavrača, saj iz izpodbijane sodbe sodišča druge stopnje povsem jasno izhaja, da se je sodišče oprlo na presojo, da določbe o tožnikovi pogodbi o zaposlitvi niso sporne (niti upoštevajoč besedilo teh določb niti kontekst besedila), zaradi česar sodišču prve stopnje ni bilo niti treba še posebej iskati skupnega namena pogodbenikov.

9. Neutemeljen je revizijski očitek kršitve pravice do nepristranskega sojenja. Pri tem je na prvi pogled res nekoliko nenavadno, da sta sodišči druge in prve stopnje v tožnikovem sodnem sporu in v sporu med tožnikom A. A. (ki je bil odpoklican istočasno kot tožnik) in toženko, ki sta se vodila pred sodišči prve in druge stopnje v ločenih postopkih, praktično enako obrazložili svoji odločitvi. S tem v zvezi je tudi nepravilno stališče sodišča druge stopnje, da tožnik te kršitve (ki se je nanašala na postopek pred sodiščem prve stopnje) ni uveljavljal že na prvi stopnji, saj tega niti ni mogel uveljavljati pred sprejemom obeh sodb. Ne glede na to pa je povsem jasno, da sta tožnikov spor in spor sodelavca A. A. vodila različna senata pred sodišči prve3 in druge stopnje. Pomembno je tudi, da sta spora potekala istočasno, da je oba tožnika v postopku pred sodiščem prve stopnje in na pritožbeni stopnji zastopala ista odvetniška pisarna, da sta se oba tožnika, čeprav to ne bi bilo nujno, z vložitvijo tožbe odločila za isto krajevno pristojno sodišče prve stopnje, da je v obeh zadevah pravna problematika enaka in da so bile tudi vloge obeh tožnikov praktično identične. Nenazadnje sta tudi osnutke obrazložitev sodb različnih senatov sodišč prve in druge stopnje napisali isti strokovni sodelavki. V zvezi s tem revident navaja tudi, da naj bi bilo kršena njegova pravica do naravnega sodnika, vendar v ničemer ne konkretizira tega, da zadevi nista bili pravilno dodeljeni različnim sodnicam oziroma, da do dodelitev ni prišlo v skladu s sodnim redom. Prav tako revizija nima navedb o tem, da naj bi šlo za kakršnekoli povezave med strankami in sodniki, ki so v zadevi odločali. Nobenih navedb ni niti o tem, da različni senati ne bi odločali samostojno. Obenem je povsem jasno, da enaka odločitev ob enakih dejanskih in pravnih vprašanjih in njihovi presoji še ne pomeni in ne more pomeniti tudi pristranskega sojenja, še manj pa tega, da (kot navaja revident) v zadevi ni sodil naraven sodnik. Ravno obratno – prav drugačna odločitev ob identični pravni problematiki in dejanskih okoliščinah bi predstavljala neenako obravnavanje. Na koncu tožnik te navedbe poveže tudi z očitkom nezadostnega spoznanja razlogov o odločilnih dejstvih oziroma o tem, da sodišči nista opravili celovite pravne presoje, kar spet ne drži, saj sodbi vsebujeta vsa pravno odločilna dejstva in ustrezno razlogovanje. Z vsemi odločilnimi razlogi se je tožnik lahko ustrezno seznanil in prepričal v obrazložitvi; to sicer dokazuje že dejstvo, da te razloge tudi obširno napada v reviziji.

10. Glede zakonskih podlag za sklepanje pogodbe o zaposlitvi s poslovodnimi osebami je bilo zakonsko besedilo ZDR, ki je veljal v času sklepanja pogodbe tožnika s toženko, in ZDR-1, ki je veljal v času odpoklica tožnika in prenehanja njegove pogodbe o zaposlitvi, enako. Tako iz prejšnjega 72. člena ZDR kot sedanjega prvega odstavka 73. člena ZDR-1 izhaja, da lahko stranki v primeru sklepanja pogodb o zaposlitvi s poslovodno osebo drugače uredita pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja (pri čemer ne upoštevata pravila, da se s pogodbo o zaposlitvi oziroma kolektivno pogodbo lahko določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa ta zakon – drugi odstavek 7. člena ZDR oziroma drugi odstavek 9. člena ZDR-1), v zvezi s pogoji in omejitvami delovnega razmerja za določen čas in prenehanjem pogodbe o zaposlitvi itd. To pomeni, da lahko določita druge pogoje in drugačne omejitve delovnega razmerja za določen čas, kot to veljajo na splošno, in da se posebej in drugače lahko dogovorita za način prenehanja pogodbe o zaposlitvi.

11. Prenehanje pogodb o zaposlitvi se sicer nanaša na vse načine prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ki jih določa 77. člen ZDR-1 (pred tem 75. člen ZDR), to pa ne pomeni le redne ali izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (za kar se zavzema revident), temveč tudi druge načine prenehanja takšne pogodbe. Zato je že v izhodišču napačno stališče tožnika, da bi mu v primeru odpoklica (kot predsednika uprave) s strani nadzornega sveta lahko prenehalo delovno razmerje le z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, pa še to le iz razloga nesposobnost. To nikakor ni stališče sodne prakse. Tudi v primeru, če bi se v zvezi s tem omejili le na možnost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ni izključeno, da v primeru odpoklica predsednika uprave temu lahko preneha delovno razmerje tudi iz krivdnega razloga ali poslovnega razloga (če seveda za to obstajajo okoliščine). Sploh pa to ne pomeni, da mu pogodba ne more prenehati na druge načine. Zato so neutemeljene revizijske navedbe, da odpoklic v konkretnem primeru sploh ni bil naveden kot samostojen oziroma poseben razlog za prenehanje pogodbe o zaposlitvi, oziroma so neutemeljene navedbe, da bi ob vsebini sklenjene pogodbe o zaposlitvi med strankama (več v nadaljevanju) toženka morala tožniku tudi odpovedati pogodbo o zaposlitvi in da bi mu delovno razmerje lahko prenehalo le na takšen način.

12. Sodišči druge in prve stopnje sta se tudi pravilno oprli na določbe tožnikove pogodbe o zaposlitvi, iz katere med drugim izhaja, da je bil tožnik imenovan za predsednika uprave za mandatno obdobje pet let (1. člen), da se delovno razmerje tožnika sklepa za določen čas, čas trajanja mandata, ki traja od 20. 8. 2012, za obdobje petih let, s polnim delovnim časom (prvi odstavek 2. člena in prvi odstavek 6. člena tožnikove pogodbe o zaposlitvi). Pri tem sta sodišči tudi pravilno upoštevali določbo 3. člena pogodbe, kjer je v prvem odstavku predvidena možnost, da ima v primeru, če nadzorni svet toženke brez krivdnega razloga odpokliče oziroma razreši delavca pred potekom mandata, tak delavec pravico do odpravnine, pod dodatnim pogojem, da se delavec po prekinitvi pogodbe ne zaposli v družbi, upoštevali pa sta tudi tudi določbo tretjega odstavka tega člena - da ima v primeru razrešitve pred potekom obdobja, za katerega je bil imenovan za člana uprave po tej pogodbi o zaposlitvi (torej če mandat delavcu predčasno preneha) delavec po prenehanju mandata še 30 dni pravico ostati v delovnem razmerju pri delodajalcu in je v tem obdobju upravičen do nadomestila plače v višini osnovnega plačila ter mu pripadajo bonitete, ki jih je imel v času trajanja mandata.

13. Navedene določbe so jezikovno, pomensko in sistematično jasne. Delovno razmerje je bilo torej sklenjeno za določen čas mandata, ki je bil predviden za obdobje petih let, kar pa nikakor ne preprečuje nadzornemu svetu, da predsednika uprave ne odpokliče in da takšnemu delavcu ob posledici odpoklica preneha tudi pogodba o zaposlitvi po 30 dneh od odpoklica oziroma prenehanja mandata zaradi odpoklica. Te določbe jasno kažejo, da sta stranki določno uredili vprašanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi tožniku; iz teh določb ne izhaja, da bi tožniku v primeru predčasnega odpoklica lahko trajalo delovno razmerje še vse do poteka polnega mandata – torej za obdobje petih let od imenovanja.

14. Nasprotno razlogovanje tožnika je neutemeljeno. S tem v zvezi so tudi neutemeljene revizijske navedbe, da naj bi bila tožniku onemogočena pravica do zagovora in/ali tudi pravica do izpodbijanja odločitve delodajalca po vsebini. Tožnik se v tem v zvezi najprej navezuje na to, da bi mu morala biti, če že, odpovedana pogodba o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, vendar je v nasprotju z ustaljeno sodno prakso revizijskega sodišča že navedba, da bi bilo tudi v primeru odpovedi iz razloga nesposobnosti v posledici odpoklica takšnemu delavcu treba omogočiti zagovor pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.4 Noben zagovor tudi ni potreben, če delavcu preneha pogodba o zaposlitvi ob takšnem dogovoru kot izhaja iz tožnikove pogodbe. Tudi nobene odločbe ni treba izdajati, saj je prenehanje pogodbe o zaposlitvi v skladu z vsebino te pogodbe posledica odpoklica (30 dni po odpoklicu). Neutemeljene so tudi revizijske navedbe v zvezi s sodnim varstvom (tožnik govori tudi o vnaprejšnji odpovedi pravice do sodnega varstva), saj je bilo sodno varstvo tožniku zagotovljeno v tem sodnem sporu; te pravice tudi ni mogoče povezovati s tem, kakšne so bile (upoštevajoč tudi določbe sklenjene pogodbe o zaposlitvi) dejanske možnosti tožnika za uspeh v sporu.

15. Revizijsko sodišče se strinja s presojo o tem, da ni bilo treba izvajati dokaznega postopka v zvezi z vprašanjem utemeljenosti oziroma neutemeljenosti odpoklica tožnika s funkcije predsednika uprave (kot - kar navaja tožnik – predhodnim vprašanjem). V prvi vrsti že zato, ker tudi sama odločitev o nezakonitosti odpoklica zaradi nemožnosti reintegracije v funkcijo predsednika uprave, ne bi mogla vplivati na drugačno odločitev o zakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi tožniku itd. 16. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

17. V posledici te odločitve tožnik sam krije svoje stroške postopka. Odločitev o stroških odgovora na revizijo je odpadla, ker jih toženka ni priglasila, sicer pa gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, v katerem delodajalec krije sam svoje stroške postopka, ne glede na njegov izid (peti odstavek 41. člena ZDSS-1).

1 V zvezi s tem je treba pojasniti, da je bila pogodba o zaposlitvi tožnika sodišču predložena. 2 Neutemeljeno in izven konteksta je sklicevanje tožnika na odločitev VS RS v sklepu III Ips 131/2014 z dne 24. 2. 2016, kjer je prišlo do napačnega stališča sodišča druge stopnje o pavšalnosti toženkinih navedb glede Splošnih pogojev poslovanja, česar pa v tej zadevi ni, saj je pogodbeno pravo, na katero se stranki sklicujeta, jasno. 3 V tem primeru sta bila sodnika porotnika ista. 4 Glej npr. sodbo VS RS VIII Ips 192/2017 z dne 25. 10. 2017