Jedro

Poravnava s klavzulo odpovedi vsakršnim zahtevkom zoper druge osebe je veljavna in zavezujoča listina, dokler je pogodbena stranka ne izpodbije zaradi zakonsko predvidenih razlogov. Dogovorjena odškodnina je bila tudi plačana, obveznost pa je s tem prenehala.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki ji je nastala zaradi ugriza toženčevega psa. Presodilo je, da se je tožnica s podpisom poravnave po končanem zdravljenju odpovedala vsem zahtevkom iz tega škodnega dogodka. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper tako pravnomočno sodbo je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Obširni del revizije je namenjen pooblaščenčevi kritiki dela sodišč in odnosa do njega in posledično do strank, ki jih zastopa. Gre za (domnevne) osebne zamere med njim in sodniki ter sodstvom nasploh. Trdi, da s takim pristranskim obravnavanjem, ko sodišče zavrne zahtevke tožnikov, ki jih on zastopa, sodišče oškoduje stranko, ki se je obrnila na pooblaščenca, kar je kršitev strankinih ustavnih pravic. Zaveda se, da teh trditev pred sodiščem ne bi mogel dokazati. Revizija trdi, da je bilo dejansko stanje pred sodiščem prve stopnje pravilno ugotovljeno. Nato obširno kritizira dokazno oceno in trdi, da tožena stranka ni predložila nobenega dokaza, ki bi nasprotoval trditvam tožeče stranke, pa je sodišče kljub temu zahtevek zavrnilo. Vlagatelj revizije trdi, da je toženec pridobil tožnico k podpisu poravnave z obljubo, da bo vso škodo poravnal on. Ponujeno plačilo je tožnica sprejela kot delno poplačilo škode. Dokazna ocena nasprotuje intelektu poštenosti dokazovanja; obe izpodbijani sodbi sta nezakoniti, pristranski na škodo tožnice in nepošteni. Predlaga spremembo izpodbijanih sodb tako, da bo tožbenemu zahtevku v celoti ugodeno ali pa vrnitev zadeve v novo sojenje pred drugim sodiščem.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 36/2004 - prečiščeno besedilo, ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki jo je dovoljeno vložiti le iz točno določenih razlogov (370. člen ZPP). Med njimi ni nepopolno ali zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. V reviziji sicer piše, da je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno, v nadaljevanju pa se tožeča stranka ravno s njim obširno ukvarja in navaja drugačne okoliščine, kot jih je ugotovilo sodišče. Zaradi citirane prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP revizijsko sodišče ne bo odgovarjalo na tiste revizijske navedbe, ki se nanašajo na ugotovljeno dejansko stanje. K temu je treba prišteti tudi nezadovoljstvo z dokazno oceno. Iz revizijskih trditev izhaja, da z njo tožeča stranka ni zadovoljna in skuša s trditvijo, da je izpodbijana sodba obremenjena z bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka doseči drugačno dokazno oceno. Ti očitki so v nasprotju z izrecno določbo o dovoljenem obsegu revizijskega izpodbijanja, zato revizijsko sodišče nanje niti ne sme odgovarjati. Sicer vlagatelj revizije ni drugače konkretiziral očitkov na račun bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Če pa ima pri tem v mislih (svojo) trditev o tem, da sodišča zavračajo zahtevke zato, ker je on pooblaščenec, ki ga je stranka izbrala za zastopanje, ta očitek nima nobene podlage v izpodbijani sodbi. Ta je jasna in vsebuje materialno pravne razloge za odločitev o tožbenem zahtevku.

Svojo odločitev sta sodišči oprli (predvsem) na pravno veljavno sklenjeno poravnavo med tožnico in zavarovalnico z dne 7.2.1996. V poravnavi je posebno (pogodbeno) določilo: "... po izplačilu tega zneska (230.200 SIT) bodo vse pravne in fizične osebe proste vsakršnih odškodninskih zahtevkov in drugih obveznosti...". Nobenega dvoma ni, da je bila poravnava sklenjena za poplačilo škode, ki je tožnici nastala dne 12.8.1995 zaradi ugriza toženčevega psa.

Zdravljenje poškodb je bilo zaključeno pred sklenitvijo poravnave, elementov za ugotovitev nove škode, ki bi nastala kasneje in ob sklepanju poravnave strankam niti ne bi mogla biti znana, sodišče ni ugotovilo. Dogovorjena odškodnina je bila tožnici izplačana. Sodišče je celo preverjalo trditve tožeče stranke, da se je s tožencem dogovorila, da ji bo on sam poravnal še ostalo odškodnino, vendar ni moglo ugotoviti niti zneska niti obsega domnevno dogovorjene dodatne odškodnine.

Tožbeni zahtevek se glasi na plačilo denarnega zneska - odškodnine. Revizijsko sodišče se pridružuje presoji drugostopenjskega sodišča, da je sodišče prve stopnje sodilo v okviru postavljenega zahtevka in da tožeča stranka z njim ni izpodbijala veljavnosti sklenjene poravnave, ker naj bi bila ta sklenjena v zmoti, češ, da bo toženec osebno poravnal dodatno odškodnino. Poravnava s klavzulo odpovedi vsakršnim zahtevkom zoper druge osebe je veljavna in zavezujoča listina, dokler je pogodbena stranka ne izpodbije zaradi zakonsko predvidenih razlogov. Dogovorjena odškodnina je bila tudi plačana, obveznost pa je s tem prenehala (295. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89).

Revizijsko sodišče je presodilo, da izpodbijana sodba ni obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka, materialno pravo pa je bilo uporabljeno pravilno. Zato je moralo zavrniti neutemeljeno revizijo (378. člen ZPP). Izrek o zavrnitvi zahteve za povrnitev stroškov revizijskega postopka je zajet v izreku o zavrnitvi revizije (165. člen ZPP).