Jedro

Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da grožnja z napadom na življenje in telo, kot jo predstavlja dostavljena kuverta z nabojem kalibra 9 mm in elektronsko sporočilo s sklicevanjem na naboj kalibra 9 mm, kot se uporablja v službenih pištolah policistov, predstavljata hujšo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, in da je tožnik ravnal naklepno. Opisana kršitev ima vse znake kaznivega dejanja grožnje po 135. členu KZ-1, ki ga stori, kdor komu, zato da bi ga ustrahoval ali vznemiril, resno zagrozi, da bo napadel njegovo življenje ali telo ali prostost ali uničil njegovo premoženje velike vrednosti, ali da bo ta dejanja storil zoper njegovo bližnjo osebo (prvi odstavek 135. člena KZ-1) ali kdor stori dejanje iz prejšnjega odstavka proti dvema ali več osebam ali z grdim ravnanjem ali z orožjem, nevarnim orodjem, drugim sredstvom ali na tak način da se lahko telo hudo poškoduje ali zdravje hudo okvari (drugi odstavek 135. člena KZ-1).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal odpravo sklepa A., opr. št. ... z dne 28. 1. 2016 o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku ter sklep B. opr. št. ... z dne 16. 3. 2016 in ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki po pogodbi o zaposlitvi in pripadajočih aneksih ni prenehalo in je tožnik v rednem delovnem razmerju za nedoločen čas pri toženi stranki z vsemi pravicami iz dela in po delu, skladno z navedeno pogodbo o zaposlitvi ter da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, ki ga je opravljal skladno s pogodbo o zaposlitvi in pripadajočih aneksih ter ga za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od 14. 4. 2016 dalje, prijaviti v pokojninsko, zdravstveno in invalidsko zavarovanje, vse v roku 8 dni pod izvršbo in da mu je dolžna za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati bruto plačo v višini 1.336,23 EUR in po predhodnem odvodu davkov in prispevkov pristojnim zavodom in službam izplačati neto plačo v višini 907,72 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakomesečne zapadlosti plače v plačilo, t.j. od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do izplačila, v roku 15 dni pod izvršbo ter mu za ves čas prepovedi opravljanja dela, ko je prejemal nadomestilo plače v višini polovice povprečne plače v zadnjih treh mesecih pred uvedbo postopka odpovedi, obračunati bruto plačo v višini 1.336,23 EUR in po predhodnem odvodu davkov in prispevkov pristojnim zavodom in službam izplačati razliko do neto plače v višini 907,72 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakomesečne zapadlosti plače v plačilo t.j. od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do izplačila, v roku 15 dni pod izvršbo (točka I izreka). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (točka II izreka).

2. Zoper sodbo, smiselno pa zoper njen zavrnilni del v I. točki izreka in zoper odločitev, da sam krije svoje stroške postopka v II. točki izreka, se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje glede pravočasnosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi neobrazložena, protispisna in zmotna. Sodišče je spregledalo navedbe tožnika, da se je tožena stranka v svojih navajanjih zapletala okrog drugega očitka z dne 12. 11. 2015 in je neutemeljeno zatrjevala, da z uradnim zaznamkom C.C. delodajalec še ni dobil potrditve, da sporočila ni nujno poslal tožnik. Šele konec decembra naj bi po navedbah tožene stranke dobili potrditev s kazensko ovadbo, kar ni dokazno podprto. Tožena stranka ni dobila nobenega novega dokaza glede pošiljanja elektronskega sporočila, dobila je le še eno osebo, ki je potrdila, da gre za tožnikov mail, pri čemer je tožena stranka ves čas razpolagala s podatkom o elektronskem naslovu, ki ga za komuniciranje uporablja tožnik. Listinska dokazila v spisu, kakor tudi izpovedbe prič in tožnika potrjujejo, da je delavec specializiranega državnega tožilstva D.D. že dne 26. 5. 2015 s tožnikom opravil opozorilni razgovor, ki ga je tožena stranka izvedla po specialnih predpisih znotraj sistema policije. Tožena stranka je že tedaj vedela za razloge za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato je s podajo izredne odpovedi prekoračila subjektivni rok za podajo izredne odpovedi. Odločitev v tem delu je tako pomanjkljiva, da se je ne da preizkusiti, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka. Razlogi sodbe pa so v tem delu v očitnem nasprotju z vsebino listin v spisu. Zmotna je tudi odločitev sodišča, da je podan utemeljen razlog za izredno odpoved. Vsi očitki temeljijo izključno na izpovedi oškodovanca E.E., pri čemer se poraja utemeljen dvom v pristnost in resničnost njegove izjave. Neizkazan je očitek iz ovadbe, da naj bi bilo dejanje storjeno proti dvema osebama. Dokazni postopek je namreč potrdil, da se tožnik in žena E.E. nista poznala. Poleg tega je imela pisemska ovojnica točno navedeno ime, na koga se nanaša. Tudi elektronska pošta je bila poslana samo E.E.. Podan je tudi dvom v resničnost očitanega, saj gre dejansko le za besedo domnevnega oškodovanca in njegove žene proti tožnikovi besedi in besedi njegove žene. Poudarja, da je besedno zvezo 9 mm uporabil namesto besede E.E., saj se ga je prijel ta vzdevek. To pa sta potrdili tudi priči F.F. in G.G.. V obeh očitanih primerih je bil tožnikov namen seznanitev E.E. z nezakonitostmi, ki se jih v odnosu do njega, kot podrejenega delavca, poslužuje. Ni pa želel nikomur groziti. V kuverti, ki jo je tožnik odložil pred stanovanjsko hišo E.E., 9 mm naboja ni bilo, kar potrjuje tudi izpoved tožnikove žene. Poleg tega na naboju niso bili najdeni tožnikovi sledovi, niti sledovi kogarkoli drugega. To pa potrjuje, da tožnik nikoli ni imel stika z nabojem, niti ga ni priložil pisanju v kuverti. Prav tako v sporočilu dne 12. 11. 2015 ni bilo nobene grožnje. Podana je tudi protispisnost, saj je sodišče prve stopnje zaključilo, da naj bi tožnik dne 24. 5. 2015 vstopil na H. v I., medtem ko listine v spisu potrjujejo, da je tožnik v I. zapustil H., kar je razvidno iz posnetkov nadzornih videokamer, kakor tudi iz tožnikovega pričanja. Poleg tega je v konkretnem primeru tudi tožena stranka nakazala, da bi delavec lahko z delom nadaljeval, in sicer tudi po opozorilnem razgovoru v maju 2015, ko je že vedela za okoliščine, na podlagi katerih bi morala tožniku izredno odpovedati pogodbo o zaposlitvi ter izdati sklep o prepovedi opravljanja dela. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi tožnika ugodi in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi oziroma podredno, da pritožbi tožnika ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožnika zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotavlja, da zatrjevane kršitve določb pravdnega postopka niso podane, sodišče prve stopnje pa je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

6. Tožnik v pritožbi sodišču neutemeljeno očita bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z obrazložitvijo glede pravočasnosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ta kršitev je podana, če ima sodba, bodisi v zvezi z izrekom ali v zvezi z obrazložitvijo razlogov o odločilnih dejstvih, pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo možno preizkusiti. Sodišče prve stopnje je navedlo jasne razloge, zakaj je štelo, da je tožena stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala pravočasno, to je v roku, kot je določen v drugem odstavku 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13, s spremembami). Med razlogi pa tudi ni nasprotij, zato je sodbo v tem delu vsekakor mogoče preizkusiti. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče ni protispisno povzemalo in ugotavljalo dejstev.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki za nedoločen čas, nazadnje na delovnem mestu policist na PP J., PU K.. Tožena stranka je tožniku s sklepom z dne 28. 1. 2016 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 1. alinei in 2. alinei prvega odstavka 110. člena ZDR-1. V skladu z navedenim členom lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja (1. alineja) ali če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja).

8. Tožena stranka je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku očitala, da je 24. 5. 2015 na poti v službo na mejni prehod L. v času od 5.20 do 5.45 ure pred vhod stanovanjske hiše na naslovu M., v N., kjer skupaj z otrokom prebivata E., komandir PP J. in njegova žena O.O., odložil belo kuverto, ki je vsebovala sodbo Delovnega sodišča v Celju, opr. št. Pd 120/2014 z dne 14. 4. 2015, izpis iz zemljiške knjige, žaljivo spremenjen na ime E.E. "..." ter naboj znamke P., kalibra 9 mm. S takšnim ravnanjem je tožnik pri zakoncih E.E. povzročil občutek močne osebne ogroženosti in vznemirjenosti, saj sta svarilo dojela kot grožnjo. Tožniku je bilo očitano še, da je 12. 11. 2015 ob 14.12 uri s svojega elektronskega naslova nadrejenemu E.E. poslal elektronsko sporočilo, naslovljeno "...", h kateremu je pripel sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 618/2015 z dne 8. 10. 2015, ki se je glasila na tožnikovo ime, s pripisom "...". Tožnik je predvsem z omembo orožja 9 mm pri E.E. povzročil občutek močne osebne ogroženosti in vznemirjenosti ter strah za družino, saj je grožnjo ponovno dojel kot grožnjo z likvidacijo. V zvezi z obema dejanjema je bila tožniku očitana hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja po 33., 34., 37. členu ZDR-1, 93. členu Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.) in 17. členu sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Opisani kršitvi pa imata tudi vse znake kaznivega dejanja grožnje po 135. členu Kazenskega zakonika (KZ-1; Ur. l. RS, št. 55/2008 in nadalj.).

9. Neutemeljene so pritožbene navedbe v zvezi z zamudo roka za podajo izredne odpovedi, ki je določen v 2. odstavku 109. člena ZDR-1. Po tej določbi mora delodajalec podati izredno odpoved najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga; v primeru krivdnega razloga, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pa lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od dneva ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon.

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka za dogodek z dne 24. 5. 2015 sicer res izvedela še isti dan, za dogodek z dne 12. 1. 2015 pa naslednjega dne, vendar so takrat obstajali zgolj razlogi za sum, da je obe dejanji izvršil tožnik. Šele po opravljeni preiskavi s strani Specializiranega državnega tožilstva Republike Slovenije (v nadaljevanju SDT) in prejemu kazenske ovadbe SDT z dne 22. 12. 2015, pa je generalni direktor policije kot predstojnik tožnikovega delodajalca ugotovil razloge za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je določena izrecna pristojnost SDT za preiskovanje kaznivih dejanj policistov in bi zbiranje obvestil in dokazil s strani policije pomenilo zlorabo uradnega položaja. Zato je tožena stranka zadevo predala v preiskovanje SDT. Glede na to, da je delodajalec v skladu z določbami ZDR-1 dolžan ugotoviti, ali obstaja utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, za toženo stranko pa glede preiskovanja kaznivih dejanj, ki jih storijo policisti, veljajo posebna pravila, je bilo tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ravnanje tožene stranke, da je s postopkom izredne odpovedi počakala do ugotovitev SDT, pravilno. Šele na podlagi teh ugotovitev je tožena stranka lahko začela z zakonsko določenim postopkom izredne odpovedi. Ker je bila tožena stranka o rezultatih preiskave s strani SDT seznanjena šele s prejemom kazenske ovadbe (med samo preiskavo SDT tožene strani ni obveščal o ugotovitvah), je bila šele od tega dne ustrezno seznanjena z domnevnimi tožnikovimi kršitvami. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala dne 28. 1. 2016 potem, ko se je 29. 12. 2015 seznanila z obstojem razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, pravočasna, to je podana znotraj subjektivnega in objektivnega roka po drugem odstavku 109. člena ZDR-1. 11. Dejstvo, ki ga tožnik izpostavlja v pritožbi, da je bil z njim v zvezi z dogodkom z dne 24. 5. 2015 pri toženi stranki že 26. 5. 2015 opravljen opozorilni razgovor, ne vpliva na presojo sodišča prve stopnje o pravočasnosti izredne odpovedi. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi skladnih izpovedi prič D.D. in R.R. pravilno ugotovilo, da je šlo zgolj za razgovor v sklopu varovanja ogroženosti komandirja E.E., katerega predmet pa ni poizvedovanje, ali je tožnik dejansko izvršil očitano ravnanje. Tožniku je bilo na opozorilnem razgovoru izrečeno ustno opozorilo, hkrati pa mu je bilo pojasnjeno, da zadevo preiskuje SDT. Glede na to, da je tožnik na opozorilnem razgovoru očitek zanikal, je neutemeljena pritožbena navedba, da je tožena stranka že tedaj vedela za razloge za izredno odpoved. Zgolj dejstvo, da je tožena stranka ves čas razpolagala s podatkom o elektronskem naslovu, ki ga je uporabljal tožnik, ne utemeljuje drugačnega zaključka sodišča prve stopnje glede pravočasnosti izredne odpovedi v zvezi s tožniku očitanim ravnanjem dne 12. 11. 2015. 12. Tožnik v pritožbi v zvezi s prvim očitkom v izredni odpovedi vztraja, da v pisemski ovojnici, ki jo je odložil pred stanovanjski vhod tedaj nadrejenega E.E., ni pustil tudi naboja znamke P. kalibra 9 mm, vendar je imelo sodišče prve stopnje predvsem v prepričljivih in skladnih izpovedih prič E.E. in njegove žene ter tudi v listinski dokumentaciji dovolj podlage za zaključek, da je bil v ovojnici, poleg sodbe Delovnega sodišča v Celju, opr. št. Pd 120/2014 z dne 14. 4. 2015 in izpiska iz zemljiške knjige s spremenjenim priimkom nadrejenega iz E.E. v "...", česar tožnik sicer ni zanikal, priložen tudi 9 mm naboj. Zakonca sta skladno izpovedala, da sta o prejeti pošiljki nemudoma obvestila policijo in da sta prejeto pošiljko doživela kot grožnjo.

13. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče nekritično sledilo izpovedi E.E. in njegovi ženi, ne pa tožnikovi izpovedi in izpovedi njegove žene, ki je bila spornega dne z njim. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo tudi na skladni izpovedi E.E. in njegove žene. Stvar dokazne ocene je, komu bo sodišče verjelo in komu ne. Ocena dokazov pred sodiščem prve stopnje pa je celovita, logična in izkustveno sprejemljiva ter se z njo pritožbeno sodišče strinja. Da bi sodišče moralo slediti izpovedbi tožnika, je tožnikovo prepričanje, ki pa ne omaja trdnosti in pravilnosti razlogov sodišča prve stopnje v tem delu. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, natančna časovna opredelitev tožnikovega ravnanja ni bistvena, saj to ne vpliva na presojo zakonitosti izredne odpovedi. Prav tako za ugotovitev kršitve ni odločilna okoliščina, ali je tožnik v M. vstopil na avtocesto ali z nje izstopil. Zato je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje to okoliščino zmotno ugotovilo, neutemeljena. Zgolj dejstvo, da na naboju niso bile najdene tožnikove sledi, še ne pomeni, da kršitev ni bila storjena, kot to neutemeljeno navaja pritožba.

14. Tudi v zvezi z drugim očitkom tožniku v izredni odpovedi je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa pravnoodločilna dejstva in utemeljeno zaključilo, da je tudi ta očitek tožniku dokazan. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je prepričljiva in se pritožbeno sodišče z njo strinja. Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja, da se pripis v elektronskem sporočilu "...", v katerem je tožnik nadrejenemu v priponki posredoval sodbo VDSS opr. št. Pdp 618/2015 z dne 8. 10. 2015, nanaša na vzdevek nadrejenega. Da predstavlja "9 mm" poimenovanje naboja in ne vzdevek nadrejenega je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi prepričljive izpovedi E.E., ki je pojasnil, da ni bil seznanjen o tem, da bi mu kdorkoli dal takšen vzdevek. Je pa 9 mm kaliber, ki se uporablja v policiji pretežno za strelske vaje, medtem ko je bil pred nadomestitvijo s humanimi naboji z zaščitnimi srajčkami ta naboj del redne oborožitve policije. Zato je tožnikovo ravnanje razumel kot resno grožnjo z orožjem, ki predstavlja delovno opremo policista in ga je imel tožnik v osebni zadolžitvi. Izpoved tožnikovega sodelavca G.G., da je slišal za uporabo vzdevka 9 mm za E.E., je sodišče v tem delu pravilno ocenilo kot neprepričljivo, glede na to, da ga še nikoli ni srečal in ga ne pozna in glede na to, da tudi policist F.F. ni potrdil, da bi se za E.E. uporabljal kakršnikoli vzdevek. Sam je celo sklepal, da ta vzdevek označuje tožnika. Pritožbeno sodišče pa se tudi strinja z oceno sodišča prve stopnje, da tožnikova trditev, da je ime nadrejenega nadomestil z njegovim vzdevkom 9 mm ni logična, saj bi zapis v tem primeru pomenil, da je pošiljatelj nadrejeni.

15. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo, da je tožnik s svojim ravnanjem kršil zakonske obveznosti o vestnem opravljanju dela (33. člen ZDR-1), o upoštevanju zahtev in navodil delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja (34. člen ZDR-1) in o prepovedi škodljivega ravnanja (37. člen ZDR-1) ter 17. člen sklenjene pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 11. 2008 (zapoved vzdržati se vseh škodljivih ravnanj). Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da grožnja z napadom na življenje in telo, kot jo predstavlja dostavljena kuverta z nabojem kalibra 9 mm in elektronsko sporočilo s sklicevanjem na naboj kalibra 9 mm, kot se uporablja v službenih pištolah policistov, predstavljata hujšo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja in da je tožnik ravnal naklepno. Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da ima opisana kršitev tudi vse znake kaznivega dejanja grožnje po 135. členu KZ-1, ki ga stori, kdor komu, zato da bi ga ustrahoval ali vznemiril, resno zagrozi, da bo napadel njegovo življenje ali telo ali prostost ali uničil njegovo premoženje velike vrednosti, ali da bo ta dejanja storil zoper njegovo bližnjo osebo (prvi odstavek 135. člena KZ-1) ali kdor stori dejanje iz prejšnjega odstavka proti dvema ali več osebam ali z grdim ravnanjem ali z orožjem, nevarnim orodjem, drugim sredstvom ali na tak način da se lahko telo hudo poškoduje ali zdravje hudo okvari (drugi odstavek 135. člena KZ-1).

16. Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja, da s svojim ravnanjem ni želel groziti nadrejenemu ali njegovim družinskim članom. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da dostavljena ovojnica z 9 mm nabojem pred vrata stanovanjske hiše E.E., v kateri je ta živel skupaj s svojo družino, predstavlja resno grožnjo s smrtjo in s tem grožnjo z napadom na življenje in telo. Kot takšno pa sta tožnikovo ravnanje doživela tudi E.E. in njegova žena, kar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo na podlagi njune izpovedi in vsebine kazenske ovadbe z dne 22. 12. 2015. Tožnik pa je ravnal zavestno in naklepno. Pritožbene navedbe, da ni izkazan očitek, da naj bi bilo dejanje storjeno proti dvema osebama, saj tožnik žene nadrejenega niti ni poznal, ne vpliva na pravilnost presoje sodišča prve stopnje, saj je tožnik že z očitanim ravnanjem proti E.E. izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja po 135. členu KZ-1. Pritožbeno sodišče pa pojasnjuje, da delodajalcu ni treba kazensko-pravno kvalificirati kaznivega dejanja. Zadošča, če navede okoliščine, ki utemeljujejo znake kaznivega dejanja. Tudi če delodajalec ne navede izrecno člena KZ-1 ali tudi če navede napačnega, sodišče lahko na podlagi opisa presoja, ali so podani znaki kaznivega dejanja in katerega. Sodišče prve stopnje je tudi tožnikovo sklicevanje na 9 mm naboj pri pošiljanju elektronskega sporočila nadrejenemu pravilno presodilo kot resno grožnjo. Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je podan utemeljen odpovedni razlog po 1. in 2. alinei prvega odstavka 110. člena ZDR-1 za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

17. V skladu s prvim odstavkom 109. člena ZDR-1 je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je sklenjena pogodba o zaposlitvi. Tožena stranka je v obrazložitvi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedla, da je zaradi narave očitanih ravnanj izgubila zaupanje v tožnika, zato ni možnosti za nadaljevanje delovnega razmerja. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je v tožnikovem primeru izpolnjen tudi ta pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj je tožnik opravljal delo policista, katerega poglavitna naloga je preprečevanje in odkrivanje kaznivih dejanj in pri katerem je zaupanje med delavcem in delodajalcem še bolj pomembno. Zato je tožena stranka tožniku utemeljeno in zakonito izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

18. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

19. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik v pritožbenem postopku ni uspel, zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sam krije stroške pritožbe. Ker odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k razjasnitvi zadeve, tožena stranka v skladu s 5. odstavkom 40. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami).