Jedro

Kdaj je z razlogom za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi seznanjen delodajalec je dejansko vprašanje, pri čemer je bistveno, kdaj se z razlogi seznani oseba, ki je pristojna za podajo odpovedi. Pravice in dolžnosti delodajalca v organu državne uprave in v upravi lokalnih skupnosti ter drugih državnih organih izvršuje predstojnik (33. člen ZJU); v primeru toženke je to generalni direktor policije (prvi odstavek 17. člena Zakona o organiziranosti in delu v policiji). Ker gre za osebo, ki nastopa in odloča v imenu Policije, subjektivni tridesetdnevni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi prične teči od ugotovitve razloga za izredno odpoved (in storilca) s strani te osebe.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da je sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 1. 2016 nezakonit; da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo; da je toženka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo ter ga za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 14. 4. 2016 dalje prijaviti v obvezna zavarovanja, mu obračunati in izplačati plače ter razliko v plači za čas prepovedi opravljanja dela. Ugotovilo je, da so izpolnjeni vsi pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, zato je ta zakonita.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Meni, da sta sodbi v zvezi s pravočasnostjo odpovedi neobrazloženi, protispisni in materialnopravno zmotni. Sodišči sta kot datum seznanitve z odpovednim razlogom upoštevali seznanitev toženke s kazensko ovadbo Specializiranega državnega tožilstva (v nadaljevanju SDT) dne 29. 12. 2015. Glede drugega očitanega dejanja z dne 12. 11. 2015 (pošiljanja elektronskega sporočila nadrejenemu) toženka s kazensko ovadbo ni dobila nobenega novega dokaza, dobila je le še eno osebo, ki je potrdila, da gre za tožnikov mail. Poleg tega je M. L. že dne 26. 5. 2015 s tožnikom opravil opozorilni razgovor, zato je delodajalec že tedaj vedel za razloge, ki so podlaga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. S kazensko ovadbo toženka ni izvedela nič drugega kot to, da je bila zoper tožnika vložena kazenska ovadba za kaznivo dejanje groženj in kaj so v predkazenskem postopku odkrili policisti SDT. Ker je za razloge delodajalec izvedel že 24. 5. 2015, je odpoved prepozna. V okviru opozorilnega razgovora mu je bilo izrečeno le opozorilo. Ker mu je delodajalec omogočal opravljanje dela tudi po zaznanih nepravilnostih, je postopal povsem drugače, kot bi moral v primeru izredne odpovedi, saj bi mu moral odpoved podati takoj. Odločitev sodišča je zmotna tudi glede vprašanja, ali je podan utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Po izvedenem dokaznem postopku je podan dvom v obstoj razlogov za podajo izredne odpovedi. Sodb sodišč se glede utemeljenosti razlogov ne da preizkusiti oziroma je podano nasprotje med razlogi in vsebino listin v spisu. Ni jasno, od kod podlaga za očitek, da je bilo dejanje grožnje storjeno proti dvema osebama - tudi proti ženi nadrejenega, saj slednje tožnik ni niti poznal. Dejstvo, da se je žena seznanila z vsebino kuverte, ne more biti podlaga za to, da bi se počutila kakorkoli ogroženo. V kolikor jo je bilo strah za moža, gre za strah za drugega, zato znaki kaznivega dejanja grožnje niso podani. Prav tako v kuverti ni bilo naboja, saj na naboju ni bilo tožnikovih prstnih odtisov, zato je jasno, da gre za konstrukt zoper tožnika. Razlogi sodbe so v tem delu v nasprotju z izpovedjo tožnika in njegove žene, ki je videla vsebino kuverte. Tožnik ni želel groziti nadrejenemu L. P., temveč ga le seznaniti z nezakonitim ravnanjem, ki je bilo dokazano s strani sodišča. Že v januarju 2013 je na dom P. prinesel sodbo v zvezi z nezakonito odpovedjo delovnega razmerja, pa tedaj to ni bilo sporno. Protispisni so tudi zaključki sodišča glede dejanja iz novembra 2015, saj v elektronskem sporočilu ni bilo nobene grožnje. Uporaba vzdevka 9 mm je lahko provokativna ali žaljiva, ni pa bil njegov namen kakršnakoli grožnja. Sodišči se tudi nista opredelili do odgovora P. na elektronsko sporočilo, ki kaže, da se ni mogel počutiti ogroženega. Nasprotje med vsebino listin v spisu in razlogi sodbe je podano tudi v tem, da je sodišče prve stopnje navedlo, da je 24. 5. 2015 vstopil na AC v T., dejansko pa je tam zapustil AC, kar je razvidno iz nadzornih kamer. Institut izredne odpovedi je mogoče uporabiti zgolj v omejenih in strogo zakonsko predpisanih primerih. V tem primeru je delodajalec sam nakazal, da bi s tožnikom lahko nadaljeval delovno razmerje, saj je tudi po opozorilnem razgovoru maja 2015, ko je delodajalec vedel za domnevne sporne okoliščine, nadaljeval z delom.

4. Toženka je podala odgovor na revizijo in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji, v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

7. Revizija neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba sodišča druge stopnje ima razloge o odločilnih dejstvih in se da preizkusiti, in sicer tako v zvezi s pravočasnostjo, kot tudi vsebinsko utemeljitvijo izredne odpovedi, zato so vsi nasprotni očitki tožnika v reviziji neutemeljeni. Prav tako ni podana kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Protispisnost je podana takrat, ko obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Podana je torej takrat, ko gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov, oziroma, ko sodišče listinam in zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Sodišči druge in prve stopnje nista napačno povzeli listin in zapisnikov o zaslišanjih v spisu (tožnika in njegove žene o tem, da v kuverti, ki jo je tožnik pustil pred vhodnimi vrati nadrejenega, ni bilo naboja), temveč sta na podlagi pravilnih povzetkov listin in zapisnikov naredili dokazno oceno, s katero se tožnik očitno ne strinja in jo izpodbija z revizijo. To ni dopustno, saj izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja z revizijo ni dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP).

8. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

9. Tožnik je bil pri toženki zaposlen na delovnem mestu policist na Policijski postaji A., Policijska uprava B. Toženka mu je 28. 1. 2016 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po prvi in drugi alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji, v nadaljevanju ZDR-1), ker je kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja, kršitev pa ima vse znake kaznivega dejanja (prva alineja) oziroma ker je naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (druga alineja). V izredni odpovedi mu je očitala, da je: - 24. 5. 2015 na poti v službo na mejni prehod R. v času od 5.20 do 5.45 ure pred vhod stanovanjske hiše na naslovu XX., kjer skupaj z otrokom prebivata L. P., komandir PP A. in njegova žena, odložil belo kuverto, ki je vsebovala sodbo Delovnega sodišča v Celju Pd 120/2014 z dne 14. 4. 2015; izpis iz zemljiške knjige, žaljivo spremenjen na ime L. „P.“ ter naboj znamke Luger, kalibra 9 mm. S takšnim ravnanjem je pri zakoncih P. povzročil občutek močne osebne ogroženosti in vznemirjenosti, saj sta svarilo dojela kot grožnjo.

- 12. 11. 2015 s svojega elektronskega naslova nadrejenemu L. P. poslal elektronsko sporočilo, naslovljeno „post festum“, h kateremu je pripel sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 618/2015 z dne 8. 10. 2015, ki se je glasila na tožnikovo ime, s pripisom „z najlepšimi pozdravi 9 mm“. Z omembo orožja 9 mm je pri P. povzročil občutek močne osebne ogroženosti in vznemirjenosti ter strah za družino, saj je grožnjo ponovno dojel kot grožnjo z likvidacijo.

Tožniku je bila očitana hujša kršitev delovnih obveznosti po 33., 34. in 37. členu ZDR-1, 93. členu Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji, v nadaljevanju ZJU), 17. členu pogodbe o zaposlitvi, kršitev pa naj bi imela tudi znake kaznivega dejanja grožnje po 135. členu Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 50/12 in naslednji, v nadaljevanju KZ-1).

10. Sodišči sta ugotovili, da je tožnik izvršil obe dejanji na način, kot mu je bilo očitano v odpovedi. Obe dejanji je tožnik v sodnem postopku tudi priznal, razen dejstva, da je v kuverti pustil naboj znamke Luger, kalibra 9 mm. Temu nasprotuje tudi v reviziji, vendar gre (kot že obrazloženo) v tem delu za dejansko ugotovitev, ki je na revizijski stopnji ni več mogoče izpodbijati.1

11. Tožnik v reviziji vztraja pri stališču, da je toženka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala prepozno, po poteku 30 dnevnega subjektivnega roka. V skladu z drugim odstavkom 109. člena ZDR-1 mora delodajalec v primeru krivdnega razloga na strani delavca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, odpovedati pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ter ves čas, ko je možen kazenski pregon. Kdaj je z razlogom za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi seznanjen delodajalec, je dejansko vprašanje, pri čemer je bistveno, kdaj se z razlogi seznani oseba, ki je pristojna za podajo odpovedi. Pravice in dolžnosti delodajalca v organu državne uprave in v upravi lokalnih skupnosti ter drugih državnih organih izvršuje predstojnik (33. člen ZJU); v primeru toženke je to generalni direktor policije (prvi odstavek 17. člena Zakona o organiziranosti in delu v policiji, Ur. l. RS, št. 15/2013 in naslednji). Ker gre za osebo, ki nastopa in odloča v imenu Policije, subjektivni tridesetdnevni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi prične teči od ugotovitve razloga za izredno odpoved (in storilca) s strani te osebe.

12. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, je bil generalni direktor policije o razlogu za izredno odpoved in storilcu seznanjen 29. 12. 2015, ko se je seznanil s kazensko ovadbo SDT. Že iz navedenega izhaja, da je izpodbijana odpoved, ki je bila podana 28. 1. 2016, pravočasna, saj je bila podana v roku 30 dni od seznanitve.

13. Neutemeljen je ugovor tožnika, da se je delodajalec z razlogom za odpoved seznanil že v maju 2015, ko je M. L. z njim opravil opozorilni razgovor. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev, je tožnikov nadrejeni L. P. (komandir PP A.) potem, ko je 24. 5. 2015 pred vhodnimi vrati prejel kuverto z nabojem, podal kazensko ovadbo, v kateri je navedel, da kot storilca sumi tožnika. O dogodku je bil kot član komisije za ogrožene delavce obveščen M. L., ki je za P. izdelal načrt varovanja in (med drugim) s tožnikom opravil opozorilni razgovor na podlagi 38. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije2. M. L. pri tem ni deloval v funkciji „delodajalca“, ki bi tožniku (po odredbi generalnega direktorja policije) izrekel kakršnekoli delovnopravne (opozorilne) ukrepe, temveč je šlo izključno za razgovor v sklopu varovanja ogroženosti komandirja P., in sicer na podlagi suma slednjega, da je dejanje izvršil tožnik. Sama seznanitev M. L. s spornim dogodkom oziroma izvedba opisanega razgovora ne vpliva na tek subjektivnega roka za podajo izredne odpovedi tožniku. Ni namreč pomembno, kdaj so za sporne dogodke izvedeli drugi zaposleni delavci pri toženki, ki ima razvejano mrežo policijskih uprav in policijskih postaj, temveč zgolj, kdaj se je z razlogom in storilcem seznanil generalni direktor policije. Zgolj slednji je pristojen, da se na podlagi zbranih dejstev in dokazov odloči, ali bo zoper zaposlenega v policiji uvedel postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je zato po nepotrebnem izvajalo dokaze z zaslišanjem prič M. L., N. K., J. S. in B. H., saj od njih ni izvedelo, kdaj je kršitev in storilca ugotovil generalni direktor policije.

14. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev, je bila toženka v maju 2015 obveščena o spornem dogodku (ogrožanju komandirja L. P.), pri čemer ni bilo znano, kdo je storilec dejanja. Podan je bil zgolj sum nadrejenega, da za dejanjem stoji tožnik, vendar je slednji dejanje zanikal. Dogodek je zato preiskalo Specializirano državno tožilstvo (in ne toženka), ki je 22. 12. 2015 podalo kazensko ovadbo, v kateri je na podlagi vrste dokazov, ki so bili izvedeni tekom predkazenskega postopka3, prišlo do zaključka oziroma do utemeljenega suma, da je kaznivo dejanje grožnje 24. 5. 2015 dejansko storil tožnik. Ker SDT do podaje kazenske ovadbe toženke ni obveščal o izsledkih preiskave, je sodišče pravilno ugotovilo, da se je generalni direktor policije šele s seznanitvijo s kazensko ovadbo seznanil s storilcem in s tem tudi z razlogom za podajo odpovedi tožniku. Slednji je bil namreč šele takrat prvič seznanjen z vsemi dejstvi oziroma dokazi, ki so kazali, da je dejanje dejansko izvršil tožnik. Posledično je neutemeljen tožnikov ugovor, da toženka s kazensko ovadbo ni izvedela nič drugega kot to, da je bila zoper tožnika vložena kazenska ovadba za kaznivo dejanje grožnje in kaj so v predkazenskem postopku odkrili policisti SDT. Ravno na podlagi ugotovitev slednjih se je generalni direktor policije seznanil z vsemi elementi, ki opravičujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in bistvenimi okoliščinami, ki vplivajo na njeno presojo.

15. Neutemeljeni so tudi tožnikovi ugovori v zvezi s presojo obstoja utemeljenega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Za presojo, ali ima kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja vse znake kaznivega dejanja, ni pomembno, ali gre za uradno pregonljivo dejanje ali ne. Zato je neutemeljen ugovor, da je SDT z vključitvijo P.-jeve žene v kazensko ovadbo doseglo, da gre za uradno pregonljivo kaznivo dejanje. Prav tako za odločitev v tej zadevi ni pomembno, ali je bilo dejanje storjeno tudi proti P.-jevi ženi. Za zaključek, da je podan zakonski razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 zadostuje že ugotovitev, da je tožnik grozil nadrejenemu L. P., kar je pravilno izpostavilo že sodišče druge stopnje. Revizijsko sodišče prav tako ne dvomi, da je bil tožnikov namen grožnja in ustrahovanje nadrejenega. Na to kaže že sam način, na katerega je dejanje izvršil, saj je kuverto tožnik pustil pred domačimi vhodnimi vrati nadrejenega, ponoči oz. v zgodnjih jutranjih urah, kuverti pa priložil naboj. V kolikor bi bil njegov namen le seznanitev nadrejenega s sodbo sodišča, kot v reviziji zatrjuje tožnik, bi mu slednjo lahko izročil tudi osebno v prostorih delodajalca.

16. Tožnik nadalje ugovarja, da je izredna odpoved nezakonita, ker mu ni bila podana takoj po spornem dejanju (v maju 2015), temveč je z delom nadaljeval, kar naj bi bilo v nasprotju z institutom izredne odpovedi. Kot že obrazloženo, generalni direktor policije v maju 2015 še ni bil seznanjen z razlogom za odpoved in storilcem. Takoj, ko se je s kazensko ovadbo seznanil, je tožniku prepovedal opravljanje dela in v roku 30 dni od seznanitve tožniku tudi podal izredno odpoved, zato je tudi ta očitek neutemeljen. Delodajalcu namreč ni mogoče očitati, da na kršitev ni reagiral v času, ko sploh še ni vedel, da je dejanje dejansko izvršil tožnik.

17. Tožnik v reviziji podaja ugovore tudi v zvezi z dogodkom z dne 12. 11. 2015 (elektronskim sporočilom, ki ga je tožnik poslal nadrejenemu L. P.), vendar slednji za presojo utemeljenosti izpodbijane izredne odpovedi niti ni bistven. Utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi je namreč podan že z grožnjo nadrejenemu 24. 5. 2015, saj je že s tem podana kršitev pogodbenih oziroma drugih delovnih obveznosti, ki ima vse zakonske znake kaznivega dejanja, torej zakonski razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. 18. Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

19. V skladu s petim odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) toženka sama krije stroške odgovora na revizijo.

1 Tudi revizijski ugovor, da na naboju niso bili najdeni tožnikovi prstni odtisi, predstavlja nedovoljeno izpodbijanje dokazne ocene. V vsakem primeru navedeno ne zadostuje za zaključek, da tožnik naboja ni priložil kuverti, kot to zatrjuje tožnik v reviziji. Prav tako ni pomembno, ali je tožnik 24. 5. 2015 v kraju T. vstopil ali zapustil avtocesto; bistveno je, da je tega dne pred hišo nadrejenega pustil sporno kuverto, kar tožnik niti ne zanika. 2 Ta določa, da smejo policisti opozoriti fizične osebe na okoliščine in ravnanja, ki ogrožajo ali bi lahko ogrožale življenje, osebno varnost ali premoženje. 3 Npr. pregleda video posnetkov nadzornih kamer na cestninski postaji v kraju T.; evidence lastnikov osebnih vozil, posnetkov nadzornih kamer mejnega prehoda, kjer je spornega dne delal tožnik; preiskave bioloških sledi na ovojnici itd.