Jedro

Čeprav je tožnica v sporu glede sklepa o razrešitvi z dne 1. 3. 1999 uspela, to nima neposrednega vpliva na veljavnost kasnejših odločb o razporeditvi oziroma o določitvi plače. Ker so te kasnejše odločbe postale dokončne in pravnomočne in je tožnica na njihovi podlagi prejemala plačo, do višje plače za to obdobje ni upravičena.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno razveljavi: v I/2. točki izreka glede odločitve o primarnem tožbenem zahtevku za obračun bruto plače, odvod davkov in prispevkov od razlike v bruto plači ter plačilo neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 9. 2009 do plačila za obdobje od 1. 11. 1999 do 30. 4. 2003; v I/2.a točki izreka glede odločitve o podrednem tožbenem zahtevku za plačilo odškodnine v višini plače, in sicer za obračun bruto plače, odvod davkov in prispevkov od razlike v bruto plači ter plačilo neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 9. 2009 do plačila za obdobje od 1. 11. 1999 do 30. 4. 2003; v I/4. točki izreka glede odločitve o stroških postopka tožnice; v II. točki izreka glede odločitve o stroških postopka tožene stranke ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnico razporediti in pozvati na delo na delovno mesto vodja oddelka za družbene dejavnosti v občinski upravi Mestne občine ..., z njo skleniti pogodbo o zaposlitvi za to delovno mesto, ji priznati osnovno plačo in dodatke, vezane na to delovno mesto ob upoštevanju rednega napredovanja, kot da bi bila tožnica v obdobju od 1. 3. 1999 do 20. 7. 1999 razporejena na delovno mesto sekretar sekretariata za izobraževanje, vzgojo, zdravje in socialne zadeve, v obdobju od 21. 7. 1999 do 21. 2. 2003 na delovno mesto sekretar sekretariata za vzgojo, izobraževanje, šport in mladino in v obdobju od 22. 2. 2003 dalje na delovno mesto vodja oddelka za družbene dejavnosti (I/1. točka izreka) ter ji za obdobje od 1. 11. 1999 do 31. 8. 2009 za posamezne mesece obračunati bruto plačo v višini za posamezni mesec, ki je razvidna iz izreka, odvesti davke in prispevke od razlike v bruto plači, ki je razvidna iz izreka, in ji izplačati znesek 87.997,91 EUR z zakonskim zamudnimi obrestmi od 24. 9. 2009 do plačila, za čas od 1. 9. 2009 do izpolnitve iz 1. točke izreka pa je tožena stranka dolžna tožnici obračunati bruto plačo in dodatke, odvesti davke in prispevke ter ji izplačati neto plačo, in sicer v razliki med plačo z dodatki, ki bi jo tožnica prejemala za delovno mesto vodja oddelka za družbene dejavnosti, pri čemer je tožena stranka dolžna od neto zneskov plače in dodatkov plačati zakonske zamudne obresti, ki tečejo od razlike plače za mesec september 2009 od 6. 10. 2009, od nadaljnjih razlik mesečne plače pa od vsakega 6. dne v naslednjem mesecu do prenehanja obveznosti (I/2. točka izreka). Zavrnilo je podredni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna posledice izvršitve sklepa župana Mestne občine ... št. ... z dne 1. 3. 1999 odpraviti, tako da tožnici določi osnovno plačo z dodatki, vezano na delovno mesto vodja oddelka za družbene dejavnosti v občinski upravi Mestne občine ... ob upoštevanju rednega napredovanja, kot da bi bila v obdobju od 1. 3. 1999 do 20. 7. 1999 razporejena na delovno mesto sekretar sekretariata za izobraževanje, vzgojo, zdravstvo in socialne zadeve, v obdobju od 21. 7. 1999 do 21. 2. 2003 na delovno mesto sekretar sekretariata za vzgojo, izobraževanje, šport in mladino ter v obdobju od 22. 2. 2003 dalje na delovno mesto vodja oddelka za družbene dejavnosti in ji za čas od 1. 11. 1999 do 31. 8. 2009 za posamezne mesece obračunati bruto plačo v višini za posamezni mesec, ki je razvidna iz izreka, odvesti davke in prispevke od razlike v bruto plači, ki je razvidna iz izreka, in ji izplačati znesek 87.997,91 EUR z zakonskim zamudnimi obrestmi od 24. 9. 2009 do plačila, za čas od 1. 9. 2009 do izpolnitve iz 1. točke izreka pa je tožena stranka dolžna tožnici obračunati bruto plačo z dodatki, odvesti davke in prispevke ter ji izplačati neto plačo, in sicer vse v razliki med plačo in dodatki, ki bi jo tožnica prejemala za delovno mesto vodja oddelka za družbene dejavnosti, pri čemer je tožena stranka dolžna od neto zneskov plače in dodatkov plačati zakonske zamudne obresti, ki tečejo od razlike plače za mesec september 2009 od 6. 10. 2009, od nadaljnjih razlik mesečne plače pa od vsakega 6. dne v naslednjem mesecu do prenehanja obveznosti (I/2a. točka izreka). Poleg tega je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati odškodnino v znesku 10.000,00 EUR z evrsko protivrednostjo zakonskih zamudnih obresti od zneska 800.000,00 SIT za čas od 24. 4. 2006 do 31. 12. 2006, preračunano po tečaju zamenjave, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 3.338,34 EUR za čas od 1. 1. 2007 do plačila in z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 20. 8. 2009 do plačila (I/3. točka izreka) ter da ji je dolžna plačati stroške postopka (I/4. točka izreka). Odločilo je, da je tožnica dolžna toženi stranki plačati stroške postopka v znesku 2.981,74 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se je iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožnica. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navedla je, da je sodišče prve stopnje prezrlo, da je tožena stranka pravnomočen sklep o razporeditvi tožnice na delovno mesto višji svetovalec za področje kmetijstva z dne 29. 9. 1999 izdala v času, ko je tekel postopek odločanja o ugovoru z dne 15. 3. 1999 zoper sklep o razrešitvi z dne 1. 3. 1999 in da je bil navedeni sklep v času sojenja z odločbo župana z dne 12. 3. 2009 odpravljen. Odpravljeni sklep je bil v času izdaje sklepa z dne 29. 9. 1999 sicer dokončen, ne pa pravnomočen, in sicer z vsebino, da se tožnica s 13. 4. 1999 razporedi na delovno mesto svetovalec I za izobraževanje. Z odločbo z dne 12. 3. 1999 (pravilno 2009) je bilo ugovoru tožnice ugodeno, sklep z dne 1. 3. 1999 je bil odpravljen. Tako je bila odpravljena odločitev, da se tožnica s 1. 3. 1999 oziroma s 13. 4. 1999 razporedi na delovno mesto svetovalec I za izobraževanje, s katerega je bila kasneje razporejena na delovno mesto višji svetovalec za področje kmetijstva. Določbe o posledicah odprave upravnih aktov so specialne glede na določbe o pravnomočnosti aktov in predstavljajo izjemo od pravila, da je mogoče pravna razmerja, urejena s pravnomočnimi odločbami, odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenem z zakonom. Prav tako specialne so v odnosu do pravice delodajalca, da prosto odloča, s katerim kandidatom bo sklenil pogodbo o zaposlitvi. Iz tega razloga bi moralo sodišče prve stopnje na podlagi ugotovitve, da je bil sklep z dne 1. 3. 1999 odpravljen, ugotavljati, ali bi bila tožnica, če bi po 1. 3. 1999 ostala zaposlena na delovnem mestu sekretar, prevedena na sedanje delovno mesto vodja oddelka za družbene dejavnosti, in do kakšne plače bi bila tožnica na tem delovnem mestu upravičena. V upravnem sporu je tožnica izpodbijala del odločbe župana z dne 12. 3. 2009, s katerim je odločeno, da kljub odpravi sklepa z dne 1. 3. 1999 ostane razporejena na delovno mesto sekretar le do 1. 11. 1999. Sodišče prve stopnje je predlog za prekinitev tega spora do pravnomočnosti sodbe, izdane v upravnem postopku, neutemeljeno zavrnilo, hkrati je kot bistven argument v izpodbijani sodbi navedlo, da tožnica od 1. 11. 1999 ni bila več razporejena na delovno mesto sekretar. V tem smislu je obrazložitev izpodbijane sodbe sama s seboj v nasprotju. Poleg tega se do pravne podlage, ki jo je v zvezi z utemeljenostjo tožbenega zahtevka navedla tožnica, ni opredelilo, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ker ji je odvzelo možnost izjave v postopku. Sklicevalo se je le na sklep (sodbo) Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 71/2008, ki za odločitev v tem sporu ni bistven. V citirani zadevi se sodišče ni opredelilo do pravnih posledic v primeru odprave upravnega akta, to je do odprave vseh pravnih posledic, ki so nastale na njegovi podlagi. Ker je župan tožene stranke ugovoru tožnice ugodil in odpravil sklep z dne 1. 3. 1999, bi bilo treba v zvezi s sklepom z dne 29. 9. 1999 vzpostaviti enak položaj, kot če bi bila tožnica ob izdaji tega sklepa razporejena na delovno mesto sekretar v sekretariatu za izobraževanje, vzgojo, zdravstvo in socialne zadeve. Za razrešitev tožnice z mesta sekretar in za razporeditev na delovno mesto višji svetovalec na področju kmetijstva (oziroma za izdajo sklepa z dne 29. 9. 1999) ni bilo niti dejanske niti pravne podlage. Poleg tega sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je imel sekretar kot predstojnik občinskega organa položaj višjega upravnega delavca, katere je imenoval in razreševal izključno župan. Tudi iz tega razloga sklep z dne 29. 9. 1999, ki ga je izdala direktorica občinske uprave, ni zakonit. Namen pravnih sredstev je v vzpostavitvi zakonitega stanja. Ker je tožnica zoper sklep z dne 1. 3. 1999 vložila pravno sredstvo, s katerim je uspela, mora biti postavljena v enak pravni položaj, kot da sklepa ne bi bilo. Pripadajo ji vse pravice, kot če bi 1. 3. 1999 oziroma 13. 4. 1999 ostala razporejena na delovno mesto sekretar v sekretariatu za izobraževanje, vzgojo, zdravstvo in socialne zadeve. Njen pravni položaj ne sme biti slabši, ker je bilo ugovoru ugodeno šele po desetih letih in ker je bila v vmesnem času razporejena na druga delovna mesta.

Za škodo, ki je bila tožnici z izdajo nezakonitega sklepa z dne 1. 3. 1999 povzročena, je tožena stranka odškodninsko odgovorna, pri čemer se krivda domneva, ker je tožena stranka ni izpodbijala. Sodišče prve stopnje elementov odškodninske odgovornosti ni ugotavljalo, s čimer je tožnici odvzelo možnost obravnavanja, tako da je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka. Poleg tega je pri presoji utemeljenosti podrednega tožbenega zahtevka zmotno uporabilo materialno pravo ter ni upoštevalo dejstva, da je bila tožnica razporejena na delovno mesto višji svetovalec za področje kmetijstva, ko je tekel postopek odločanja o ugovoru zoper sklep o razrešitvi z dne 1. 3. 1999. V času sojenja je bil omenjeni sklep z odločbo župana z dne 12. 3. 2009 odpravljen. Med nezakonitim sklepom z dne 1. 3. 1999 in nižjo plačo tožnice na delovnem mestu višji svetovalec za področje kmetijstva je podana vzročno posledična povezava: tožnica je bila s sklepom z dne 1. 3. 1999 razporejena na delovno mesto svetovalec I v sekretariatu za vzgojo, izobraževanje, šport in mladino, na tem delovnem mestu je opravljala delo dne 29. 9. 1999, ko je tožena stranka izdala sklep o razporeditvi na področje kmetijstva. Razporeditev se je opravila zaradi obstoja zakonskih razlogov – ker je bilo delovno mesto svetovalec I ukinjeno. Če bi bila tožnica na dan izdaje sklepa 29. 9. 1999 še vedno razporejena na delovno mesto sekretar, ki ni bilo ukinjeno, ne bi bila razporejena na področje kmetijstva. Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo tudi, da je zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zastaral. Škoda v obliki duševnih bolečin nastaja kontinuirano, oškodovanec se ob pojavu duševnih bolečin ne zaveda, da gre za obliko pravno priznane škode. Šele ko se tega zaveda – ko se zaveda dejstev, na podlagi katerih lahko določi višino zahtevka – začne teči zastaranje. Pri objektivnem zastaralnem roku ne bi smelo predpostavljati, da so duševne bolečine že novembra 1999 dosegle stopnjo pravno priznane škode. V sporu je trditveno in dokazno breme v zvezi z dejstvi, na podlagi katerih se odloči o ugovoru zastaranja, na toženi stranki. Ne zadošča, da se le pavšalno sklicuje na zastaranje, sodišče prve stopnje njenega ugovora ne bi smelo upoštevati.

V zvezi z odločitvijo o stroških postopka je tožnica v pritožbi navedla, da je sodišče prve stopnje toženi stranki priznalo stroške za zastopanje, ki niso bili potrebni. Za sestavo odgovora na tožbo je priznalo 1300 točk, čeprav se nanaša le na dejstva v zvezi z molkom organa, poleg tega bi moralo upoštevati, da je tožnica s tožbo zaradi molka organa uspela v celoti, saj je bilo s sodbo v upravnem sporu z dne 3. 12. 2008 toženi stranki naloženo, da o ugovoru tožnice odloči v šestdesetih dneh. Tudi za sestavo pripravljalne vloge z dne 21. 4. 2006 je sodišče prve stopnje toženi stranki priznalo previsoko nagrado, enako velja za nagrado za pristop na narok za glavno obravnavo dne 16. 6. 2009. Tega dne je bil prvi narok za glavno obravnavo preložen, opravljen je bil le narok, na katerem so se obravnavala procesna vprašanja.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala tožnica v pritožbi, in skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, da je v pretežnem delu popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in da je zaradi delno zmotne materialnopravne presoje sprejelo delno napačno odločitev, ker je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

Absolutna bistvena kršitev določb postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP se nanaša na načelo kontradiktornosti, ki je urejeno v 5. členu ZPP. Skladno s citiranim členom ZPP mora sodišče stranki omogočiti, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke.

Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi izpodbijane sodbe v zvezi z navedbami tožnice, ki se nanašajo na pravne posledice odprave odločb oziroma na učinke dokončnih in pravnomočnih odločb, sklicevalo na 158. člen Ustave RS (URS; Ur. l. RS, št. 33/91 in nadaljnji), ki določa da je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenem z zakonom. Podobno določa 4. odstavek 225. člena Zakona o upravnem postopku (ZUP; Ur. l. RS, št. 80/99), na katerega se je sklicevala tožnica, in sicer da je mogoče pravnomočno odločbo odpraviti, razveljaviti ali spremeniti samo na podlagi pravnih sredstev, določenih z zakonom. Citirana določba ZUP v konkretnem primeru ne pride v poštev, ker se nanaša na upravne in ne na delovnopravne akte (med katere sodijo odločbe o razporeditvi oziroma o določitvi plače tožnice).

Tožena stranka je na naroku za glavno obravnavo dne 24. 9. 2009 v spis vložila sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 71/2008 z dne 24. 3. 2009, ki vsebuje pravna stališča, ki jih je tožena stranka navajala v postopku pred sodiščem prve stopnje. Tožnica je navedla, da predloženi judikat za odločitev v tem sporu ni odločilen, ker tožnica tožbeni zahtevek uveljavlja primarno na podlagi posredne odprave pravnih posledic odpravljenega sklepa in da je pravno sredstvo vsebinsko učinkovito le, če se omogoči odprava vseh pravnih posledic. Njena pravica do izjave ni bila kršena, kršena bi bila le, če bi bilo v predloženi sodbi pravno stališče, ki v dotedanjem postopku še ni bilo izpostavljeno.

Pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje pri presoji utemeljenosti podrednega tožbenega zahtevka ni ugotavljalo elementov odškodninske odgovornosti tožene stranke, pa je protispisna, saj je v obrazložitvi izpodbijane sodbe citiralo določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nadaljnji) in Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 in nadaljnji), ki urejajo odškodninsko odgovornost, ter navedlo posamezne elemente odškodninske odgovornosti (škoda, protipravno ravnanje, vzročna zveza med škodo in protipravnim ravnanjem ter odškodninska odgovornost povzročitelja škode). Presodilo je, da škoda tožnici ni nastala na podlagi nedopustnega ravnanja tožene stranke oziroma da med ravnanjem tožene stranke in škodo, ki jo je tožnica utrpela, ni podana vzročna zveza, zaradi česar je zaključilo, da odškodninski zahtevek ni utemeljen.

Tožnica je s toženo stranko sklenila pogodbo o zaposlitvi, na podlagi katere je od 20. 5. 1997 opravljala delo na delovnem mestu sekretar za izobraževanje, vzgojo, zdravstvo in socialne zadeve. S sklepom z dne 1. 3. 1999 je bila razrešena s tega delovnega mesta in razporejena na delovno mesto svetovalec I za izobraževanje, zoper sklep je vložila ugovor, o katerem je bilo dokončno odločeno z odločbo z dne 12. 3. 2009 – ugovoru je tožena stranka ugodila in sklep z dne 1. 3. 1999 odpravila, tako da je tožnica ostala do vključno 31. 10. 1999 razporejena na delovno mesto sekretar v sekretariatu za izobraževanje, vzgojo, varstvo, zdravstvo in socialne zadeve z vsemi pravicami in dolžnostmi, ki izhajajo iz tega delovnega mesta. Zoper navedeno odločbo je tožnica sprožila upravni spor, ki do izdaje sodbe sodišča prve stopnje ni bil zaključen (zaključen je bil z izdajo sodbe Upravnega sodišča RS opr. št. I U 641/2009 z dne 14. 1. 2010, s katero je bila tožba zavrnjena).

Od 1. 11. 1999 je bila tožnica na podlagi sklepa z dne 29. 9. 1999 razporejena na delovno mesto višji svetovalec za področje kmetijstva v sekretariatu za kmetijstvo in turizem, ugovor tožnice zoper navedeni sklep je bil zavrnjen z odločbo z dne 2. 11. 1999, zoper odločbo tožnica ni uveljavljala sodnega varstva. Vložila je predlog za obnovo postopka, ki ga je tožena stranka s sklepom z dne 19. 5. 2009 zavrgla kot prepoznega, ugovor tožnice je bil zavrnjen z odločbo z dne 3. 8. 2009. Zoper navedeno odločbo je tožnica vložila tožbo pri Upravnem sodišču RS, upravni spor še ni končan.

Po izdaji sklepa z dne 29. 9. 1999 je tožena stranka o pravicah in obveznostih tožnice odločala z nadaljnjimi sklepi, ki so postali dokončni in pravnomočni, ker tožnica zoper njih ni ugovarjala oziroma ni uveljavljala sodnega varstva. Na podlagi sklepa z dne 16. 8. 2001 je bila upravičena do posebnega dodatka k osnovnemu količniku za obračun plače, s sklepom z dne 21. 1. 2003 je napredovala za en plačni razred, s sklepom z dne 24. 3. 2003 je bila od 1. 5. 2003 razporejena na delovno mesto višji svetovalec za področje kmetijstva v oddelku za kmetijstvo in turizem, po prevedbi naziva z odločbo z dne 16. 2. 2004 je bila s sklepom z dne 16. 2. 2004 razporejena na delovno mesto višji svetovalec za področje kmetijstva v oddelku za kmetijstvo in turizem, njena plača je bila določena s sklepom z dne 20. 3. 2004, s sklepom z dne 14. 4. 2005 je bila ponovno razporejena na delovno mesto višji svetovalec za področje kmetijstva v oddelku za kmetijstvo in turizem, na podlagi odločbe z dne 1. 4. 2009 je napredovala v eno stopnjo višji naziv. Poleg tega je tožnica s toženo stranko sklenila novo pogodbo o zaposlitvi z dne 30. 10. 2006 in anekse k tej pogodbi.

Tožbeni zahtevek za razporeditev na delovno mesto vodja oddelka za družbene dejavnosti oziroma za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za to delovno mesto je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo. Četudi je bil sklep z dne 1. 3. 1999 odpravljen in je bilo ugotovljeno, da je bila tožnica z delovnega mesta višji sekretar sekretariata za izobraževanje, vzgojo, zdravje in socialne zadeve razrešena nezakonito, sodišče nima podlage, da zaveže toženo stranko k razporeditvi tožnice na to oziroma drugo delovno mesto. Sodišče lahko le ugotovi nezakonitost ravnanja delodajalca in mu naloži vzpostavitev prejšnjega stanja – stanja, kot da nezakonita odločitev ne bi bila sprejeta.

Tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači oziroma za plačilo odškodnine v obliki razlike v plači pa je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo le za čas od 1. 5. 2003 dalje. Za vmesno obdobje (od 1. 11. 1999 do 30. 4. 2003) bi moralo upoštevati, da je tožnica v postopku, v katerem je ugovarjala zoper sklep o razporeditvi z dne 29. 9. 1999 na delovno mesto višji svetovalec za kmetijstvo, vložila predlog za obnovo postopka, ki ga je tožena stranka sicer zavrgla, ugovor zoper sklep o zavrženju pa zavrnila, nakar je tožnica uveljavljala sodno varstvo. Ker sodni spor še ni končan in ker se v tem sporu odloča o pravicah in obveznostih tožene stranke, na katere se nanaša sklep z dne 29. 9. 1999, je od odločitve v sporu o dopustitvi obnove postopka odvisna odločitev v konkretni zadevi. Neodvisna pa je odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka od odločitve v upravnem sporu v zvezi s sklepom z dne 1. 3. 1999, ker se na tožničin delovno pravni položaj v vtoževanem obdobju ne nanaša (nanaša se le na obdobje do 31. 10. 1999).

Vrhovno sodišče RS je v sodbi opr. št. VIII Ips 71/2008 z dne 24. 3. 2009 (in v kasnejši sodbi opr. št. VIII Ips 400/2008 z dne 9. 3. 2010) na podlagi 72. člena Zakona o delavcih v državnih organih (ZDDO; Ur. l. RS, št. 15/90 in nadaljnji) in 25. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/02 in nadaljnji), ki temeljita na načelu dvostopnega odločanja z izvršitvijo dokončne odločbe in možnostjo sodnega varstva zoper dokončno odločbo delodajalca v roku 30 dni, sprejelo stališče, da javni uslužbenec, ki zoper odločitev predstojnika ne uveljavlja varstva pravic oziroma ne uveljavlja sodnega varstva zoper dokončno odločbo, ne more uspešno uveljavljati zahtevkov mimo take odločbe o pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja. V času veljavnosti dokončne in pravnomočne odločbe javni uslužbenec uspešno uveljavlja pravice le v okviru te odločbe.

Omenjeni sodbi je Vrhovno sodišče RS sprejelo v zadevah, ki sta bili podobni, kot je obravnavana. Kljub temu, da se ni posebej opredelilo do posledic odprave odločbe, je razbrati stališče, da na podlagi odprave posamezne odločbe ni mogoče izničiti učinkov kasnejših dokončnih in pravnomočnih odločb, saj je Vrhovno sodišče RS stališče višjega sodišča, ki je tožbenemu zahtevku za plačilo razlike v plači med plačo, ki bi šla javnemu uslužbencu na podlagi odpravljene odločbe, in plačo, ki jo je prejemal na podlagi kasneje izdanih (dokončnih in pravnomočnih) odločb, ugodilo, označilo za zmotno. Štelo je, da je obveznost delodajalca, da bi moral zaradi nezakonite odločbe vzpostaviti stanje, kot da odločbe ne bi bilo, omejena glede na možnost, da je bilo kasneje z (dokončnimi in pravnomočnimi odločbami) o pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja že odločeno.

Tožnica je bila najmanj od 1. 5. 2003 dalje razporejena na delovna mesta na podlagi dokončnih in pravnomočnih odločb tožene stranke, s temi odločbami je bila določena njena plača. V sporu ni zatrjevala, da plače ne bi prejemala skladno z odločbami. Čeprav je v sporu glede sklepa o razrešitvi z dne 1. 3. 1999, ki je bil odpravljen z odločbo z dne 12. 3. 2009, uspela, to ni imelo neposrednega vpliva na veljavnost kasnejših odločb o razporeditvi oziroma o določitvi plače. Dokončnosti in pravnomočnosti teh kasnejših odločb glede na zgoraj omenjeno stališče Vrhovnega sodišča RS ni mogoče spregledati, kot zmotno meni tožnica v pritožbi. Prav tako ji ni mogoče mimo odločb prisoditi razlike v plači. Navedeni argumenti za zavrnitev tožbenega zahtevka se nanašajo predvsem na tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači oziroma odškodnine v višini razlike v plači za čas od 1. 5. 2003 dalje, za čas do 31. 4. 2003 dalje pa je odločitev odvisna od predhodnega vprašanja, ali bo v zvezi s sklepom z dne 29. 9. 1999 o razporeditvi na delovno mesto višji svetovalec za kmetijstvo, tožnica uspela s predlogom za obnovo postopka. V tem primeru za to obdobje njen delovnopravni položaj ni urejen z dokončno in pravnomočno odločbo.

V zvezi s podrednim tožbenim zahtevkom za plačilo odškodnine za materialno škodo (v višini razlike v plači) je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da za obstoj odškodninske odgovornosti tožene stranke manjka element vzročne zveze. Slednja je bila prekinjena z ravnanjem oziroma opustitvami tožnice, ker ni pravočasno uveljavljala svojih pravic – ker ni uveljavljala varstva zoper kasnejše odločbe o razporeditvi oziroma določitvi plače. V spornem obdobju je prejemala plačo za delo, ki ga je dejansko opravljala, na delovnem mestu, na katerega je bila razporejena z dokončnimi in pravnomočnimi odločbami.

Iz tega razloga sodišče prve stopnje nadaljnjih elementov odškodninske odgovornosti tožene stranke utemeljeno ni ugotavljalo. Iz istega razloga se pritožbeno sodišče do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na zastaranje po določbi 1. odstavka 360. člena ZPP ni opredelilo.

Tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo je tožena stranka določno opredelila s pripravljalno vlogo z dne 20. 8. 2009, dodala ga je k podrednem tožbenem zahtevku, ki ga je postavila 24. 4. 2006. Sklicevala se je na duševne bolečine zaradi posega v osebnostne pravice in zahtevala plačilo 10.000,00 EUR odškodnine. Tožbenemu zahtevku je tožena stranka ugovarjala v pripravljalni vlogi z dne 31. 8. 2009 s sklicevanjem na institut zastaranja ter navedla, da je tožena stranka tožbo razširila po poteku petih let od nastanka škode.

Ugovor zastaranja je sodišče prve stopnje upoštevalo in tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo utemeljeno zavrnilo. Zastaranje odškodninske terjatve je urejeno v 376. členu ZOR, ki je veljal v času razrešitve, oziroma v 352. členu OZ, zastaranje odškodninske terjatve, ki izvira iz delovnega razmerja, pa je od uveljavitve Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02) urejeno v 206. členu tega zakona, ki določa petletni zastaralni rok. Po splošnih predpisih obligacijskega prava zastara odškodninska terjatev za povzročeno škodo v treh letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil, v vsakem primeru pa v petih letih, odkar je škoda nastala. Pravočasno uveljavljanje zahtevka za povrnitev ene oblike škode (premoženjske škode zaradi prikrajšanja pri plači) ne pretrga zastaranja zahtevka za povrnitev druge oblike škode (nepremoženjske škode zaradi posega v osebnostne pravice). Škoda v obliki duševnih bolečin zaradi nezakonite razrešitve (zaradi posega v osebnostno pravico do osebnega dostojanstva) je tožnici pričela nastajati po razrešitvi (težave, ker ni imela dela, pisarne in statusa višjega upravnega delavca, psihosomatske težave kot psihofizična izčrpanost, bolečine v želodcu in trebuhu, glavoboli, bolečine v ušesih, zatilju ter anksiozno depresivna stanja), kot je na podlagi izpovedi tožnice in predloženih zdravniških potrdil in plačilnih list pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. To pomeni, da bi morala tožnica tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine vložiti v nadaljnjih petih letih, s tem bi pretrgala zastaranje tudi za morebitno kasneje nastalo škodo. V zvezi z zastaranjem zahtevka za plačilo odškodnine za sukcesivno nastajajočo škodo, je pravočasno uveljavljanje prve tovrstne škode pred potekom zastaralnega roka predpogoj za uspešno uveljavljanje nadaljnjih zahtevkov, saj se s tem zastaranje pretrga. Če pa je rok za uveljavljanje prve sukcesivne terjatve zamujen in je terjatev zastarala, je zastarala tudi pravica zahtevati izpolnitev nadaljnjih istovrstnih terjatev.

Sodišče prve stopnje je pri odločanju o stroških postopka pravilno uporabilo določbo 1. odstavka 155. člena ZPP in toženi stranki priznalo le stroške, ki so bili potrebni za pravdo. Za odgovor na tožbo ji je skladno z Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 67/03) in glede na vrednost spornega predmeta utemeljeno priznalo 1300 točk. Prav tako utemeljeno ji je priznalo 1300 točk za pristop na prvi narok za glavno obravnavo dne 16. 6. 2009, na katerem se niso obravnavala le procesna vprašanja, kot protispisno navaja pritožba. O stroških, ki se nanašajo na spor v zvezi z molkom organa, v katerem je tožnica uspela, kot nadalje navaja pritožba, pa je že odločilo upravno sodišče s sodbo in sklepom opr. št. I 487/2006 z dne 3. 12. 2008. Pritožbeno sodišče je pritožbi tožnice ugodilo v delu, v katerem se nanaša na odločitev o primarnem tožbenem zahtevku za plačilo razlike v plači za obdobje od 1. 11. 1999 do 30. 4. 2003 in na odločitev o podrednem tožbenem zahtevku za plačilo odškodnine v višini razlike v plači za isto obdobje. V tem delu je po določbi 355. člena ZPP izpodbijano sodbo delno razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj je presodilo, da ne bi bilo smotrno, če bi pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje dopolnjevalo na pritožbeni obravnavi. V ponovljenem postopku bo odločitev odvisna od predhodnega vprašanja, ali je sklep o razporeditvi na delovno mesto višji svetovalec za kmetijstvo z dne 29. 9. 1999 postal dokončen in pravnomočen (konkretno: ali je tožnica s predlogom postopka in v obnovljenem postopku, na katerega se nanaša upravni spor, ki je v teku, uspela).

Ker v ostalem niso bili podani niti pritožbeni razlogi, ki jih je uveljavljala tožnica, niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo delno kot neutemeljeno zavrnilo in po določbi 353. člena ZPP delno potrdilo izpodbijano sodbo.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.