Jedro

Dejstvo, da je o nedenarnem zahtevku, katerega vrednost v postopku na prvi stopnji ni bila napovedana in določena, odločalo okrožno sodišče, na zakonitost in pravilnost sodbe ne vpliva.

Izrek

Pritožba zoper delno sodbo se zavrne in delna sodba potrdi.

Pritožbi zoper sklep se ugodi in se v izpodbijanem delu (1. in 2. točka izreka) sklep spremeni tako, da se glasi: „1. Stalnemu sodnemu izvedencu gradbene stroke – Z. A. Z., se za ustno podajanje izvedenskega mnenja na naroku za glavno obravnavo dne 18.12.2009 odmerijo stroški in nagrada v bruto znesku 220,32 €, kar vključuje tudi 6 % prispevek za PIZ v višini 12,42 €.

2. Po plačilu 6 % prispevka za PIZ v višini 12,42 € se izvedenina v višini 207,90 € nakaže na izvedenčev transakcijski račun št. ..., odprt pri NLB d.d.“

Obrazložitev

: O pritožbi zoper delno sodbo Z delno sodbo z dne 18.12.2009 je toženki naložena obveznost, da v roku 15. dni izprazni stanovanje št. 35 na R... in izpraznjenega izroči tožeči stranki.

Zoper delno sodbo se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja vse tri, z Zakonom o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo delne sodbe tako, da bo zahtevek zavrnjen, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo obravnavanje in odločanje. Trdi, da je o zadevi odločalo stvarno nepristojno sodišče. Ker gre za spor in zahtevek o izpraznitvi stanovanja, je o zadevi prisojno odločati okrajno sodišče. Opozarja, da je, potem ko je tožeča stranka dokaz z zaslišanjem prič L. K. in J. Š. umaknila, tožena stranka vztrajala pri zaslišanju teh dveh prič. Tožena stranka je pričakovala, da bo dokaz izveden in je sama zaslišanje predlagala šele po umiku dokaznega predloga s strani tožeče stranke. Ker je bila sodba izbrisana iz kazenske evidence, bi moralo sodišče toženki priznavati položaj neobsojene osebe in je ta dokaz nedovoljen. Nanj se sodba ne sme opirati. S to sodbo je bilo že odločeno, da mora toženka izprazniti sporno stanovanje, zato ponovno odločanje o tem zahtevku ni dopustno. Sodba predstavlja izvršilni naslov, na podlagi katerega tožeča stranka lahko doseže izpraznitev stanovanja. Meni, da bi sodišče odločitev moralo opreti na Stanovanjski zakon (SZ-1) in ne na 92. čl. Stvarnopravnega zakonika, če meni, da toženka stanovanje zaseda brez pravnega naslova. Toženka v stanovanju biva od 31.5.2000, Stvarnopravni zakonik pa velja od leta 2002 in se po njem ne more presojati razmerje iz leta 2000. Ker toženka plačuje najemnino, niso sprejemljivi razlogi, da najemna pogodba ni sklenjena. Sodba ne ocenjuje dejstva, da tožeča stranka s pošiljanjem položnic za mesečno plačevanje najemnine izkazuje sklenjeno najemno pogodbo. Tožena stranka kljub odsotnosti pisne najemne pogodbe najemnino plačuje, kar pomeni, da stranki pogodbo izpolnjujeta in sta jo realizirali. Meni, da toženka v stanovanju lahko biva tudi kot žena Đ.V., ki je z odločbo Komande garnizona z dne 20.3.1986 in Dogovora o uporabi stanovanja z dne 5.5.1986 na stanovanju pridobil stanovanjsko pravico. V. ni odjavil bivališča in ni izgubil stanovanjske pravice, saj je toženka lahko odjavila bivališče samo zase in za otroke. 19. čl. Zakona o stanovanjskih razmerjih pri presoji posledic neuporabe stanovanja ne more biti uporabljen, ker se šestmesečni rok, ki je predpisan kot posledica neuporabe stanovanja, ni iztekel v času veljavnosti tega zakona. Pri prehodu na novo stanovanjsko ureditev so pomembne okoliščine, ki so obstajale ob uveljavitvi Stanovanjskega zakona - dne 19.10.1991 Đ. V. je tedaj imel stanovanjsko pravico. Opozarja, da niso ocenjeni razlogi, zaradi katerih je toženka zapustila Slovenijo, se večkrat vrnila in ni mogla v svoje stanovanje. Če bi bilo to storjeno, bi bilo ugotovljeno, da niti toženka niti Đ. V. nista imela namena prenehati uporabljati stanovanje. Opozarja, da sodba tudi ne ocenjuje izpovedi prič. Meni, da Đ. V., ki je dne 31.12.1990 stanovanjsko pravico nesporno imel, le-to varuje Sporazum o vprašanjih nasledstva oziroma 1. člen njegove priloge G. Toženka kot uporabnica zaradi neuporabe ni mogla izgubiti položaja uporabnice stanovanja. Opozarja, da izpolnitveni 15. dnevni rok ni obrazložen in da pravne podlage za tako kratek izpolnitveni rok ni.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka zahtevka ne utemeljuje s prenehanjem najemnega razmerja, ampak trdi, da toženka zaseda in uporablja njeno stvar, zato s tožbo uveljavlja varstvo lastninske pravice. V tovrstnih sporih je pristojnost med okrajnim in okrožnim sodiščem razmejena z vrednostjo spornega predmeta. Ker se zahtevek ne nanaša na denarni znesek, bi bila tožeča stranka v tožbi dolžna spor ovrednotiti (2. odstavek 44. čl. ZPP). Tožeča stranka vrednosti spora zaradi izpraznitve stanovanja ni napovedala, tožena stranka temu ni ugovarjala, sodišče pa kljub temu, da bi bi bilo to potrebno, tožbe ni obravnavalo kot nepopolne vloge (45. čl. ZPP). Tožbo je začelo obravnavati in se s tem izreklo za stvarno pristojno, česar pa ni mogoče izpodbijati (3. odstavek 19. čl. ZPP). Ker so razlogi za razmejitev pristojnosti med okrajnim in okrožnim sodiščem v glavnem pravnopolitični, okrožna sodišča pa pristojna odločati o zadevah, ki imajo za stranke večjo težo in pomen (višja vrednost zahtevka, statusni spori), dejstvo, da je o zadevi odločalo okrožno sodišče, na zakonitost in pravilnost sodbe ni vplivalo. O zahtevku je odločalo okrožno sodišče, ki je rangirano višje od okrajnega, kar naj bi za stranko pomenilo celo večjo garancijo pri uveljavljanju sodnega varstva.

Kot že rečeno, tožeča stranka terja varstvo svoje lastninske pravice, zato je sodišče pri odločanju utemeljeno uporabilo določilo 92. čl. Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Tožena stranka ne zatrjuje pred uveljavitvijo SPZ nastale stvarne pravice, zato sodišču ni bilo potrebno posegati po pred uveljavitvijo SPZ veljavnem stvarnopravnem predpisu – Zakonu o lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR). Sicer pa je varstvo lastninske pravice v 37. čl. ZTLR vsebinsko ne odstopa od sedanjega varstva lastninske pravice.

V ostalem se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na prvostopne razloge, v katerih je zajet ustrezen odgovor na pritožbene trditve. Pritožnica namreč v pritožbi vztraja pri stališčih, ki jih je zagovarjala že v postopku na prvi stopnji, te pa je zavrnilo že prvostopenjsko sodišče s prepričljivo argumentacijo svoje odločitve.

Vsaka stranka mora za svoje trditve navesti trditve in predlagati dokaze do konca prvega naroka za glavno obravnavo in se ne more zanašati, da bodo njene trditve potrjene s po nasprotni stranki predlaganimi dokazi. Prvostopenjsko sodišče je za tako stališče navedlo tudi pravno podlago.

Prvostopenjsko sodišče je toženki priznalo družbeni položaj neobsojene osebe, za kar se pritožba zavzema. Na v kazenskem postopku ugotovljen obstoj kaznivega dejanja sodišče ni vezalo pravnih posledic. Zakaj v kazenskem spisu vsebovane listine niso nedovoljen dokaz, je prepričljivo pojasnilo. Sicer se pa na kazensko obsodilno sodbo z dne 4.7.2002 sklicuje tudi tožena stranka, ko dokazuje, da je v tem sodnem postopku uveljavljana stvar res iudicata in kazenska sodba primeren izvršilni naslov za toženkino izselitev iz stanovanja. Že prvostopenjsko sodišče je pojasnilo, da je bila izpraznitev stanovanja določena kot dodaten pogoj, z izpolnitvijo katerega se obdolženka izogne izreku zaporne kazni. Iz izreka kazenske sodbe je razvidno, da o premoženjskopravnem zahtevku sodišče ni odločalo in da izpraznitve stanovanja oškodovanka v kazenskem postopku niti ni zahtevala.

Tudi s sklenitvijo najemne pogodbe utemeljeno nasprotovanju zahtevku je prvostopenjsko sodišče prepričljivo zavrnilo. Pisne najemne pogodbe, kakršno za nastanek najemnega razmerja predvideva pozitivni in pred njim veljavni stanovanjski zakon, toženka ne zatrjuje. Toženka zatrjuje, da je tožeča stranka od nje zahtevala in sprejemala najemnino, kar je lahko indic, da je bila najemna pogodba sklenjena. Ne zatrjuje pa, da bi s tožečo stranko dosegla soglasje volj o nastanku najemnega razmerja, niti ustne sklenitve najemne pogodbe. Teorija realizacije je uporabljiva pri obravnavi realizirane, v nepravilni obliki sklenjene pogodbe, kar ni po toženki zatrjevan dejanski stan in neutemeljen je očitek prvostopenjskemu sodišču, da ni upoštevalo teorije realizacije.

Tudi kot uporabnica stanovanja toženka ne more uživati varstva pri uporabi spornega stanovanja. Pravica uporabe stanovanja, ki jo je imel njen mož Đ. V. je toženki nudila pravno varstvo oz. omogočala bivanje v stanovanju, dokler je obstajala. Razlogi, ki jih je v zvezi z njenim prenehanjem navedlo sodišče prve stopnje, so pravilni. Iz dne 23.8.1991 podane odjave bivališča imetnika stanovanjske pravice in uporabnikov (ne glede na to, kdo od njih jo je zase in druge podal) in dejstva, da je stanodajalec, ki je stanovanje oddal Đ. V., isto stanovanje dne 24.8.1991 oddal drugemu imetniku te pravice (M. K., ki je stanovanje leta dolgo zasedal), je razvidno, da se je Đ. V. svoji pravici odrekel. Stanovanje je prenehal uporabljati že v času veljavnosti Zakona o stanovanjskih razmerjih, zato se sodišče utemeljeno sklicuje tudi na njegov 19. člen. Upoštevajoč ta in še druga dejstva (trajanje bivanja v S.), sodišče utemeljeno ni sledilo izpovedim toženke in Đ.V., da jeseni 1991 ni šlo za trajno odselitev oz. odpoved pravici uporabe stanovanja. Pritožba zmotno meni, da toženki oz. imetniku pravice uporabe stanovanja dne 19.10.1991 uveljavljeni Stanovanjski zakon nudi pravno zaščito, ker ne vsebuje takega določila, kot je 19. čl. Zakona o stanovanjskih razmerjih. Tudi dne 19.10.1991 uveljavljeni Stanovanjski zakon (Ur. list RS, št. 18/91 s spremembami – SZ), ki pravico uporabe stanovanja nadomešča z najemnim razmerjem, in sedaj veljavni Stanovanjski zakon (Ur. list RS, št. 69/2003 s spremembami - SZ-1) toženki ne omogočata bivanja v spornem stanovanju, saj oba (58. čl. SZ in 111. čl. SZ-1) predvidevata izpraznitev stanovanja v primeru, ko najemna pogodba ni sklenjena; da bi jo Đ. V. sklenil, pa toženka ne zatrjuje.

Da toženkine izpovedi in izpovedi Đ. V. o tem, da nista trajno prenehala uporabljati stanovanje, sodišče ne sprejema, se je sodišče izreklo na osmi strani sodbe. Druge priče niso izpovedovale o za odločitev pravno relevantnih dejstvih. Pritožba ne navaja, katere so tiste izpovedbe, ki naj bi na odločitev vplivale, pa se sodišče o njih ni izreklo. Sodišče se je dolžno opredeliti do pravno relevantnih dejstev in seveda dokazov, s katerimi ta dejstva ugotavlja.

Pritožbene trditve, da je toženka dne 31.12.1990 bivala v spornem stanovanju, dokazni postopek ni potrdil. Neutemeljena so vsa pritožbena razmišljanja o pravicah, ki naj bi šle toženki na osnovi sporazumov, ki so bili sklenjeni po razpadu prejšnje države. Razloge je podalo prvostopenjsko sodišče na deveti strani sodbe.

Izpolnitveni rok je določen skladno z 2. odstavkom 313. čl. ZPP. Toženka se za daljši izpolnitveni rok v postopku na prvi stopnji ni zavzemala.

Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena.

O pritožbi zoper sklep S sklepom z dne 29.3.2010 so sodnemu izvedencu odmerjeni stroški v zvezi z ustnim podajanjem mnenja v bruto znesku 22,90 €, zahteva izvedenca za priznanje nagrade pa je zavrnjena.

Zoper sklep se pritožuje izvedenec. Poudarja, da se je zaradi preložitve naroka na ustno podajanje mnenja pripravljal dvakrat. Opozarja na zahtevnost poverjene mu naloge. Poudarja, da je prejel pripombe le ene stranke na izvedensko mnenje in odgovor nanje je pripravil v pisnem dopolnilnem mnenju.

Pritožba je utemeljena.

Zavrnitev priglašenih stroškov izvedenca za pripravo na ustno podajanje mnenja in ustno podajanje mnenja sodišče argumentira s tem, da je bila dopolnitev izvedenskega mnenja potrebna zaradi nepopolnega izvedenskega mnenja, za katerega je bila nagrada že odmerjena. Ta argumentacija je nepreverljiva, saj iz nje ni mogoče razbrati na katero zastavljeno vprašanje naj bi izvedenec odgovoril pomanjkljivo ali napačno. Iz dejstva, da je tožena stranka izvedenskemu mnenju nasprotovala s splošnimi pripombami o stanju stanovanja in plačili, ki bi jih moral upoštevati, takega zaključka ni mogoče izvajati. Tudi vprašanja, ki so bila izvedencu postavljena ob ustnem podajanju mnenja, ne opravičujejo takega zaključka, kot ga je navedlo sodišče prve stopnje.

Izvedenec je na poziv sodišča izvedensko mnenje podajal ustno in je na podlagi 47.a. čl. Pravilnika o sodnih izvedencih in cenilcih upravičen do nagrade, ki jo je za svoje delo zahteval: priprava na ustno podajanje mnenja 92- €, ustno podajanje mnenja 70- €, zamuda časa izven naroka 20-€; poleg tega pa na podlagi 40.a. in 41. čl. Pravilnika o sodnih izvedencih in cenilcih še do potnih stroškov v višini 1,60 € in materialnih stroškov v višini 24,30 €. Tako določeni izvedenini je treba prišteti 6 % prispevek po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju v višini 12,42 €.

Odločitev o pritožbi zoper sklep temelji na 2. točki 365. čl. ZPP.